Življenjske lekcije Toneta Partljiča: ​Slovenci smo velikokrat najbolj srečni, če smo plemenito nesrečni

Saša Britovšek, 19.1.2020
Andrej Petelinšek

Pisatelj, dramatik, scenarist, politik in komediograf Tone Partljič je v zadnjem času zadovoljen, ko ima mir, ko lahko sedi ob morju ali pelje na sprehod psička in gleda v nebo.

Ko ga ne nadlegujejo jamrajoči pesimisti in se ima lepo s svojo družino. Zaupal nam je svoje misli o sreči, zadovoljstvu, lepih spominih in tudi o slabi volji. 

Če se ozrete na različna življenjska obdobja, kaj vas je v vsakdanjem življenju najbolj osrečevalo?

Bližam se 80. letu in stvari, ki me osrečujejo, se seveda spreminjajo. Ko sem imel 18 let, me je veselilo, če me je kakšna deklica pogledala ali pustila, da se je dotaknem. Pri 28-ih je izšla moja prva knjiga in res sem bil srečen, ko sem jo gledal, ali ko sem se peljal v Ljubljano na premiero svoje prve igre v Mestnem gledališču ljubljanskem. Kasneje me je zelo osrečilo, ko sem si ustvaril družino. Čeprav se morda sliši nenavadno, a v tridesetih me je najbolj osrečilo, ko sem se ozdravil odvisnosti od alkohola in sem od takrat abstinent. Pri petdesetih sem norel od sreče, ko sem dobil vnukinjo Urško. Pozneje me je osrečilo, ko smo si Slovenci uspeli narediti svojo državo. Takrat sem bil poslanec in skrbelo me je, kako bomo znali upravljati z njo. Globoko namreč čutimo domovino, a z državo delamo kot svinja z mehom. 

Lahko cel dan sedim ob vodi, če ribe prijemljejo ali ne. Le da se čuje pljuskanje morja, da kričijo galebi, da pihlja veter, da diši po borovcih. Jaz pa prosim boga, da ne bi prišel nihče iz Slovenije, ki bi pametoval o Šarcu in Janši.

Pa danes, kaj je danes pravo veselje za vas?

Zdaj sem precej vesel, če sem zdrav. In pri teh letih se mi zdi, da se še kar dobro držim. Vesel sem, da mi pamet, kolikor je imam, še dela v redu in da lahko berem knjige. Seveda me osrečuje tudi, da lahko še kaj napišem. Vesel sem, če je psiček moje vnukinje dobre volje, ko ga peljem na sprehod. Pa če dobim kakšne dobre ribe. In čeprav sem precej družaben človek, imam v zadnjem času rad, če mi ljudje dajo mir.

Kaj vas je torej življenje naučilo o sreči?

Slovenci smo, po moji izkušnji, velikokrat najbolj srečni, če smo plemenito nesrečni. Da, ljudje so raje nesrečni kot srečni, poznam take, ki se nesrečni že zbudijo. Ali pa tečni. Nihče ne bo rekel: "Mater je fajn!" Bolj bi morali biti zadovoljni z malimi stvarmi in imeti radi drug drugega.

Kako pa vi osebno doživljate svoje zadovoljstvo?

Da se v družini spoštujemo in imamo radi. Ni treba, da imamo toliko kot drugi, toda pomembno je, da nismo lačni tistega "nekaj več". Zdi se mi sreča, da ljube ljudi izgubljam po nekem vrstnem redu, ki je naraven, da se ne zgodi nekaj mimo tega. Mislim, da je moja sreča nekaj, za kar si prizadevam, a hkrati ni neke splošne sreče. Je sreča v zakonu, sreča v ljubezni, sreča v karieri, v ribolovu ... K največji sreči pa, poleg ožje družine, štejem tudi, da sem spoznal mnoge čudovite ljudi in da imam odlične prijatelje. To me je v življenju vedno nekako dvigovalo. 

image
Igor Napast Tone s prijateljem Mitjo Čandrom na predstavitvi svoje najnovejše knjige Pesnica.

Katera prijateljstva postavljate na vrh svojih ljubih?

Nekatere ljube sem že izgubil, recimo Marijana Krambergerja in Franceta Forstneriča. Še vedno pa imam drage: Andreja Brvarja, Draga Jančarja, Petra Trnovška, Rada Pavalca. Veseli me, da sem pridobil tudi nekaj mlajših, recimo Mitjo Čandra, Aleša Štegerja, Štefana Kardoša. V prijateljstvu ne čutim starostne razlike. Je pa res, da odkar sem bil v politiki in tudi s staranjem, imam manj prijateljev. Ampak to se itak ne meri po količini. 

Kaj pa vas spravlja v slabo voljo?

Če k meni prihajajo ljudje tožit o svojih zdravstvenih težavah. Ali pa ko pridejo, ker iščejo posredovanja ali zveze. Jezi me, če vse povprek zmerjajo in v hišo vnašajo pesimizem. Pa ko mi po eni strani pravijo: "Zakaj več ne pišeš?" Hkrati pa me hočejo raztrgati na vse strani in želijo, da bi obiskoval prireditve, režiral, nastopal ... Na nek način se mi zdi, da imam premalo miru. Še najbolje se zastopim s psičkom moje vnukinje, ki nič ne ugovarja, lula za vsakim drevesom, jaz pa za vsakim dvajsetim. A tudi na sprehodu srečam ljudi, ki se želijo pogovarjati o tem, ali kuža kaka trdo ali mehko, kdaj smo bili pri veterinarju in podobno. Zato sem srečen, če lahko le gledam v nebo. 

Ko sem imel 18 let, me je veselilo, če me je kaka deklica pogledala ali pustila, da se je dotaknem. Pri 28-ih je izšla moja prva knjiga in res sem bil srečen, ko sem jo gledal, ali pa sem se peljal v Ljubljano na premiero svoje prve igre v Mestno gledališče ljubljansko.

Narava je torej tudi visoko med vašimi prioritetami?

Morda je slišati patetično, ampak res. Če se le da, nekajkrat na leto pobegnem na majhen otok Ilovik, kjer je le okoli petdeset ljudi. Tam lahko sedim cel dan ob vodi, če ribe prijemljejo ali ne. Le da se sliši pljuskanje morja, da kričijo galebi, da pihlja veter, da diši po borovcih. Jaz pa prosim boga, da ne bi prišel nihče iz Slovenije, ki bi pametoval o Šarcu in Janši. Vedno bolj me v starih letih osrečuje tudi moje mesto - Maribor, Pohorje, Drava, gledališče.

image
Sašo Bizjak Pisatelj je bil lansko leto med dobitniki priznanj Večerova osebnost Štajerske 2019. 

Nam zaupate nekaj svojih ljubih spominov?

O nekaterih sem pisal v knjigah. Eden takih je očetov povratek iz ruske fronte v 2. svetovni vojni. Zame je bil zelo srečen trenutek, ali še bolje obdobje, ko sem se šolal. Nisem bil tako kot mnogi, ki so v šoli trpeli, mene je osrečevala. Še danes čutim bolečino, ker nisem mogel do konca doštudirati. Lep spomin in sreča, ko me je sedanja žena vprašala: "Čuj ti, se bova poročila?" In dan, ko se mi je rodila vnukinja. Bil sem v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko so me poklicali iz porodnišnice. Razjokal sem se od sreče. 

Radi omenjate vnukinjo, česa vas je ona naučila?

Danes so ljudje na stara leta običajno pesimisti. Jaz pa takrat, ko bi lahko jamral, pomislim, kaj pa če je ta hip ena deklica blizu mene noseča, pričakuje novo bitje. Zakaj bi jaz s pesimizmom napovedoval, da ta otrok nima nobene perspektive? Urška mi je potrdila mojo vero v optimizem. Ga dokazuje. Ker je lepa, talentirana, ker izkazuje samo ljubezen in britkosti skriva, kot da jih nima. Ker je veliko še pred njo - kariera, otroci ... Verjamem, da se ji bo vse to uresničilo. Zdi se mi tudi, kar dedki redko rečemo, da ima kar fejst fanta. 

Anketa

Koliko ur dnevno posvetite gibanju?

Sudoku