Zdaj je čas za sajenje zelja za zimo

Miša Pušenjak, 16.7.2020
Miša Pušenjak

Zelje je odlično za krepitev imunskega sistema, kislo ali sveže v različnih jedeh.

Kapusnice so zelo pisana in verjetno najdlje gojena skupina zelenjadnic. Imajo veliko dobrih lastnosti, zaradi katerih jih gojijo praktično po vsem svetu. Med njimi je zelje verjetno na prvem mestu, v Sloveniji pa zagotovo. Prav letošnje leto, ko se srečujemo z zahrbtnim majhnim organizmom, ki se ga še ne znamo ubraniti, je krepitev odpornosti na prvem mestu. Celo zimo nam jo lahko zelo dobro krepi tudi kislo zelje. A tudi če nimamo znanja ali možnosti, da bi zelje kisali, ga je smiselno saditi na vrtu. Tudi sveže in v različnih zelenjavnih jedeh bo krepilo naš imunski sistem. Zdaj je čas za sajenje zelja za zimo.

Vsaj štiriletni kolobar

Zelje uvrščamo med kapusnice, te pa so botanično del družine križnic, kar je nujno upoštevati pri načrtovanju kolobarja. So zelo občutljive in imajo v preozkem kolobarju hitro veliko težav. Golšavost kapusnic na primer je tipična bolezen preozkega kolobarja. V zadnjih letih je sicer ne opazim več, zato pa nam življenje greni bakterija – črna žilavka kapusnic. Vam vsako leto porumenijo spodnji zeljni listi, kasneje pa tudi zgornji? To je ta zahrbtna bakterija, ki zamaši žilni sistem in uničuje pridelek. Proti njej ni obrambe. Prezimuje na ostankih napadenih listov, zato je nevarnost za njen napad vse do takrat, ko se ostanki popolnoma razgradijo. Edina obramba je širok kolobar.

Zaželen je vsaj štiriletni kolobar, zagotovo pa je bolje, da mine pet let, preden pride križnica ponovno na isto mesto. Križnice so izredno zapletena in velika družina, veliko rastlin iz nje pridelujemo tudi na vrtu. Sorodniki zelja so torej cvetača, brokoli, ohrovt, nadzemna kolerabica in kitajski kapus, pa tudi manj znane azijske križnice: kreša, rukola, azijske listnate rastline in pak čoj. Še manj je znano, da so sorodniki zelja tudi repa, podzemna koleraba, redkev in redkvica in hren. Dodatno bosta kolobar na vrtu zapletli še dve rastlini, ki ju zelo priporočam za zeleni podor, to sta bela gorjušica in oljna redkev. Zato je načrtovanje dovolj širokega kolobarja za tiste, ki imajo radi te vrtnine, zelo težko in je treba misliti tudi nekaj let naprej.

Sorta ali hibrid

V Sloveniji se prideluje zelo veliko sort in hibridov zelja, zato lahko v vrtnarijah kupite marsikaj. A naj vseeno opozorim na pomembno razliko med slovenskimi in udomačenimi sortami zelja ter tujimi hibridi. Trdota zeljne glave in tudi kakovost kisanja sta zelo odvisna od dednosti, od dobre sorte.

image
Miša Pušenjak Trdota glave zelja in kakovost kisanja sta zelo odvisni od sorte.

V Sloveniji so nekoč gojili veliko domačih tipov zelja, mnogi so kasneje prišli tudi na uradno sortno listo naše bivše domovine. Na slovenski sortni listi ni več sort zelja, je pa zato v skupnem evropskem katalogu registriranih sedem slovenskih zeljnih sort in en hibrid.

Med njimi sta zagotovo najbolj poznani varaždinsko zelje, ki smo ga posvojili od sosedov, in ljubljansko, ki je povsem naše. Manj znana sorta je emona. Vse te so namenjene tako sveži uporabi kakor kisanju. Odlikuje jih tanek, nežen in krhek list, zaradi česar se kislo zelje zelo hitro zmehča, ni ga treba dolgo kuhati in zato obdrži velik del bogastva vitaminov in mineralov, ki jih sicer pri kuhanju izgubimo. To je bistvena razlika med našimi sortami in hibridi. Slednji dajo običajno večji pridelek, so bolj izenačeni, vendar je njihov list debelejši, trši, zato je kuhanje vedno daljše, s tem pa uničenih več koristnih snovi. Novejši, pri nas vzgojeni in lahko bi rekla avtohtoni sorti sta še nanoško in rožnik. Tudi futoško zelje je že stara sorta, ki smo jo pri nas posvojili. Ponosna pa sem bila, ko sem v katalogu našla tudi prvi slovenski hibrid presnik F1. Žal njegovega semena na policah trgovin še nisem zasledila.

Še bolj kakor sorta je pomembno, kako dolgo vegetacijo ima izbrana sadika in ali se to zelje lahko kisa. Za kisanje je namreč potrebna tudi podedovana lastnost, koliko sladkorja je sorta zmožna imeti v svoji listni masi. Običajno velja, da zelje, ki ima krajšo vegetacijo kakor 90 dni, ni za kisanje. Najdejo se izjeme, a vse so hibridi.

Zelje je lačno, a pretiravanje škodi

Zelje je velik požrešnež. Vendar pozor, pretiravanje z gnojenjem v želji po večjem pridelku pomeni manj trde glave in predvsem lahko povzroči veliko težav pri kisanju. Letos pa lahko pretiravanje z gnojenjem pomeni še veliko večje težave, saj so vremenske razmere vsaj do zdaj res nemogoče.

Varaždinsko zelje smo posvojili od sosedov

Pri gnojenju z organskimi gnojili sodi zelje na prvo poljino, jeseni gnojeno s hlevskim gnojem. Najboljši predhodniki so fižol, bob, soja, grah, detelja, inkarnatka, lucerna ali nokota. Kljub temu da so sadike zelja dokaj požrešne, hlevskega gnoja ne sme biti več kakor 2,5 l/m2. Uporabimo lahko tudi domači kompost (10 l/m2) ali kupljena organska gnojila. Med letom lahko sadike večkrat zalijemo s pripravkom iz namočenih kopriv (1/3 kopriv, 2/3 vode, namočimo za 20 do 40 ur). Namesto njih pa seveda lahko uporabimo pripravke na osnovi aminokislin, rastlinskih izvlečkov ali izvlečke morskih alg.

Kapusnice imajo zelo globoke korenine, zato je gredo zanje dobro globoko pripraviti – prekopati. Če se na vrtu uporablja freza, pa je pred kapusnicami gredo bolje prekopati. Zelo občutljive so namreč na zastajanje vode v območju korenin, to pa se ob redni, večletni uporabi motokultivatorja pogosto zgodi.

Če želimo pridelati manjše glave za sveže solate, potem sadimo zelje bližje skupaj, med vrstami naj bo 40 cm razmika, med sadikami v vrsti pa 30 cm. Tako blizu skupaj sadimo tudi sorte (hibride) s kratko vegetacijo (do 90 dni). Če pa želimo velike glave za kisanje, pa naj bo razdalja v vrsti 50 cm, med vrstami pa 70 cm.

Škodljivci so največja težava

Celotna družina kapusnic ima veliko težav s škodljivci, ob primerni pridelavi (kolobar, gnojenje) pa bolezni ne bi smele povzročati toliko težav, da bi nam pobrale pridelek.

Bolhači se stalno pojavljajo vseh kapusnicah. V za njih ugodnem vremenu se jih zelo težko povsem znebimo. Že pred njihovim pojavom tla zastremo s svežimi rastlinami, okoli rastlin posujemo pepel, v suhem vremenu pa redno škropimo s pelinovo ali vratičevo brozgo, okoli rastlin posejemo špinačo ali koper. Učinkovita sta tudi paradižnikova brozga ali/in polaganje ostankov paradižnikovih rastlin med kapusnice. Pomaga tudi, če kot podrast pustimo rasti divji portulak ali tolščak ali pa namerno posejemo užitnega. Pogosto sejemo tako imenovane past rastline – bela gorjušica je ena izmed njih. Tam se bodo bolhači raje zadrževali in pustili naše vrtnine pri miru. Kakšna luknjica na listih večjih rastlin pa ne moti, nevaren je samo napad na mladih, komaj posajenih ali vzniklih rastlinah. Bolhača dobro odstranijo tudi naravni pripravki na osnovi piretrinov ali izvlečka drevesa nim, vendar je treba z njim rastline tretirati šele, ko se zvečer temperatura zniža pod 25 stopinj Celzija, in tretiranje ponavljati v kratkih razmikih.

image
V Nemčiji so s protiinsektno mrežo pokrite velike površine kapusnic.

Gosenice metuljev, ki objedajo liste, so lažje obvladljive. Pomagamo si z iskanjem in uničevanjem jajčec, ki jih najdemo na spodnji strani listov, škropimo s paradižnikovo brozgo ali pelinovim čajem. Gosenice odganjajo tudi mešani posevki s špinačo, zeleno kamilico in vsemi kobulnicami (koper, komarček, janež, kumina …). V trgovinah pa lahko kupite pripravke na osnovi bakterije Bacillus Thuringhiensis, ki so odlični, naravni in povsem nenevarni za okolje. Odločite se lahko tudi za izvleček drevesa nim ali pripravek z izločkom bakterije z aktivno snovjo spinosad. Pomembno pa je, da posevke tretirate pozno zvečer, tik pred temo, saj so šele takrat gosenice aktivne.

Ličinke kapusove muhe so v zadnjih letih na pohodu. Prav letos je bila škoda na zgodaj sajenih kapusnicah velika. Beli črvički, ki objedajo korenine, povzročijo nenadno zastajanje rasti, vijolično obarvane liste kapusnic konec maja, v juniju in avgustu. Pred kapusovo muho rastline zaščitimo z ovratniki, ki jih naredimo iz debele lepenke in jih damo okoli stebla rastlin, s pokrivanjem rastlin z mrežo ali agrokopreno, ko pa odkrijemo nalet muhe na rumenih lepljivih ploščah, stebla lahko namažemo z ilovico ali jih do listov ogrnemo z zemljo. Pokrivanje tal okoli rastlin z listi močno dišečih rastlin, zelišči, mešani posevki z zeleno, kamilico, kumino ali janežem tudi pomagajo. Maria Thun priporoča trikratno zalivanje koreninskega vratu zelja s čajem iz pelina v času naleta. Kdaj muha leti, najdete tudi na spletnih straneh KGZS Zavod Maribor.

image
Bolhači so letos naredili že veliko škode.

Zanimivo je, da je v svetu uporaba protiinsektnih mrež v porastu, pri nas pa je še vedno nikakor ne uporabljamo, tudi na vrtovih ne. Pa je najboljša zaščita pred težavami. Namesto nje lahko uporabimo tudi zavese, ki pa morajo biti gosto tkane, imeti morajo zelo majhne luknje.

Zelje in kislo zelje sta prava zimska hrana, zato bi bila zelo vesela, če bi se tudi vrtičkarji vrnili k našim koreninam in bi bilo na vrtovih spet več te zelo koristne zelenjadnice.

Anketa

Ali poleti kaj manj uporabljate elektronske naprave (TV, računalnik, mobilnik idr.)?

Sudoku