Živalski in čuten, onstran človeškega

Nina Ambrož, 11.9.2019
Cinemania Group

Film Beli vran. Resnična in impresivna zgodba baletne legende Rudolfa Nurejeva v interpretaciji ruskega baletnika Olega Ivenka in režiji Angleža Ralpha Fiennesa.

Leto 1961 je leto, ko John F. Kennedy zapriseže kot predsednik Združenih držav Amerike in ko sovjetski kozmonavt Jurij Gagarin kot prvi človek poleti v vesolje, kmalu za njim pa Alan Shepard postane prvi Američan v vesolju. V Berlinu je zgrajen berlinski zid, v Beogradu je prvo zasedanje gibanja neuvrščenih. To je tudi leto, ko 22-letni mladenič velikih oči, prodornega, samozavestnega pogleda in našobljenih ustnic z baretko na glavi sedi na letalu, ki ga iz Leningrada (Sankt Peterburga) nosi v Pariz. Rudolf Nurejev, bodoča legenda baleta in sanjski, slavni partner Margot Fonteyn, kot član znanega ruskega teatra Kirov (danes imenovan Mariinski) prvič potuje na gostovanje zunaj meja ideološko rigidne, zaprte Sovjetske zveze. To, kar se zgodi v francoski prestolnici, za večno spremeni življenje mladega Rusa in zgodovino svetovnega baleta.

Nerodne dialoge popravijo profesionalni baletni kadri

image
Cinemania Group
Zgodba Rudolfa Nurejeva je bila popisana že večkrat, v slovenščino je preveden biografski roman Plesalec Caluma McCanna, ki opisuje njegovo življenje. Film Beli vran (The White Crow), ki ga vrtijo v slovenskih kinematografih - po Ljubljani in Mariboru, kjer so ga že predvajali, ga bo mogoče videti še drugod -, ni celovit prikaz umetnikovega življenja, osredotoča se na njegovo siromašno otroštvo, disciplinirano šolanje in prebeg, temelji pa na knjigi Julie Kavanaugh. Leitmotiv Belega vrana je Nurejevovo navdušenje nad Parizom, tamkajšnjim odprtim, boemskim "joie de vivre" in umetnostjo. Njegova impresija je tako močna, žareča in eksplozivna, da se plesalec odloči pretrgati jeklene sovjetske okove in ostati na Zahodu, kjer bo lahko razvijal svoj briljantni talent in užival v (gejevskem) razvratu, četudi bo zato odtrgan od družine. Ne ustavijo ga niti represivni agenti KGB, ki motrijo vsak njegov gib, mu dihajo za vrat in poskušajo preprečiti pobeg. Po napetem dogodku na pariškem letališču je Rudolf Nurejev za vedno ostal v Evropi, ruska oblast mu je prepovedala obisk domovine in matere do leta 1987, ko je ta umirala.
Fiennes obožuje Nurejevovo prvinsko divjost, ki se nikomur ne podreja

Nurejeva je v režiji Ralpha Fiennesa, tudi igralca (Angleški pacient, Zvesti vrtnar, Schindlerjev seznam), v Belem vranu upodobil Oleg Ivenko, ruski baletnik brez igralskih izkušenj. V dialogih je to dokaj očitno, saj so ti občasno nerodni in zatikajoči. Tudi interpretacija Nurejevovega karakterja ni prav impozantna, vendar Ivenko svoj igralski manko odlično nadoknadi s plesalsko izvrstnostjo - in plesnih kadrov, trdega, profesionalnega piljenja gibov in brezhibnih skokov, obratov je v filmu veliko. Odločitev zaupati glavno vlogo ruskemu baletniku, ki na avdiciji ni znal niti besede angleško, ni najbolj sijajna, ni pa tudi zgrešena. Rezultat ni porazen in ljubitelji baleta, ki poznajo življenje in osebnost ekscentričnega, muhastega in ranljivega umetnika, lahko tolerirajo režiserjevo in scenaristovo (David Hare) odločitev, v kateri se da razumeti poklon velikemu, strastnemu baletniku. Nurejev je v prvi vrsti vendarle bil plesalec s prepričljivo prezenco na odru in njegove bravuroznosti ne bi mogel prikazati še tako dober igralec, (plesalski) dvojnik bi bil v tem primeru seveda nujen.

Blagoslovljen in preklet z darom plesa

image
Cinemania Group
Za film, ki se odvija v nelinearni pripovedi, se je novega, ruskega jezika učil tudi Fiennes, ki v Belem vranu igra baletnega učitelja Aleksandra Puškina. Kor režiser je Britanec za tuje medije dejal, da je to zgodba o umetniški samouresničitvi in pogumu, pri Nurejevu pa obožuje njegovo "prvinsko divjost, ki se nikomur ne podreja. V smislu dramatičnosti se Nurejev zdi kot junak iz grškega mita, kot človek, hkrati blagoslovljen in preklet z darom plesa in pošastno nravjo. Njegova moč je onstran človeškega in to me zelo gane."

Ko je Oleg Ivenko (letnik 1996) s kariero solista v Tatarskem gledališču v Kazanu obuval plesne čevlje Rudolfa Nurejeva, ga je študiral s pregledovanjem videoposnetkov, fotografij in drugih zapisov. Karakterno mu ni nič podoben, meni. A pravi, da je imel njegov rojak poseben način plesa in od drugih baletnih velikanov ga je ločilo poudarjanje čustvenih vidikov: "Znal je biti živalski in čuten, kot velik maček, ki se počasi premika. Včasih je bil prijeten fant, drugič pa neusmiljen. Vedno je poskrbel, da je bil videti močna osebnost." Kot baletnik Jurij Solovjev se v stranski vlogi pojavlja širši javnosti bolj znan Sergej Polunin, ki je letos v živo nastopil tudi v Sloveniji.

Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku