Zakaj se naprave pokvarijo tik po izteku roka trajanja

Andreja Kutin Lednik, 21.10.2019
Reuters

Načrtovane napake, napake programske opreme na daljavo, prepričevanje, da je aparat zastarel, čeprav še dobro deluje, nepriznavanje serijskih napak. Vse te zanke in še več nastavijo potrošnikom proizvajalci v želji po dobičku. Zakonodaja pa je počasna, pod vplivom lobijev in v zaostanku.

Vaš pomivalni stroj je star šest let, življenjska doba je okoli sedem let. Popravilo bo stalo okoli 160 evrov, ampak tega dela ni na zalogi, bo treba malo počakati. Razmislite, ali se vam ga splača popraviti." Družinski svet zaseda in sklene, da brez pomivalca res ne gre, kot kaže, bodo s sedanjim same težave, gremo raje kupit novega. Prijazna prodajalka: "Ja, take nekje so življenjske dobe sedaj." Na vprašanje, kateri od strojev, ki stanejo od 400 evrov, je bolj popravljiv, ne odgovori, so pa na voljo dobre garancije in izboljšave - kot zgornji predal za pribor, energijski razred A+++. Pa res? Starejši serviserji povedo, da so včasih aparati imeli bistveno daljšo delovno dobo, tudi popraviti jih je bilo razmeroma enostavno, je pa res, da so stali približno dve povprečni mesečni plači. Kakšen stroj torej kupiti? Je višja cena zagotovilo za dolgoživost? Na nujno, a po večini, vsaj tako je pri beli tehniki, to drži. Je pa dobro, da cena ni višja na račun nepotrebne elektronike in programske opreme, ki je v bistvu ne potrebujemo. Si mar res želimo, da nam stroj sporoči, da je perilo oprano?

Evropska unija skuša potrošnika zaščititi pred triki proizvajalcev, a pri tem zaostaja za nekaj let. Nedavno sprejeta ekodizajn direktiva uvaja nekaj novosti, ki naj bi zagotovile več pravic do popravila, in skuša proizvajalce omejiti v praksah, ki silijo ljudi k nakupu novih stvari namesto popravilu starih. A potrošniške organizacije so enotne, da je direktiva medla in veliki gospodinjski aparati so le del zgodbe. "V resnici marsikateri aparat ne vzdrži niti blizu sedem let, tudi pri avtomobilu je običajno treba kaj večjega popraviti prej kot v sedmih letih, če kdo uporablja isti telefon sedem let, se mu smejimo. Televizorjem je povprečna življenjska doba padla pod pet let. Gospodinjski aparati so med vsemi skupinami še najbolj popravljivi, marsikatere stvari pa več ne more popraviti nihče," pravi Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije in še doda: "Direktiva je dobrodošla, jo pozdravljamo, ampak bi si želeli več."

image
Reuters

Načrtovana okvara

Gre za manever proizvajalcev, ki namerno vgradijo v neko napravo šibki člen. Načrtovana napaka sicer danes še ni neposredno dokazana, a posrednih dokazov zanje je dovolj. Okorn pove, da prav v tem času teče evropski projekt, ki naj bi v dveh letih odgovoril na vprašanje oziroma vzpostavil protokol testiranja za ugotavljanje, ali je določen izdelek načrtovano pokvarljiv: "Ugotovili bi, ali ima vgrajene dele, ki imajo časovno bombo. Lahko gre denimo za uporabo manj kvalitetnega materiala za vijake. Dokončno tega ne moremo trditi, ampak zadeva se po doslej videnem potrjuje. Menim, da je glavna težava v tem, da industrija v naprave vgrajuje precej cenenih delov in ti ne morejo biti tako zanesljivi, kot so bili nekdaj. Lahko gre za drugačen material, lahko gre za drugo izdelavo, denimo stanjšan neki del v napravi, lahko gre za sestavljanje delov, ki ni kvalitetno in natančno. A zaradi tega imamo danes na tržišču stroje za 200 ali 300 evrov, ki jih ljudje tudi kupijo. Dobro je pri nakupu vprašati, koliko je pričakovana življenjska doba naprave."

"Ko vstopiš v Applov ekosistem, ga ne zapustiš"
S hitrim razvojem elektronike so postale nekatere naprave približno tako zapletene kot genska tehnologija. In takšne tudi ostajajo, saj se podjetja na vso moč trudijo, da bi ohranila monopol nad aparatom tudi po nakupu. Popravila lahko tako opravljajo le še pooblaščeni serviserji, sklicujoč se na zaupne podatke o tehnologiji in intelektualno lastnino. Tak primer je Apple, ki pa je po poročanju Reutersa letos konec avgusta le predal doživljenjsko pravico nad svojimi aparati. Podjetje je po dolgih letih lobiranj proti sprejetju zakonov, ki bi zapovedali prav to, najavilo, da bo rezervne dele pričelo dobavljati tudi nepooblaščenim serviserjem. Razlog? Ekonomski. Podjetje bo namreč s prodajo milijonov stekel za mobilne telefone in vhodov za polnjenje omogočilo daljšo življenjsko dobo aparatov. Ugotovili so, da telefoni pogosto gredo v roke drugih družinskih članov, ki nato kupujejo dodatke zanje. "Ko enkrat vstopiš v Applov ekosistem, ga ne zapustiš," je za Reuters ob tej priložnosti dejal Ben Bajarin, analitik pri Creative Strategies. Podjetje tako le še pospešuje učinek psihološke zastarelosti od aparatov.

Ko se stroj vendarle pokvari, se običajno začnejo težave s popravilom. Veliko naprav danes je praktično nepopravljivih ali pa je popravilo enostavno predrago, malo je tudi stvari, ki jih še lahko popravi nepooblaščeni serviser, velikokrat se lahko napake ponavljajo. Zato si potrošniške organizacije najbolj prizadevajo za učinkovit sistem garancij. "Slovenija je pri tem nekaj korakov spredaj, a bojim se, da bomo skupaj z drugimi državami stopili nazaj. Smo pravzaprav edina država, ki zahteva od proizvajalca ne samo, da lahko uveljavlja potrošnik stvarno napako, ampak mora proizvajalec zagotoviti tudi garancijo pod zelo strogimi pogoji. Gre za eno leto garancije za tehnične izdelke, pogoji so precej strogo določeni in po naši zakonodaji je kupec zaščiten dvakrat - s stvarno napako in garancijo, ki pomeni, da proizvajalec v nekem obdobju odpravi napako brezplačno. Pri nas imamo določeno tudi dobavljivost rezervnih delov, kar je za Evropo popolna novost. A znova je tukaj kavelj - proizvajalec lahko zagotovi rezervni del, a popravilo stane po izteku garancije tudi 100 evrov, ker je treba za zamenjavo recimo tesnila razstaviti skoraj cel stroj. Popravljivost je zelo nedoločena zadeva, ker ima zelo dosti pasti," pove Okorn.

Kartelni projekt Phoebus
Čeprav vgrajene napake niso nesporno dokazane, obstaja dovolj dokazov za kartelno dogovarjanje velikih proizvajalcev raznih naprav. Eden prvih in najbolj preiskanih je projekt Phoebus. Petnajstega januarja leta 1925 so se v Ženevi sestali proizvajalci žarnic z vsega sveta: Osram, General Electric, Associated Electrical Industries in Phillips. Sestanek je postal mejnik v globalni ekonomiji, a ne zato, ker so se pogovarjali o sodelovanju tako pomembni industrijalci, ampak zato, ker je njihov dogovor vseboval tudi to, da bodo proizvajali žarnice s krajšo življenjsko dobo. Čeprav so že proizvajali žarnice, ki so svetile 2500 ur, so z vgrajevanjem slabših materialov skrajšali življenjsko dobo na 1000 ur in obenem brez skrbi zaradi konkurence zvišali cene žarnic. Ko je zveza švedskih, norveških in danskih proizvajalcev pričela načrtovati neodvisni center, jih je Phoebus bombandiral s tožbami. Ni jim uspelo in Skandinavci so pričeli proizvajati občutno cenejše žarnice.

Seveda to ne pomeni, da se ne bo izdelek, ki ima pet let garancije, šesto leto pokvaril, lahko dela tudi 20 let. Varuhi pravic potrošnikov si prizadevajo, da bi proizvajalci ponudili 10 let garancije, potrošnik bi tako vedel, da s strojem deset let ne bo imel nepredvidenih stroškov, proizvajalcu pa ne bo do tega, da bi napravo pogosto servisiral, zato se bo trudil, da bo zadeva teh deset let delovala. Sicer ima taka ureditev nekaj pasti, proizvajalci bi namesto popravil aparate preprosto menjevali in stare zavrgli, oslabil bi se lahko trg neodvisnih serviserjev. "Ta se je že sedaj zelo zmanjšal, saj proizvajalci snujejo stroje tako, da jih je težko popravljati brez ustreznega znanja, sosed je vse težje mojster. Bolj kot popravljivost je pomembna trajnost izdelka, ki bi se z garancijo zagotovo povečala, saj bo sicer za proizvajalca to pomenilo stroške," meni Okorn.

image
Marko Vanovšek Deset odstotkov zavrženih naprav je mlajših od pet let.

Kupi, uporabi, zavrzi

Zanemarljivi niso tudi okoljski učinki koncepta kupi-uporabi-zavrzi. Slovenski zbiralci odpadnih elektronskih naprav zberejo letno okoli 13,5 tisoč ton zavrženih aparatov. Danes res vse več aparatov recikliramo, a bolje bi bilo, ko bi jim podaljšali uporabnost. "Reciklažo danes jemljemo kot nekaj pozitivnega, pa ni nujno, saj je pravzaprav strošek družbe. Druga težava je, da je trg rabljenih aparatov zelo slabo razvit. Zelo malo ljudi kupi rabljen aparat, četudi je popravljen in pregledan. Običajno kupimo aparat, ko se okvari: preračunamo, ali se popravilo izplača, nato kupimo novega, starega pa odpeljejo in mi se ga znebimo. To so razvade iz zadnjih let. Če govorimo o bolj kakovostnih izdelkih, je velika verjetnost, da bo njihova cena višja, in morda bodo začeli kupovati tudi rabljene stvari. Sledi lahko cela industrija - popravilo stroja pred prodajo, nadgradnja, dodatne posodobitve in stroj lahko znova dobi garancijo. Veliko je možnosti, kako je mogoče izboljšati življenjski krog izdelka. Namesto da ga takoj zaključimo, mu damo še en krog uporabe," meni strokovnjak.

"Pogovori so videti tako: v sobi sedi 60 ljudi, od tega jih je 50 predstavnikov podjetij, trije ali štirje pa smo predstavniki civilne družbe"

Uspešno prepričani, da je naš mobilnik star

Pri elektroniki so zadeve nekoliko drugačne, namesto načrtovane pokvarljivosti je za ta trg značilna psihološka zastarelost. Enostavneje - ljudje zavržemo star mobilnik, ki se ga da popraviti ali pa še čisto dobro deluje, zato, ker so nam oglaševalci dopovedali, da je zastarel. Večina zavržene zabavne elektronike nastane zaradi tega. Radia, ki ga imamo doma zato, da igra v kotu, ne bomo menjali, dokler bo deloval. Ampak kdo ima tri leta star telefon? Redki. Ne zato, ker ne deluje več baterija, ampak ker je operater po dveh letih vezave poslal prospekt z novimi ponudbami za samo 15 evrov na mesec, razmišlja Okorn in izpostavi še celo novo polje, na katerem izgubljajo potrošniki - trg s pametnimi napravami. Te lahko mehansko delujejo popolnoma normalno, ampak je težava v programski opremi: "Recimo, da je podjetje, ki jo izdeluje, ugasnilo - nihče ne dela posodobitev, ne vzdržuje programske opreme. Denimo - doma imamo pametni termostat, ki se povezuje v oblak, in ko firma propade, ta oblak pač pade in ga ni več. Potrošnik naprave ne more več uporabljati in jo zavrže. Zato si potrošniške organizacije prizadevamo, da bi tudi ta programski del vpeljali v pravila o učinkovitosti izdelka. Ampak s tem bo še veliko dela."

Si res želimo debate s pomivalcem?

Programska oprema je danes vključena v skoraj vsak gospodinjski aparat. Nekateri pralni stroji po velikosti monitorja prekašajo računalnike. Prav programska oprema pa je za proizvajalce odlično izhodišče za uveljavljanje monopola, poleg tega se da napako "ustvariti" tudi na daljavo. To je tako imenovani error code (koda za napako). "Tukaj se znova pogovarjamo o tem, da je neka inovacija prehitela zakonodajo. Pri programski opremi se lahko zgodijo vdori. Ampak o tem se šele sedaj pričnemo pogovarjati, podjetja pa so pri tem razvoju že zelo daleč. Podjetje preprosto ne more na daljavo storiti nečesa, kar meni povzroča škodo. Podobna zgodba je pri avtomobilih. Treba je bilo sprejeti zakonodajo, da lahko avtomobile popravljajo tudi nepooblaščeni serviserji. Ampak ti serviserji potrebujejo opremo, ki je relativno draga, kupovati morajo module za vsako znamko posebej. Te stvari je težko regulirati, lahko pa se vprašamo, zakaj potrebujem pralni stroj, ki mi bo povedal, da je opral perilo ravno takrat, ko sem v vlaku proti Ljubljani. Pa še vlak zamuja in sedaj vem, da bo perilo zmečkano. Veliko stvari je popolnoma nepotrebnih. Ljudem priporočamo, naj razmislijo, preden kupujejo stroje z nepotrebno opremo. Osnovna tehnika je tista, ki je nujna za delovanje stroja," svetuje Okorn.

image
Profimedia Popravilo stroja je velikokrat dražje od nakupa novega.

Pritisk velikih

Evropska komisija želi na teh področjih nekaj ukreniti, ampak dokler bodo imeli proizvajalci tolikšno moč kot sedaj, je težko pričakovati, da bomo dobili rešitev, ki ne bo samo pranje zelenih možganov, ampak bo ustrezna za večino uporabnikov. Tako pa sedaj dobivamo le drobtinice, s katerimi se vsi hvalijo, je kritičen sogovornik, ki opiše primer tovrstnih pogajanj: "Sodelujem pri nastajanju standarda za učinkovitost materialov, ampak zadeve so zelo generalne. Ti pogovori so videti tako, da sedi v sobi 60 ljudi, od tega jih je 50 predstavnikov podjetij, tudi delegacije posameznih velikih držav prihajajo pravzaprav iz podjetij, trije ali štirje pa smo predstavniki civilne družbe - okoljevarstveniki, potrošniške organizacije. Gre za velik pritisk firm; tistih, ki delajo izdelke za industrijo, in tistih, ki delajo za končnega potrošnika."

Zanimivo je, kaj danes pri vsem tem kupce, ki se obrnejo na Zvezo potrošnikov Slovenije, najbolj moti. Največ pritožb dobijo zaradi serviserjev in ne zaradi proizvajalcev aparatov. Predolgo čakanje in cena popravil ter ponavljanje napak kljub popravilu so stvari, ki najbolj zmotijo slovenskega potrošnika. Pritožb čez trajnost in proizvajalce ni veliko. Okorn: "V nasprotju z denimo Belgijci, ki so vzpostavili spletno stran, kamor so vpisovali napake naprav, kako so težave odpravljali in koliko je servis stal. Bogata baza podatkov 9000 izdelkov je pokazala, da je pri določenih izdelkih nastala serijska napaka, ki je proizvajalec ni niti priznal niti upošteval. Pojavilo se je veliko število televizorjev z isto napako, zgodilo se je, da je serviser že prišel z ustreznim rezervnim delom. Tudi to je težava, kako proizvajalce prisiliti, da priznajo serijsko napako, sicer mora po izteku garancije ta popravila plačati potrošnik."

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku