Za setev paradižnika je dva meseca prezgodaj
Kolobarjenje, menjava rastlin, je prvi in zelo pomemben ukrep v ekološkem vrtnarstvu. Ne poznamo samo triletnega, v uporabi sta tudi štiriletno ali petletno, vsaka botanična družina ima svo je zahteve.
Za nami so najlepši in tudi najbolj nori dnevu v letu in življenje se počasi vrača v stare tire. Tudi vrtičkarji bodo hitro pričeli na družabnih omrežjih kazati, kaj vse že imajo posejano. Naj vas najprej opomnim, da je za setev paradižnika še najmanj dva meseca prezgodaj, s setvijo paprike in jajčevca pa tudi počakajte vsaj še dva do tri tedne. Naslednjih 14 dni, ki so pred nami, je smiselno sejati edino zelenjavo za mikro zelenje ali kalčke.
Čas za razmišljanje
Je pa zdaj še dovolj časa za razmišljanje in načrtovanje dela v prihodnjem letu. Osnovni pogoj za vrtnarjenje brez kemije je, da imamo zdravo in živo zemljo, saj se le v taki vrtnine dobro počutijo. Ko mine žar novoletnega praznovanja, vrtičkarji hitro spet razmišljajo o novih setvah. Prvi korak je, da si pripravimo načrt na papirju. Mnoge kolobar še vedno skrbi, saj menijo, da je zapletena zadeva, pa to nikakor ni. Pomembno je le, da se zavedate, da je kolobariti nujno, tudi v rastlinjaku.
Eno samo pravilo pri načrtovanju kolobarja moramo vedno upoštevati
Na vrtu je treba načrtovati setve in sejanja tako, da mine čim dlje, preden na isto gredico pridejo rastline iz iste botanične družine. Povprečni presledek naj bi bil tri leta, čeprav pri nekaterih botaničnih družinah priporočam daljše presledke, pri drugih pa lahko vrtnarimo celo s krajšimi.
Triletni presledek je primeren in zadosten za kobulnice, bučnice, okro in portulake, za silo zadošča tudi za metuljnice in čebulnice. Vedno pa bo povsem dovolj triletni presledek pri razhudnikih in košaricah. Slednje si lahko sledijo celo vsako drugo leto, pri tem pa je seveda dobro, da se vmes na tej gredici izmenja čim več drugih rastlin. Zagotovo pa triletni presledek ne bo zadoščal pri za kolobar najbolj občutljivih špinačnicah (lobodovke) in križnicah. Te vrtnine so zelo občutljive za ozek kolobar in priporočam, da skušate narediti vsaj štiriletni presledek, čeprav je za dolgoročno pridelovanje zelja, cvetače, brokolija in še česa priporočljiv petletni kolobar. Kolobar torej ni triletni, štiriletni ali petletni, vsaka botanična družina ima svoje zahteve.
Botanične družine in njihovi člani
Pri načrtovanju kolobarja ne upoštevamo samo posamezne rastlinske vrste, ampak tudi njihove sorodstvene vezi – botanične družine. Na srečo jih med zelenjadnicami ni ravno veliko.
Vsekakor so v kolobarju izrednega pomena metuljnice. med katere uvrščamo tudi stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičeriko, dolgo vigno, mungo fižol in mehiški limski fižol. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko. Metuljnice so občutljive za ozek kolobar, menim, da je kar nekaj težav pri pridelavi visokega fižola v zadnjih letih tudi posledica ozkega kolobarja v žičnicah. Veliko manj ali skoraj nič težav nimajo tisti, ki fižol pridelujejo na koruzi, seveda vsako leto na drugem mestu. Vsaj dvoleten kolobar je obveza za zdravo pridelovanje, priporočam pa triletni razmik med pridelovanjem stročnic na istem mestu.
Najpogosteje za pridelovanjem metuljnic sadimo kapusnice, ki so del družine križnic. Ta skupina sodi med najbolj zahtevne vrtnine, zato jim je nujno treba zagotoviti ustrezno širok kolobar. Križnicam trileten kolobar ne zadošča. V to skupino sodijo vse kapusnice (zelje, cvetača, ohrovt, kolerabica, kitajsko zelje).
Poleg njih med križnice uvrščamo tudi repo, podzemno kolerabo in redkev ter redkvico. Križnice so še rukola, azijske listnate rastline in še dve zelo koristni rastlini za zeleni podor, oljna redkev in bela gorjušica, a tudi oljna ogrščica in repica. Iz te družine je tudi hren. Priporočam petletni kolobar, najmanj štiriletni pa je obvezen.
Za razhudnike dvoletni presledek
Naslednji so razhudniki. Najbolj znani so paradižnik, paprika in jajčevec ter krompir. Med novejšimi pa so perujska, volčja, andska jagoda (jabolka) oziroma Physalis peruviana, tomatillo oziroma Physalis philadelphica in pepino (Solanum muricattum). Razhudniki sicer niso najbolj občutljivi za ozek kolobar, vendar priporočam dvoletni presledek, tudi v rastlinjakih.
Zelo dobro poznate tudi rastline iz družine kobulnic. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, redkejši so pastinak, komarček in sladki komarček in koriander. Ne pozabite pa, da sodijo sem tudi nekatera zelišča, to so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. V živi, zdravi zemlji bo zadoščal triletni presledek.
Za ozek kolobar najbolj občutljiva pa je zagotovo družina lobodovk (špinačnice). V to družino poleg špinače in blitve (mangolda) uvrščamo tudi rdečo peso. V zadnjih letih se na vrtovih pojavljata še vrtna loboda (francoska špinača) in kvinoja, ki sta prav tako del družine špinačnic, medtem ko jagodna špinača, novozelandska špinača in malabar špinača kljub imenu niso v sorodu s špinačnicami. Nujen je vsaj štiriletni kolobar.
Košarice in bučnice
Naslednje so košarice. Sem uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarici sta tudi regrat in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Niso znane po tem, da imajo veliko težav v ozkem kolobarju, vendar pridelava solatnic zunaj idealne rastne dobe (zgodnja spomlad, pozna jesen in predvsem zima) slabijo njihov imunski sistem, zato je idealen vsaj dvoletni kolobar, najbolje pa triletni.
Ne smemo pozabiti še bučnic, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni, vse pa sodijo med bučnice. Zagotovite jim triletni presledek, pa bo težav veliko manj.
Zadnja botanična družina, ki ima na vrtu več predstavnikov, so čebulnice, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen in por pa tudi zelišča, kot sta drobnjak in kitajski drobnjak. Družina absolutno sovraži organska gnojila, predvsem pa hlevski gnoj. Kompost in kupljena organska gnojila so v manjših odmerkih dovoljena na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, posebno za por in obe zelišči. Vsaj triletni kolobar zadošča, če je v času, ko na gredicah ni čebulnic, splet predelovanih vrtnin čim bolj pisan. Za dolgoročno pridelovanje priporočam vsaj štiriletni presladek.
Sladka koruza sodi med trave, nima sorodnikov med vrtninami, je pa »sestrična« vseh pravih žit in trav. Špajkovke so družina samo z enim članom na zelenjavnem vrtu, to je motovilec. Je pa bližnji sorodnik baldrijan. Letni (užitni tolščak) in zimski portulak sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj trileten kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi.
Kako načrtovati kolobar
Najlažje je tako, da razdelimo vrtnine v štiri skupine. V prvo damo velike potrošnike hranil, v drugo tiste, ki potrebujejo hranila, a ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. V tretjo damo tiste, ki ga po večini ne potrebujejo, v četrti pa so vrtnine, ki jih sadimo povsod, običajno kar kot dopolnilne dodatne vrtnine v mešanih posevkih oziroma posevkih z zelo kratko življenjsko dobo. Če uvrstimo na vrt samo te tri skupine rastlin, že imamo triletni kolobar. Če potem le nekoliko pomešamo še mesta sajenja, je kolobar pogosto kar šestletni. Da ni tako enostavno, poskrbijo rastline za zeleni podor. Zato si je treba vsako leto vse zapisati ali narisati.
V prvi skupini, torej med najpožrešnejšimi vrtninami, so razhudniki, kapusnice, blitva, sladka koruza in bučnice. Te vrtnine lahko pognojimo s polnimi priporočenimi odmerki kupljenih organskih gnojil ali hlevskim gnojem (do 3 l/m2), če gnojimo s kompostom, ga lahko damo 10-12 l/m2. V drugi skupini so predvsem vse korenovke, radič in endivija, por, odvisno od založenosti zemlje s hranili tudi visoki fižol, dolga vigna in limski fižol. Celo lečo in čičeriko lahko uvrstimo v to skupino, a samo v primeru, da so vrtna tla slabše ali povprečno založena s hranili. V nekaterih primerih, v odvisnosti od analize zemlje, damo v to skupino tudi francosko špinačo in druge špinačnice (novozelandska špinača, jagodna špinača), kvinojo. Poraba komposta je 8–10 l/m2, pri kupljenem organskem gnojilu uporabite 50–75 % priporočenega odmerka, korenovke pa so za gnojenje z gnojem zelo občutljive. To skupino sadimo, sejemo na gredice, kjer so bile v preteklem letu vrtnine prve skupine. V tretji skupini so čebulnice (razen pora) in stročnice: nizki fižol, nizki in srednje visoki grah ter bob. V skupini, ki jo lahko sadimo povsod, predvsem pa iščemo njene dobre sosede in ji ne odmerjamo posebne gredice, pa so solata, portulak, rukola, azijske listnate rastline, špinača, motovilec, mesečna redkvica, tudi nadzemna kolerabica, ki je lahko v tej ali v tretji skupini. Tem vrtninam zemlje ne gnojimo, lahko jim dodate le nekaj malega komposta, največ 5 l/m2.
Če vrt zasajate samo v mešanih posevkih, kolobarjenje ni tako nujno in obvezno, čeprav priporočam kolobarjenje z glavnimi posevkom. Pomembno je tudi, da celotne kombinacije selite po gredicah skupaj z ustreznim gnojenjem.
Kdaj in kako porežemo okrasne trave?
Zdi se, da okrasne trave večini ljubiteljem vrtnarjenja na koncu jeseni pri čiščenju vrta povzročajo največ težav. Tako se vsako leto srečujemo s številnimi vprašanji o njihovi rezi. Večna dilema ljubiteljev vrtnarjenja je, ali trave porezati jeseni ali spomladi ali pa jih sploh ne rezati.
Moje osnovno vodilo, ki ga pogosto priporočam svojim strankam, je, naj tako okrasne trave kot zelnate okrasne rastline pozno jeseni pustijo pri miru, če so jim všeč. Nekateri pograbijo za škarje ob prvih znakih jesenskega rumenenja in sušenja, drugi želijo pustiti čim več suhih rastlin za zimsko sliko na vrtu. Okus je torej različen in nihče vam ne more odrediti, kaj in koliko porezati zaradi estetskih vzgibov. Pomembno je vedeti predvsem to, da veliki večini okrasnih trav z rezjo ne škodujete. Ali rečeno drugače, one se pač ne zmenijo za to, ali jih režete oktobra, decembra ali marca. Izjema so morda le mejno prezimne trave, kot je pampaška trava, ki si s suhim listjem ustvari nekaj dodatne zaščite pred mrazom. Da bi se lažje odločili, kako ravnati ob rezi okrasnih trav, sem te razdelil v tri skupine.
Listopadne trave
Pod tem izrazom ciljam na vse tiste vrste in sorte, ki jim nadzemni poganjki jeseni odmrejo. Veliko okrasnih trav se lepo posuši, listi in predvsem stebla s socvetji so tako pogosto precej obstojni in se ne polomijo zlahka. Priporočljivo jih je pustiti pri miru, saj so lepo okrasje za zimski del, ko je vrt že bolj pust, prazen. Odločitev o jesenski rezi je torej odvisna predvsem od našega osebnega okusa.
Če nam suhe rastline niso všeč, jih porežemo kot preostale trajnice, sicer počakamo do konca zime. Če jih polomi sneg, jih v suhem obdobju brez snežne odeje lahko porežemo tudi sredi zime in tako poskrbimo za urejen videz vrta. Vse tiste trave, ki so do jeseni že močno zdelane in na njih ni več ničesar lepega, seveda kar kličejo po jesenski rezi.
Primeri: Miscanthus sp., Molinia sp., Calamgrostis sp., Pennisetum sp., Festuca glauca.
Vednozelene trave
Ta skupina trav je lahko zelo enostavna ali pa zelo zahtevna. Jeseni so večinoma še lepo zelene, v suhih zimah brez snega pa jih zmrzal in veter pogosto poškodujeta. Če je porjavelo le nekaj listov, šope enostavno prečešemo in jih tako vsaj nekoliko očistimo.
Če je večina listov porjavela ali pa so se posušile vse konice listov in to močno kazi videz rastline, jih je najbolje porezati spomladi in pustiti, da se popolnoma obrastejo. In seveda, če tak tip trave ostane lep celo zimo, jo pač pustimo, da spomladi nova rast le prekrije staro.
Primeri: Carex morrowii, Carex oshimensis, Luzula sylvatica, Sesleria caerulea.
Delno vednozelene trave
To so na primer rušnate masnice, katerih listi pogosto dokaj dolgo v zimo ostanejo lepo zeleni, potem se jih pa polovica ali več posuši. Na pogled imamo nekakšno mešanico, ki bi jo laično opisali napol mrtva trava. Naj poudarim, da govorimo le o videzu, ta trava zaradi delno suhih listov ni nič mrtva. Zaradi pustih poznojesenskih in zgodnjezimskih dni lepe zdrave šope puščamo v okras vrtu in jih le na nekaj centimetrov porežemo pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Taka trava vam nič ne bo zamerila tudi, če se boste odločili za temeljito čiščenje že jeseni.
Primeri: Leymus arenarius, Carex alba, Deschampsia cespitosa.
Najlepše ideje za praznično okrasitev doma: Pričarajte božično vzdušje
Ste že zavihali rokave? Vemo, zaradi ponudbe v trgovinah se zdi, kot da smo božič že zamudili, a prav veliko oklevati z okraševanjem ne gre več. Sezona vnašanja prazničnega duha med domače štiri stene je te dni v polnem teku in vsak navdih pride prav, zlasti če se priprav na praznike nočemo lotiti tik pred svetim večerom in si tako prihranimo nekaj živcev. Kje najti navdih? Povsod je.
Fotografije, ki jih vidite ob članku, prihajajo od tam, kjer so doma največji božični ekstremisti. Iz ZDA in s Filipinov, kjer božič praznujejo skoraj pol leta. Prazničnih luči tam utripa toliko, da mimoidoče kar zaslepijo, kot bi si stanovalci hoteli zagotoviti, da Božiček njihove hiše nikakor ne bo zgrešil. Čeprav je trend ekstremnega okraševanja v porastu tudi pri nas, kjer smo božič običajno povezovali le s smrečjem, preprostimi okraski, jaslicami in zmernimi dolžinami lučk, pa ni prav nobene potrebe, da vas popade božična manija. Tudi z mnogo manj stroškov in porabe elektrike si lahko praznike naredite čarobne. Brez gruče fotografov pred domačo hišo.
Venček, voščilnice, cimet, klinčki
Najprej najpomembnejše: karkoli že v teh dneh počnete, poskusite ob tem uživati in se ne obremenjevati z okusom drugih. Začnite tam, kjer se dom začne. Pri vhodu. Obesite na vrata venček, ki ga lahko naredite tudi sami. Spletite in zlepite nekaj suhih vejic, smrekovih vejic, jabolk, pomaranč, bele omele, lovorja, skoraj ne morete zgrešiti. Uporabite zlate, srebrne ali bakrene elemente.
Ste med redkimi srečneži, ki še prejemajo božične voščilnice? Kako imenitne so! Obesite jih na vrv v predsobi in jih pritrdite z malimi okrasnimi ščipalkami.
Božične lučke so lepe kjerkoli, tudi tam, kjer si jih na prvo žogo ne predstavljate. Recimo v veliki steklenici. Lahko jih spletete v kroglo, napeljete po oknu ali pa jih nanizate po velikih vejah bodike ali drugega drevesa, ki ste jih dali v vazo.
Nič ne pričara prazničnega duha bolj kot prijeten vonj po praznikih. Dom odišavite z eteričnimi olji cimeta, pomaranč, mandarin, brusnic, jabolk, klinčkov ali vanilje. Pecite piškote, kuhajte čaje, punče, pripravite kuhano vino. Skodelica vroče čokolade s prazničnimi začimbami je imeniten zaključek dneva.
Navdih za izdelavo okraskov in aranžmajev boste našli v gozdu. Poglejte naokoli. Zberite borovo lubje, storže, bršljan, razne plodove, belo omelo. Ne boste porabili niti evra, v vašem domu pa bo dišalo po zimskem gozdu. Z vrvicami lahko na smreko ali druge vejice obesite tudi medenjake, poprnjake in druge testene okraske. Ograjo stopnišča okrasite s smrečjem in okoli ovijte še lučke, ki naj bodo tople rumene barve.
In še pisane lizike
Če imate doma kakšne stare božične okraske, s katerimi ne veste kaj početi, jih lahko zložite v veliko stekleno posodo in postavite na mizo. Preprosto in učinkovito. Poleg postavite svečko. Če imate pri roki svetleč sprej, lahko pozlatite, posrebrite ali pobelite storže, orehe in celo arašide ter jih nato nanizate na vrvico in ovijete okoli jelke.
Božično drevesce lahko nekoliko predrzno nadomestimo s staro lestvijo, ki jo prislonimo na eno izmed sten. Vsako drugo letev ovijte z dekorativnim trakom in nanjo obesite okraske, lučke in pentlje v enaki barvi kot trak.
Takšno dekoracijo lahko imate v stanovanju vso zimo, odstranite le najbolj očitne božične okraske. Sveče različnih barv in oblik lahko postavite tudi na pladenj, ki ste ga okrasili z bonboni, oreščki ali suhim sadjem.
Lepa dekoracija, nad katero se navdušujejo posebno otroci, so tudi pisane zakrivljene lizike. Z njimi napolnite dekorativni vrč ali jih obesite na jelko. Toliko možnosti! Izberite tiste, ob katerih bodo božični prazniki najbolj prijazni, topli in domačni. Najbolj vaši. S kilometri lučk ali brez.
Prikličite zen: Kako z različnimi tehnikami očistiti in blagosloviti svoj dom
Razliko med prostori, v katerih se počutimo dobro, in tistimi, v katerih se počutimo utesnjeno, je vsaj deloma moč pripisati dejstvu, da se nam nekateri prostori enostavno zdijo lepši in privlačnejši. A obstaja tudi globja razlaga, ki zadeva energijo.
"Vsakdo ima sposobnost energijskega zaznavanja," v knjigi Čiščenje prostora od A do Ž poudarja avtorica Denise Linn. Že več kot 30 let se ukvarja s starodavnimi izročili o čiščenju prostorov iz staroselskih kultur. Pravi, da se z vstopom v določen prostor ne odzovemo le na slog pohištva, barve in vzorce, temveč lahko zaznamo energijo, ki nas v prostoru obdaja. Pozitivna energija nas povzdigne, negativna pa nas pusti z občutkom pobitosti in utrujenosti.
Čiščenje prostorov
Pred novim letom, ko se staro poslavlja in novo napoveduje, je po izročilih številnih staroselskih kultur dobro nameniti svoj čas izpraznjevanju nepotrebnih stvari. December je več kot idealen čas, da vse, česar več ne potrebujemo, podarimo tistim, ki bodo hvaležni za nove stvari. Staro, ki je nam nekoristno, tako nekomu postane novo. Ne glede na to, kakšno energijo, četudi negativno, držijo določeni predmeti, se jo da preobraziti v pozitivno, pravi Linnova.
Pri samem energijskem očiščevanju prostora pa si lahko pomagamo s poznano tehniko feng shui. To je veda o ustvarjanju harmoničnega okolja, njena mistična sestavine pa je metoda čiščenja prostora, ki jo v knjigi predstavlja avtorica. Že starodavni zdravilci so se zavedali vpliva okolja na človekovo zdravje in dobro počutje, zato so šamani izvajali posebne obrede, s katerimi so posvetili nove domove. Starodavne metode, ki jim je Linnova nadela sodobno preobleko in jih prilagodila življenju zahodne družbe, nam omogočajo, da svoj dom na preprost in učinkovit način spremenimo v zavetišče lastne duše.
Priprava
Preden začnete prostor energijsko čistiti, ga najprej fizično uredite. Odstranite nepotrebno šaro in pospravite nered v stanovanju, očistite prostore, tla, pohištvo in sebe. "Če prostora pred čiščenjem ne pospravite, je to tako, kot bi si nadeli čudovito večerno obleko, ne da bi se bili poprej skopali in si umili lase. Učinek preprosto ne bo enak," pravi avtorica.
Nato razmislite, kako bi želeli prostor očistiti in pripravite orodja za ta namen. Sebi lahko pripravite očiščujočo kopel s soljo in eteričnimi olji. Za prostor lahko prižgete sveče in uporabite kadila iz zelišč, najpogosteje se uporablja žajbelj, a tudi druga niso slabša. "S kajenjem žajblja lahko izvrstno očistite sobo po bolezni. Dim prižganih posušenih zelišč nemudoma botruje veliki spremembi sobne energije. To je tudi ena najboljših metod, če želite preobraziti zelo težko energijo".
Očistite lastne negativne misli in prepričanja
Tako kot lenobnega človeka lahko fizično obložijo plasti maščobe, lahko naša miselnost postane lenobna in obložena z miselnimi plastmi, ki nas težijo, obremenjujejo in nam jemljejo življenjsko energijo, pravi duhovni pisatelj Anthony De Mello. V svojem knjižnem delu Pot ljubezni spodbuja, naj raziščemo vse plasti, ki nas v življenju lahko nezavedno močno omejujejo, jim ozavestimo in spremenimo. Kaj so te plasti? "Vsako prepričanje, ki ga imaš, vsak sklep glede ljudi in stvari, vse navade in vse navezanosti. V letih vzgoje bi ti moral kdo pomagati, da bi si postrgal te plasti in osvobodil svojo miselnost. Namesto tega sta te družba, tvoja kultura, ki sta predvsem obložili tvojo miselnost, vzgajali tako, da sploh ne bi opazil," piše avtor.
Bralce nagovarja, naj se prebudijo iz sna in spoznajo, pod bremeni katerih miselnosti in prepričanj se šibijo. Namesto da bi zaživeli v najvišjem potencialu sebe in svojih zmožnosti, namreč ljudje pogosto vse življenje sledimo načelom in prepričanjem avtoritet iz našega zgodnjega otroštva. Kar pa ni nujno koristno, saj se življenjske razmere spreminjajo, s tem pa tudi mi sami razvijamo najvišje potenciale znotraj sebe. Zato naj spodbuja, naj ob koncu leta odložimo vse stare navade in misli, ki nam več ne koristijo, ali celo škodijo, ter v novo leto vstopimo lažji, pretočnejši in svobodni.
December na vrtu prinaša počitek, k delu vabijo rastlinjaki
Vsem, ki ste konec poletja na vrt pravočasno posejali zadnji posevek, gredice darežljivo ponujajo kodrolistno zelje in brstični ohrovt, tudi rukolo. Če imate na vrtu por, ga še pred snegom s koreninami vred spravite v kletne zaboje, napolnjene z mivko.
Tudi motovilec, endivijo in radič lahko v teh dneh pobiramo z vrta. V lončke lahko sejemo azijsko zelenjavo - ko bodo listi veliki okrog osem centimetrov, jih lahko že režemo in sproti uživamo v solati ali blanširano. Semenom azijske zelenjave lahko primešamo semena rdeče pese in zelene solate. Tudi rukolo in krešo lahko vso zimo sejemo v lončke, zabojčke ali korita in jih postavimo na okensko polico v stanovanju ali v zaščiten prostor, denimo rastlinjak, liste pa režemo, ko zrastejo pet ali več centimetrov.
Manj znan od drugih korenovk je črni koren (Scorzonera hispanica), ki za razliko od številnih drugih korenovk zlahka prezimi v zemlji. Čas za njegovo setev je v maju, takrat ga posejemo v rahla in odcedna tla, saj slabo prenaša stoječo vlago. V zemlji tvori dolge tanke korene, ki jih uporabljamo olupljene. Lahko jih uživamo sveže v solatah ali kuhane. Mlade in mehke liste dodajamo solatam. Pravo hranilno vrednost ima mlečni sok iz korena. Ko izkopavamo črni koren, uporabljamo vile, da korena ne bi pretrgali in da iz njega ne izteče sok. Črni koren je odlična hrana za sladkorne bolnike, ker vsebuje inulin.
Tunel - z mislijo na sneg
V zavetju rastlinjaka do januarja ali februarja brez težav prezimijo vse vrste radičev. V njem uspevajo tudi zimska solata, motovilec, blitva in špinača. Kaj pa pod tunelom? "Ko na domačem vrtu postavljate tunele iz jeklenih lokov in agrokoprene, pomislite predvsem na to, da jih lahko prekrije veliko snega, ki bo zdrsnil ob lokih in se bo tam nekaj časa zadržal. Greda pod lokom je lahko dvignjena za nekaj centimetrov nad preostalimi tlemi v vrtu ter posuta s kompostom in prekrita z zastirko. Če je zastirka previsoka, se lahko v gredi naselijo miši ali tja prihajajo voluharji. Še zlasti se omenjeni škodljivci radi pritihotapijo pod tunel, kjer raste zimski radič," opozarja uni. dipl. inž. agronomije in permakuturna učiteljica Simona Trčak Zdolšek. "Zato se za takšen tip tunelov odločite predvsem tam, kjer boste gojili zelenjavo za sprotno pobiranje, denimo zimsko solato tipa rezivka, ki ima izoblikovano že rozeto ali glave. Če pa ste solato sadili v različnih intervalih, da bi si tako zagotovili sveže vrtnine, si lahko s celimi slamnatimi balami ogradite grede in čeznje poveznete loke ter pokrijete s kopreno, da bo greda še toplejša."
Pregled ozimnice
Shrambe in kleti ob toplejših dneh redno zračite, da preženete zatohlost. Obvezno vsak teden preglejte, ali so spravljeni plodovi še zdravi, nagnite ali poškodovane pa nemudoma izločite. Prav tako preverite, ali je pesek, v katerem so spravljeni korenje, zelena in rdeča pesa, dovolj vlažen, da se zelenjava ne bi izsušila.
Mozirski gaj - park cvetja
• Do 5. januarja vsak dan od 16. do 21. ure: 4. BOŽIČNA BAJKA SLOVENIJE. Sprehodite se med 1,5 milijona božičnimi lučkami, ki bodo krasile park.
Arboretum Volčji Potok
• Od 6. decembra do 5. januarja: PRAZNIČNI ARBORETUM bo krasilo na tisoče lučk, ki bodo pregnale zimski mrak in razžarele srce. Od 6. decembra dalje bo ob petkih in sobotah park odprt vse do 19. ure. Od 20. decembra do 5. januarja pa bodo vrata parka odprta do 19. ure vsak dan, z izjemo božičnega (24. 12.) in silvestrskega (31. 12.) večera.
Čiščenje v sadovnjaku
Listje, ki je pod sadnim drevjem, pograbite in odstranite, ker lahko v njem prezimijo povzročitelji bolezni. Prav tako potrgajte okuženo listje in sadne mumije, ki so ostale na drevesih. Na golih drevesih najlažje opazimo, katere veje so poškodovane in zlomljene. Poleg tega drevesa pozimi počivajo, v njih se ne pretaka veliko sokov, zato je zdaj ustrezen čas za odstranjevanje zlomljenih vej, rane pa je treba skrbno zamazati s cepilno smolo ali voskom. Kadar zapade težek in vlažen južni sneg, sadno drevje in okrasne rastline previdno otresite z leseno lato ali dolgo palico, lahko tudi z ročajem metle, da pod težo snega veje ne bi popokale. Sneg otresajte od roba krošenj proti notranjosti. Za lom pod obtežitvijo so bolj občutljive veje, ki rastejo kvišku pod preveč ostrim kotom.
Občutljive rastline
Na vrtu je treba preveriti, kako je z rastlinami, ki so občutljive za zimo. Poglejte, ali je zaščita, ki ste jo pripravili iz listja, jute ali smrekovih vej, še na svojem mestu. Okrasne grmovnice, posajene v posode, bodo na zavetni legi zlahka vzdržale tudi več stopinj pod ničlo, vendar je kljub vsemu priporočljivo, da posode ovijete z juto in mehurčasto folijo, tako bodo korenine manj izpostavljene temperaturnim razlikam.
Zaščita pred divjadjo in mrazom
Dokler zemlja ni zmrznjena, lahko presajate sadno in drugo drevje ter grmovnice. Ker mlado drevje pozimi radi obglodajo zajci in srne, je rastline pametno zaščititi pred divjadjo. Najzanesljivejša je fizična preprečitev dostopa z ograjo. Zaradi visoke cene je gradnja ograje smiselna zgolj pri velikih sadjarskih nasadih, ki jih je z mrežo treba zaščititi tudi pred pticami. Posamezna sadna drevesa pa najpogosteje ščitimo z gosto kovinsko ali plastificirano mrežo. Mlada drevesa lahko pred srnami in zajci zaščitite tudi tako, da jih ovijete z vrtnarsko kopreno, juto ali na gosto zabijete količke okrog debla, da bodo onemogočili dostop divjadi, drevesu pa pustili možnost za normalno rast in razvoj.
Pozimi, ko ogrevamo domove, se relativna zračna vlažnost v prostorih močno zmanjša. Zrak je suh, kar čutimo tudi na lastni koži, navsezadnje prav pozimi porabimo za obraz, roke in telo največ vlažilnih krem. Podobno tudi rastline v kurilnem obdobju potrebujejo več vlage, vendar to ne pomeni, da jih je takrat treba bolj zalivati, prav nasprotno - zalivanja naj bo pozimi manj kot sicer. Pravilo, ki se ga je smiselno držati, je, da naj se takrat, ko zalivamo, prst temeljito prepoji z vodo, čez približno deset minut vodo iz podstavka odlijemo in ponovno zalivamo šele, ko se prst v lončku skoraj povsem posuši. Pretirano zalivanje brez možnosti, da bi se zemlja vmes posušila, bi lahko povzročilo gnitje korenin.
Vlago, ki jo rastlinski listi potrebujejo zaradi suhega zraka pozimi, dovajajmo s pršenjem. Voda v pršilu naj bo segreta na sobno temperaturo, pršimo pa dopoldan. Nekaterim lončnicam (fikusom, palmam) bo prijalo vsakodnevno pršenje, druge (tropske kakteje) bodo zadovoljne, če jih enkrat mesečno poprhamo, nekaj pa je tudi takšnih, ki pršenja po listih ne prenesejo (vijolice, gloksinije, streptokarpi), a kljub vsemu potrebujejo več vlage. Zanje je priporočljivo, da jih z okrasnim lončkom vred ali pa zgolj v sadilnem lončku postavimo na velik podstavek, v katerega smo nasuli kamne in nalili vodo. Voda naj bo le toliko visoko, da zgornja površina kamnov ostane suha, ker korenine rastlin ne smejo stati v vodi. Tako bo okrog rastlin nastala vlažna mikroklima, ki bo prijala njihovim listom.
Pregled posodovk
Posodovke, ki ste jih zagotovo že spravili v svetel in hladen prostor, vsakih 14 dni temeljito preglejte. Bolne in napadene rastline nemudoma izločite iz preostale zelene družbe in jih poškropite z ustreznim pripravkom. Prav tako sproti pobirajte odpadle liste. Zalivanje posodovk naj bo zelo skopo, enkrat do največ dvakrat mesečno, pred zalivanjem pa s prstom preverite, ali je zemlja v posodi še vlažna.
Oskrba lončnic
Pozimi, ko ogrevamo prostore, se zrak hitro osuši, kar lahko povzroči suhost sluznice, draženje oči in suho kožo. Večina ljudi se pri normalni sobni temperaturi najbolje počuti, če znaša relativna zračna vlažnost od 30 do 60 odstotkov. Žal pa vrednost pozimi marsikje pade pod 30 odstotkov. Lončnice, zlasti tiste, ki veljajo za velike porabnice vode, lahko zvišajo stopnjo relativne zračne vlage v prostoru tudi za 15 odstotkov. Med najučinkovitejše "zelene vlažilce" spadajo razne vrste praproti, kot je denimo luskasta praprot (Nephrolepis exaltata), pa navadna sobna lipa (Sparmannia africana), papirjevec (Cyperus papyrus), bambusi in živkasta kosmuljka (Chlorophytum comosum). Rastline v stanovanju bodo pozimi potrebovale pogostejšo oskrbo: tiste, ki sedaj ne cvetijo, postavite v hladnejši prostor, s temperaturo med 12 in 18 stopinjami Celzija, in jih manj zalivajte, da bodo imele obdobje počitka. Cvetoče lončnice, kot so orhideje, božične zvezde, božični kaktus, ciklame, vijolice, pa naj vam služijo kot okras na vidnem mestu. Redno jih zalivajte, zlasti če so v ogrevanem prostoru, po potrebi jih rahlo dognojite in sproti odstranjujte odmrle cvetove. Znano je, da lončnice pripomorejo k temu, da je v stanovanju manj prahu, saj se ta nabira na njihovih listih, zato je te treba večkrat obrisati, vsaj enkrat mesečno z vlažno krpo iz bombaža ali mikrovlaken, da očistimo pore. Vijolice in druge rastline, ki imajo kosmate liste, pa odprašimo s čopičem.
Domači velnes - topel kotiček, v katerem se posvetimo sebi
Po napornem delavniku je imenitno, če si lahko privoščimo sprostitev v domači oazi užitka, ki jo nudita savna in masažni bazen. Pri nas so najbolj priljubljene finska, turška, infrardeča in bio zeliščna savna. Luka Remic iz podjetja Remax pojasni, da so finske savne suhe, brez pare, temperatura v njih je od 80 do 110 stopinj Celzija pri pet- do desetodstotni relativni vlažnosti. Savnanje v njej krepi imunski sistem, spodbuja potenje in sprošča napetost v mišicah. Bio savna velja za bolj blago obliko finske savne z nižjimi temperaturami, v njej se uporabljajo eterične dišave in zelišča. Potem so tu še infrardeče savne, ki jih imenujemo tudi infrardeče kabine - v njih telo ogrevajo različni grelni elementi. Za to vrsto savne je značilno, da je v njej temperatura zraka med 40 in 60 stopinjami Celzija, v notranjosti je 45-odstotna vlažnost. Infrardeče savne ne potrošijo veliko električne energije in se hitro segrejejo. Infrardeča toplota ima številne prednosti za telo, saj prodre nekaj centimetrov globoko v tkivo in deluje globinsko.
Turške savne so parne kopeli, ki jih delimo na tako imenovane klasične parne kopeli, hamam, solne parne kopeli in blatne parne kopeli. Parna ali turška savna je kopel, v kateri je temperatura zraka okoli 50 stopinj Celzija, vlažnost pa je kar stoodstotna. Ta savna blagodejno vpliva na čiščenje kože in dihalne poti.
Luka Remic iz Remaxa svetuje, da savne z lesenimi oblogami občasno obrišemo z vlažno krpo in predvidoma enkrat na leto naoljimo.
Pri parnih savnah priporoča, da pred vsako uporabo in po njej savno očistimo in poskrbimo, da se posuši.
Sinonim savnanja
Po besedah Luke Remica se ljudje pri nas najpogosteje odločijo za finsko savno in IR-kabino. Prva je sinonim savnanja in ima ogromno dobrodejnih učinkov na telo in zdravje, IR-kabine pa so cenovno ugodne in zavzamejo malo prostora. Poleg tega imajo najnižje stroške nabave in obratovanja, zaradi česar so v zadnjih letih postale zelo priljubljene. In kako velik prostor potrebujemo za savno pod domačo streho? Sogovornik odvrne, da je idealno, če zanjo lahko namenimo prostor od 16 kvadratnih metrov. V takšnem prostoru potem postavimo tako veliko savno, da v njej lahko ležita dva, zraven bosta prav prišla počivalnika in prha. Seveda pa je velikost prostora odvisna od želja uporabnika. "Za finsko, IR-savno in bio savno je primerna večina prostorov. Ključno je, da je na tleh talna obloga, ki prenese temperature v savni, in da je možno vlago obrisati. Večinoma se vgrajujejo v kopalnice ali prostore, posebej namenjene za savno. Za parne kopeli se prostor pripravi posebej, najbolje je, da se izvede v sklopu domačega velnesa ali kopalnice," poudarja Remic. Preden katerokoli savno postavimo v prostor, moramo preveriti električno napeljavo. Za infrardečo savno zadostuje enofazni priključek oziroma navadna vtičnica, druge napeljave niso potrebne. V finski savni potrebujemo za priklop peči trifazni priključek (380 V).
Bazena nikakor ne v kot
Popolnega domačega velnesa ni brez masažnega bazena. Če ima sprostitvena oaza tudi savno, kabino za prhanje, toaletni prostor, kotiček s počivalniki in še fitnes naprave, naj obsega okoli 50 kvadratnih metrov. Bojan Plešec iz podjetja JobPlus, ki je uradni zastopnik ameriškega proizvajalca HotSpring, priporoča, da ko kupujemo masažni bazen, moramo imeti v mislih, da gre za dolgoročni nakup. Da bomo z bazenom zadovoljni, so ključni filtracijski sistem, izolacija masažnega bazena, ergonomija školjke, raznolikost masažnih mest in energijska poraba. Ko ga umestimo v prostor, bodimo pozorni na to, da ni stisnjen v kakšen kot. Ker ima masažni bazen termoizolativni pokrov, ki se odpira na eno izmed stranic, je treba paziti tudi na ustrezne odmike od stene. Prav tako bodimo pozorni na dostop do masažnega bazena in servisnega prostora, ki je praviloma na stranici, iz katere se vstopi v bazen.
Masažni bazen lahko krasi tudi domači vrt. Bojan Plešec iz podjetja JobPlus v tem primeru zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom in podaljšanja trajnosti termoizolativnega pokrova priporoča posebno tesno prilegajoče se pokrivalo, ki ga ukrojijo za vsak bazen posebej. Praviloma je pokrivalo v barvi ohišja bazena in narejeno tako, da ga ni treba odstranjevati, temveč se odkrije hkrati z bazenskim pokrovom. Dvižne mehanizme termoizolativnega pokrova je mogoče dobiti v več različicah in jih lahko izberemo glede na umestitev v prostor.
Ves čas napolnjen z ogrevano vodo
Kot še pravi Plešec, potrebujemo za masažni bazen ravno podlago in priključek na električno omrežje. Voda naj bo v prostoru oziroma bližini. Ker masažni bazen ploskovno nalega na podlago (je s celotno spodnjo ploskvijo v stiku s podlago), morajo vse instalacije – električna in vodovodna, vključno s talnim sifonom – biti izpeljane zunaj tlorisa bazena. V primeru "utopljene postavitve" v tla je potreben še izkop gradbene jame. V zvezi s podlago še dodaja, da mora imeti ustrezno nosilnost, ki ne sme biti manjša od 450 kilogramov na kvadratni meter. Masažni bazen je ves čas napolnjen z ogrevano vodo na želeno temperaturo, za kar poskrbi vgrajeni grelnik. Bojan Plešec poudari, da se grelniki razlikujejo po kakovosti, materialih in moči. Ni nujno, da je šibkejši tudi slabši. Ključna je tudi moč grelnika, ki vpliva na energijsko porabo.
Namesto klasične savne si lahko omislimo tuš kabino s parno savno. Danijel Fartek iz Salona kopalnic MCK izpostavi, da lahko izbiramo med parnimi kabinami že v velikostih 90 x 90 ali 120 x 80 centimetrov. Priporoča pa vsaj 90 x 120 centimetrov ali več, saj stena v teh kabinah, kjer so po navadi nameščene šobe in uparjalnik za paro, zavzame veliko prostora, v preozki kabini pa bi lahko imeli občutek utesnjenosti.
“Pozitivni učinek savnanja dosežemo samo z redno uporabo savne, vsaj enkrat na teden. Če smo v dobri fizični kondiciji in smo zdravi, se lahko savnamo tudi večkrat tedensko. Vendar pri tem ne preobremenjujemo telesa. Kljub temu ne bo odveč priporočilo, da se pred večkratnim obiskom savne posvetujemo z osebnim zdravnikom,” sklene Fartek.
Rešitev za majhen prostor
Če nimamo dovolj prostora za masažni bazen, je rešitev masažna kad. Kot pravi Danijel Fartek iz podjetja Salon kopalnic MCK, nam zaradi nje ni treba izbirati večje kadi kot običajno. Večina kadi ima možnost, da se vanje vgradi masažni sistem, pa naj je ta samo vodni ali kombiniran z zračnimi šobami. Tako so kadi na voljo tudi v standardnih dimenzijah, na primer 170 x 70 ali 180 x 80 centimetrov. Če pa želimo v masažni kadi uživati v dvoje, je priporočljivo razmisliti o kadeh, ki so temu namenjene. V tem primeru potrebujemo nekoliko več prostora, da je razvajanje popolno.
