Wernerjeve življenjske lekcije: Biti hvaležen je bistvo življenja

Saša Britovšek, 16.2.2020
Pro Plus

Werner te dni praznuje. Za njim je okrogli življenjski jubilej in pravi, da je s svojim abrahamom in z vsem, kar je doslej ustvaril, zelo zadovoljen. Letos obeležuje tudi že tri desetletja glasbene kariere.

Hkrati ob tem jubileju praznuje še dvajset let, odkar ga gostijo ter mu uresničujejo sanje slovenski koncertni odri. Verjame, da mora biti za uspeh zvest samemu sebi. "Kariera me je naučila, da če želim delati dobro, ne smem zapravljati energije za govorice, čeprav sem temperamenten človek. Moram si preprosto reči tisto mojo: Ne gane me!" 

Kaj je najpomembnejša življenjska lekcija, ki so vam jo je dala ta tri desetletja?

Kariera me je naučila, kako zelo pomembno je biti človek. Šov biznis je težka zadeva. Ljudje vidijo samo blišč, a v zaodrju je še veliko drugega, manj lepega. Dogaja se, da mnogi glasbeniki s svojo kariero nekako pohitijo in za ceno slave in uspeha izgubijo čut za sočloveka, za preprostost. Sam sem stopal stopnico po stopnico. In na tej poti šel tako čez lepe kot tudi ne tako lepe stvari. Izredno hvaležen sem vrhunskim glasbenim mojstrom, ki so me opazili, ko sem imel komaj 18 let in sem leto kasneje z njihovo pomočjo izdal prvo ploščo. Ko ti taki kot sta Đorđe Novković in Ivo Lesić rečejo, da imaš nekaj posebnega, si zelo hvaležen za spodbudo. Sta vendarle bila soustvarjalca glasbe velikih jugoslovanskih glasbenih legend kot so Mišo Kovač, Gabi Novak, Tereza Kesovija ...

Izkušnja, ki vas je naučila tudi kaj o hvaležnosti?

Biti hvaležen je bistvo življenja. Sem mnenja, da vesolje ve in čuti, kdo je hvaležen in kdo ni. Verjamem v te zakonitosti. Sam nisem pozabil niti enega človeka, ki je sodeloval v moji karieri. Tudi tistih ne, ki so mi kdaj le mimogrede kaj pomagali. Dolga je ta veriga ljudi in že samo brez enega člena moja pot ne bi bila takšna kot je. Spoštujem vse te ljudi. 

Morje mi je dalo svobodo, močno samozavest, trmo, vztrajnost pri delu. Največ pa svobode.
 

Z glasbenim odrom so menda povezane vaše najpomembnejše sanje. Nam zaupate zgodbo?

Nekoč sem sanjal, da stojim na velikem odru, da sem oblečen v belo in me posluša ogromna množica ljudi. Te sanje so se ponavljale … Takrat sem se sicer že profesionalno ukvarjal s petjem, a nisem še imel svojih koncertov. Čutil sem, da te sanje prinašajo nekaj več, nek večji uspeh. Nisem sanjal o zmagi na Emi, na Evroviziji, ali kakšnem drugem festivalu. Potem sem imel leta 2000 prvi koncert v mariborski Dvorani Tabor. Bil sem oblečen v belo in ko sem stopil na oder ter začel peti, sem se zavedel, da sem uresničil sanje. Nepopisno sem bil srečen. Oder je res nekaj čudovitega, naučil me je komunikacije z ljudmi, tega, da ni vse v pesmi in petju, ampak v tem, da ko si tam, srčno razdajaš energijo in ljudje ti jo vračajo stokratno nazaj. To je največje plačilo, ki ga pevec lahko dobi.

Torej imate z Mariborčani neko posebno vez?

Imam. Mariborčani so posebni ljudje. Mene so od nekdaj navduševali. Prav oni so uspeli še najbolj obdržati značilnosti, ki sem jih občudoval leta 1993, ko sem prišel v Slovenijo. Gre za preprostost, skromnost, prijaznost, kar je v veliki večini Slovenije uničila in v svojo prid izkoristila moderna kapitalistična demokracija. A na srečo si na Štajerskem ljudje še vedno vzamejo čas za svoje prijatelje, se imajo lepo. Oni so ostali najbližje temu, kakršne sem nekoč Slovence spoznal. 

Sicer pa da, Mariborčani so mi dali veter v hrbet! Tam sem nekoč začel. V oddaji Poglej in zadeni oziroma Zvezdni prah Stojana Auerja. S tistim koncertom pred 20 leti, ki sem ga omenil, pa sem se opogumil, da sem nadaljeval delo v Sloveniji in sledil svojim sanjam. 

Vse to pa vam je prineslo uspeh in prepoznavnost. Kaj vas je kariera naučila o vaši javni podobi?

Da moram biti le to, kar sem. Seveda bi morda kdaj lahko ravnal drugače. Lahko bi me kaj razjezilo, užalilo … Ampak veste, jaz in moja družina se nimamo časa ukvarjati s tem, kaj mislijo drugi. Kariera me je naučila, da če želim delati dobro, ne smem zapravljati energije za govorice, čeprav sem temperamenten človek. Da si moram preprosto reči tisto mojo “Ne gane me!” 

image
Mediaspeed.net Ena večjih prelomnic v Wernerjevi karieri je bil nastop v mariborski  Dvorani Tabor pred dvajsetimi leti. Prav tja se s koncertom vrača 13. marca. 
Oder me je naučil komunikacije z ljudmi, tega, da ni vse v pesmi in petju, ampak v tem, da ko si tam, srčno razdajaš energijo in ljudje ti jo vračajo stokratno nazaj.

Rojeni ste ob morju. Kaj vam je dalo, s čim vas je opremilo za življenje?

Ogromno je tega. Morje ima res posebno energijo in kadar le najdem čas, grem rad do obale. Rad grem v kraj, kjer živijo moji starši, se sprehodim ob morju, da svoje celice napolnim s svežo energijo. Z burjo, vetrom, valovi, zvoki, ki jih tam slišim. Ni mi pomembno, da je lepo vreme, morda je še bolje, če piha burja in se peni morje. Morje mi je dalo svobodo, močno samozavest, trmo, vztrajnost pri delu. Največ pa svobode. Morda me je zaznamovalo tudi v poslu, saj imam rad odprte roke pri delu in nisem rad odvisen od drugih.

Kaj za vas pomeni svoboda v ljubezni? Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni?

Da je svoboda v ljubezni razumevanje in prilagajanje. Naučilo me je, da moraš prisluhniti srcu. In to, da moraš imeti, preden stopiš na pot iskanja ljubezni, vse pretekle knjige zaprte. Šele takrat lahko sporočiš vesolju, da ti lahko pošlje tistega, ki ti je namenjen. Šele ko imaš vse za nazaj počiščeno, boš našel pravo ljubezen. To želim povedati tistim, ki mislijo, da nimajo sreče ali ne morejo dočakati svoje ljubezni. Za vsakogar obstaja njegova druga polovička. Le srce mora biti čisto in prepoznal jo boš.

Je ljubezen vplivala na vaše ustvarjanje?

Da, je najlepša in neskončna inspiracija. Če ne bi čutil prave ljubezni, ljudje ne bi prepoznali moje glasbe kot iskrene. Zelo sem srečen, da sem našel mojo Andrejo, ki jo po vseh teh letih še vedno ljubim z istim žarom. Ona piše moje tekste, skupaj sva našla inspiracijo v ljubezni in to iskrenost ljudje čutijo. 

In česa vas je naučila vaša ljubezen osebno, vaša žena Andreja?

Da je ljubezen najmogočnejše orodje za življenje. Mogočnejše od vsega denarja in od vsega orožja. S pravo ljubeznijo lahko dosežeš vse. Midva sva ustvarila vse, kar sva si želela, kljub oviram, ki so nama prišle na pot. 

Kaj bi sporočili mlademu Wernerju, če bi ga danes srečali?

Naj ostane takšen kot je in naj verjame v svojo pozitivnost. In naj se malo manj sekira. Veste, že kot otrok sem bil borec za pravice. V osnovni šoli sem bil predsednik razreda in spomnim se, kako me je vedno bolela krivica, močno sem si prizadeval, da bi jo lahko popravil. Tudi pozneje v poslu me je vedno prizadelo, ko sem videl, kako nekateri skrbijo le zase. 

Anketa

Koliko ur dnevno posvetite gibanju?

Sudoku