Letošnje poletje je spet posebno. Prav zato v vrtnarstvu težko pišemo recepte, datume in navodila, saj je vsako leto malo drugače. Velja, da je skrb za zemljo največ, kar lahko naredimo, da se prilagodimo vremenskim razmeram. V zadnji letih se je v Sloveniji (spet) razširila želja po pridelavi lastnega semena. Ta prizadevanja globoko podpiram, a menim, da bi morali ljudje o tem vedeti veliko več kot zdaj. Prav tako je to težko dobro narediti v kombinaciji s pridelavo vrtnin za prehrano. In ne nazadnje, naša klima za ta namen ni ravno idealna. A seme paradižnika si dejansko lahko pridelamo sami.

Kaj smo posadili

Na tržišču semen in sadik danes najdemo veliko hibridnih sort. Z njimi ni prav nič narobe, čeprav vas skušajo nekateri vztrajno prepričati o tem. Upam, da ste si tudi na tem mestu to že prebrali. Res pa je, da semena hibridov nima smisla pobirati oziroma bo iz njega zraslo nekaj drugega, kot bi pričakovali. Gre za to, da je v semenu hibrida najpogosteje združena dednina dveh najpogosteje različnih staršev. V prvi generaciji (to je seme, ki ste ga kupili, in zato je označeno s F1) dobimo vedno to, za kar je bila sorta vzgojena. V drugi generaciji pa se dedne lastnosti razdelijo med potomce čisto po naključnem vzorcu. Zadnjih nekaj let opažam, da je eden izmed staršev pogosto češnjevec, verjetno zato, ker ima zelo močno gensko zasnovo za ustvarjanje grozdov. Zelo veliko rastlin iz semena hibridov ima v naslednjem letu drobne, češnjeve plodove. Torej, najprej je treba vedeti, kaj sploh razmnožujemo. Sorte pa s semenom razmnožujemo brez težav.

Razmnoževanje najlepših in najboljših

Vedno odberemo plodove najlepših, najbolj zdravih rastlin. Druga pomembna naloga je, da ves čas spremljate posevek. Zapomnite si, katere rastline so bile ves čas najbolj zdrave, močne, hitre in najlepše. Opazujte število plodov, potrebe po hranilih, vsekakor bodite pozorni na vse nenormalne lastnosti in barve, saj gre lahko za virusne okužbe, ki se prenašajo tudi s semenom. Taka rastlina ni primerna za razmnoževanje naprej. Ker je paradižnik v veliki meri samooprašen, to pomeni, da se oprašuje s cvetim prahom celo iz istega cveta, se lastnosti rastline zelo močno prenašajo naprej. Zagotovo si želite vsako leto odpornih, zdravih rastlin. Velik del teh lastnosti je deden, torej se prenaša preko potomcev (semena) naprej. Jaz bi za odbrane rastline skrbela morda še nekoliko bolj kot za preostali posevek. A v Sloveniji ljudje že tako pretirano skrb in energijo poklanjajo paradižniku, zato mogoče to opozorilo ni vedno nujno potrebno.

Drugi korak v pridelavi lastnega semena je vedno pozitivna odbira, razmnoževanje najlepših, najboljših osebkov. Na srečo pri paradižniku to še ne boli tako hudo kot pri nekaterih drugih vrtninah, saj je za povprečno družino običajno povsem dovolj, da poberemo seme enega plodu ali največ dveh.

Poberemo prve plodove

Ko smo odbrali rastline, ki imajo najboljše lastnosti, se lotimo pobiranja semena. Na teh rastlinah je treba seme hitro pobrati. Naj vas opozorim, to pa je včasih nekoliko težko, da za seme poberemo vedno prve plodove. Zakaj, me boste vprašali, saj komaj čakamo prvi domači pridelek. Razlogov je več. Prvi je ta, da z dosledno odbiro prvih podov lahko sčasoma pridete do nekoliko bolj zgodnje sorte. Tega vam sicer ne obljubljam zagotovo, a možnost je. Namreč, kdaj na rastlini dozori prvi plod, ni odvisno samo od genetike, ampak tudi od klimatskih razlogov, ravnanja s sadikami, časa sajenja ...

Miša Pušenjak Prvi dan po spravilu semena

Drugi razlog, ki pa je zelo pomemben za kvaliteto semena, je drugačen. Rastlina vedno vlaga veliko energije v seme. Te energije ima mlada rastlina, ki še nima plodov, veliko več kot kasneje, ko je plodov veliko. V začetku rasti je rastlina tudi bolj zdrava, vitalna. S tem si zagotovimo veliko večjo verjetnost, da se s semenom ne bo v naslednjo generacijo preneslo veliko bolezenskih povzročiteljev. Prvi plodovi so običajno veliko večji od zadnjih. To je zato, ker ima rastlina veliko hranil, moči, energije, in to se pozna pri kvaliteti semena. Seme kali hitreje, rastline so močnejše že od začetka, seme ima tudi daljšo življenjsko dobo.

Mlada rastlina je veliko bolj zdrava, saj je bolezni vedno več v času, ko je dan krajši, noči dolge, več vlage v zraku, rastline pa so že utrujene od poletnih nevšečnosti, manjka jim nekaterih hranil ... S semenom se prenaša večina bolezni, virusov in bakterij, ki kasneje ogrožajo življenje odraslih rastlin.

Izjema je le v takih letih, kakor je letošnje, ko so prvi plodovi poškodovani, spodaj črni in razpokani. To je posledica mraza v maju. Zato ti prvi plodovi nimajo najbolj kvalitetnega semena. A vsekakor vzemite plodove druge etaže, najlepše in najbolj debele.

Čeprav gre za samooprašno rastlino, kar pomeni, da bi lahko vzeli seme samo enega plodu, priporočam, da se vendarle vzame seme z vsaj dveh rastlin. Tako boste najprej razmnoževali genetsko nekoliko bolj pisan material (biotska pestrost v nekem smislu, čeprav ni). Plod, ki ste ga odbrali, naj bo popolnoma zdrav in popolnoma dozorel, skoraj mehak.

Potrebna je fermentacija

Doslej napisano vam je verjetno znano in logično. Zelo veliko pa vas ne ve, da je za dobro, dolgotrajno in uspešno hranjenje semena potrebna fermentacija. Z njo odstranimo sluz, ki se nabere okoli semena in ga ščiti pred zunanjimi težavami, a hkrati tudi zavira kaljenje in krajša življenjsko dobo semena.

Miša Pušenjak Ko se tekočina in gošča ločita, je čas za spiranje, fermentacija sluzi je končana.

Kaj je fermentacija? Beseda je komplicirana, ni pa nič hudega in zahtevnega. Ko plod odtrgate, ga stisnete v kozarec tako, da iztisnete vse meso, tekočino in tudi seme. Lupino že lahko zavržete. Stisnete vsak plod posebej v poseben kozarec. Ta naj bo prozoren, lahko je plastičen ali steklen, lahko uporabite tudi prozorne vrečke. Tak kozarec ali vrečko postavite nekam na sonce, na svetlo in predvsem na toplo. Označite, za katero sorto gre, če boste pobirali semena več sort. Naj vas ne moti, če se na vrhu te tekočine nabere plesen.

Po nekaj dnevih boste opazili, da se je vsebina v kozarcu ločila, na dnu se je nabrala gošča, na vrhu pa je tekočina. Kako dolgo bo to trajalo, je težko reči. Odvisno je od temperature, traja od tri do sedem dni.

Ko se to dogodi, je čas, da seme operete. Najprej odlijte zgornji, tekoči del. Nato dolijte vodo, malo zavrtite vse skupaj, da se seme loči od gošče, in tekočino spet odlijte. Nič hudega ni, če gre s tekočino tudi kakšna semenka. Ta je prazna, slabo kaljiva, najpogosteje brez kalčka, lahko je tudi bolna. To počnite tako dolgo, da je odlita voda skoraj čista. Na koncu vse skupaj precedite. Seme se ne bo več lepilo skupaj, kar je že prva prednost pred tistim, ki ga samo iztisnete iz plodu.

Za sušenje semena je najbolje uporabiti kavne filter vrečke. Kar nanje porazdelite seme in ga zelo dobro osušite. Ne pozabite ga spet označiti. Ko je vse skupaj res suho, seme shranite. Nekateri ga zavijejo kar v te vrečice in shranijo, drugi pa ga shranijo v novih vrečicah.

Miša Pušenjak Seme posušimo na filter papirju.

Najbolje je seme hraniti v papirju ali blagu, lahko je tudi v posodah, ki se vakuumsko zaprejo. Ni pa dobro hranjenje v plastičnih vrečicah. Zanimivo je hranjenje v kuvertah, posebno tistih, ki imajo okenca, da lahko seme občasno pregledate. Tako pridelano seme ohrani kaljivost izredno dolgo, tri leta povsem nespremenjeno, pet let odlično, do deset let pa ga brez težav še sejete.

Če se torej odločite, da boste pridelovali lastno seme, je paradižnik zagotovo zelo primeren za začetek. A osnova je, da imate na vrtu posajeno sorto, ne hibrid.

Moje izobraževanje v arboretumu Kalmthout je prineslo tudi strokovne in prijateljske vezi s tam zaposlenimi in drugimi živečimi v tem kraju ter širše. Tako se je spletla vez tudi z danes upokojeno gospo bistrega uma, skoraj najstniške energije, malce boemsko obarvanega življenja in odprtosti za novo, lepo, drugačno.

Vrt kot zrcalo

Lastnico je izoblikovalo trdo življenje, polno padcev in vzponov, in morda je ravno to razlog, da je postala samosvoja, igriva, preudarna, hkrati pa je v vse, kar počne, vnesla mir in ravnotežje. Lahko bi dejali, da je sebe dobesedno prezrcalila na vrt in kljub raznolikim motivom, barvam ter funkcionalnim kotičkom zelo spretno vse skupaj ovila v svilo tradicionalne estetike.

Matic Sever Enoletnicam je dovoljeno, da se na videz naključno pojavljajo po vrtu.

Raznolikost

Vrt bi v grobem lahko razdelili na dve sobani, ki sta ločeni z neformalno striženo živico z okroglim oknom, ki povezuje oba pola. Prvi del je viden iz hiše in zimskega vrta, kjer obedujejo. Prostor je na vseh straneh obdan z živo mejo, drevnino ali gromovnicami in tako ustvarja prijetno intimno vzdušje. Na sredini je trata, kjer vsako leto košček ostane nepokošen in bujno zacveti v belini ivanjščic. V osrednjem delu pred zimskim vrtom kraljuje češnja, ki daje tudi prijetno senco.

Matic Sever Razni lončki in kipci so lahko hitro moteči in prestopajo mejo med okusnim in kičastim, a tu se vse zdi postavljeno smiselno.

Vzpetina z razgledom

Daleč najbolj pade v oči umetni grič, ki je narejen iz odpadne opeke in strešnikov. Kljub temu, da ta pojava kar malo preseneti in v glavi poraja celo kakšen dvom o povezanosti s preostalim vrtom, pozornost prevzame zasaditev, omenjeni materiali pa so vidni le od blizu in bolj kot vlogo zidu predstavljajo element presenečenja. Na omenjeni grič ali bolje rečeno gomilo je speljana pot, ki pelje mimo dveh velikanskih šopov okrasne trave Chionochloa rubra. Slednji ustrezajo zelo odcedna tla, saj je v običajni vrtni zemlji problematična za prezimljanje.

Matic Sever Bujne grede trajnic so zadržane po barvi, a zato nč manj privlačne.

Na videz suhi, rjavkasti listi in stebla se krasno ujamejo z modro-vijoličnimi odtenki klasnatih jetičnikov, sivkastimi listi mlečkov, olivno zelenimi do okrastimi šopi nežne bodalice, beline cvetov vretenčaste kadulje itd. In ko že misliš, da gre za zelo dorečeno barvno shemo, v oči že bodejo rdeči in rožnati maki, ki se poljubno sejejo in pojavljajo po griču in povezujejo razgibano bujno zasaditev trajnic naprej na ravnini. Hkrati je s poti na najvišji točki lep razgled tudi čez osrednjo živo mejo in tako dobiš dober občutek za velikost vrta in razporeditev elementov.

Matic Sever Grič, narejen iz odpadne opeke in strešnikov

Formalno z divjim

V bujnih zasaditvah trajnic so tudi skrbno striženi pušpani v obliki velikih prodnikov. Čeprav sta oba elementa polna organskih oblik, vseeno tvorita dobrodošel kontrast. Pušpan je zelo statičen, prizemljen, deluje težko. Na drugi strani so poganjki trajnic pokončni, zračni in se skoraj ves čas vsaj malce zibajo. S takim pristopom poudarimo odlike obeh skupin rastlin in na vrtnem platnu ustvarimo privlačno sliko.

Matic Sever Kovačnik

Umetnost na vrtu

Različni kipi in drugo vrtno okrasje so lahko hitro moteči, lastnici tega vrta pa je s preprostim, dokaj majhnim in vitkim kipcem uspelo ustvariti zanimiv kotiček. Kipec ne izpade kričeče in moteče, ker se v okolici pojavijo bujne rastline, ki omilijo ta umetni element, hkrati pa je nevsiljive, zelo naravne barve. Tudi posebna kovinska instalacija tik ob kipcu ni moteča, pač pa vrt dejansko smiselno okrasi, daje zaslombo predelu, kjer so postavljeni stoli in miza ter daje oporo krasnemu kovačniku. Zanimive so tudi postavitve najrazličnejših okrasnih loncev, bodisi zasajenih bodisi praznih. Ti lastnici omogočajo redne spremembe, novo ustvarjanje in tudi gojenje nekaterih bolj občutljivih lepotic.

Matic Sever Pot ob hiši se vije tako, da se ves čas odpirajo novi pogledi.

Drobec kmetije

Kljub očitni okrasni noti vrta ta vsebuje mnogo več kot le lepoto. V drugi sobani je večja travna površina, ki seže vse do roba zemljišča. Tam je ta ravna ploskev kar presekana z drevoredom pokončnih topolov, tako da vse skupaj izpade zelo arhitekturno. Ta prostor je zelo odprt, zračen in ob le dveh stranicah okrašen in omehčan z mešano zasaditvijo trajnic, enoletnic in grmovnic.

Matic Sever Zelenjavni vrt z majhnim rastlinjakom je odet v cvetje.

Nedavno postavljen, povsem preprost steklenjak, je namenjen gojenju plodovk. Kljub svojemu zgolj funkcionalnemu videzu je kar potopljen v pisano cvetje ter zelenjadnice na z lesenim plotom obdanih gredicah tik ob njem. V bližini uspeva še nekaj sadnih dreves, pod katerimi se pasejo kokoši, ki družino oskrbujejo z domačimi jajci.

Matic Sever Bujni okrasni srobot

Matic Sever Preprosta greda mačje mete, vrtnic, mačjih tačk

Matic Sever Kotiček za posedanje

Tudi za zdravje rastlin je pravilna prehrana izredno pomembna. Ko govorimo o gnojenju, mnogi pomislijo samo na tri osnovna makrohranila, posebno tisti, ki obdelujejo večje površine. Danes pa si bomo podrobneje ogledali kalcij, o katerem se običajno govori največ, takoj za osnovnimi tremi hranili: dušikom, kalijem in fosforjem.

Kalcij se predstavi

Kalcij je četrti najpomembnejši element v prehrani rastlin. A že v začetku je treba povedati, da ima prav vsako hranilo svojo vlogo, in nobenega ne smemo zanemariti. Kalcij je zelo pomemben za samo življenje v tleh in za njihovo kakovost. Vpliva namreč na kislost tal, s tem pa na združbo mikroorganizmov, ki je v naši zemlji, in tudi neposredno na sprejem hranil v rastline. V Sloveniji je v tleh vezan v številnih kamninah, a je pogosto težko topen v vodi. Kalcij ima v rastlini veliko zelo pomembnih vlog. Vpliva na rast koreninskih laskov in tudi razvoj koreninskega sistema, s tem pa poskrbi za ustrezno prehranjenost rastline. Izredno pomembno vlogo ima v celičnih stenah, kjer skrbi za strukturo in nepropustnost le teh. Močnejše celične stene pomenijo boljšo obrambo rastlin pred boleznimi, tudi za škodljivce so rastline z močnejšimi celičnimi stenami manj privlačne. Kalcij je pomemben v procesih delitve celic in razvoj rastnega tkiva. Sodeluje pri izgradnji beljakovin, sladkorjev in škroba, torej osnovnih parametrov kakovosti pridelka.

Uravnava tvorbo kislin v plodovih. Torej je pravilna preskrbljenost vrtnin s kalcijem velikega pomena za zdrav in kakovosten pridelek vseh rastlin, čeprav se ga najpogosteje povezuje s plodovkami; samo te namreč pokažejo vidne znake pomanjkanja kalcija zelo izrazito in vsem vidno.

Zakaj pomanjkanje kalcija

Kalcij je lahko v vodi zelo slabo ali pa močno topljiv. V prvem primeru ga rastline v vodni raztopini v tleh, iz katere jemljejo hranila, ne morejo dobiti, v drugem primeru pa se kalcij močno spira iz območja, kjer je dostopen rastlinam. Na dostopnost kalcija v rastlino vpliva tudi pH tal, a ta je problematičen samo na njivah. Zemlja na vrtovih je le redko kisla.

Miša Pušenjak Voda v bližini vrta nam bo prihranila veliko poti.

Naslednja težava so same rastline. Večina hranil se po rastlinah prestavlja iz korenin do mesta, kjer so potrebna, po posebnem prevodnem sistemu floemu. Za ta prenos porabljajo energijo. Kalcij sprejemajo rastline s koreninami in se prestavlja po rastlini po drugem sistemu skupaj z vodo s pomočjo transpiracije. Molekule vode so ena na drugo vezane z elektronskimi vezmi. Ko izhlapeva voda skozi listne reže, prihaja kalcij v rastlino preko korenin. Vse skupaj dobro deluje, dokler ni prevroče, dokler sonce ne pripeka premočno in predolgo čez dan, težave nastanejo tudi pri previsoki zračni vlagi. Ta se pogosto pojavlja v rastlinjaku ali ko rastline pokrijemo z agrokopreno. Če je zračna vlaga zunaj rastline višja kot v rastlini, izhlapevanja ni. Ker torej kalcij potuje po rastlinah skupaj s temi vodnimi stolpci, se njegovo pomanjkanje najprej pokaže na mladih delih rastlin, na vršičkih listov. To je značilno za listavke - zeleno solato, radič, endivijo … Pri plodovkah se pojavi še ena težava. Kalcij gre najprej v rastne vršičke, potem se spusti do listov, ki ga potrebujejo največ. Če ga še kaj ostane, gre v razvijajoče se plodove. Vročina, pomanjkanje vode v tleh ali nepravilno namakanje, ob tem pa še preveč dušika, ki je na razpolago rastlinam, vse to preprečuje sprejem kalcija v rastlino.

Za trenutek bi se ustavila še pri dušiku. Kakšen vpliv ima na sprejem kalcija? Rastline, ki imajo na razpolago veliko dušika, imajo namreč večje celice z veliko vode. Rastlina torej postaja vse bolj žejna, vode ji pa vedno bolj primanjkuje. S tem primanjkuje v celicah tudi kalcija. Ker sodeluje pri tvorbi celičnih sten, so te tanke in pri preveliki porabi vode hitro počijo. Celična vsebina se razlije in posledice, črne robove, vidimo na plodovih in tudi na vršičkih listov solate, endivije.

Miša Pušenjak Črni robovi solate, tudi radiča, so prav tako znaki pomajkanje kalcija.

Kaj narediti

Najprej je treba urediti pH površin, kislim dodate ustrezne pripravke (najbolj priporočam mleti apnenec, ki nima izrazito negativnega vpliva na mikroorganizme v tleh). Ker na sprejem kalcija močno vpliva tudi dušik, mora biti njegova vsebnost v tleh uravnotežena, ne sme ga bito niti premalo niti preveč. Torej gnojenje z organskimi gnojili uskladite s potrebami rastlin. Pri gnojenju naj vas nikoli ne premami želja po višjem pridelku in dodajanje za malo večji pridelek.

A najbolj pomembno je, da dovolimo sadikam razviti dovolj gost, močan koreninski sistem. Ne sadimo jih v prehladno zemljo. Ves čas naj rastejo v rahli, zračni prsti, da se bodo koreninski laski lahko ves čas obnavljali.

Predvsem pa je najpomembneje, da je rastlina enakomerno in ves čas preskrbljena z vodo. Omislite si namakalni sistem, saj je naše vreme že tako spremenjeno, da vrtninam voda manjka tudi v poletjih, ko je padavin po našem mnenju dovolj. A veste, da je bilo letos treba česen in čebulo na peščenih tleh Ptujskega polja, verjetno pa še kje drugje, že namakati? Namakanje z zalivalkami je dokaj potratna in v vročem poletju dokaj nezadostno, saj več kot polovico vode ne pride v rastline. V nekaj sekundah namreč zlijemo deset litrov ali več vode, zato je večina odteče. Najbolj učinkoviti so kapljični sistemi, ki so za plodovke in v rastlinjakih tudi iz drugih razlogov obvezni. Namočite zemljo, tudi če je za naslednji dan napovedan dež, saj posebej plodovkam, ki imajo visoke potrebe po kalciju, vode ne sme zmanjkati niti za nekaj ur. Zastirke vam bodo pomagale, da bo voda po gredici enakomerneje razporejena. Zmanjšale bodo izgube vode zaradi izhlapevanja. S senčenjem zemlje bodo omogočile tudi učinkovitejše delovanje korenin. Korenine namreč - v nasprotju z nadzemnimi deli - ne marajo vročine. Prav tako svetujem, da rastlinjake, a šele v dolgem dnevu in visokih temperaturah, zasenčite, pokrijete z ustreznimi senčili.

Ko pa gredo temperature nad 30 stopinj Celzija, plodovke pa že cvetijo, je ne glede na pH tal namakanje, gnojenje, nujno kalcij dodajati preko listov, foliarno. Ko opazimo nekroze, črne lise na plodovih paradižnika ali paprike, je že prepozno. Rastlina je že v stanju manjše odpornosti in predvsem v času po deževju zelo občutljiva na bolezni.

V trgovinah lahko kupite številna listna gnojila s kalcijem. Mednje sodijo tudi pripravki iz morskih alg. Če začnete takoj, ko so plodovi že na rastlinah, dnevne temperature pa nad 30 °C, lahko uporabljate razredčeno mleko (sirotko) v razmerju 1:1 ali za 24 ur in več v vodi namočene koprive. A uporabljati (z njimi škropiti) jih je treba, dokler je vroče in suho, vsaj enkrat na teden. Tudi namočene jajčne lupine bodo pomagale. Škropimo po listih, zalivanje v takih razmerah ne pomaga. Seveda pa zgolj uporaba listnih gnojil, če v zemlji ne bo vode, ne bo pomagala.

Še dve opozorili

Mnogi menijo, da bodo jajčne lupine v jamicah ob sajenju plodovk zadoščale. Ne bodo! Več razlogov je za to. Dajte jih enkrat v vodo in poglejte, kakor hitro se raztopijo. Kalcija iz njih rastline ne bodo imele takrat, ko ga najbolj potrebujejo, v času tvorjenja plodov, ker se bodo že raztopile. Zelo pomembno je vedeti, da rastline večino vode in hranil sprejmejo s koreninskimi laski, največ jih je na obodih korenin in rastline. Na mestu, kjer sadimo in je narejena jamica, se razvija samo glavna korenina. Njena edina vloga je pritrditev rastline v zemljo, da ne pade in je ne odnese veter. Torej kalcij iz teh lupin ni učinkovit. Seveda pa rahlja zemljo in je predvsem pomembna hrana za mikroorganizme.

Drugo opozorilo pa je, da z gnojenjem s kalcijem ne pretiravajte. Je namreč antagonist kaliju. Rastline, ki jih boste preveč gnojili s kalcijem, bodo trpele pomanjkanje kalija. Če vam plodovi paradižnika nočejo dozoreti, zgornji deli plodov ostajajo zeleni ali rumeni, stene plodov pa trde, potem se to pri vas že dogaja. Pravilo je, da vse počnemo zmerno, po zdravi pameti. Samo to zagotavlja zdrav in kakovosten pridelek.

Če smo trajnice nakupovali pretežno po trenutnem navdihu oziroma so nas premamile lepe cvetoče sadike v vrtnih centrih, smo se v preteklih letih gotovo srečali z ovenelimi, povešenimi poganjki, zakrknjenimi cvetnimi popki, ožganimi robovi listov in nasploh klavrnim videzom naših gredic. Zakaj se s sušo pojavijo težave? Najbolj logičen odgovor je pomanjkanje vode, a s tem nismo zadovoljivo odgovorili na zastavljeno vprašanje, saj nas zanimajo podrobnosti, ki nakazujejo rešitve.

Veliko ljudi še vedno gredice zasaja zelo redko. Pri mnogih še vedno velja načelo, da mora biti med rastlinami dovolj praznega prostora, ki ga okopavamo, plevemo in nam daje občutek skrbno negovanega vrta. Tak pristop je z vidika trajnostnega vrtnarjenja precej zgrešen. Trajnice in tudi druge rastline zasadimo tako gosto, da se bodo povprečno že prvo leto razrasle ena do druge in pokrila tla; ta bodo tako dalj časa ostala vlažna, saj sonce ne bo neposredno izsuševalo in pregrevalo površja. Dokler tal ne prekrijejo rastline, si pomagamo z organskimi zastirkami. Posebno poglavje so mineralne zastirke iz prodca ali drobljenca. Z njimi lahko oblikujemo čudovite peščene vrtove, ki so kot naročeni za tiste, ki nočejo ali ne zmorejo redno zalivati.

Matic Sever Díšavnice so dobra rešitev za vrt brez zalivanja.

Kako pripraviti tla? Različni tipi tal različno dobro zadržujejo vlago. Najhitreje se izsušijo peščena tla, najpočasneje pa glinena. Kljub temu si ne želimo popolnoma glinenih tal, saj imamo potem največkrat težave pozimi, ko je vode preveč. Številne rastline, ki dobro prenašajo sušo, slabo prenašajo zimsko močo, posebno občutljiv pa je koreninski vrat, zato poskrbimo za vmesni tip, to je rodovitna ilovica; peščenim tlom dodamo nekaj gline in veliko komposta, izrazito glinena tla pa izboljšamo s kompostom in finim kremenčevim peskom.

Matic Sever Hermelike prenesjo odsotnost zalivalke tudi v loncu.

Namesto zalivanja izberite prave vrste

Če smo se torej odločili za gredo, ki načeloma tudi v daljših obdobjih suše ne potrebuje zalivanja, moramo temu primerno izbrati prave vrste trajnic. Lepo število je takih, ki sploh ne potrebujejo zalivanja, še več pa je teh, ki jim le občasno nekoliko pomagamo s polno zalivalko. Za dober nabor primernih trajnic se je najboljše odpraviti v vrtnarije, specializirane za gojenje okrasnih zelnatih trajnic. Tam vam bomo strokovnjaki z veseljem svetovali o primerni izbiri.

Matic Sever Netresk je znan po tem, da v mesnatih listih zadrži dovolj vode, da preživi tudi najhujše sušne razmere.

Ker navadno nimamo dovolj znanja oziroma časa, da bi se vsega naučili, si lahko pomagamo s sledečimi namigi. V grobem lahko sklepamo na dobro odpornost proti suši, če ima trajnica dlakave liste, noščene prevleke, mesnate liste in stebla, globoke korenine in če ima čebulice, gomolje in druge založne organe.

Matic Sever V visokih zasaditvah cvetlic si lahko pomagamo z bodoglavci.

Kakšne zasaditve lahko ustvarimo s takimi trajnicami? Najpogosteje pomislimo na sredozemski slog, ki vključuje številne dišavnice in zelišča. Pogosto prevladujejo sivolistne rastline, mnogo je tudi polgrmov, kakršni so kraški šetraj (Satruje montana), žajbelj (Salvia officinalis), nemški rožmarin (Santolina chamaecyparissus) in sivka (Lavandula angustifolia). Vključujemo še možine (Eryngium sp.), juke (Yucca filamentosa), materine dušice (Thymus sp.), lučnike (Verbascum sp.), barvilne pasje kamilice (Anthemis tinctoria), peline (Artemisia sp.) …

Če pa želimo ostati pri bolj zelenem, lahko bi rekli tudi svežem videzu, raje zasadimo odporne vrste rmanov (npr. Achillea filipendulina), baptizije (Baptisia australis), akante (Acanthus sp.), turške make (Papaver orientale), blede ameriške slamnike (Echinacea pallida), bergenije (Bergenia cordifolia), hermelike (Sedum spectabile), amsonije (Amsonia hubrichtii), maslenice (Hemerocallis sp.), bradate perunike (Iris sp.) … In ne pozabimo na številne čebulnice. Predvsem spomladanske imajo na voljo dovolj vlage, zato nam tu ni treba komplicirati, za poletje pa posadimo tudi okrasne luke (Allium sp.).

Okrasne trave za vroče dni

Okrasne trave za sušo so atlaška bilnica (Festuca mairei), sinjezelena bilnica (Festuca glauca), morrowijev šaš (Carex morrowii), vilovine (Sesleria sp.), vednoživa ovsika (Helictotrichon sempervirens), bodalice (Stipa sp.), sinjezelena smiljica (Koeleria glauca).

Kako oblikovati takšno zasaditev? Pristopov k oblikovanju zasaditev je veliko, zato si tu poglejmo le enega od možnih primerov. Če smo se odločili za sredozemski slog, se lahko odločimo za eno, dve ali tri, odvisno od velikosti zasaditev, vodilne grmičaste rastline (žajbelj, sivka, nemški rožmarin, šetraj …) in jih posadimo v večjem številu kot druge. Razporedimo jih naključno in ustvarjajmo različno velike skupine, kakšna naj raste tudi posamezno.

Matic Sever Klimatske spremembe so prinesle vse daljša obdobja vročine in suše. Temu se moramo prilagoditi tudi na vrtu.

Tako bomo dobili dobro sproščeno osnovo, ki bo poskrbela za harmoničen videz in ustvarila nekakšno rdečo nit grede. Ker so omenjene rastline zbitega, statičnega videza, jim dodamo gibajoče se okrasne trave, nekaj izrazito pokončnih trajnic, kot so lučniki za dramatičnost in nekaj čisto pritlehnih, pokrovnih. Slednje še posebej lepo zaokrožijo zasaditev čisto na robu ob poti ali trati. Take so materine dušice (Thymus serpyllum), volnati čišljak (Stachys byzantina), avbrecije (Aubrieta sp.), paronihija (Paronichya capela) idr.

Matic Sever Če ima rastlina sive liste, je to dober znak, ki najpogosteje kaže na odpornost proti suši.