Zaščita in reševanje: Na črni scenarij pripravljeni za osem, v praksi pa za trojko

Vesna Lovrec, 7.12.2019
Andrej Petelinšek

Aleš Ciringer, direktor gasilske brigade, hrbtenice mariborske civilne zaščite, ki ji tudi prostovoljno poveljuje.

Zaradi klimatskih sprememb se očitno bistveno spreminjajo naloge sil za zaščito in reševanje. Pred tremi, dvema desetletjema smo jih videli predvsem v luči varstva pred klasičnimi nesrečami, kot so požari, potresi, tudi v luči vojaških groženj, danes so v ospredju poplave, suše, plazovi, zmrzal, žled. Kako se je za vas spremenil delavnik?

"Še vedno 90 odstotkov vseh intervencij opravimo sproti, največ težav pa seveda povzročijo izredni dogodki, ki trajajo dlje časa in zahtevajo več ljudi. Imeli smo žled, poplave, močan veter, ki ni bil značilen za Maribor, imeli smo točo, na Teznem je bilo razbitih 100 streh. To so intervencije, ki jih v preteklosti nismo bili vajeni, vendar se moramo gasilci znajti in prilagoditi. Za take dogodke ljudi namensko šolamo. Če je v preteklosti veljalo celo, da med naše naloge spada tudi zalivanje rož po Mariboru, danes ni več tako. Ni dovolj, da gasilec zna držati ročnik in gasiti, danes imamo visokotehnološko opremo, ki zahteva usposobljenega človeka. Včasih je veljalo, da je samo servis prioriteta, danes delamo na človeku, na poklicnem gasilcu, ki mora biti fizično in psihično pripravljen. To pomeni, da zdaj v delavnik spada tudi aktiven obisk v telovadnici, ki ga lahko prekine samo intervencija. Način dela se je seveda spremenil. Namensko šolamo ljudi za delo pri različnih intervencijah. Na primer, naredili smo poligon pri Prostovoljnem gasilskem društvu Dogoše za odpravljanje posledic na strehah objektov. Lahko povem, da imamo v naših vrstah že prave male krovce. Veliko vaj za primere nesreč poskušamo izvesti pri nas na dvorišču. Od rezanja avtomobilov, gašenja v višjih objektih, vadimo tudi za intervencije, pri katerih se je treba spopasti z nevarnimi snovmi."

Prebivalci so kljub vsem novim možnostim, ki jih imamo, slabše obveščeni

Ali tudi pri vas zaznavate kadrovsko podhranjenost in premalo finančnih virov za naloge, ki so vam zaupane?

"Da. Omenil sem, da imamo vedno bolj zahtevno in boljšo opremo, ki je seveda draga. Potrebovali bi kaj več. Res je, da imamo en sistem financiranja, ki ni toliko odvisen od lokalne skupnosti, to je požarni sklad, v katerem so strogo namenska sredstva, namenjena za nakup opreme in predvsem vozil. Strokovne službe odločijo, komu bodo šla sredstva, načeloma se tukaj znamo dogovoriti. Če govorimo o Gasilski brigadi Maribor, trčimo ob problematiko plač, ki so samo na plečih Mestne občine Maribor. Imamo pogodbo, da rešujemo na cestah, na vodi, iz vode, delamo z nevarnimi snovmi ... Država da za to samo pet odstotkov našega proračuna, za plače nič. Kadrovska podhranjenost je prav tako problem. Smo sedma, najvišja kategorija gasilske enote, pa smo imeli dolgo samo 15 gasilcev na izmeno, celo manj. Zdaj smo po težkih mukah prišli do tega, da bomo imeli v letu 2020 prvič na izmeno 18 gasilcev, kar je minimum, ki je predpisan v elaboratu."

Kolikšna bi bila sanjska sestava?

"V Nemčiji, na primer, od nekdaj velja kriterij, da imajo enega poklicnega gasilca na tisoč prebivalcev. Če bi to dosegli za Maribor, bi nas moralo biti tukaj vsaj sto gasilcev, na izmeno 25, torej vsaj deset več kot doslej. To ne bi bila sanjska sestava, bila bi optimalna."

Na nacionalni ravni govorijo o težavah pri medsebojnem povezovanju različnih akterjev. Zaznavate takšne težave tudi vi? Kako je bilo v zadnjem primeru v reševanju Maribora pred spečima letalskima bombama?

"Moja dvojna funkcija, torej da sem direktor Gasilske brigade Maribor poklicno in hkrati načelnik Civilne zaščite Maribor v prostovoljskem smislu - zaradi česar me prav vi občasno zbadate -, se pri tem vprašanju pokaže kot prednost. V situacijah, kot je bila tudi bomba, se je treba znati organizirati, treba je poznati sistem, ljudi. Upam si trditi, da sem bil dober povezovalni člen."

Za dezaktivaciji bomb so potekale nekajdnevne priprave. Kako bi bilo, če bi bilo treba dezaktivacijo in pred njo evakuacijo izvesti takoj, v nekaj urah. Bi šlo?

"Mi smo bi bili v stanju to takoj narediti, v šusu. Če bi na intervencijo klicali preko 112, bi prišlo še več prostovoljnih gasilcev, kot smo jih poklicali zdaj. Evakuacijo bi lahko pričeli takoj. Res bi imeli nekaj več težav pri evakuaciji in zapiranju cest, tudi policija bi zagotovo imela še bolj zahtevno delo, vendar bi se dalo. Lahko bi naredili prej, takoj, prepričan sem, da smo vsi pripravljeni in usposobljeni za to."

Imate tudi vi težave zaradi prevelikega števila lokalnih skupnosti? Bi bilo bolje, če bi jih bilo manj ali bi bile povezane v regije, pokrajine?

"Bi bilo bolje, tudi stroškovno bi bilo učinkoviteje. Na primer, če bi naš zavod zaposlil deset ljudi več na izmeno in bi potem to razdelili na eno regijo, bi bilo to zelo smiselno. Navsezadnje je naš zavod v preteklosti že pokrival skoraj celo severovzhodno Slovenijo. Vendar dokler vse bazira na lokalni ravni oziroma je zakonodaja zastavljena tako, da je za varnost v svoji lokalni skupnosti odgovoren župan, posamični župani naredijo, kakor naredijo. Lahko sklenejo pogodbo z nami, niso pa pa k temu zavezani. Sprememba zakonodaje v to smer bi bila zagotovo smotrna, razbremenila bi tudi našega ustanovitelja, MOM. Začeti moramo razmišljati o regijskem organiziranju trinajstih javnih zavodov, ki obstajajo. Da bi se Slovenija pokrila s temi enotami, da bi imeli res močnih 13 centrov, ki bi jih regijsko organizirali po državi, ne pa, da se delimo, drobimo."

Scenariji in načrti so pripravljeni predvsem za mile oblike kriz, so tudi za črne scenarije? Kako bi ocenili pripravljenost nanje od 1 do 10?

"Država ima načrte tudi za večje nesreče, za črne scenarije. Sem pa skeptičen, kako bi jih v realnosti realizirali. Super je, ko imamo čas, ko vadimo, ko lahko načrtujemo tri mesece, se dobimo na vaji in vsi vemo, kje kdo stoji. Drugo pa je vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi državo doletela enaka taka vaja črnega scenarija v realnosti. Načrte na papirju bi ocenil z osem, glede vprašanja izvedbe v zares črno črnem scenariju pa v realnosti po moje ne bi prišli čez trojko. Nismo najbolje pripravljeni. Vendar to ni naloga lokalne skupnosti, za to mora poskrbeti država."

Se tudi vi srečujete s pomanjkanjem posameznikov za (samo)pomoč. Se čuti pomanjkanje akcij, kot je NNNP?

"Seveda se. Kar je staro, ni nujno, da je slabo. Daleč od tega. To je bilo nekoč zelo dobro organizirano. Ljudje so bili zavezani in so se odzvali, ker so se morali. Zdaj tega morati ni več in so prebivalci kljub vsem komunikacijskim možnostim, ki jih imamo, slabše obveščeni. Večine ljudi zdaj to več ne zanima. Glede (samo)pomoči naj povem, da so ljudje nekoč veliko znali narediti sami. Denimo, ko je veter kaj poškodoval. Danes pa se zgodi celo, da ko pridemo po toči ali močnem dežju komu prekrivat streho s folijo, med hojo po lestvi skozi okna vidimo, da je lastnik doma, a ne pokaže prav nobene volje, nemoteno gleda televizijo naprej."

Ocenjujete, da so prebivalci nasploh premalo obveščeni o tem, kako ravnati v izrednih situacijah, kaj pomenijo zvoki siren, kam naj se umaknejo. Kdaj so gospodinjstva po vašem vedenju prejela te podatke?

"Informacije so objavljene. Kogar zanimajo, jih najde. Vsi načrti zaščite in reševanja so objavljeni na spletni strani MOM pod službo za zaščito in reševanje. Kdaj so bili letaki nazadnje razdeljeni po gospodinjstvih, se ne spomnim. Koliko so ljudje seznanjeni? Hm, ne vem, ampak nas poslušajo, se mi zdi. Ljudje imajo do gasilcev poseben odnos. To je naša prednost. Če se ob tem navežem na bombi. Pozitivno smo bili presenečeni, kako so ljudje sodelovali, kako so bili obveščeni. Odkrito vam povem, pričakovali smo več težav, a jih skoraj ni bilo."

Poseben problem so zaklonišča. Večina jih je v slabem stanju, premalo jih je. Če bi zapolnili vse kapacitete, bi bilo prostora samo za 17 odstotkov vseh prebivalcev v Sloveniji. Kako je v Mariboru?

"In smo spet pri starih predpisih, ki so veljali. Včasih je bilo treba graditi tako, da je obstajala možnost zaklanjanja. V Mariboru je nekaj več kot 200 zaklonišč, v domeni občine jih je samo enajst. Ta so v dobrem stanju, za druga pa je vprašanje, v kakšnem, odvisno, kdo skrbi za njihovo vzdrževanje, če sploh. To je vprašanje za inšpektorat. Dobra ideja države je, da bi se dala zaklonišča v uporabo, društvom na primer, za simbolično najemnino. Tako bi se vzdrževala, ne bi propadala. Očitno nas je bilo nekoč bolj strah, imeli smo več sovražnikov ... Zdaj nas je očitno manj strah."

Anketa

Ali prebirate horoskop?

Sudoku