Za setev paradižnika je dva meseca prezgodaj
Kolobarjenje, menjava rastlin, je prvi in zelo pomemben ukrep v ekološkem vrtnarstvu. Ne poznamo samo triletnega, v uporabi sta tudi štiriletno ali petletno, vsaka botanična družina ima svo je zahteve.
Za nami so najlepši in tudi najbolj nori dnevu v letu in življenje se počasi vrača v stare tire. Tudi vrtičkarji bodo hitro pričeli na družabnih omrežjih kazati, kaj vse že imajo posejano. Naj vas najprej opomnim, da je za setev paradižnika še najmanj dva meseca prezgodaj, s setvijo paprike in jajčevca pa tudi počakajte vsaj še dva do tri tedne. Naslednjih 14 dni, ki so pred nami, je smiselno sejati edino zelenjavo za mikro zelenje ali kalčke.
Čas za razmišljanje
Je pa zdaj še dovolj časa za razmišljanje in načrtovanje dela v prihodnjem letu. Osnovni pogoj za vrtnarjenje brez kemije je, da imamo zdravo in živo zemljo, saj se le v taki vrtnine dobro počutijo. Ko mine žar novoletnega praznovanja, vrtičkarji hitro spet razmišljajo o novih setvah. Prvi korak je, da si pripravimo načrt na papirju. Mnoge kolobar še vedno skrbi, saj menijo, da je zapletena zadeva, pa to nikakor ni. Pomembno je le, da se zavedate, da je kolobariti nujno, tudi v rastlinjaku.
Eno samo pravilo pri načrtovanju kolobarja moramo vedno upoštevati
Na vrtu je treba načrtovati setve in sejanja tako, da mine čim dlje, preden na isto gredico pridejo rastline iz iste botanične družine. Povprečni presledek naj bi bil tri leta, čeprav pri nekaterih botaničnih družinah priporočam daljše presledke, pri drugih pa lahko vrtnarimo celo s krajšimi.
Triletni presledek je primeren in zadosten za kobulnice, bučnice, okro in portulake, za silo zadošča tudi za metuljnice in čebulnice. Vedno pa bo povsem dovolj triletni presledek pri razhudnikih in košaricah. Slednje si lahko sledijo celo vsako drugo leto, pri tem pa je seveda dobro, da se vmes na tej gredici izmenja čim več drugih rastlin. Zagotovo pa triletni presledek ne bo zadoščal pri za kolobar najbolj občutljivih špinačnicah (lobodovke) in križnicah. Te vrtnine so zelo občutljive za ozek kolobar in priporočam, da skušate narediti vsaj štiriletni presledek, čeprav je za dolgoročno pridelovanje zelja, cvetače, brokolija in še česa priporočljiv petletni kolobar. Kolobar torej ni triletni, štiriletni ali petletni, vsaka botanična družina ima svoje zahteve.
Botanične družine in njihovi člani
Pri načrtovanju kolobarja ne upoštevamo samo posamezne rastlinske vrste, ampak tudi njihove sorodstvene vezi – botanične družine. Na srečo jih med zelenjadnicami ni ravno veliko.
Vsekakor so v kolobarju izrednega pomena metuljnice. med katere uvrščamo tudi stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičeriko, dolgo vigno, mungo fižol in mehiški limski fižol. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko. Metuljnice so občutljive za ozek kolobar, menim, da je kar nekaj težav pri pridelavi visokega fižola v zadnjih letih tudi posledica ozkega kolobarja v žičnicah. Veliko manj ali skoraj nič težav nimajo tisti, ki fižol pridelujejo na koruzi, seveda vsako leto na drugem mestu. Vsaj dvoleten kolobar je obveza za zdravo pridelovanje, priporočam pa triletni razmik med pridelovanjem stročnic na istem mestu.
Najpogosteje za pridelovanjem metuljnic sadimo kapusnice, ki so del družine križnic. Ta skupina sodi med najbolj zahtevne vrtnine, zato jim je nujno treba zagotoviti ustrezno širok kolobar. Križnicam trileten kolobar ne zadošča. V to skupino sodijo vse kapusnice (zelje, cvetača, ohrovt, kolerabica, kitajsko zelje).
Poleg njih med križnice uvrščamo tudi repo, podzemno kolerabo in redkev ter redkvico. Križnice so še rukola, azijske listnate rastline in še dve zelo koristni rastlini za zeleni podor, oljna redkev in bela gorjušica, a tudi oljna ogrščica in repica. Iz te družine je tudi hren. Priporočam petletni kolobar, najmanj štiriletni pa je obvezen.
Za razhudnike dvoletni presledek
Naslednji so razhudniki. Najbolj znani so paradižnik, paprika in jajčevec ter krompir. Med novejšimi pa so perujska, volčja, andska jagoda (jabolka) oziroma Physalis peruviana, tomatillo oziroma Physalis philadelphica in pepino (Solanum muricattum). Razhudniki sicer niso najbolj občutljivi za ozek kolobar, vendar priporočam dvoletni presledek, tudi v rastlinjakih.
Zelo dobro poznate tudi rastline iz družine kobulnic. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, redkejši so pastinak, komarček in sladki komarček in koriander. Ne pozabite pa, da sodijo sem tudi nekatera zelišča, to so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. V živi, zdravi zemlji bo zadoščal triletni presledek.
Za ozek kolobar najbolj občutljiva pa je zagotovo družina lobodovk (špinačnice). V to družino poleg špinače in blitve (mangolda) uvrščamo tudi rdečo peso. V zadnjih letih se na vrtovih pojavljata še vrtna loboda (francoska špinača) in kvinoja, ki sta prav tako del družine špinačnic, medtem ko jagodna špinača, novozelandska špinača in malabar špinača kljub imenu niso v sorodu s špinačnicami. Nujen je vsaj štiriletni kolobar.
Košarice in bučnice
Naslednje so košarice. Sem uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarici sta tudi regrat in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Niso znane po tem, da imajo veliko težav v ozkem kolobarju, vendar pridelava solatnic zunaj idealne rastne dobe (zgodnja spomlad, pozna jesen in predvsem zima) slabijo njihov imunski sistem, zato je idealen vsaj dvoletni kolobar, najbolje pa triletni.
Ne smemo pozabiti še bučnic, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni, vse pa sodijo med bučnice. Zagotovite jim triletni presledek, pa bo težav veliko manj.
Zadnja botanična družina, ki ima na vrtu več predstavnikov, so čebulnice, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen in por pa tudi zelišča, kot sta drobnjak in kitajski drobnjak. Družina absolutno sovraži organska gnojila, predvsem pa hlevski gnoj. Kompost in kupljena organska gnojila so v manjših odmerkih dovoljena na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, posebno za por in obe zelišči. Vsaj triletni kolobar zadošča, če je v času, ko na gredicah ni čebulnic, splet predelovanih vrtnin čim bolj pisan. Za dolgoročno pridelovanje priporočam vsaj štiriletni presladek.
Sladka koruza sodi med trave, nima sorodnikov med vrtninami, je pa »sestrična« vseh pravih žit in trav. Špajkovke so družina samo z enim članom na zelenjavnem vrtu, to je motovilec. Je pa bližnji sorodnik baldrijan. Letni (užitni tolščak) in zimski portulak sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj trileten kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi.
Kako načrtovati kolobar
Najlažje je tako, da razdelimo vrtnine v štiri skupine. V prvo damo velike potrošnike hranil, v drugo tiste, ki potrebujejo hranila, a ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. V tretjo damo tiste, ki ga po večini ne potrebujejo, v četrti pa so vrtnine, ki jih sadimo povsod, običajno kar kot dopolnilne dodatne vrtnine v mešanih posevkih oziroma posevkih z zelo kratko življenjsko dobo. Če uvrstimo na vrt samo te tri skupine rastlin, že imamo triletni kolobar. Če potem le nekoliko pomešamo še mesta sajenja, je kolobar pogosto kar šestletni. Da ni tako enostavno, poskrbijo rastline za zeleni podor. Zato si je treba vsako leto vse zapisati ali narisati.
V prvi skupini, torej med najpožrešnejšimi vrtninami, so razhudniki, kapusnice, blitva, sladka koruza in bučnice. Te vrtnine lahko pognojimo s polnimi priporočenimi odmerki kupljenih organskih gnojil ali hlevskim gnojem (do 3 l/m2), če gnojimo s kompostom, ga lahko damo 10-12 l/m2. V drugi skupini so predvsem vse korenovke, radič in endivija, por, odvisno od založenosti zemlje s hranili tudi visoki fižol, dolga vigna in limski fižol. Celo lečo in čičeriko lahko uvrstimo v to skupino, a samo v primeru, da so vrtna tla slabše ali povprečno založena s hranili. V nekaterih primerih, v odvisnosti od analize zemlje, damo v to skupino tudi francosko špinačo in druge špinačnice (novozelandska špinača, jagodna špinača), kvinojo. Poraba komposta je 8–10 l/m2, pri kupljenem organskem gnojilu uporabite 50–75 % priporočenega odmerka, korenovke pa so za gnojenje z gnojem zelo občutljive. To skupino sadimo, sejemo na gredice, kjer so bile v preteklem letu vrtnine prve skupine. V tretji skupini so čebulnice (razen pora) in stročnice: nizki fižol, nizki in srednje visoki grah ter bob. V skupini, ki jo lahko sadimo povsod, predvsem pa iščemo njene dobre sosede in ji ne odmerjamo posebne gredice, pa so solata, portulak, rukola, azijske listnate rastline, špinača, motovilec, mesečna redkvica, tudi nadzemna kolerabica, ki je lahko v tej ali v tretji skupini. Tem vrtninam zemlje ne gnojimo, lahko jim dodate le nekaj malega komposta, največ 5 l/m2.
Če vrt zasajate samo v mešanih posevkih, kolobarjenje ni tako nujno in obvezno, čeprav priporočam kolobarjenje z glavnimi posevkom. Pomembno je tudi, da celotne kombinacije selite po gredicah skupaj z ustreznim gnojenjem.
Zgodnje, zanimive in trajne
Naj bo zima bela ali ne, januarja in zlasti februarja navadno že krepko začutimo daljšanje dnevov in misli vse pogosteje uhajajo k cvetoči pomladi. Vrtnarji z zgodno ponudbo bujno cvetočih trobentic, ciklam, siljenih čebulnic in poplavo tujega rezanega cvetja pomlad prehitijo, tisti, ki pa raje prisluhnejo naravnemu ritmu in mirno sprejmejo raznolik začetek rasti, s podrobnim zanimanjem spremljajo vsak drobcen popek in zelen poganjek na vrtu. Če smo se malce potrudili in prejšnje leto pravilno zasadili naše zelene oaze, se bomo v obdobju od februarja do sredine aprila že naužili raznoterih barv okrasnih zelnatih trajnic.
Borke za prvo mesto
Če odmislimo že tako toplejšo klimo na mnogih primorskih vrtovih, na prvi pojav cvetov ključno vpliva mikroklima, ki je posledica predvsem izpostavljenosti soncu. Tako se sicer pregovornim znanilcem pomladi, kot so zvončki, jarice, telohi in žafrani na toplih, močno osončenih pobočjih navadno že konec februarja hkrati pridružijo še vijolično-modri jetrniki in rožnato-vijolični pljučniki. Težko je torej določiti absolutnega zmagovalca. Je pa res, da se globoko v zimskem času v toplejših premorih vsaj delno zbudijo telohi in zvončki.
Današnja ponudba okrasnih trajnic je zelo bogata, zato lahko izbiramo med številnimi vrstami in sortami, ki variirajo tudi po zgodnosti. Pri žafranih se bomo najprej z zlato rumeno oziroma s svetlo vijolično do rožnato srečali na primer pri turškem (Crocus ancyrencis) in Tommasinijevem žafranu (C. tommasinianus). Naj pa na tem mestu omenim še manj znano zimsko trajnico, to je pomladanska ciklama; Cyclamen coum, ki pogosto zacveti še pred pravo pomladjo.
Blazinasto in poleglo
V toplem marcu in aprilu je na izbiro že ogromno cvetočih nizkih blazinastih ali poleglih trajnic, ki jih sadimo predvsem v skalnjake, na rob gredic, na grobove ipd. Mahovni kamnokreči; Saxifraga x arendsii in podobni, so do nedavnega s cvetenjem čakali vsaj do konca marca, nekatere nove sorte, kot sta seriji Alpino Early in Pixi Pan, pa cvetne popke pogosto razvijejo že januarja. Kasneje se jim pridružijo bogato cvetoče avbrecije, iglaste plamenke, skalne zlatenke, repnjaki in drugi. Ne pozabimo, da gredo k njihovim barvam lepo rumeno-zelena socvetja mlečkov.
Pod listavci
Senčni predeli največkrat ne veljajo za ravno najbolj cvetoča območja vrta, a ravno zgodnja pomlad je tisti čas, ki ga veliko trajnic izkoristi za napajanje s sončno energijo, vse dokler se lesnate rastline ne olistajo. Okoli debel lahko pričaramo pisane preproge belih, rožnatih ali vijoličnih pljučnikov, jetrnikov, telohov, različnih jegličev, belih podlesnih ali vijoličnih grških vetrnic, modrih spomladanskih torilnic in številnih nizkih čebulnic, tudi čemaža.
Zimzeleno ogrodje
Cvetoča predstava se ne začne v velikem slogu, saj višek spomladanskega cvetja pokriva predvsem april in maj, zato je pametno poskrbeti za nekakšno zelnato ogrodje. Po gredah razmestimo eno do dve, v večjih zasaditvah lahko tudi več različnih vrst zimzelenih trajnic, ki bodo že pozimi skrbele za nekaj zelenja in bodo krasno ozadje oziroma spremljava prvim cvetovom. Zelo primerne so bergenije, mandljevolistni in naskalni mleček (Euphorbia amygdaloides in E. myrsinites), Morrowov šaš (Carex morrowii), liriope (Liriope muscari) in blazinaste avbrecije, iglaste plamenke, vednozeleni greniki ter morda še kavkaški repnjaki s sivo-zelenimi listnimi rozetami.
Trajnice, ki hitro odženejo
Vedno poudarjam, da ni vse v cvetu, zato se rad posvetim tudi izborom trajnic, ki hitro poženejo liste oziroma poganjke. Številne so izredno zanimive že mnogo pred cvetenjem, zeleni, rdečkasti, sivkasti ali pisani poganjki pa hitro okrasijo pretežno gola tla. Med take prištevamo volčji bob, ostrožnik, plahtico ali rosnik, potoniko, maslenico, turški mak, orlico, vrtno kresnico in latasto plamenko.
Na vrtu: Prijateljstvo med glivicami in rastlinami
Vrtičkar oziroma vsak, ki si želi pridelovati zdravo zelenjavo, sadje in druge rastline, ne sme nikoli pozabiti, da je njegovo osnovno orodje zemlja. Ta je rodovitna samo, če je v njej življenje: od krtov do deževnikov, različnih hroščev in vse do majhnih, očem nevidnih mikroorganizmov. To naj vam bo vedno prvo in najpomembnejše vodilo pri delu z zemljo, naj bo to vrt ali njiva.
Zakaj mora biti zemlja živa? Vsi poznamo koristne žuželke, ki nam lahko pomagajo v boju proti tistim, ki delajo škodo na našem vrtu. Veliko manj se zavedamo, da povsem enak princip obstaja tudi v svetu mikroorganizmov, veliko več jih je koristnih kot tistih, ki nam delajo škodo. Mikroorganizmi redno skrbijo, da je zemlja zračna, saj delce zemlje, organske snovi in kamnine lepijo v posebne zemeljske strukture, obročke, ki zemljo dolgo časa ohranjajo rahlo. Na te obročke se tudi veliko lažje "prilepijo" hranila in molekule vode tako, da jih korenine rastlin lahko odlepijo in uporabijo.
Najbolj poznamo vlogo mikroorganizmov pri razgradnji, preperevanju organske snovi do rastlinam dostopnih hranil. Brez njih iz gnoja, komposta in druge organske mase ne bi bilo hranil za rastline. Ob tem razpadanju se tla tudi zračijo, rahljajo. Zelo pomembna, a veliko manj znana funkcija mikroorganizmov je, da kot nasprotniki (antagonisti) onemogočajo razvoj škodljivih glivic, ki povzročajo gnitje korenin oziroma padavico rastlin. To delajo na različne načine, tako da glivicam jemljejo življenjski prostor, se razraščajo na površini korenin, stebel in ne dovoljujejo vstopa škodljivim glivicam in bakterijam. Tako je razvoj škodljivih mikroorganizmov (beri bolezni) onemogočen.
Šele v zadnjem času spoznavamo še eno pomembno vlogo mikroorganizmov, to je mikoriza. Beseda sama je za večino tujka, prevedeno iz grščine pa pomeni glivica, rastlina. S to besedo opisujemo še en res genialen naravni pojav - sodelovanje, prijateljstvo med glivicami in rastlinami.
Kaj je mikoriza
Mikoriza je podzemni splet različnih glivic, ki se povezujejo s koreninami rastlin v enkratno sožitje. Predstavljajte si jo kot en velik svetovni splet, ki koreninam rastlin tudi od daleč lahko priskrbi hranila in celo vodo tako, kakor nam internet različne podatke in informacije. Volumen, predvsem pa premer koreninskega sistem rastlin je omejen tako z dedno zasnovo kakor s samo zemljo, ki ga obdaja; z učinkovitim spletom, povezavo z mikoriznimi glivami, se poveča celo zunaj meja našega vrta.
Take "prijateljske" glivice ima 90 odstotkov rastlinskih vrst, med zelenjadnicami naj jih samo križnice (kapusnice, repa, redkev, kola) ne bi imele. Glivice rastlinam "dostavijo" manjkajoča hranila in tudi vodo, v zameno pa od rastline dobijo nekaj sladkorja za svoje življenje.
Mikoriza je še zelo slabo raziskana, znano pa je, da za svoj obstoj potrebuje kisik, zračna tla in seveda prijateljske rastline. Najbolj jo uničujejo globoka obdelava tal, tlačenje, hoja po zemlji, izpostavljenost sončnim žarkom in vetru (gola zemlja) ter tudi prenizek ali previsok pH (kisla ali bazična tla).
Če je hranil na vrtu preveč, ker nekako ne znamo obrzdati naših želja po visokem pridelku, jih mikoriza odvede stran, na trato, v gozd, kjer manjkajo. Mikoriza torej "popravlja" naše napake, saj je nemogoče pravilno in natančno dodajati hranila vsem rastlinam na vrtu.
Dobrodošli "obročki"
Pomembno je, da MO ohranjamo v zemlji tako, da zemljo obdelujemo takrat, ko je zanjo najbolj primerno. Zelo pomemben element zemlje je struktura zemlje, kar, zelo poenostavljeno, pomeni to, kakšni so delci zemlje pod mikroskopom. Lahko so okrogli, robati, taka struktura ne zagotavlja primerne vlage za rast in življenje MO in rastlin. Lahko so tudi različnih poliedričnih oblik ali celo v obliki ploščic, kar je najslabše. Takšna struktura pomeni, da po eni strani v poletni suši vse padavine "pobegnejo" kar po površini, voda odteče in nasprotno: v primeru veliko dežja voda ostaja na površju. Takšno lističasto strukturo običajno povzročimo sami, ko obdelujemo premokro ali presuho zemljo.
Želeli bi si namreč, da bi bili strukturni (sestavni) delci zemlje pod mikroskopom v obliki posebnih obročkov, ki jih sestavljajo mineralni delci (peska ali gline), zlepljeni z organsko maso, sluzmi, ki se sproščajo iz korenin rastlin, in s pomočjo MO. Ti obročki pomenijo, da je zemlja odcedna, ko je treba, in da poleti zadrži veliko molekul vode v okolici korenin naših rastlin. Prav tako pa se v notranjosti teh obročev še dolgo zadržuje tako pomemben zrak. Brez njega ne preživijo MO, prav tako pa se ne razvijajo dobro korenine rastlin. Manj je teh obročkov v zemlji, slabše strukture je zemlja, težje razmere za življenje MO in korenine rastlin so v naši prsti.
Ko hodimo po premokri zemlji (ali jo obdelujemo), se obročki spremenijo v lističe, potlačimo jih. Ko pa obdelujemo presuho zemljo, jih polomimo, zato spet nastanejo iz njih ploščice. Sama to vedno primerjam z odpadlim listjem. Če je mokro, se zlepi in prične gniti. Enako se zgodi, ko tlačimo premokro zemljo - iz obročkov nastanejo lističi. Ko pa stopamo po suhih listih, se ti zdrobijo; tako se zdrobijo tudi obroči, ko obdelujemo presuho zemljo. Presuha zemlja je, ko se za nami kadi in ko se kadi za obdelovalnimi stroji na njivah. Premokra pa je takrat, ko se oprijema obutve in orodja.
Zemljo ohranjamo rahlo in zračno vso sezono. Prostor med rastlinami naj bo vedno rahel in zračen. To lahko dosežemo na več načinov. Najpogosteje okopavamo, rahljamo. Takoj ko se na površini pojavi trda, zbita plast, jo zrahljamo. Pri tem tudi prezračimo zgornjo plast, "zbudimo" mikroorganizme, ki se pričnejo hitreje razmnoževati, s tem pa je tudi za rastline na razpolago več hranil. Znano je, da lahko na tak način s pomočjo mikroorganizmov rastlini sprostimo tudi do 0,6 kg N/100m2, to pa je ogromno.
Drugi način je zastiranja prostora med rastlinami. Vedno poskrbimo, da zemlja ni gola. Tako jo zaščitimo pred bičanjem dežja in vetra ter sončno pripeko. Običajno kombiniramo oba načina. Oba zahtevata, da imamo večina posevkov (tudi prezimne motovilec, solato, radič) posejane ali posajene v vrste. Rahljanje, okopavanje posevka je možno le, če je med rastlinami dovolj prostora, lažje pa, če so rastline v vrstah. To pa je za številne vrtičkarje še vedno težko. Vendar, če se zavedate, kako dobro je to za življenje v naši prsti, vam bo šlo lažje.
Zadnji, a najtežji način ohranjanja rahle, prezračene zemlje so mešani posevki. Tudi v tem primeru rastline kombiniramo tako, da zemlja ni nikoli gola, s tem pa izpostavljena vsem vremenskim neprilikam. Zemljo zastremo tudi, ko je gola poleti ali pozimi. Le živa zemlja je rodovitna. Pomemben del je tudi pravilna obdelava tal. Vedno pomislite na to, ko vas spomladi prezgodaj kličejo lopata, motika ali grablje.
Naj ne bo premokra
Spomladi je največja nevarnost, da se nam v želji po delu na vrtu mudi in pričnemo obdelovati, saditi, okopavati, rahljati premokro zemljo. Če želite imeti manj težav s sušo poleti in z zastajanjem vode v jeseni in pozimi, potem je treba spomladi biti potrpežljiv, počakati, da je zemlja za obdelavo primerna, še vedno vlažna, ne pa mokra. V mokrih tleh voda izrine zrak, s tem pa ponovno povzroči propad MO. Prav tako poskušamo takoj, ko se dovolj osuši, zemljo prerahljati, tako vanjo spet spustimo zrak. Vedno priporočam, da zemljo okoli prezimnih vrtnin od druge polovice februarja naprej prerahljate takoj, ko se dovolj osuši, ko se ne oprijemlje obutve in orodja.
Kako še moramo ravnati z zemljo, da jo ohranimo živo? Ne obdelujemo je, ko je hladno, saj takrat najbolj prizadenemo ravno MO. Zato prekopavamo v jeseni že v oktobru, ne šele konec novembra.
Tudi za spomladansko prekopavanje izberemo sončen, topel in miren dan. Takrat bodo MO najhitreje našli zavetje, najmanj jih bo propadlo. Prav tako prekopavanje ni nujno vsako leto ali celo večkrat na leto. Prekopavamo samo, ko je treba gnojiti s hlevskim gnojem, preostala leta pa zemljo samo obdelamo z motiko in je ne obračamo.
Pomembna je tudi globina obdelave. Pregloboka obdelava vedno pomeni, da MO obrnemo njihov svet na glavo, mrtvo, neživo zemljo postavimo na vrh, živo zemljo z MO pa v globino, kjer ni zraka, niso zanje ustrezne razmere. Zato prekopavamo, obračamo zemljo (če in kadar je to nujno) samo deloma in plitko, toliko, da zadelamo organsko maso, gnoj, kompost, ne uničujemo pa MO.
Še bolj pomembno je, da pri poletnih ponovnih setvah ne obdelujemo globoko. Za novo setev samo čisto plitvo obdelamo zgornjo, setveno plast. Kasneje z rahljalnikom poskrbimo, da zemlja ni zbita v globino. V neugodnih vremenskih razmerah, ko je presuho ali premokro, zemljo okoli rastlin zastiramo, da je sončni žarki, veter, mraz, močne poletne nevihte, ne uničujejo, s tem pa uničujejo predvsem MO v njej. Zastirke, predvsem naravne, so velika pomoč MO v zemlji, da preživijo težka, vroča in suha poletja ter mrzle in suhe zime.
Februar je idealen za načrtovanje vrtnih zasaditev in setev v zabojčke
V rastlinjakih in na svetlih okenskih policah brez neposrednega sonca lahko od sredine meseca sejemo zgodnjo zelenjavo: v zabojčke, napolnjene s svežim substratom, sredi meseca posejemo solate, kolerabico, redkvico in zgodnje dišavnice.
Setve v toplo gredo
Če bo vreme ugodno, bodo od sredine februarja aktualne tudi tople grede. "Vanje februarja sejemo čebulo. Tako lahko sami pridelamo sadike avtohtonih domačih sort, ki jih ne najdemo v vseh trgovinah," razlagata Davor Špehar in Primož Brezovec iz Zelenega sveta. "Konec februarja sejemo tudi solato, rukolo, redkvico, kolerabico, cvetačo, brokoli in zgodnje zelje. Solato najprej sejemo v multiplošče in jo imejmo do kalitve na temperaturi 20 °C, lahko kar v hiši ali stanovanju. Ko vzniknejo kalčki, solato prestavimo v toplo gredo, da se sadike ne izdolžijo. Samo na tak način namreč vzgojimo kakovostne sadike solate. Če nam ostane še kaj prostora, lahko v toplo gredo sejemo tudi rukolo in redkvico, ker kalijo že pri 5 °C," še svetujeta sogovornika. Mlade rastline morajo biti ob hladnih nočeh zaščitene - pod steklom jih pokrijmo z vrtno pokrivalko. Ob hujšem mrazu na steklo položimo še karton in mehurčasto folijo. Čez dan večkrat prezračimo toplo gredo, da se mlade sadike ob sončnem dnevu ne posmodijo.
Pregled vrtnih tal še pred sezono
Preden se lotimo prekopavanja in gnojenja vrta, se mora zemlja osušiti, kajti mokra tla bi z obdelovanjem samo dodatno zbili. Lahko pa v februarju damo zemljo v analizo, še zlasti, če smo opazili, da so v lanskem letu rastline na vrtu slabše rasle kot sicer. Vzorce zemlje si lahko priskrbimo tako, da z lopato na različnih mestih v vrtu, kamor bomo spomladi sejali in sadili vrtnine, izkopljemo jame z navpičnimi robovi in z robov vsake postrgamo zemljo od vrha do globine približno 20 centimetrov. Vzorce prsti je treba sproti dajati v vedro, nakar vso prst dobro premešamo in pripravimo pol kilograma do kilogram delovnega vzorca, ki ga bodo analizirali v laboratoriju kmetijskega zavoda. Delovni vzorec shranimo v papirnato vrečko ali škatlo ter ga čim prej odnesemo na testiranje na kmetijski zavod ali na Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede, kjer po dostopnih cenah opravijo kemijsko analizo tal in nam nato svetujejo, kako izboljšati kakovost prsti.
“Takrat, ko so temperature v februarju nad lediščem in je vreme suho, se lotimo rezi trte, kivija, malin, robid, ribeza in drugih jagodičastih rastlin,” svetujeta Davor Špehari in Primož Brezovec iz Zelenega sveta. “Kivi in trta rodita na enoletnem lesu, ki izrašča iz dvoletnega lesa. Februarska rez trte in kivija prepreči čezmerno solzenje v marcu ali kasneje. Pri trti in kiviju se ravnamo po zakonitosti rezi na čepe (dve, tri očesa) in šparone (do 15 očes). Pri rezi na čep pri kiviju pustimo februarja nekoliko daljše čepe (pet, šest očes), ki jih kasneje po odganjanju prikrajšamo na en brst do dva. Tako zavarujemo čepe pred morebitno spomladansko pozebo, na izpostavljenih mrzlih legah.
Na vrtu porežemo tudi maline, ki že po naravi zgodaj odganjajo. Ločimo rez enkrat rodnih sort malin in dvakrat rodnih sort malin. Pri enkrat rodnih sortah pustimo primerno število lanskih poganjkov. Dvakrat rodne sorte malin lahko februarja režemo temeljito, do zemlje ali celo nekoliko v zemljo. Tako bodo dvakrat rodne sorte poleti rodile na istoletnih poganjkih. Februarja se lotimo tudi rezi drugih jagodičastih sadnih rastlin,” še poudarjata strokovnjaka iz Zelenega sveta.
Oskrba in obrezovanje sadnega drevja
S sadnega drevja odstranimo lepilne trakove, na katere so se čez zimo ulovili škodljivci, in jih sežgemo. Preverimo, ali je na deblu ostalo kaj jajčec škodljivcev, in jih odstranimo z mehko krtačo. Ko se otopli, se na jablanah lahko pojavijo jabolčni cvetožerji, zato okoli debel privežimo valovito lepenko in zgodaj zjutraj preverimo, ali so se cvetožerji skrili v rebra lepenke. Takšno lepenko sproti odstranjujemo in sežgemo. Preden se po drevesih in trti začnejo pretakati drevesni sokovi, je treba obrezati drevesa pečkastega sadja, torej jablane, hruške in kutine. Obrezujemo, ko se temperature povzpnejo nekaj stopinj nad ničlo. Če zimsko rez opravimo januarja ali februarja, s tem spodbudimo rast drevesa. Če se drevo samo po sebi dovolj močno razrašča, je bolje opraviti rez marca, da upočasnimo rast. Občutljive sorte jablan je priporočljivo obrezovati proti koncu februarja ali v začetku marca. Rez breskev, marelic, češenj in višenj bo na vrsti kasneje. Februarja in marca, dokler so drevesa še brez listov, presajamo sadno in drugo listopadno drevje ter grmovnice. Tla morajo biti odmrznjena in odcejena.
Redčenje okrasnih grmovnic
Cvetoče okrasne grmovnice je treba vsaka tri do štiri leta prezračiti: stare in grčave veje odrežemo neposredno nad tlemi, odstranimo tudi zelo tanke in slabotne poganjke. Konec februarja režemo grmovnice, ki so cvetele pozimi, o čemer smo januarja že pisali v Kvadratih. Marca režemo zgolj grmovnice, ki cvetijo na začetku poletja in jeseni, medtem ko spomladi cvetoče okrasne grme obrezujemo šele po odcvetu. Zimskega obrezovanja se lotimo ob dnevih, ko ni mraza.
Dreni, ki jih zaradi barvastih šib gojimo za zimski okras, kot sta Cornus alba 'Sibirica' in Cornus sanguinea, so najlepši, kadar rastejo v skupinah. Zelo zgodaj spomladi jih moramo porezati tako, da pustimo največ deset centimetrov dolge štrclje, saj bo iz njih dren pognal in že v začetku poletja dosegel lansko višino. Najlepše se obarvajo enoletne šibe, zato nam ne sme biti žal, ko se lotimo rezi.
Presajanje čebulnic in setev cvetlic
Februarja se začenjajo prebujati zgodaj cvetoče čebulnice: najprej pokukajo na plan zvončki, nekoliko kasneje jim sledijo krokusi, narcise, hijacinte. Pravzaprav je cvetoče čebulnice najlaže presajati po vrtu, ko zacvetijo, saj jih takrat vidimo. Tako lahko poskrbimo za rastlinski podmladek, saj se nekatere čebulnice na vrtovih z leti močno razrastejo in jim ob gneči sorodnic zmanjka prostora za bujnost. Zato tiste rastline, ki slabše cvetijo, izkopljemo in jih z rokami previdno razdelimo ter posamezne cvetoče skupine takoj presadimo na nova rastišča, da se koreninski sistem ne posuši.
Konec februarja je primeren tudi za setev nekaterih poletnih cvetlic, ki dalj časa kalijo, kot denimo poletne astre, zajčki, cinije in okrasni tobak. Semena posejemo v zabojčke in jih postavimo na okensko polico. Tudi semena palm, banan in strelicij potrebujejo dolgo časa in veliko toplote, preden vzklijejo, zato jih lahko že posadimo v lončke.
Bi doma imeli kivi? Kaj pa kostanj?
Kivi je bujno rastoča vzpenjavka, ki izvira iz subtrobskih predelov. Pri nas dobro uspeva v vinorodnih območjih oziroma zmerno toplih krajih. Nekatere sorte obrodijo tudi v hladnem podnebju, vendar je za kivi treba izbrati zavetno in toplo rastišče. Zelo dobro je zaščiten ob hišnem zidu, lahko pa ga gojimo tudi na trdni pergoli ali ob visokem ogrodju, narejenem iz lesa ali žic.
Za svojo rast potrebuje kisla tla, z vrednostjo pH 5,5–6,5. Če tla niso dovolj kisla, jim je treba dodati veliko šote. Najprimernejši čas za sajenje je spomladi, kajti s tem preprečimo, da bi mlado rastlino poškodovala že prva zima. Kivi je večinoma dvodomna rastlina (moški in ženski cvetovi so na ločenih rastlinah), zato moramo poleg ženske rastline posaditi tudi moško rastlino. Moška rastlina oplodi 6-7 ženskih rastlin.
Kivi, Actinidia deliciosa
Zelo pomembna je rez, kajti s tem poskrbimo, da ima rastlina dovolj rodnih poganjkov. Najprimernejši čas obrezovanja je proti koncu zime ali zgodaj spomladi, preden požene rast. Skozi vse rastno dobo rastlino vršičkamo, da omejimo rast. Po sajenju skrajšamo eno steblo na 30 cm. Vodilni poganjek privežemo k palici, ki je pritrjen navpično, da raste navzgor. Nekaj stranskih poganjkov, ki se razvijeta kasneje, pustimo, kajti oblikujeta se stalna rodna kraka. Ko kraka dosežeta dolžino enega metra, njuna vršička odščipnemo in začnemo vzgajati nov vodilni poganjek. Vzdolž krakov pustimo, da se na rastlini razvijejo stranske rodne vejice na razdalji 50 cm. Na rodnih vejicah odščipnemo vršičke, ko imajo pet listov. Vse druge stranske poganjke, ki se še razvijajo, in poganjke iz stranskih krakov ščipamo vso rastno dobo. Prihodnje leto rastlina obrodi na teh kratkih poganjkih. Ko sadeže oberemo, rodne poganjke porežemo do dveh zdravih brstov za zadnjim plodom. Tako se začne oblikovati sistem reznikov. Kasneje (tri leta) odrežemo vse do spečega brsta blizu glavnega kraka. Poganjke krajšamo na pet listov, tako da se ponovno vzpostavi sistem reznikov.
Zelo pomembna je rez, kajti s tem poskrbimo, da ima rastlina dovolj rodnih poganjkov. Najprimernejši čas obrezovanja je proti koncu zime ali zgodaj spomladi, preden požene rast. Skozi vse rastno dobo rastlino vršičkamo, da omejimo rast. Po sajenju skrajšamo eno steblo na 30 cm. Vodilni poganjek privežemo k palici, ki je pritrjen navpično, da raste navzgor. Nekaj stranskih poganjkov, ki se razvijeta kasneje, pustimo, kajti oblikujeta se stalna rodna kraka. Ko kraka dosežeta dolžino enega metra, njuna vršička odščipnemo in začnemo vzgajati nov vodilni poganjek. Vzdolž krakov pustimo, da se na rastlini razvijejo stranske rodne vejice na razdalji 50 cm. Na rodnih vejicah odščipnemo vršičke, ko imajo pet listov. Vse druge stranske poganjke, ki se še razvijajo, in poganjke iz stranskih krakov ščipamo vso rastno dobo. Prihodnje leto rastlina obrodi na teh kratkih poganjkih. Ko sadeže oberemo, rodne poganjke porežemo do dveh zdravih brstov za zadnjim plodom. Tako se začne oblikovati sistem reznikov. Kasneje (tri leta) odrežemo vse do spečega brsta blizu glavnega kraka. Poganjke krajšamo na pet listov, tako da se ponovno vzpostavi sistem reznikov.
Kosteničevje, Kovačnik, Lonicera sp.
Kosteničevje oziroma kovačnik je listopadna, deloma vedno zelena ali vedno zelena vzpenjavka z olesenelimi stebli, ki odlično prekriva zidove in ograje. Gojimo jo zaradi lepih prijetno dišečih cvetov, nekatere vrste pa tudi zaradi živobarvnih jagod. Japonsko kosteničevje (L. japonica) je vednozelena ovijalka z olesenelimi stebli. Dišeči in kremasto beli cvetovi cvetijo vse poletje in jesen. Obrezujemo zgodaj spomladi. Pri odrasli rastlini skrajšamo predolge poganjke in s tem večkrat omejimo velikost. Pri rastlinah, ki so posajene na novo, je treba mlade rastline skrajšati za dve tretjini, tako iz najboljših poganjkov oblikujemo ogrodje. Poganjke je treba na začetku privezati, kasneje pa se začnejo ovijati. Gozdni kovačnik (L. periclymenum) je listopadna vzpenjavka, ki cveti celo poletje v dvobarvnih odtenkih. Obrezujemo ga po cvetenju. Skrajšamo poganjke, na katerih so bili cvetovi. Stranske poganjke krajšamo do dveh ali treh brstov od glavnega stebla. Lahko ga tudi pustimo in ga ne obrezujemo, vendar se rado zgodi, da ogolijo stebla pri osnovi. Tako pri japonskem kosteničevju, kot tudi gozdnem kovačniku rastlino pomladimo tako, da pozimi ai zgodaj spomladi vsa stebla porežemo do 60 cm nad osnovo.
Navadni divji kostanj, Aesculus hippocastanum
Navadni divji kostanj je listopadno, popolnoma trdno prezimno drevo, ki ima močno razvejano krošnjo. Njegovi cvetovi so beli z rumenimi in rdečimi pegami, ki spomladi cvetijo v velikih latastih socvetjih. Listavce obrezujemo v dobi mirovanja, zato je najprimernejši čas jesen, ko listje odpade, in vse do sredine zime. Navadni divji kostanj gojimo kot visokodebelno drevo z osrednjo voditeljico. Gre za ohranjanje glavnega debla, ki je pri tleh (2-3 m) golo. Odraslo drevo zelo malo obrezujemo. Bohotivke je treba odstraniti takoj, ko jih vidimo. Prav tako odstranimo poganjek na vodoravni stranski veji, s tem preprečimo težko rast.
Članek je bil objavljen v januarski številki revije ROŽE IN VRT.
