Zdravljenje v bolnišnici končano. Kam zdaj?

Tatjana Vrbnjak, 13.8.2019
Tit Košir

Hude stiske pacientov in njihovih svojcev: domovi za ostarele so polni in takojšen sprejem, pa če je ta še tako potreben, praktično ni mogoč, tudi pomoči na domu ni dovolj - zdaj zaradi nujnih primerov zmanjšujejo oskrbo nenujnih uporabnikov.

Kalvarija 74-letnega strica Iztoka Šumatiča iz Maribora, ki jo je ta nedavno opisal in delil preko družbenih omrežij, je v drobovje pokazala na pomanjkljivosti sistema, do katerih lahko pride po odpustu pacienta iz bolnišnice, katerega bolnišnično zdravljenje je zaključeno, a ni zmožen samostojnega življenja, ampak potrebuje vsakodnevno pomoč in nego: ker je nepokreten ali ne more uporabljati rok ali zaradi izgube ravnotežja ne more hoditi sam ali ... naštevati je mogoče dolgo. Že če pacient ima svojce, ki zmorejo poskrbeti zanj, so stiske ogromne. Koliko bolj takrat, ko svojci zaradi starosti, bolezni, oddaljenosti, slabih odnosov ali kateregakoli vzroka pomoči ne zmorejo ali ko pacient bližnjih svojcev sploh nima in tudi skrbnika ne. Urgentne oskrbe namreč ni mogoče dobiti takoj. Domovi za ostarele so polni, pomoči na domu ni dovolj, tudi sosedsko pomoč je za zahtevno nego in pomoč težko dobiti - tudi če so jo ljudje zmožni plačati. In če za povrh pride do slabe komunikacije med institucijami in se človek nekje v sistemu izgubi in zato za njegov prihod domov ni urejeno prav nič, sledi kalvarija, kakršno je doživel 74-letni Šumatičev sorodnik. Gotovo ni edini.

Kar odpeljali so ga domov

Na kratko povzemimo: Šumatičev stric se je zdravil v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. Je samski, nima otrok, tudi skrbnika ne. Ima sicer druge sorodnike, ki pa popolne oskrbe zanj iz objektivnih razlogov ne zmorejo prevzeti. In tega jim ne nazadnje niti ni treba. Zanj bi torej morale poskrbeti institucije.

image
Tit Kos_ir Letos so v centru za pomoč na domu iz UKC Maribor prejeli že 67 vlog za pomoč na domu za paciente, ki so bili tam hospitalizirani.

Socialni delavec v UKC je naredil potrebno: več domov za ostarele je zaprosil za sprejem, o odpustu obvestil mariborski center za pomoč na domu in center za socialno delo, vsem opisal situacijo. Nato je Šumatičev sorodnik iz bolnišnice odšel na zdravljenje v Zdravilišče Laško, kjer ga je po slabih dveh tednih obiskal nečak s svojo mamo, pacientovo sestro. In doživela sta hladen tuš: ko sta se pri zdravnici pozanimala o sorodnikovem stanju, so jima povedali, da bo naslednji dan odpuščen. In tako se je tudi zgodilo: četudi ni bilo nič urejeno za njegovo oskrbo v domačem okolju, so ga iz Laškega z reševalnim vozilom poslali domov. Šofer je poklical Šumatiča, ta pa je zahteval, da strica odpelje nazaj v zdravilišče, dokler oskrba zanj ne bo urejena. Odtlej je bivanje v zdravilišču moral stric plačati sam.

Šumatič se je, ker so se stvari odvijale tako, vključil: naslednji dan se je odpravil po pomoč na Center za socialno delo Maribor in doživel drugi hladen tuš, saj mu je strokovni delavec svetoval, naj začne sam klicati v domove za ostarele. Isti dan kasneje je nečaka vendarle poklicala socialna delavka iz tega centra in mu rekla, da bo poskusila urediti pomoč na domu. Na Center za pomoč na domu Maribor je šel tudi Šumatič; ki je potem urejal tudi drugo - od negovalne postelje do patronaže. "In ker ne veš, kam vse je treba in kaj je za to potrebno - tu potrebuješ nalog za to, tam drugi nalog za ono, in ker ne veš, da vse to potrebuješ, hodiš od enega do drugega naslova, lahko celo večkrat, čeprav bi ne bilo potrebno. Saj so vsi prijazni, ustrežljivi, pomagajo ... A da sem vse uredil, sem prehodil 42 kilometrov," nazorno opisuje.

Največje stiske so, ko pomoči potrebni nimajo svojcev

Po tednu dni je stric iz zdravilišča lahko odšel v domačo oskrbo: trikrat dnevno zanj poskrbi socialna oskrbovalka Centra za pomoč na domu Maribor, obiskuje ga patronažna sestra, pomagajo sorodniki, Na centru za pomoč na domu so ga že tudi vključili v projekt Cross care, v okviru katerega mu zagotavljajo fizioterapije na domu.

Stisko 74-letnega sorodnika je sicer povzročila nekomunikacija med zdraviliščem in centrom za socialno delo in centrom za pomoč na domu. "Šele dan pred odpustom ali na sam dan odhoda iz zdravilišča smo dobili informacijo iz Laškega," pravi Marija Glavica, koordinatorica Centra za pomoč na domu Maribor, direktorica mag. Barbara Žgajner pa doda, da je "ta primer specifičen - tu je sistem odpovedal na celi črti, ker ni bilo ustreznega pretoka informacij med institucijami". Center za socialno delo Maribor pa so iz zdravilišča poklicali šele dan po neuspešnem prvem odpustu, torej dan po tistem, ko je 74-letnika rešilec pripeljal nazaj v zdravilišče, pravi direktorica CSD Maribor Marjana Bravc. Ob tem zapišimo, da niti CSD niti CPND nista dobila sporočila, da je ta moški na zdraviliškem zdravljenju v Laškem.

Stiska omenjenega 74-letnika se je vendarle uspešno rešila, toda ali se tako končajo vse? In koliko podobnih hudih stisk se dogaja ta hip?

Stiske vse bolj del vsakdana

Socialni delavci v UKC Maribor se vsakodnevno srečujejo z njimi. Vsak od treh ima, razlagajo v UKC Maribor, "od 20 do 30 pacientov v postopku redne obravnave, večina je takšnih, katerih svojci ne bodo zmogli skrbeti zanje po odpustu. Ogromno teh pacientov niti nima svojcev ali pa so ti v tujini, imajo zgolj vnuke, nečake, daljne sorodnike, prijatelje, ki pa niso zakonski zavezanci za njihovo skrb. Morda je takih četrtina ali še več - odvisno od obdobja." Primeri se različno rešujejo, odvisno je od osebnega zdravnika, pacientove socialne mreže, dobre volje prijateljev, znancev in sorodnikov, vključijo se CSD in organizacije, ki zagotavljajo pomoč na domu (CPND Maribor, privatne službe ...), urejata se osebna asistenca ali institucionalno varstvo. "Največ je pacientov, starih 65 let in več, vse bolj pa se pojavljajo mlajši, ki potrebujejo te storitve," še ugotavljajo v UKC. Negovalna enota, kamor lahko pridejo pacienti po končanem zdravljenju na oddelku UKC, ima le 15 postelj, namestitev je možna 30 dni.

image
Profimedia Domovi za ostarele so polni. Na negovalno posteljo za ženske se lahko čaka tudi tri mesece.

"V tem času skuša socialna služba poiskati možnost institucionalnega varstva, urediti osebno asistenco, pomoč na domu ali pa pacient čaka na odhod v zdravilišče ali svojci skušajo urediti vse potrebno za njegov odpust v domače okolje (ortopedske pripomočke, posteljo, stranišče ...). Po izteku obdobja se lahko hospitalni dan obračuna, če se nič ne ureja ali pa zakonski obvezanci ne želijo pacientov domov, 123 evrov na dan. Tovrstno možnost izkoristi zajeten delež pacientov, vendar je zaradi prostorske omejitve občasno čakalna doba, lahko tudi nekaj tednov," pravijo v UKC. Dodajajo, da "Maribor nujno potrebuje negovalno bolnišnico, tovrstna negovalna enota je nekajkrat premajhna in niti ne gre za samostojen oddelek. Prav tako bi bilo treba dograditi več institucij za ljudi, ki so povsem nepomični, nezmožni samostojnega življenja tudi ob pomoči oziroma nimajo svojcev." Ugotavljajo še, da bi bilo poleg več možnosti v domovih treba okrepiti pomoč na domu, znižati ceno ure pomoči na domu, program osebne asistence pa ne bi smel biti omejen na mlajše od 65 let.

Se rešitev že nakazuje?

​Stiske so največje, ko pomoči potrebni nimajo svojcev. "V teh primerih reagiramo urgentno, strokovne sodelavke koordinatorice zagotavljajo, da smo v zagotavljanje pomoči na domu vključili vse, ki so bili 'nujni nujni'," pravi Barbara Žgajner, direktorica Centra za pomoč na domu Maribor. Z najbolj urgentnimi primeri - ko "na terenu ni nikogar, ki bi človeku lahko zagotovil pomoč" - se srečajo povprečno enkrat na mesec. A tudi drugi primeri so urgentni - "stopnje nujnosti" pa so različne.

Letos so iz UKC Maribor prejeli že 67 vlog za pomoč na domu za paciente, ki so bili tam hospitalizirani. "Iz vlog dostikrat ni razvidno, kdaj naj bi človek potreboval pomoč in za kakšno pomoč naj bi šlo. Včasih namreč vlogo dobimo 14 dni pred odpustom, dogaja se, da gre pacient po odpustu iz bolnišnice takoj v pobolnišnično zdravljenje, na rehabilitacijo v zdravilišče ... V zadnjem mesecu smo temeljito pregledali vloge in pokazalo se je, da okrog polovica ni več aktualnih, šest pacientov je še vedno hospitaliziranih (lahko gre za bolnišnično ali pobolnišnično zdravljenje) ali pa se ne odzovejo na naše klice; za primer: eden od potencialnih uporabnikov bi želel pomoč na domu le za čas, ko gredo svojci na dopust. Ostale smo uspešno vključili v storitve pomoči na domu," pravi Barbara Žgajner.

image
Andrej Petelinšek Po zdravljenju v bolnišnici mnogi potrebujejo vsakodnevno oskrbo in nego.

Največji problem se ji zdi to, da kot izvajalci o odpustu niso pravočasno obveščeni. Eno od možnih rešitev že vidi: "Moj predlog gre v smeri večjega povezovanja med pristojnimi službami; tu smo mi, Center za pomoč na domu Maribor, ki neposredno izvajamo oskrbo na terenu, in UKC Maribor. Verjamem, da bi lahko z minimalnimi stroški dosegli večje sodelovanje in neposreden pretok informacij, predvsem pa bi lahko ljudem po odpustu zagotavljali nujno pomoč v trenutku, ko jo ti najbolj potrebujejo. V tem premostitvenem času se lahko uredi vse drugo, kar je potrebno za to, da lahko človek živi v svojem domačem okolju naprej. Nepredstavljivo je, da v trenutku, ko je nekdo odpuščen iz bolnišnice, nima nikogar, ki bi mu zagotavljal nujno osnovno nego, poskrbel zanj." O predlogu ne želi podrobneje, ker ga zaradi dopustov še ni predstavila vsem deležnikom.

Potrebovali bi še vsaj pet oskrbovalk

Center za pomoč na domu Maribor zagotavlja pomoč na domu okoli petsto uporabnikom. "Vse več ljudi potrebuje nego in vse več je uporabnikov z demenco; zaradi specifik in potreb na terenu imajo nege prednost pred osnovnimi gospodinjskimi opravili. Dogaja se sicer, da ljudje dostikrat pričakujejo, da bodo naše socialne oskrbovalke izvajale storitve čistilnega servisa, tega ne počnemo in tudi nimamo zakonske podlage za to. Tudi med našimi dolgoletnimi uporabniki, ki prejemajo pomoč iz sklopa gospodinjskih opravil, skušamo to racionalizirati in s tem zagotoviti več možnosti za vse, posebej tiste, ki potrebujejo pomoč pri negi in vsakodnevnih temeljnih življenjskih opravilih," pravi Žgajnerjeva. CPND Maribor ima 62 socialnih oskrbovalk, da bi lahko tiste, ki si tega želijo in so upravičeni do storitev, v program vključili takoj, pa bi jih morali zaposliti vsaj še pet.​

Od 9300 prošenj jih je desetina za takojšen sprejem
Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ocenjujejo, da je na področju institucionalnega varstva starejših "treba izboljšati dostopnost storitev, kar lahko zagotovimo predvsem s sprejetjem sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi".
Sicer pa se bodo letos in prihodnje leto povečale zmogljivosti na podlagi razpisa, objavljenega v 2017., v okviru katerega so bile podeljene koncesije za skupno 928 mest v domovih za starejše. Trenutno imajo domovi za starejše in posebni socialnovarstveni zavodi v Sloveniji skupno 9300 prošenj za sprejem - "aktualnih" ali pa poslanih "na zalogo". "Po navedbah domov za starejše je med aktualnimi prošnjami približno desetina takih, ki so zainteresirani za takojšen sprejem, kar pomeni, da v tem trenutku primanjkuje okoli 800 do 900 mest. Najdaljše čakalne vrste so v urbanih središčih," še pravijo na ministrstvu.

Včasih hodim s težo domov

"Zelo zelo težko je, stiske ljudi so velikanske. Skoraj vsakodnevno se srečujemo s primeri, ko ljudje prosijo za nujni sprejem svojca. Včasih hodim s težo domov, kajti dotakne se te," pravi socialna delavka v Sončnem domu Vida Anželj. In dodaja: "Že kar nekaj časa smo domovi v brezizhodnem položaju. Nič se ne naredi. Preko aktivov socialnih delavcev, delovnih terapevtov, zdravstvene službe že dolgo opozarjamo na premalo prostora v domovih in na to, da bi bilo še treba okrepiti pomoč na domu. Obojega bi moralo biti na voljo bistveno več. Zelo me skrbi." Situacija se je, opaža, zelo poslabšala zadnja tri leta. "Zelo se opazi porast starih ljudi, vedno več je demence. Po odpustu iz bolnišnice so lahko pacienti na pobolnišničnem zdravljenju 45 dni, ko to mine, pa je spet problem." Kako dolgo pa se čaka na sprejem v dom? "Tega ni mogoče reči. Odvisno je od tega, kdaj se sprosti postelja - včasih traja štirinajst dni, včasih pa denimo negovalne postelje za ženske nimamo na voljo tri mesece. "Velik problem je tudi vključitev mlajših, ki potrebujejo oskrbo po poškodbi, kapi in zelo dolgo čakajo na sprejem v dom, saj imajo pri namestitvi v dom prednost starejši od 65 let. V Sloveniji sploh nimamo doma za mlajše ljudi."

Oskrbe se ne da urediti čez noč
Direktorica mariborskega centra za socialno delo Marjana Bravc pravi, da je teh stisk vedno več in vedno več je tudi primerov, ko svojci ne zmorejo pomoči in oskrbe. "V nujnih primerih prosimo za prednostne namestitve v dom, urejamo pomoč na domu v sodelovanju s Centrom za pomoč na domu, s katerim zelo dobro sodelujemo. Potrebovali bi bistveno več možnosti za začasne namestitve ljudi, ki po odpustu iz bolnišnice ali zdravilišča ali zaradi hitrega poslabšanja zdravstvenega stanja potrebujejo celodnevno pomoč in oskrbo, in sicer do takrat, ko se zanje najde trajna rešitev: naj bo to namestitev v dom za starejše, vključitev v pomoč na domu, osebna asistenca, ali pa da se svojci organizirajo in prevzamejo skrb, včasih se kdo od njih odloči, da bo postal družinski pomočnik. Vse to pa traja določen čas - niti institucije niti svojci ne moremo stvari urediti na mah, z danes na jutri," pravi Marjana Bravc. Doda. da "v bolnišnici nekaj postelj za pobolnišnično zdravljenje imajo, a potrebnih bi jih bilo bistveno več."
Da oskrbe ni mogoče urediti čez noč, potrdi prav primer 74-letnega sorodnika: četudi so se nato stvari urejale urgentno in zavzeto, je trajalo teden dni, da je bilo v domačem okolju zanj poskrbljeno tako, da so ga lahko iz zdravilišča pripeljali domov.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku