Zakaj sploh verjamemo v vraže?

Tomaž Grušovnik, filozof, 2.12.2019
Reuters

Kaj naredijo v Senegalu, če sumijo, da se je namesto dojenčka rodil tak demon? Pustijo ga samega na obali, na njegovo levo dajo riž, na desno pa trdo kuhano jajce.

Če otrok vzame riž, je vse v redu.

V Novi Mehiki, kjer sem živel nekaj časa, je le malokaj normalno po srednjeevropskih standardih, a temu popoldnevu je kar dobro kazalo, saj je bil povsem navaden. Srečal sem se s prijateljem iz Senegala, ki sem ga pred nekaj časa spoznal na izletu v Santa Feju. Po nekaj izmenjanih vljudnostnih frazah me je vprašal, ali imamo v Sloveniji duhove. Odvrnil sem, da ne vem, da jih še nisem videl. Povedal mi je, da tukaj so, podobno kot v Senegalu. Vprašal sem ga, kako to ve. Rekel je, da je enega videl. Zanimalo me je, kdaj. Pojasnil je, da dopoldan. Seveda sem takoj želel vedeti, kje. Dejal je, da na avtobusu. Vprašujoče sem vzkliknil: "Dopoldan na avtobusu?!" Mirno je odgovoril: "Dopoldan na avtobusu." Zdaj sem bil ves iz sebe od radovednosti, zato sem vrtal naprej: sta bila sama, kako je bil videti? Razložil mi je, da je bil avtobus poln ljudi in da je potem na eni postaji vstopil duh z neko stvarjo, za katero ni vedel, kako se ji reče po angleško, a sva na podlagi njegove pantomime kmalu ugotovila, da gre za invalidski voziček. Takoj za tem se je vnel prepir. Sam sem vztrajal, da to že ni bil duh, ampak "invalid", in da ne razume naše kulture, medtem ko mi je on zatrjeval, da ni šlo za kakšnega vojnega ponesrečenca, ki bi imel odstreljeno roko ali nogo, temveč za duha. Svojo tezo je pojasnil na način, da je zavrtel oči in da so se videle samo beločnice, točil slino in izdavil nekaj medmetov. Potem mi je povedal, kaj naredijo v Senegalu, če sumijo, da se je namesto dojenčka rodil tak demon: pustijo ga samega na obali, na njegovo levo dajo riž, na desno pa trdo kuhano jajce. Če otrok vzame riž, je vse v redu. Če pa se stegne po jajcu, pride val, ugrabi otroka in ga odnese. Zgrožen sem prekinil pogovor, odvrnil, da se mi mudi, in odšel.

Prav vraže so tiste, ki oživijo vraga.

Ne trdim, da je Afrika iracionalna celina: to bi bil isti predsodek, ki ga je imel tale Senegalec pred invalidi. Ne nazadnje sem potoval po treh različnih afriških državah in nikjer nisem srečal takšnega vraževerja. Moja teza bo prej, da so prav vraže tiste, ki oživijo vraga. Številni ljudje pravijo, da je hudičev trik v tem, da nas prepriča, da ne obstaja, kar vodi v našo moralno sproščenost, ki nas potem veliko stane, ker s tem, ko smo nepazljivi, zlodeja spustimo v svojo bližino. Sam trdim, da je res ravno obratno in da prav verjetje v vraže obudi zlo. Ravno če verjameš v hudiča, boš v imenu boja proti njemu zagrešil zlo. Ali ni bilo neskončno več zlega storjenega s tem, ko so na grmadah kurili domnevne čarovnice, hudičeve hčere, kot pa s tem, kar so te uboge ženske domnevno scoprale? Ravno verjetje, da obstaja hudič, je ustvarilo zlo, zaradi katerega je na grmadah zgorelo toliko nedolžnih ljudi.

Gotovo se lahko na tej točki vprašamo, zakaj sploh verjamemo v vraže? Odgovor na to je, da ljudje ljubimo preproste pojasnitve in da raje poiščemo nadnaravni vzrok, kot da ostanemo brez njega. Raje mislimo, da je človeka zaradi slabih del obsedel duh, kot da bi se sprijaznili, da se nam lahko zgodi nesreča in da lahko ne glede na to, ali smo bili v življenju do drugih dobri ali zli, pristanemo na vozičku. Lažje je verjeti v karmo, ki jo bo odpravila vraža, kot pa se sprijazniti z dejstvom, da je življenje polno naključij in nepredvidenih udarcev usode, pred katerimi se le stežka zavarujemo.

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku