Z Barjani čez Šuštarjev graben na Planino

Večer, 20.3.2020
Stane Kržmanc

Na dan mučenikov, 10. marca 2020, smo Barjani z našim vodnikom Frenkom prehodili zelo zanimivo pot.

Zbrali smo se pred šolo Ivana Cankarja. Obvezno jutranjo kavico smo spili že na Vrhniki. Z avtobusom smo se peljali do Podlipe in v Smrečju nadaljevali pot peš po Šuštarjevem grabnu. Tu nas je pot vodila mimo rodne domačije naše pohodnice Milene, ki nam je prijazno ponudila piškote in pijačo. Nadaljevali smo pot in občudovali čudovito cvetje: blagodišeči in črn teloh, zvončke, trobentice, lapuh, jetrnik, pljučnik, spomladanske torilnice, pasji zob, navadni volčin, tevje, ramšelo ali žanjevec in še kaj. Malo naprej ob poti nam je vodnik Frenk pokazal vodne zapore, ki preprečujejo vdor vode v Podlipsko dolino.

image
Stane Kržmanc Začetek pohoda ob Šuštarjevem grabnu.
 
image
Stane Kržmanc Naša pot se je počasi dvigala.
 
image
Stane Kržmanc Na začetku Smrečja so še vidni ostanki snega.
 
image
Stane Kržmanc Prva priložnost za skupinsko fotografiranje na polovici prehojene poti.
 

Vreme je bilo primerno za hojo. Nismo imeli sonca in tudi razgled ni bil najboljši. Na vrhu Smrečja smo šli mimo nekdaj mogočne Smrekarjeve domačije, se ustavili pri lovski koči Rovte in si vzeli čas za malico. Pot smo nadaljevali skozi Češinov gozd in Mizni dol na Ulovko. Mimo lovske koče Vrhnika smo se povzpeli do koče na Planini (733 m), kjer nas je čakal topel obrok.

V koči je Metka za naše mučenike pripravila presenečenje.

Po prijetnem počitku smo zadovoljni in dobre volje nadaljevali pot navzdol proti Vrhniki. Imeli smo čudovit razgled na celotno Vrhniko in njeno okolico. Prečkali smo tankovsko cesto in po zemljiščih, ki jih je nekdanja jugoslovanska vojska uporabljala za svoja vadišča, prišli do Trojice. Razgledali smo se in ugotovili, da je v naši bližini še kar nekaj poti, ki jih še večina od nas ni raziskala.

image
Stane Kržmanc Po izdatni malici smo se zopet postavili pred objektiv.


 
image
Stane Kržmanc Končno še zadnji vzpon proti sv. Trojici.

Ustavili smo se tudi pred hišo naše Metke, ki nas je za zaključek poti pogostila s pijačo. Prehodili smo skoraj 20 km poti. Malo utrujeni, vendar zadovoljni in veseli smo se odpravili na svoje domove.

Hvala vodniku Frenku, ki nas je popeljal po tej čudoviti poti.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku