Vzemimo si čas

Damijan Toplak, 18.9.2019
Igor Napast

Prelomni trenutki v življenju, kot je žal tudi smrt znanca ali sorodnika, ti dajo misliti. Sploh če je umrla oseba bila mlajša.

Sprašuješ se, koliko življenje dejansko živiš in koliko gre to mimo tebe. Se dovolj posvečaš bližnjim ali pa jih zaradi vse bolj zahtevnih dnevnih opravil na delovnem mestu nehote zanemarjaš. Delaš življenjske bilance, koliko si v življenju že postoril in kaj bi še lahko, koliko je vse skupaj sploh vredno. Sploh v obdobju, ko nas večina, hočeš nočeš, sloni na računalnikih in mobilnih telefonih, pristni medčloveški odnosi pa so nam vse bolj tuji. Z znanci se vse manj pogovarjamo, kaj šele, da bi z njimi popili kavico in jim zaželeli kaj dobrega. V to zgodbo odtujenosti se dobro vklaplja zgodba o beguncih, na katere mnogi v Sloveniji, ki je bila pred skoraj tremi desetletji sama v vojni, gledajo le kot na številke. Če vsem tem ljudem, ki bodisi iz vojnih in političnih bodisi gospodarskih razlogov bežijo v vse manj belo Evropo, ne želimo pomagati, jim vsaj škodimo ne.

Zadnjič mi je dala misliti izjava novinarske kolegice, da je v gostinskem lokalu, pa je na videz zelo atraktivna, nihče sploh ne pogleda, saj vsi samo bulijo v svoje zaslone in vnašajo podatke njenega naročila, potem pa že odvihrajo k sosednji mizi po novo naročilo, mi je potožila. Resnično te v gostilni nihče niti prav ne pozdravi, ne pogleda, komajda spregovori s tabo kakšno besedico, kaj šele, da bi ti ob koncu obiska zaželel lep dan. Vse to kaže na našo odtujenost in potem se ne moremo čuditi, da so v gostinstvu kaotične razmere in ne najdejo delavcev oziroma nas (po)strežejo ljudje raznoraznih profilov, ki se jim ne sanja, kaj je to pravilna postrežba. Gostinci stare (dunajske) šole pa so najbrž na zavodu za zaposlovanje, ker so zaradi delovne dobe (pre)draga delovna sila ali pa v pokoju, če so imeli to srečo. Vse gre v smeri, da imamo na eni strani vse manjšo peščico vse bolj bogatih in pa vedno več revnih ljudi, medtem ko srednji sloj izginja.

Ob vseh temah o (telo)vadbi, druženju in zdravju se v tokratni Zlati jeseni dotikamo tudi dveh finančnih tem v povezavi s starejšimi. Na katere vrste in kolikšne zneske pomoči lahko računa vse več socialno ogroženih slovenskih upokojencev, v društvu Srebrna nit pa opozarjajo na vse težji socialni položaj naših upokojencev, ki postajajo bolj ali manj zapostavljeni na različnih področjih življenja. Pred leti so vsaj lahko "zagrozili", da je 620 tisoč upokojencev številčna armada volivcev, ter politike prisilili, da so se jim bolj posvečali. Zdaj pa se ob Desusu za njihove glasove udinjajo tudi druge politične stranke, vsi skupaj pa v parlamentu in vladi bolj malo postorijo za že upokojene, pa tudi tisti, ki šele prihajajo v upokojenske vrste, se sprašujejo, pri kolikšni starosti bodo sploh dočakali upokojitev in s kakšno pokojnino. To so dejanski problemi, s katerimi bi se morala ukvarjati vse bolj od ljudi odtujena slovenska politika, ne pa, da po večini razmišljajo le o tem, kje bodo kadrovali kakšnega "svojega" vojščaka. Očitno - tako kot natakarji - tudi politiki ne gledajo in poslušajo svojih "strank".

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku