Je na Jezerskem te dni še mogoče dobiti prosto sobo?

"Težko oziroma le če bi kdo odpovedal rezervacijo, sicer pa so na Jezerskem turistične nastanitvene kapacitete zapolnjene. Ljudje vse bolj iščejo nastanitev, kot jo ponujamo: ob bogati kulturni dediščini in domači kulinariki mir in neokrnjena narava."

Bi bile nastanitvene kapacitete zapolnjene tudi brez turističnih bonov?

"V poletni sezoni nasploh na Jezerskem nimamo težav z zapolnitvijo turističnih kapacitet, še vedno pa je izziv privabiti dopustnike v predsezoni in posezoni. Je pa težko letošnje leto primerjati s predhodnimi, saj je vse drugače. Letos prevladujejo domači gosti, saj so tujci zaradi nepredvidljive koronasituacije rezervacije, ki jih običajno sklenemo že konec preteklega leta ali v začetku tekočega, odpovedali. Domači gosti so tudi krajši čas pri nas, zato imajo vsi, ki ponujajo nastanitev, več dela kot sicer. A na Jezerskem smo veseli vsakega gosta. Prepričan sem, da se bodo tisti, ki so nas obiskali letos, vračali tudi prihodnja leta. Pa ne le k nam. Boni so res vrhunska poteza. Z njihovo pomočjo bomo vsi odkrivali skrite kotičke države, ki jih sicer ne bi. Obenem pa upam, da bodo boni prinesli tudi premik v miselnosti Slovencev, da se je mogoče kvalitetno spočiti in dopustovati tudi v domačih krajih."

Pred dvema letoma je bilo Jezersko sprejeto v mednarodno verigo gorniških vasi. Kaj je dodana vrednost tega in katere vrste turizem želite razvijati?

"Vsekakor ne želimo množičnega turizma. Naš cilj je gostu, ki pride, omogočiti, da se v neokrnjeni naravi naužije miru, hribov, si privošči domačo hrano in uživa v hribovski kulturni dediščini, kar je pravo nasprotje vsakodnevnemu stresu in množičnemu turizmu. Smo izrazito nastanitvena destinacija in kapacitete, ki jih imamo, želimo ohraniti, obenem pa vidim še veliko možnosti razvoja turizma na kmetijah. Sprejem v verigo gorniških vasi nam pomaga, da se še bolj zavedamo, kaj je naša dolgoročna usmeritev, to je kvaliteten trajnostni turizem."

Je pri krajanih posluh za tovrsten razvoj?

"O tem sem prepričan, saj smo pred petimi leti, ko smo sprejeli strategijo razvoja Jezerskega, v sodelovanje pritegnili vse krajane. Bi si pa želel, da bi bili krajani bolj podjetni v smislu, da bi priložnosti, ki jih ponuja okolje, videli kot lastno priložnost, da si tudi zase na tem področju odrežejo kos kruha. Da razmislijo, kje bi lahko še ponudili kakšno sobo, z rejo živali domačo hrano …, in s tem prispevajo k še boljšemu razvoju kraja. Zgledov za to v kraju vsekakor ne manjka."

Lani je na Jezerskem butični hotel s petimi zvezdicami pri vas odprl podjetnik Marjan Batagelj. Je hotel prinesel dodano vrednost?

"Absolutno, njegova filozofija, pristop sta prava, in če koga, si želimo pri nas tovrstnih investitorjev, ki se z butično ponudbo vklapljajo v gorniško vas. Prav taka ponudba, upam, bo generirala priložnosti tudi pri kmetih, da bodo to, kar bodo pridelali ali vzredili, tudi prodali v domači občini. Upam, da bomo našli skupno pot, se pa zavedam, da nič ne gre z danes na jutri."

Pred leti se je Jezersko soočalo z odhodom mladih v dolino. Ste ta trend uspeli ustaviti?

"Smo. Ne le da mlade družine ostajajo, iz doline se domov vračajo Jezerjani, ki so se odselili in si zdaj poskušajo ponovno urediti dom tu. Zaradi tega je klima na Jezerskem zelo dobra in to je tisto, kar vliva optimizem."

Pretekla leta so v Sloveniji padali rekordi glede obiskanosti gora. Je tako tudi letos, ko ljudje še bolj dopustujejo doma?

"Kamniško-Savinjske Alpe imajo čisto drugačen status kot Julijci. So bistveno manj obiskane, zato po tukajšnjih hribih in visokogorju nikoli ni bilo gneče in kolon, kot smo jim lahko priča še zlasti pod Triglavom. To so hribi za sladokusce, za tiste, ki jih želijo užiti v njihovi prvinskosti, zato je tukaj pohodnik vesel vsakega, ki ga sreča in mu z veseljem vošči dober dan. V času korone so ti hribi še manj obiskani, sta pa zato toliko bolj množično oblegani Češka koča na Spodnjih Ravneh in Kranjska koča na Ledinah, saj stojita na točkah, ki sta lahko dostopni in obenem omogočata, da prideš v srce hribov. So pa tudi pri obiskih teh koč velika nihanja, na lepe dni in še posebej ob vikendih sta zelo obljudeni, ob malo slabšem vremenu pa se le redki podajo v hrib. Tu se kaže, da smo Slovenci zelo odvisni od lepega vremena ali, še bolje, od lepe vremenske napovedi."

Smo preveč razvajeni?

"Najbrž, saj ljudje ne pridejo na rezerviran dopust že, če je slaba vremenska napoved. Kot da bi se lahko odpočil na dopustu ali hodil po naravi le, ko je lepo vreme. Ne vem, od kod ta fama. Zdi se mi, da so druge kulture bistveno manj odvisne od vremenskih napovedi."

Kako pa je z opremljenostjo pohodnikov? Se ta izboljšuje ali je še veliko tistih, ki se v hribe odpravijo v japonkah ali športnih sandalih?

"Opremljenost pohodnikov se iz leta v leto izboljšuje. Z Jezerskega na Kočno, Grintovec in Skuto vodijo le zelo zahtevne smeri po severni strani, zato lahko rečem, da je 90 odstotkov tukajšnjih pohodnikov dobro opremljenih; s čelado, gojzarji, nahrbtnikom. Pohodniki po severnih straneh gora vedo, kam se odpravljajo. Se pa najdejo tudi ljudje v japonkah, a ti dlje kot do Češke koče ne gredo. Hkrati opažam, da je zaradi povečanega obiska hribov vse več ljudi, ki so nepripravljeni za pot, ne vedo, kam se odpravljajo in kako morajo biti opremljeni. Enostavno se kar odpravijo. Zaradi svoje nespametnosti zato določen odstotek ljudi zaide v težave in jim je treba pomagati. To vidim tudi po številu intervencij, ki se iz leta v leto povečuje."

Kako se, navsezadnje ne le kot izkušen alpinist, ampak tudi gorski reševalec, odzovete, ko naletite na koga, ki se na dvatisočak odpravi s pol litra vode v roki, supergami in majčko, ki je neprimerna za v gore?

"Običajno se v takega vtaknem, saj me zanima, kako razmišlja. Meni na pamet ne pade, da bi brez izkušenj šel jadrat. Običajno mi povedo, da so na podobnem pohodu že bili, pa se jim ni nič zgodilo, ali da so koga slišali, da je bil tam. Skratka, računajo na slepo srečo. A če ti je uspelo enkrat, to ne pomeni, da ti bo tudi naslednjič. Ti ljudje jemljejo hribe prelahkotno, zato jim pojasnim, zakaj se uporabljajo pohodniški čevlji in ne superge, zakaj je pod 1000 metrov visoko steno, ko so nad tabo ljudje, dobro imeti čelado in da se ob 11. uri, ko bi se morali že vračati v dolino, ni dobro odpravljati na turo. Poskušam jih pripraviti do tega, da bi začeli razmišljati, kaj delajo. Seveda pa se vsak sam odloči, ali bo nadaljeval pot in s tem mogoče v težave spravil ne le sebe in druge pohodnike, ampak bodo svoje delo morali pustiti tudi gorski reševalci in se odpraviti v reševalno akcijo. Odkar imamo mobilne telefone, se zdi ljudem samoumevno, da če ne bodo zmogli ture, bodo pač poklicali 112 in bodo po njih prišli reševalci s helikopterjem. To je povsem zgrešena logika, tako kot zastonj reševanje, kar sem videl sam, saj sem 20 let vodil gorsko reševalno službo na Jezerskem in bil krajši čas tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije. Klicanje na pomoč, ne da bi prevzel odgovornost za svoje nespametno početje, ne more trajati v nedogled. Gorski reševalci pomagamo vsem, ki potrebujejo pomoč, a ljudje tega ne cenijo. Vsi vemo, da če imaš avto, mora biti ta, preden zapelješ na cesto, tehnično brezhiben in zavarovan. V hribe pa jo kar mahnejo, ne da bi prej sploh kaj razmislili."

Bi bilo vendarle treba uvesti plačljivost reševalne akcije, do katere pride zaradi nepremišljenosti, o čemer se je že razmišljalo?

"Za reševanja bi morali imeti ljudje urejena zavarovanja preko članstva v planinskih društvih tako kot za vse druge stvari. Potem bi hribe dojemali drugače. Ljudje na žalost, dokler jih ne udari po žepu, ne razumejo, da so to resne stvari. In zaradi takšnega odnosa sem res razočaran. Pred časom smo imeli gorskega kolesarja, ki je tako dolgo rinil po brezpotju, da svojega 25 kilogramov težkega kolesa ni več mogel spraviti ne gor ne dol. In so morali priti naši fantje, da so kolo spravili v dolino. Tudi v ferate pridejo ljudje povsem brez izkušenj in opreme, zaradi česar smo imeli tudi v naši ferati pod Češko kočo kar veliko težav."

Ste s prevzemom županske funkcije pred dvema letoma reševanje opustili ali se še odzovete klicu na pomoč?

"Še vedno sem aktiven kot gorski reševalec, saj mi to, da kot prebivalec gorske vasi lahko priskočim na pomoč nekomu v hribih, osebno veliko pomeni. Letos smo imeli že veliko intervencij, bližamo se številki dvajset na letni ravni, medtem ko smo jih pred leti imeli v povprečju deset. Še vedno pa je to bistveno manj v primerjavi z gorskimi reševalnimi društvi, kot sta tisti v Tolminu in Bohinju, kjer se približujejo števili 100 intervencij na letni ravni."

V tujini je zelo uveljavljeno, da pohodniki za obisk gora najamejo gorskega vodnika. Kako razvita je ta dejavnost pri nas?

"Nekaj povpraševanja po tem sicer je, a v osnovi so poti po naših hribih zelo urejene, zelo dobro so tudi markirane, dobro je razvita mreža planinskih postojank, prav tako je zelo dobro urejeno planinsko in alpinistično izobraževanje. Glede tega smo unikum med alpskimi državami. Tisti, ki si želi pridobiti izobrazbo za varno hojo v hribe in plezanje tako v poletnih kot zimskih razmerah, jo tudi lahko dobi, zato je dejavnost gorskega vodništva pri nas slabo razvita. V tujini je tega bistveno več, saj delujejo po pristopu, da če se odpravljaš v hribe, ki jih ne poznaš, za to najameš vodnika. Pri nas pa tudi tisti gorski vodniki, ki od tega živijo - mogoče jih je vsega skupaj okoli 20 -, večino posla oziroma vodenj opravijo v tujini s tujimi gosti."

Sami ste se ukvarjali z alpinizmom in bili pri tem soočeni ne le s smrtjo katerega od prijateljev v gorah, temveč je življenje med usposabljanjem na Okrešlju izgubil vaš brat Luka. Lani je v delovni nesreči umrl tudi vaš drugi brat, Davo, ki je bil prav tako vrhunski alpinist in ekstremni alpski smučar. Kako se sami soočate z minljivostjo?

"Že zgodaj sem izgubil mamo, nato še očeta in dva brata. S smrtjo matere sem smrt začel sprejemati drugače. Pred tem sem bil zelo ranljiv, saj je 20 let živela z rakom in sem se dolgo pripravljal na trenutek, ko se bo poslovila. Seveda je vsakokrat na začetku zelo hudo, a osebno mi je v veliko tolažbo vera. Verjamem, da s smrtjo ni vsega konec. Sčasoma tako spoznaš, da gre življenje naprej, stvari, ki ste jih doživljali skupaj, ostanejo. Z obema pokojnima bratoma smo veliko časa preživeli v hribih, zato me ti spominjajo na vse lepo, kar smo skupaj preživeli. Po njuni smrti sem imel najprej slab občutek v hribih, zdaj pa se, ko odidem v hribe, spomnim le vsega lepega, kar smo doživeli. Čeprav so to težke stvari, mi je v uteho tudi, da smo kot družina živeli intenzivno, polno življenje."

Kako pogosto se še odpravite v hribe?

"Bistveno manj kot včasih. Od 15. do 25. leta sem zelo intenzivno živel s hribi in alpinizmom, plezanjem, smučanjem. Osvojitev Anapurne leta 1995, ki je zahtevala tudi amputacijo prstov na nogi, me je izpolnila v hrepenenju po osvajanju gora in dokazovanju samemu sebi, da zmorem na najvišje vrhove. Tako nisem več čutil velike potrebe po potrjevanju skozi hribe. Maurice Herzog, ki je leta 1950 vodil prvo odpravo na Anapurno, je zapisal, da so v življenju tudi druge anapurne, kar pomeni, da nam različna življenjska obdobja prinesejo različne življenjske izzive. Sam imam dovolj izzivov na drugih področjih, ki me zadovoljujejo in izpolnjujejo. V tem sva si bila z bratom Davom zelo različna. On je ves čas potreboval potrditev, da zmore, da je najboljši, najhitrejši v tem, kar počne. To je bila esenca njegovega bivanja in zato je bil tudi v svojih 50. letih zelo fit."

Robert Balen Pred Šenkovo domačijo

So zdaj vaši izzivi usmerjeni predvsem v župansko delo?

"Gotovo, čeprav sem bil vseskozi zelo vpet v lokalno okolje. Družbeno odgovornost sta nam privzgojila starša. V vsakem poklicu so lepe in manj lepe stvari, a to, kar delam kot župan na eni strani, in delo na turistični kmetiji Šenkova domačija, ki jo imava s soprogo, po drugi strani sta tisto, kar me izpolnjuje."

Katera dela vam je žena naložila na turistični kmetiji?

"Čeprav sem imel ob kandidaturi za župana njen blagoslov, je ona edina, ki potarna zaradi moje županske funkcije in posledično odsotnosti, saj smo se v tem času na domačiji lotili velikih investicij in je bilo zelo naporno vse uskladiti. Kljub temu upam, da s tem, ko zjutraj poskrbim za živali, sodelujem pri pripravi zajtrkov za goste, popoldne pa se pogovorim z gosti in jim svetujem pri turah, na katere se želijo odpraviti, vsaj malo pripomorem h kmetiji tudi sam."

Vas radi povprašajo za nasvet?

"Ja. Pa tudi sam rad ponudim nasvet, ker se mi zdi pomembno, da naši gosti čim lepše preživijo dopust, pa tudi zaradi njihove varnosti, ker vem, v kakšno nevarnost se lahko spravi človek, če nekam rine na slepo. Delo z ljudmi me zadovoljuje. To sva s soprogo Polono spoznala, ko sva bila pet let oskrbnika na Češki koči. Pa tudi sam sem svoja najstniška leta preživel tam z očetom, ki je bil oskrbnik kar 40 let in je imel izjemen občutek za ljudi. V trenutku je lahko prebral človeka. Zato sva se s Polono tudi odločila, da izkoristiva izjemno lokacijo Šenkove domačije in se podava v turizem. Sam sem bil sicer deset let tudi učitelj športne vzgoje, a sem si vedno želel delati doma in to se zdaj tudi uresničuje."

Od mladih nog ste bili skupaj s tremi brati in sestro navajeni delati. Ali danes starši tudi glede tega otroke preveč ujčkamo?

"Od nekdaj je bilo tako, da se je starejša generacija spraševala, kaj bo, ko bodo stvari prevzele mlade generacije. Danes sta način delovanja in ritem življenja povsem drugačna, zato kot športni pedagog opažam predvsem, da smo starši otroke prikrajšali pri gibalni izkušnji. V moji mladosti smo se otroci po cele dneve igrali v gozdu ali za grabnom in starši niso vedeli, kje smo, pa ni nihče zganjal panike. Danes pa se težko zgodi, da bi se otrok lahko za pol ure izmaknil nadzoru staršev. Nič drugače ni tudi na Jezerskem. Prihod mobilnih telefonov in računalnikov je vse skupaj le še poslabšal. Malo mi je hudo, ker najini otroci ne čutijo neke strašne potrebe po hoji v gore. Kar zadeva delo, pa so se navadili in jim ni težko opraviti dela, ki ga imajo na kmetiji."

Kako pa kot župan doživljate odnos države do lokalne skupnosti?

"Seveda je zmeraj lahko bolje, a treba je biti tudi realen. Zelo pomembno se mi zdi, da smo kot občina samostojni in lahko sami odločamo o tem, kam bomo vlagali, kaj bomo razvijali, čeprav je potreb veliko več, kot je na voljo denarja. Tudi zato, ker imamo svojo samostojnost, ki je bistvo vsega v lokalni samoupravi, sem se, ko sem videl, da ne bo županskega kandidata, v nekaj dneh odločil za kandidaturo. Pomemben za male občine je bil tudi letošnji dvig povprečnine, obenem pa upam, da bodo odgovorni zmogli toliko politične modrosti, da vendarle dobimo pokrajine, kajti te statistične regije nam niso v pomoč."

Kakšno dodano vrednost bi pokrajina pomenila za vašo občino?

"So stvari, ki so prevelike za občino in premajhne za državo, da bi se ukvarjala z njimi, zato bi lahko bile tovrstne pristojnosti prenesene na pokrajine. Odsotnost pokrajin pomeni velik vakuum, ki centralizira državo, pa če si to priznamo ali ne. V tem smislu bi pokrajine omogočile velik premik."

OD 1 do 5
Imate Karničarji še oskrbniški primat nad Češko kočo?
"Do letošnjega leta je res veljal rek: Karničarji v Češki koči. Najprej je bil štiri desetletja oskrbnik koče oče, potem midva s soprogo pa prva Davova žena Karmen, ki jo je zamenjala moja sestra Irma. Nato je kočo za deset let prevzel bratranec Tone, potem pa spet Karmen, ki pa se je spomladi poročila v družino iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem. Tako je moja bivša svakinja prevzela priimek Klaura, a ostaja oskrbnica. Tako da smo, ali pa tudi ne, Karničarji še v Češki koči."
Ob vseh obveznostih, ki jih imate, si z ženo privoščita kakšen dan dopusta?
"Seveda, to je zelo pomembno, da ne pregoriva tako osebno kot v odnosu, ker je psihično res naporno opravljati vse obveznosti. Rada greva tako na morje kot v hribe, na kakšno ferato. Bone pa bi rada izkoristila kje v Kranjski Gori ali Gozdu - Martuljku, ker za Jezerjane so že Julijci tuje gorstvo. Tudi kot alpinist sem bil več v centralnih Alpah kot v Julijcih, kajti če že greš kam, si želiš tja, kjer je drugače kot doma."
Pozimi pa je še vedno vaša največja strast turno smučanje?
"Še vedno. Najraje imam zime, ko si lahko smuči nadenem že na dvorišču in jo mahnem v hrib. V tem enostavno uživam."
Še radi pojete v cerkvenem zboru?
"Z veseljem grem k maši in tudi prepevam v zboru, in to že od 17. leta. Že starša in brat Luka so prepevali. Zdaj v zboru poleg žene in sestre Irme prepevata tudi dva od treh otrok. Za majhno okolje, kot je Jezersko, je zbor, ki šteje od 35 do 40 članov, velika stvar. Veliko nastopamo v drugih krajih, dvakrat smo že nastopili v Pragi. Imamo sijajno zborovodkinjo Ano Smrtnik iz Kamnika in mogoče bomo prihodnje leto zapeli tudi na Praškem gradu ob dogodku, ki naj bi še utrdil povezanost obeh narodov preko 120 let stare Češke koče na Spodnjih Ravneh, ki je dobila ime po češki podružnici Slovenskega planinskega društva iz Prage, ki jo je tudi zgradilo."
V kolikšni meri veljajo za Jezerjane stereotipni opisi hribovcev, češ da gre za trde, neposredne, robate ljudi?
"(Smeh.) Verjetno velja kar nekaj stereotipov, a o tem bi morali vprašati v dolini. Vedno se mi je zdelo nekoliko hecno, ko so rekli, da smo čudni, drugačni. Meni se ne zdi. Je pa dejstvo, da te razmere, ki so trše kot v dolini, prisilijo v določeno držo, prežo, stalno pripravljenost. Pri nas si ne moreš privoščiti, da ne bi imel pripravljenih drv za zimo."

Planinarjenje je ena osrednjih ponudb slovenskega turizma, saj je po celotni državi na voljo več kot deset tisoč kilometrov pohodnih poti, ki pripeljejo do 179 planinskih koč s 7400 ležišči. Ta pa letos niso polno zasedena. Več je sicer domačih gostov, bistveno manj pa je tujih planincev. Oskrbniki poročajo, da je obiska za četrtino manj kot prejšnja leta.

"Najvišji upad prenočitev beležijo nekatere visokogorske koče, tudi za polovico. V preteklih letih je bilo največ prenočitev na račun tujcev, teh pa je v letošnjem letu za kar 70 odstotkov manj. K sreči opažamo povečan obisk slovenskih gostov. A ker v primeru slabega vremena Slovenci ne gremo v gore, ostajajo postelje prazne," je razložil strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije Dušan Prašnikar.

Postelje pa ostajajo prazne tudi zaradi omejitvenih ukrepov Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Ta namreč določa, da lahko v eni sobi spita dve osebi oziroma več ljudi, ki so iz istega gospodinjstva ali več ljudi, ki potujejo skupaj. Zaradi teh ukrepov je v planinskih kočah posledično manj razpoložljivih prenočitvenih kapacitet.

Vseeno so zadovoljni z obiskom v nižje ležečih kočah. Tradicionalno so na vrhuncu sezone najbolj obiskane koče v Triglavskem pogorju in Kamniško-Savinjskih Alpah, pa tudi tiste, ki so lažje dostopne za družine. Z dobrim obiskom in večjim številom prenočitev se lahko pohvalijo nekatere koče na izhodiščih gora. Številne koče so namreč dostopne z vozili in pri njih mnogi koristijo turistične bone. Z dobrim obiskom nižje ležečih koč se lahko pohvalijo v PD Srednja vas v Bohinju, ki upravlja štiri koče. "Letos se je glede na pretekle sezone spremenila struktura gostov. Tujcev je le za peščico. Večina gostov v naših kočah je Slovencev, skoraj 95 odstotkov. Ker smo pravočasno vpeljali sistem koriščenja turističnih bonov, naši gosti pogosto koristijo to storitev. Več je obiskovalcev v kočah v sredogorju, manj pa v visokogorju. Verjetno se je tudi zaradi tega spremenila struktura gostov. Letos je v primerjavi z lani v Vodnikovem domu na Velem polju pol manj nočitev," je razložil predsednik društva PD Srednja vas v Bohinju Jakob Zupanc.

Po zadnjih podatkih je bilo v planinskih kočah do zdaj unovčenih 1833 bonov. "Lahko rečemo, da bi bilo brez bonov nekoliko manj prenočitev. Oskrbniki koč opažajo, da bone v kočah koristijo tudi takšni, ki sicer ne hodijo v gore, a so jim boni motiv, da preizkusijo tudi nekaj drugega," je dodal Dušan Prašnikar.

"Zjutraj je bilo prvič na svetu registrirano cepivo proti novemu koronavirusu," je dejal Putin v televizijskem prenosu konferenčnega klica z ministri. Kot je dodal, je cepivo učinkovito ter vodi v trajno odpornost. Poudaril je tudi, da je bilo deležno vseh potrebnih pregledov.

Na sebi ga je preizkusila tudi ena od njegovih hčerk. Tako po prvem kot drugem odmerku je sicer dobila vročino, sedaj pa se počuti dobro in je razvila veliko količino protiteles, Putinove besede povzemajo tuje tiskovne agencije.

Rusija je v zadnjih tednih zagotavljala, da bo v kratkem začela proizvajati cepivo proti novemu koronavirusu, proizvodnja pa naj bi se še dodatno okrepila v začetku prihodnjega leta.

Tuji znanstveniki so sicer izražali pomisleke spričo tovrstne hitrosti, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pa je Moskvo pozvala k spoštovanju vseh veljavnih smernic in direktiv, ki veljajo za razvoj cepiva.

Rusija je v zadnjih mesecih delala na več projektih razvoja cepiva. Pri danes predstavljenem cepivu gre za tistega, ki ga je v sodelovanju z ministrstvo za obrambo razvil inštitut Gamaleja.

Reuters

Kot je danes zatrdil zdravstveni minister Mihail Muraško, se je v kliničnem testiranju cepivo izkazalo kot zelo učinkovito in varno. "Vsi prostovoljci so razvili visoko raven protiteles in nihče od njih ni zaradi cepljenja trpel resnih komplikacij," je po poročanju ruske tiskovne agencije Tass dejal Muraško. Dvakratni odmerek cepiva naj bi zagotavljal do dve leti odpornosti.

Že v prihodnjih tednih želi vlada začeti s cepljenje zdravstvenih delavcev. Med prvimi, ki bodo prišli na vrsto, bodo tudi učitelji. Glede na nacionalni register zdravil ministrstva za zdravje naj bi bilo v splošnem na voljo s 1. januarjem prihodnjega leta, navedbe ruskih tiskovnih agencij povzema francoska AFP. Po besedah ministra Muraška so zanimanje za cepivo izrazile številne države.

Razvoj, testiranje in proizvodnja cepiv sicer običajno trajajo več let. Cepiva trenutno razvijajo države po vsem svetu, ki si želijo upočasnitve pandemije covida-19 in vrnitev življenja v normalne tirnice, potem ko so karantena in ukrepi za preprečevanje širjenja okužb prizadeli milijarde ljudi.

Glede na pregled razvoja cepiv, ki ga je WHO objavil v začetku meseca, je trenutno potencialnih 26 cepiv, ki so še v fazi kliničnih testiranj, od tega jih je šest napredovalo v tretjo fazo testiranja.

V svetu se je doslej z novim koronavirusom okužilo že več kot 20 milijonov ljudi, virus je zahteval več kot 730.000 smrtnih žrtev.

Plemeniti kovini zlato in srebro sta v zadnjih tednih pridobili precej vrednosti. Tako je v zadnjem mesecu vrednost zlata poskočila za približno 15 odstotkov, srebra pa celo za skoraj 60 odstotkov. Tudi dolgoročno gledano, sta obe valuti v izrazito pozitivnem trendu in v petih letih ste lahko z njunim nakupom dosegli okrog 90-odstotni donos, kar je neprimerno več, kakor če bi ta denar naložili recimo na banko. Tudi z izbiro delnic ste morali imeti precej srečno roko, da ste dosegli tako visoke donose. Pa tudi če pogledamo veliko daljše, 20-letno obdobje, je vrednost srebra od začetka tisočletja do danes pridobila blizu 500 odstotkov, zlata pa kar 658 odstotkov.

Izrisal: Uroš ŠOŠTARIČ

Izredne razmere koristijo plemenitim kovinam

In kaj je razlog tako visokih rasti obeh omenjenih plemenitih kovin? Dejstvo je, da je v izrednih razmerah, kar globalna pandemija koronavirusa nedvomno je, zlato (in tudi srebro) za investitorje varno zatočišče. Tako je zlato prvič v zgodovini v preteklih dneh preseglo vrednost 2000 ameriških dolarjev na unčo (31,1 grama) zlata in teden sklenilo pri 2050 dolarjih. Če ne bi v zadnjem obdobju nekoliko porasla vrednost evra v primerjavi z ameriškim dolarjem, bi bila rast tudi v evrih višja. Investicijska banka Goldman Sachs napoveduje skorajšnjo krepitev vrednosti unče zlata na 2300 dolarjev, bolj optimistični trgovci z zlatom pa celo do ravni 3000 dolarjev.

Veliki finančni stimulusi različnih centralnih bank pa tudi držav sveta, kakor pričakovano dolgotrajno ekonomsko okrevanje, so po mnenju analitikov razlog več za nakup zlata. Prav tako je padanje vrednosti dolarja dodatno pripomoglo k rasti cene zlata in srebra, ki se tradicionalno izračunavata v ameriških dolarjih. Evro je te dni vreden 1,18 do 1,20 ameriškega dolarja, kar je največ v zadnjih dveh letih.

Bobby Yip Tudi padec vrednosti dolarja je prispeval k rasti tečajev zlata in srebra, ki se izračunavata v ameriški valuti.

Pod morsko gladino ogromno zlata

Menda naj bi v zadnjem obdobju pri nakupih prednjačili nemški vlagatelji, ki so zmerom, za razliko od ameriških, sloveli po svoji previdnosti. Mimogrede, pod morsko gladino naj bi bilo okrog štiri kilograme zlata za vsakega zemljana, kar je danes vredno okrog 250 tisoč evrov, a je težava priti do njega, in če bi ​bilo vse to zlato kdaj izkopano, gotovo njegova vrednost ne bi bila več tako visoka, saj ne bi bilo več redka dobrina. Je pa trgovalec s surovinami in plemenitimi kovinami pri družbi Phillip Futures Avtar Sandu dejal, da je navkljub bikovskemu trendu in pa ob vseh makroekonomskih okoliščinah, ki pričajo v prid zlatu, v kratkem po njegovem vseeno pričakovati manjšo korekcijo tečajev navzdol, a v splošnem ostajajo srednjeročna pričakovanja pozitivna. Precejšnjo nihajnost tečaja pa trgovci s plemenitimi kovinami napovedujejo tudi srebru. Čeprav so mu še pred časom napovedovali, da bo za unčo te plemenite kovine treba odšteti med 20 in 26 ameriškimi dolarji, pa se je njegova vrednost že povsem približala magični meji 30 dolarjev, in kakor kaže v tem trenutku, pot rasti vrednosti srebra še zdaleč ni končana.