Z Balkana z ljubeznijo
Kulinarični raj, v katerem je osnovna sestavina meso vseh vrst, a brez zelenjave ne bi šlo. Jagnje, odojek ali kozliček z ražnja, ribji paprikaš iz kotlička, golaži najrazličnejših imen (v Sloveniji bograč, na Hrvaškem čobanac), paprikaši, zloženci, sarme ...
Ob misli na balkanski lonec večinoma pomislimo na pasulj, sarmo, čevapčiče, pleskavice in ražnjiče, na begovo čorbo, urmašice, tufahije in baklave. Na leskovačko mučkalico in vešalico prav tako in seveda na burek. A v balkanskem loncu se skriva veliko več. Ker Balkan niso le BiH, Srbija z Vojvodino, Kosovo in Makedonija ter Črna gora in Albanija, pač pa seže tudi v Bolgarijo in Romunijo; Hrvaška in Slovenija prav tako tvorita del Balkana, na jugu ne moremo mimo Grčije, pa še Turčija se delno nahaja na balkanskem polotoku. Zakaj torej ne izkoristiti kulinaričnega bogastva vseh balkanskih dežel - sploh, ker so se v balkanskih kuhinjah mešali tudi vplivi od drugod.
Hrvaška, grška in turška kuhinja so pobrale veliko sestavin, začimb in jedi z mediteransko noto, v Turčiji se razen mediteranskega čuti tudi vpliv arabske, severnoafriške in bližnjevzhodne kuhinje. Na slovensko, hrvaško in vojvodinsko, delno tudi srbsko kuhinjo so vplivali srednjeevropski načini kuhanja in priprave hrane, tako da je Balkan tudi prava kulinarična mešanica in ne zgolj mešanica kultur, narodov ter običajev. Tudi v nekaterih državah na balkanskem polotoku srečujemo zelo različne kuhinje, predvsem v tistih, katerih del se nahaja ob morju, del pa na tipično celinskem delu (Slovenija, Hrvaška, Albanija, Črna gora, Grčija, Bolgarija, Romunija).
1,1 kg sladkorja
1,3 l vode
190 g gustina
sok polovice limone
150 g sladkorja v prahu + 8 dag gustina
ekstrati različnih okusov, jedilne barve po želji
kokos, orehi
Ves sladkor raztopimo v 4 dl vode. Kuhamo okoli 15 minut na zmernem ognju oziroma da količina povre na tretjino prvotne. Preostanek vode razmešamo z gustinom in vlijemo v čim širšo posodo. Dolijemo sladkorni sirup, premešamo in počasi kuhamo okoli 60 minut. Občasno premešamo in pazimo, da se zmes ne prime dna posode. Ko je zmes gosta kot puding (naj ne pade z žlice, ko jo nagnemo), dodamo limonin sok in na koščke zrezane orehe ali mandlje ter ekstrakt (lahko tudi rožno vodo). Večji pekač namažemo z mandljevim ali drugim oljem in potem nanj zlijemo zmes. Poravnamo, plast naj bo visoka dva do tri centimetre. Pustimo 24 ur, da se dobro strdi. Potem rahat lokum narežemo na kocke in vsako povaljamo v mešanici sladkorja v prahu in gustina.
Hrana je druženje
Kot je raznolika pokrajina v balkanskih državah, je različna tudi kulinarika. Rodovitna zemlja v ravninskih predelih diktira drugačne prehranjevalne navade, kot jih poznajo ljudje ob morski obali, bogastvo morja in rek narekuje svoj način, obilo sonca v celinskem delu, kot je na primer v Makedoniji, daje spet drugačen pečat. In povsod veliko odličnih mlečnih izdelkov. A večini ljudi na Balkanu je skupno eno - velika ljubezen do hrane in predvsem druženja ob njej.
Z ljubeznijo pripravljena hrana ima čisto poseben okus. Balkanci jo pripravljajo z ljubeznijo, za goste pa še s ponosom. Kamorkoli na Balkanu se obrnemo, povsod pri pripravi hrane razen osnovnih sestavin, ki so seveda odvisne od bližnjega okolja, uporabljajo tudi veliko začimb. Ponekod ostre in pekoče, drugod bolj blage in milejših okusov. Sveže začimbnice so še posebej cenjene v obmorskih predelih, a tudi na celini se jim ne odrečejo povsem.
In še eno skupno značilnost imajo vse kuhinje Balkana - najosnovnejša sestavina obrokov je meso. Ne glede na vse bolj prisotna mnenja in prepričanja, da bi morali znižati količino zaužitega mesa, Balkan še ni (in verjetno še dolgo ne bo) raj za vegetarijance, kaj šele vegane. Saj se najde veliko zelenjave in živil, iz katerih tudi na Balkanu pripravljajo jedi za tiste, ki iz različnih razlogov ne jedo mesa, a brez mesa si je v tem delčku sveta težko zamisliti popolno omizje.
Kot je raznolika hrana, so raznoliki tudi načini priprave. Kuhanje in pečenje, cvrenje, peka na žaru in ražnju, kuhanje v kotličkih nad odprtim ognjem, priprava hrane v glinenih ali železnih posodah v žerjavici. Jagnje, odojek ali kozliček z ražnja, ribji paprikaš iz kotlička nad odprtim ognjem, golaži najrazličnejših imen (v Sloveniji bograč, na Hrvaškem čobanac), paprikaši, zloženci (grška musaka z jajčevci na primer), sarme (zvitki iz zeljnih ali trtnih listov z najrazličnejšimi nadevi) so samo nekateri načini priprave mesa na Balkanu. Zrezkov je tu pravzaprav še najmanj, čeprav brez teh tudi ne gre povsem. Liški zrezki na primer so nekaj čisto posebnega - zrezke rahlo potolčemo skupaj z drobtinami, jih povlečemo skozi stepena jajca in ponovno skozi drobtine ter ocvremo. Potem jih zložimo v pekač, prelijemo z vinom in vodo ter pečemo v pečici. Tudi ni nujno, da za peko vedno uporabimo olje ali mast. Na Kosovu na primer meso velikokrat pečejo na raztopljenem kajmaku, kajmak pa lahko uporabimo tudi za premaz za različne vrste mesa (kot na primer v zrezku karađorđe).
Jajčevec, paprika, paradižnik, fižol
Pomembna sestavina jedi po vsem Balkanu je tudi zelenjava. V nekaterih krajih imajo idealne razmere za rast različnih vrst zelenjave - v Turčiji in Makedoniji ter Grčiji izjemno dobro uspevajo jajčevci, paprika prav tako (odlična paprika raste tudi v Srbiji in v ravninskih delih Hrvaške), enako paradižnik. In še veliko druge - od ohrovta, zelja, bučk do pora.
Nikakor ne moremo mimo uporabe stročnic - v mediteranskih predelih prevladujeta čičerka in bob, prisoten je seveda tudi fižol, čeprav nas misli ob omembi fižola najprej ponesejo v Srbijo (prebranac) in Makedonijo (tavče gravče). In ne smemo pozabiti na okro (bamija), prav za Mediteran in severno Afriko značilno stročnico. V Grčiji jo dodajajo mesnim jedem, v BiH pa brez okre ni prave begove čorbe.
In če je že premalo zelenjave, stročnic in žitaric ob mesu, na Balkanu ne zmanjka drugih prilog. Krompir je najbolj pogost, a tudi široki rezanci h kakšnemu paprikašu se najdejo, pa riž, ki v Turčiji in Makedoniji še posebej dobro uspeva.
In ob koncu še nekaj sladkega. Spet misli ob omembi Balkana zaidejo k baklavam, urmašicam in tulumbam, a tudi ratluk (k turški kavi se kocka odlično prileže) in tufahije niso od muh. Pa znane torte izpod rok srbskih in hrvaških mojstric, izdatna slavonska in vojvodinska peciva ... In še veliko drugih sladkih dobrot najdemo tu.
Andrej Velkavrh: Učiti se od medvedov
Danes si kot prometno pot predstavljamo nenehno hrumenje tovornjakov in avtomobilov, zraven še kakšno železnico, včasih je zadostovalo nekaj karavan na leto ali kraj, kjer so se zbirali ljudje iz okoliških naselij, da so izmenjevali dobrine, se spoznavali, zabavali, ženili, tudi stepli, če ni šlo po načrtih. Obnašali so se racionalno.
Tako kot medved najraje hodi (in pogosto iztreblja) po cesti - zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, saj medvedi dobro vedo, kako težko jo je dobiti, so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera ... Ko smo se "razvili", v času industrijske revolucije, je bilo nenadoma na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo - kasneje ga je vse bolj nadomeščala nafta - in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za deset stopinj topleje. In razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in ravnanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si onesnažili življenjsko okolje! Naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do sedanjega stanja. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije, kar pomeni izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije za delovanje strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo trošimo tudi nenamensko, za zabavo in ker pač uporabljamo neke nove naprave. Naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, vendar nas ta ne bo rešila. Saj kar z njo prihranimo, z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Z enako količino energije resda naredimo dosti več kot nekoč, toda za koga? Ali res vse to "več" tudi potrebujemo?
Pozor, modra! Odsevniki za manj živalskih smrti
Ni veliko dobrih stvari, ki bi nas postavljale na prvo mesto v Evropi. Tista, zaradi katere smo lahko upravičeno malce prevzetni, se glasi: Slovenija je po številu rastlinskih in živalskih vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna evropska šampionka. "Požegnani" smo z alpskim, dinarsko-kraškim, mediteranskim in panonskim svetom, od tod izredne naravne danosti: razgiban relief, mnogovrstna kamninska podlaga, bogastvo voda, slikovite talne in klimatske razmere. Sledi jim velika pestrost ekosistemov ter rastlinskih in živalskih vrst. Tudi v svetu veljamo za vročo točko biodiverzitete. Slovenija pokriva manj kot 0,014 odstotka Zemljine kopenske površine, a na njenem ozemlju živi več kot odstotek vseh znanih vrst in več kot dva odstotka vseh kopenskih vrst. Od 15 do 20 tisoč živalskih vrst.
A hkrati smo država, ki je prepredena s cestami; danes tudi do najbolj oddaljenih zaselkov skoraj praviloma vodijo asfaltirane ceste, na katerih je mogoče hitro peljati. Avtomobilov je vse več in vse zmogljivejši so, hitrost vožnje je postala pomemben dejavnik, ker nas vse preganja čas, v naravnem okolju je vse več nemira. Seveda: brez intenzivnega širjenja cestnega omrežja smo nekonkurenčni v današnji družbi.
Vsak dan 15 do 20 srn konča pod kolesi
Živali na cesti nimajo nikoli prednosti, vedno so med krivci za nesrečo. Samoumevno nimajo pravice, da so na cesti. A divje živali se seveda ravnajo po naravnih zakonih. Morajo prečkati ceste, četudi zanje zaradi hrupa in onesnaženosti pomenijo grozeč tujek. Zaradi prehranjevanja, selitvenih poti, parjenja, iskanja ustreznejšega življenjskega prostora ... Samo voznik je tisti, ki lahko nesrečo prepreči, če je seveda pripravljen na nevarnost trka. Smo med redkimi evropskimi državami, ki imajo avtoceste ograjene in živali nanje ne morejo zaiti, a problem so vse druge državne ceste.
Ob trku z divjadjo je pomembno najprej poskrbeti za varnost - si nadeti odsevni jopič in postaviti varnostni trikotnik na cestišče, da preprečimo nalet vozil. Pokličemo center za obveščanje na številko 112. Žival pustimo pri miru, tudi če je samo poškodovana. Center za obveščanje obvesti o nesreči upravljavca lovišča oziroma lovsko družino, ki poskrbi za povoženo divjad, in higiensko službo; lovec poskrbi za vpis nesreče v centralni register povožene divjadi, higienik odpelje truplo. Prisvojitev povožene divjadi je kaznivo dejanje, uporaba mesa pa tvegana, saj ni veterinarsko pregledano.
Številke neusmiljeno govorijo o tem. Po podatkih lovskih organizacij je v obdobju 2010-2018 na slovenskih cestah poginilo 46.933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 71 damjakov, 48 gamsov, 22 muflonov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Pri trku s temi živalmi nastane na vozilih materialna škoda. Nimamo pa številk povoženih manjših živali - ježev, veveric, kun, podlasic, zajcev, lisic, jazbecev ... Številke teh gredo v tisoče in desettisoče. Tako ni samo pri nas, povsod v svetu se zaradi razvoja prometne infrastrukture in vedno gostejšega prometa število povoženih živali, predvsem parkljarjev in velikih zveri, zvišuje kljub postavljenim prometnim znakom, ki opozarjajo na nevarnost prehoda divjadi. Promet postaja pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij in grožnja za dolgoživost ogroženih vrst. Strokovnjaki so ocenili, da je v Evropi letno povoženih več kot milijon parkljarjev, škode pa je za okoli dve milijardi evrov.
V Sloveniji letno izgubi življenje na cestah od 4900 do 6800 prostoživečih parkljarjev, predvsem srnjadi, na železniških progah pa od 170 do 250. Vsak dan konča pod kolesi od 15 do 20 srn in srnjakov. Ocenjena letna škoda zaradi trkov znaša več kot 15 milijonov.
Vsaka vrsta živi v svojem ritmu
Trk z divjadjo se nikoli ne konča dobro. Žival skoraj praviloma pogine, takoj ali kasneje, na avtomobilih je veliko škode, vsako leto pa se nekaj nesreč z divjadjo konča tudi s telesnimi poškodbami udeležencev v prometu, predvsem za motoriste je lahko takšno srečanje tudi usodno.
Ni preprostega odgovora na vprašanje, kdaj je največ možnosti za usodno srečanje, kajti živalske vrste živijo svoje življenjske ritme. Spomladi, ko srnjad začenja vzpostavljati svoj teritorij, kar vključuje preganjanje predvsem enoletnih srnjakov, jih konča na cestah največ. Toda višek parjenja pri jelenjadi je v jeseni, pri divjih prašičih pa decembra - v času parjenja so živali še zlasti "neprevidne". Jeseni je v gozdovih veliko nemira, ker nabiramo gobe in kostanj, da ne govorimo o celoletnih divjanjih štirikolesnikov in motorjev - vse to dviga divjad z njihovih ležišč in jih sili v brezglav beg.
Na trgu obstaja tudi nekaj pripomočkov, ki jih za odvrnitev divjadi lahko namestimo na avto, tovornjak ali motor. Pri AMZS izpostavljajo ameriški izdelek, znan pod imenom Save-A-Deer, ki je dosegljiv tudi na slovenskem trgu in stane okoli deset evrov.
Gre za majhno piščal z dvojno odprtino, ki pri hitrosti avtomobila več kot 55 km/h oddaja zvočno frekvenco nad 18.000 Hz in na razdalji 100 metrov od vozila opozarja divjad na prihajajoče vozilo. Zvočni signal je za človeka neslišen. Piščal zelo enostavno namestimo na rešetko sprednje maske vozila ali na odbijač. Po zagotovilih izdelovalca je učinkovitost piščali več kot 90-odstotna. To med drugim potrjujejo rezultati raziskave, ki jo je opravil ameriški Urad za varnost v prometu v kalifornijskem Modoc Countyju.
A povejmo še, da se od leta 2010 število povožene srnjadi zmanjšuje, pravijo pri Lovski zvezi Slovenije (LZS). V zadnjih letih se namreč upravljavca cest Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste (DARS), v sodelovanju z lovskimi družinami, ki so upravljavke lovišč, in LZS, trudita z zvočnimi, kemičnimi in svetlobnimi odvračali za divjad na najbolj problematičnih odsekih cest zmanjšati krvavo statistiko.
Pozor, modra!
Že pred 15 leti, pravi mag. Lado Bradač, predsednik LZS, je zaživel lovski informacijski sistem Lisjak, testno obdobje pa je letos prestala aplikacija Povoz divjadi, namenjena predvsem tistim lovcem, ki so v lovskih družinah določeni za evidentiranje povozov divjadi. Namen aplikacije je, da lahko lovec na kraju povoza vnese v informacijski sistem točno lokacijo trka z divjadjo, na podlagi teh podatkov pa lahko upravljavci cest določijo kritične odseke in ukrepajo z namestitvijo odvračal. Zato je Slovenija ena vodilnih držav v Evropi pri preprečevanju trkov vozil z divjadjo, pa tudi pri zanesljivosti podatkov in vodenju statistike tega področja.
Zvočne odvračalne naprave imajo pri nas že več kot desetletno zgodovino. Nameščene so v obcestne količke in se aktivirajo, ko se približuje avto - oddajajo zvok na visoki frekvenci, ki je za človeka neslišen, na živali pa deluje zastrašujoče. Družba za avtoceste denimo z njimi varuje priključke na nekatere avtoceste. Slaba stran zvočnih odvračal je, da so precej draga, zato jih nameščajo le na najbolj izpostavljenih kritičnih mestih.
Ste opazili modre odsevnike na obcestnih količkih in se vprašali, s kakšnim namenom so tam? V njih so posebne odbojne celice, ki ob osvetlitvi z žarometi lomijo svetlobo proč od ceste, s tem pa ustvarijo navidezno svetlobno ograjo, ki izgine, ko vozilo odpelje mimo. Ko odsevnik ni osvetljen z žarometi, optične ograje ni več in živali lahko gredo varno čez cesto. Modra barva je v naravi minimalno prisotna, zato jo živali dojemajo kot nevarno in se ji izognejo, pravijo strokovnjaki. Svetlobni odsevniki so poceni in tako primerni tudi za daljše odseke cest, ki jih divjad pogosto prečka. Seveda so učinkoviti le v temi, a večina trkov se zgodi prav ponoči, ko je divjad najbolj aktivna.
"Modri odsevniki so eden večjih projektov," pravi Lado Bradač, "in mi je žal, da je kar malo spregledan. V testnem obdobju je bil povoz divjadi zmanjšan za polovico in upam, da bo še naprej dajal tako dobre rezultate."
Če deluje ob cesti ...
Povejmo, da se je projekt začel v začetku letošnjega aprila, ko so združili moči DRSI, ki je namenila projektu 430 tisoč evrov za obdobje treh let, Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja (VSVO), Gozdarski inštitut Slovenije, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč, LZS, pa podjetji Cervus in Koblar; vodja projekta je dr. Boštjan Pokorny (VSVO). Zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike so tako letos namestili na več kot 400 odsekih državnih cest v 169 loviščih in v skupni dolžini več kot 360 kilometrov.
Žal se dogaja, da ljudje modre odsevnike kradejo in jih nameščajo ob svoje vrtove, po principu "če deluje ob cesti, bo tudi ob mojem vrtu". Toda modri odsevniki (in tudi zvočna odvračala) ne delujejo brez stika z avtomobilskimi žarometi. In še: bi res radi imeli na vesti krivdo za še eno živalsko smrt? Morda pa celo za človeško.