Kako reagirati, če nas preseneti mrzla pomlad, kot je bila sredi tega tedna? Prva težava, ki je letos mnoge presenetila, so bili pogosto padci temperatur, ki so sledili zelo toplemu vremenu. Zaradi tega bodo plodovke celo poletje nekoliko bolj občutljive, kakor smo navajeni. Mnoge bodo presenetili deformirani plodovi paradižnika, pa tudi paprike, ti so posledica prenizkih temperatur pri presajanju in v prvih tednih plodovk tudi v rastlinjaku. Plodovi so nekoliko drugačni, a kljub temu povsem užitni. Tudi zakasnjeno cvetenje, odpadanje cvetov in sušenje plodičev bučnic lahko pričakujemo, vse to bo posledica neugodnih vremenskih razmer.

Kaj torej lahko naredimo v bodoče? Vsekakor plodovk ne sadimo na prosto pred prvim majem, paprike in jajčevce pa ne pred 15. majem. Če vam takrat vrtnarji skušajo prodati prevelike sadike (nad 30 centimetrov), jih zavrnite in poiščite manjše, primerno velike. Te veliko bolje prenesejo take stresne razmere. Tisti, ki vas neuspevanje plodovk spravlja v stres, pa si res čim prej omislite rastlinjak.

Premagovanje stresa zaradi mraza

Naši vremenarji nam zdaj zelo natančno napovedo vsako vremensko spremembo. Že dan ali dva pred napovedanim hitrim padcem temperatur rastline poškropimo in zalijemo s pripravki, ki vsebujejo alge, lahko se odločite za rastlinske izvlečke ali njihovo kombinacijo z algami. Od letos je na trgu tudi specialni pripravek, ki je namenjen prav premagovanju stresa zaradi mraza (rasti epin ekstra). Ko se vreme umiri, postopek ponovimo.

Od domačih pripravkov je za hladne razmere najbolj primeren baldrijanov, lahko pa si naredite pripravke iz cvetov in rastlin regrata ali ognjiča. Velja enako, škropimo vsaj 24 ur pred napovedanim padcem temperatur in takoj, ko se vreme spet umiri. A to samo omili temperaturne skoke, posledic ne odpravi povsem. Najbolje je še vedno počakati na dobre stare ledene može.

Tla okoli rastlin, posebej tistih, ki potrebujejo višje temperature, zastremo s slamo ali ovčjo volno; namesto slednje dobite v trgovinah agrofilc.

Visoke temperature

Naslednji stres rastlinam prinese vročinski val. Če je le mogoče, naj ponovno veljajo isti ukrepi, ki pa naj se jim pridruži obvezno namakanje. Posledice vročinskega stresa so najbolj vidne na plodovkah. Najbolj značilno znamenje takih stresov je gnitje spodnjih delov plodov paradižnika in kasneje paprike, kumare in bučke pa se sušijo. Tudi robovi solate postajajo črni. Vse to so posledice trenutnega pomanjkanja kalcija v plodovih.

V zadnjih letih se je pojavilo še pomanjkanje kalija. Najbolj izrazito je na paradižniku. Plodovi ostajajo pri peclju zeleni, trdi in skoraj neužitni, znotraj plodov pa se pojavijo trdi beli delci. Vse to je posledica neuravnovešenega gnojenja. Večja verjetnost, da se bo to v prvem stresnem trenutku zgodilo, je, če ste pretiravali z gnojenjem, tudi pri bučnicah, posebno z organskimi gnojili. Drugi vzrok je neenakomerna preskrba z vodo. Hitri skoki temperatur, potem pa še neenakomerno zalivanje sta vzroka, da se lahko te težave pojavijo že zelo zgodaj. V vročem delu poletja se težave pojavijo vedno.

Zato naj vam bo vodilo, da nikoli ne pognojite bolj, kot so navodila. Zdaj že skoraj redno svetujem, da se ob organskih gnojilih gredice pognojijo tudi s kalijevim sulfatom, to je kvalitetno kalijevo gnojilo. Kalijeve soli ne uporabljajte. Brez analize tal si upam svetovati največ 20 dkg/10 m2.

Zelo pomembno je zalivanje. Sama raje uporabljam besedo namakanje, ki že samo po sebi pove, da mora biti zalivanje redno, temeljito, izpade naj po padavinah, ne pa pred njimi. Gredice naj bodo prekrite z zastirko, v vročini pa je zelo primerno, da so zastrte s svežo zeleno organsko prekrivko, pokošeno travo, koprivami … Zalivamo cele grede, ne samo rastlin, posebno v vročinskih valovih. Zastirke bodo ohranile tla vlažna dalj časa.

Zakaj so rastline blede

Zaradi izjemno nizkih temperatur je lahko v rastlinah pomanjkanje magnezija. Očitno prenizke temperature preprečijo tudi sprejem tega hranila v rastline. Najbolj se to pozna na papriki in fižolih ter na listih paradižnika. Ta pojav prestraši mnoge vrtičkarje. Spodnji listi dobijo izrazite rumene pege, ki jih obdajajo zelene listne žile. Paradižniku magnezija ni treba dodajati, saj toplejše vreme ta pojav običajno ustavi, ob prvem obiranju pa spodnje liste odstranimo. Če se širi na zgornje liste, je nujna uporaba listnega gnojila z magnezijem. Papriko in predvsem fižole najprej okopljemo, ogrnemo in nato poškropimo z magnezijevim listnim gnojilom.

Škodljivci so tu

Letos so nas uši presenetile že zelo zgodaj. Najlažje jih je odstraniti, saj imamo na voljo zelo dobro delujoče ekološke pripravke na bazi naravnega piretrina. Deluje na vse vrste uši in na pršice. Pomagajo tudi olja drevesa neem. Pomembneje je, da veste, da teh naravnih pripravkov ne uporabljamo, ko sije sonce ali je zelo vroče, kajti to močno zmanjša njihovo moč. Visoke temperature oslabijo učinek, zato je nujno, da počakate prav do noči. Vsekakor s pripravki ne pretiravajte, rastline poškropite enakomerno, vendar ne večkrat po istem mestu. Bolje je čez dan ali dva tretiranje ponoviti kakor naenkrat preveč poškropiti.

Vrtko Napočil je čas za sadike jajčevca.

Od domačih pripravkov se boste uši znebili s pripravki iz listov rabarbare, pelina ali vratiča, kopriva je manj učinkovita. Tudi pepel povsem na začetku napada še deluje. Je pa boljši preprečevalec napada uši, zato ga je bolj smiselno potresti prej.

Rje, pegavosti, plesni

Rje prepoznamo po rdečerjavih in oranžnih pegah, ki na prstu pustijo sledove. Kakor hitro opazite prve pege, uporabite preslične pripravke, dobro delujejo tudi bakrena listna gnojila. Z njimi liste dobro omočite, tretiranje pa ponovite trikrat v petdnevnih presledkih, vedno po sončnem zahodu in vedno, ko so rastline ohlajene.Pepelaste plesni so močnejše v vročem delu poletja, a se letos že množično pojavljajo. Proti njim je veliko naravnih pripravkov v trgovinah, tudi presličnih in izvlečkov sojinega lecitina, predvsem pa je primeren kalijev hidrogenkarbonat, ki ima v trgovinah trgovsko ime. To bo pomagalo takoj na začetku napada, kasneje ne more več delovati. Z radiča, blitve in peteršilja jih lahko sprva operete z močnejšim curkom vode ali napadene liste preprosto porežete in uporabite. Pri radičih lahko porežemo samo liste prezimnega radiča, letnega ne režemo.

Plesni nas najbolj skrbijo

Najbolj se vrtičkarji bojijo plesni, predvsem krompirjeve (paradižnikove). Proti njej se je res treba nekoliko bolj boriti. Kar nekaj možnosti je, vendar vse zahtevajo redno škropljenje. Vsekakor na vrtu ne uporabljamo sintetičnih, kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Najprej se je treba potruditi in redno odstranjevati zalistnike, to je pomembno posebej letos. Ko poberemo celo etažo plodov, porežemo vse liste do nje, tako poskrbimo za zračen in svetel nasad. Ne pretiravamo z gnojenjem, poskrbimo pa, da imajo rastline dovolj kalcija in kalija.

V nevarnosti (ob vlažnem in toplem vremenu) rastline redno enkrat tedensko poškropimo. Uporabimo lahko sojin lecitin ali izvleče njivske preslice, bakrena listna gnojila, doma lahko naredimo čaj iz cvetov rmana ali listov timijana, bezgov ali čebulni pripravek. Tudi razredčeno mleko ali sirotka pomagata. Pogosto se priporoča uporabo pripravka iz sode bikarbone, če mu dodamo še čili v prahu, je odličen insekticid.

Najbolje je pripravke uporabljati izmenično, enkrat enega, drugič drugega vsaj enkrat tedensko. V vročem in vetrovnem vremenu nevarnost ni velika in zadoščajo kalcij, aminokisline ali alge. Zelo majhna je tudi nevarnost v rastlinjakih ali pod strehicami.

Najprej naj razčistimo glede samooskrbe. Na mojem vrtu mi ne bo zneslo biti samooskrben vsaj še dobro desetletje (do penzije), ker iz objektivnih razlogov nisem v fazi popolne predanosti vzgoji visokega fižola in jesenskega radiča. Vem, ker smo tudi v Večeru v nedeljo večkrat na dolgo in široko pisali o lastnem pridelovanju zelenjave in zelišč (tudi na balkonu v bloku je takšna eko in bio dejavnost nadvse popularna), da je baje za samooskrbo družine dovolj 60 kvadratnih metrov. Ampak meni iz nešteto razlogov vedno zmanjka časa, da bi dosegel tak nivo pridelka, da mi ne bi bilo treba v trgovini z maskami in ljudskimi šemami razen banan in ananasa kupovati ničesar drugega. Neizmerno cenim ljudi, ki jim je tak podvig - da imajo korenčka, redkvic in zelja vselej na pretek - uspel; glede na števec strokovnjakov za sadje in zelenjavo, predavanja in tečaje, spletne forume in delavnice je v Sloveniji normalno, da je vse polno vrtičkarjev, ki jim uspe.

Aljoša Stojič Miki, kralj našega vrta

Ni mi treba iti daleč, da v živo zrem v vrtičkarsko deveto simfonijo: sosed za prvim ovinkom mojega rutinskega koronasprehoda je vseskozi na preži, kot da bi komaj čakal, da mi sklonjen nad vrtninami ali z zalivalko v rokah pomaha in bežno reče "zdravo", ko grem mimo. Mlada čebula mu je pognala do kolen, zato je še raje v kratkih hlačah, med solato bi se počasi že lahko skril kot slon med jagodami, za paradižnike pa je pripravil takšno streho, kot da bodo sadeži šotorili v sindikalnem kampu v borovem gozdu na Jadranskem morju in jim nevihta ne sme zmočiti nežne kože.

Aljoša Stojič Rožmarin je zacvetel.

​Paradižnik iz betona

V koronakrizi se je izkazalo za odlično, da sedem Slovencev od desetih živi v hiški, ki ji tradicionalno pripada vsaj nekaj metrov zemlje - za mali nogomet ali golf zelenico, tudi za koronaparti z žarom, najpogosteje pa za vrtne užitke. Za dober rezultat je nujna odlična priprava - igralcev v športu in na odru, kot tudi tal (zemlje) v vrtičkarstvu. Vrtičkarska štajerske legenda Miša Pušenjak je svoje bralce, poslušalce in posnemovalce, torej tudi mene, večkrat napeljevala, naj nujno izmerimo kislost oziroma pH-vrednost tal. Ampak tako daleč še nisem prišel, zanašam se na šesti čut oziroma splošne smernice razvoja vrtičkarstva: malo dognojevanja, dodajanja boljše zemlje, komposta, alg, pripravkov iz kalija in kalcija itd. Nisem si še utegnil nabaviti lakmusovega papirja, s katerim si lahko vsak vrtičkar za silo izmeri, ali je njegova zemlja kisla ali alkalna. Kot bi se bal ugrizniti v kislo jabolko ... A iz izkušenj vem, da na našem vrtu zelo dobro rastejo zelišča, črna redkev, zelje, brstični ohrovt, rdeča pesa in koleraba, paprike, feferoni in čiliji, bučke, tako-tako mi uspevajo grah, fižol, kumare, medtem ko je paradižnik vsako leto bolj žalostnega videza, podobno je z revnim česnom in čebulo. Paradižnik bi prvi sosedi verjetno zrasel še iz betona, se mi zdi, meni pač ni usojena samooskrba s tem rdečim povzpetnežem. Vsekakor mi je zraven "lušta" v trgovini lažje preboleti nevzdržno pomanjkanje osnovnega vrtičkarskega znanja.

Aljoša Stojič Njami!

​Testni gredi, dve rački in polži

Da bi si olajšal delo in prekril neznanje, sem si pred petimi leti - po nasvetu prijateljice Maje - nabavil dve manjši, zame testni mali visoki gredi (90 x 50 cm obdelovalne površine), ki sta se izkazali za zadetek v polno. Na njih zelo dobro obrodi praktično vse, kar vtakneš noter, neprimerno bolje in z manj truda kot na vrtu: dva jajčevca, denimo, beli in rdeči, sta nam minulo sezono hvaležno služila vse od julija do poznega oktobra, pa smo jih trgali praktično nonstop. Pa portugalski lazarji imajo prek visokih gred daljšo pot do cilja (svežega zelenja), tudi lažje jih je zaznati, odstraniti oziroma pokončati - pri tem neljubem opravilu sta mi sicer v veliko pomoč indijski tekačici, ki počistita mrčes, žuželke in polže boljše od robotskega sesalnika, naše zeleno veselje pa pustita pri miru.

Aljoša Stojič Koprive in solata

Že po prvi uspešni sezoni z malima visokima gredama sem kanil nabaviti eno večjo, ampak ker vsak izgovor pride prav, mi je vedno zmanjkalo časa - no, nama obema z ženo ga zmanjkuje, jaz novinar, ona medicinska sestra ... Tako dolgo sem mencal, da me je moral ozavestiti koronavirus. Ko je bila začetna panika mimo in sem dojel, da sonce še vedno vsako jutro vzhaja, sem moral najti nekaj, s čimer si bom v prostem času (po delu od doma) popolnoma okupiral misli. Verjetno ste že uganili, visoka greda je bila ta, ki me je rešila, da se nisem dokončno pogreznil v apatijo, po možnosti ob vseh teh - večinoma nesmiselnih - ukrepih zblaznel in odšel direktno na ženino psihiatrijo.

Aljoša Stojič Marjeticam se je zmešalo.

Živel 1. maj!

​Dvomesečni projekt je bil - zdaj sem pa res prav ponosen, ko to pišem - na predvečer 1. maja dokončan. V družinskem krogu tako nismo nazdravljali ob kresu, temveč ob dveh novih visokih gredah. V slogu "ena ni nobena" smo si v času novega koronavirusa omislili dve novi visoki gredi. Lepi, leseni, kompaktni, veliki (3 x 1 x 0,8 m). Pohorski mojster ju je imel hitro "vkup", le nekaj tednov sta se po sili razmer morali gredi uležati v njegovi lopi, ker ju zaradi omejitev ni smel pripeljati na varno, k meni torej, ki sem najmanj tri občine stran. Mojster Pavel se je potrudil, ni kaj, vse je izdelal po PS-ju (po pravilih službe). Očitno je preučil zadnja znanstvena dognanja v izdelavi visokih gred: notranja obloga, spodaj mreža zoper nepovabljene krte in voluharje, kakovostni les s premazom itd. Samo še zemlja je manjkala in ta mali "samo" je postal en velik "ohoho". K sreči ob vseh telekomunikacijah obstaja še "bolha", s kmetom sva se zmenila v pol minute, za tip zemlje (nešpricana) in količino ter za najbolj ugoden prevoz njegovega znanca s traktorjem. Naslednji dan je bila zemlja s Ptujskega polja že na Dravskem polju oziroma na našem dvorišču (nisem mogel verjeti, da je takšna hitrost sploh možna!), samo prenesti jo je bilo še treba v visoki gredi. Manjši problem je bil ta, da je bil cilj oddaljen 20, 30 metrov, skipane zemlje pa štiri kubike. Ampak saj smo gor rasli v socializmu! Kaj je en dan delovne akcije (opravila sva jo s sinom) za deset let vrtičkarske sreče? Nič proti večnosti!

Aljoša Stojič Indijski tekačici na kosilu

Zemlja ni ena, zemlje je pet ton

​Ni odmora, dokler traja obnova, sem do cilja priganjal sina, še bolj sebe. Iz radovednosti sem se po triumfalnem zaključku akcije pozanimal, koliko je tehtala vsebina veder, ki sva jih prepeljala s samokolnico in vsipala v leseni škatli. Iz šole vem, da en kubik zemlje tehta približno eno tono, hrbet mi je govoril, da je teh kilogramov še nekaj več, strokovni članek pa me je razsvetlil takole: "Zemlja, čeprav je ena, je zelo drugačna. V osnovi je gostota zemlje odvisna od vsebnosti organske snovi in gline v njej. Bolj organska je snov v tleh, bolj je ohlapna in manj gosta, torej lažja. Več peska ali gline je tleh, večja je gostota zemlje in zato je kubični meter težji. Če gre za zelo lahka tla, lahko kubični meter zemlje tehta samo 400 kilogramov. Za kmetijska zemljišča in polja je ta številka 1,1-1,4 tone na kubični meter. Približno toliko tehta kocka na vrtu." Torej sva zmagala s petimi tonami zemlje.

Pa zemlje še ni bilo dovolj, ne glede na to, da smo na dno visoke grede podložili dračje in razsekana veje (od domače smreke in slive), vmes pa dali še eno plast kartona (hrana za deževnike) in sena (da bodo deževniki in mikroorganizmi lažje zadihali). Na koncu pride tisto najboljše, torej črna, humusna zemlja, v kateri bodo korenine podivjale od užitka. Naročil sem jo pri našem trgovcu, 30 vreč so mi je pripeljali, za zadnjih 20 centimetrov višine za šest kvadratnih metrov površine (skupaj prek tone substrata za obe gredi).

Aljoša Stojič Jagode ne čakajo na maj.

Črne nikdar ni dovolj

​Ko mi je dragocena avstrijska črna prst polzela med prsti, sem se spomnil na Magno, ker mi je tako blizu, da bi jo lahko s pogledom zagrabil z našega mlaja, ki ga letos žal niso postavili. Sto hektarjev najboljše, črne zemlje na vodovarstvenem območju je šlo za tovarno za 200 delavcev. Lastnikom zemljišč so dali miloščino, deset evrov za kvadratni meter obdelovalne zemlje, ki je globoka približno štiri metre. Vrtičkarji za eno vrečo (40 litrov) te "iste" zemlje plačamo osem evrov (kubik zemlje, 1000 litrov, nas torej stane 200 evrov). Kmet iz Magnine zgodbe pa je za potencialne štiri kubike zemlje dobil 10 evrov!

​Zemlja je vredna več, kot so pripravljeni priznati (in zanjo odšteti) industrijski giganti. V vsaki taki zgodbi bi se morali že na začetku vprašati, od česa bo človeštvo preživelo, če sploh bo - po mojem ne od lakiranja nohtov in avtomobilov, ampak od rodovitne zemlje. Zato je vsakega metra škoda. In zato sem toliko bolj ponosen na svoji novi visoki gredi. Saj to je kapljica v morje industrijsko pridelane hrane, ampak sleherni ocean je sestavljen iz drobnih kapljic.

Aljoša Stojič Gomila prav pride.

Naj bo dobra letina, moji dragi vrtičkarji. Če ne drugega, se imamo na vrtu lahko tudi sami s sabo fajn, samooskrba in koronavirus dol ali gor.

Če kaj, potem skoraj zagotovo zvončnic ne gojite za hrano. Če pa jih, ste med zelo redkimi, ki vedo, da je ta rod ne le v okras, ampak tudi za izbran kulinarični užitek. S temi rastlinami lahko hkrati lepšamo vrt in dopolnimo nekatere jedi, kaj več bi si še lahko zaželeli od sicer klasične okrasne rastline?

Po vrtovih najpogosteje opažamo le nekaj vrst zvončnic. Take so na primer Portenschlagova, Campanula portenschlagiana, breskovolistna, C. persicifolia, Poscharskyjeva, C. poscharskyana, trebušasta, C. cochleariifolia, klobčasta, C. glomerata … Nekaj vrst je zimzelenih ali delno zimzelenih, spet drugim jeseni nadzemni del odmre. Za večino so značilni bolj ali manj zvončasto oblikovani cvetovi, najpogostejša barva cvetov pa je vijolična. Pri skoraj vsaki vrsti poznamo tudi številne sorte v beli, rožnati, temno vijolični, tu pa tam celo kremno rumeni barvi. Poznamo tudi enoletne in dvoletne vrste, pri nas pa gojimo največ vrst, ki jih prištevamo med zelnate trajnice.

Matic Sever/Pixabay Najboljše pri tem vidiku rabe zvončnic je, da jih kot užitne rastline lahko mirno gojimo v okrasnih gredicah.

Lahke za gojenje

Predvsem alpske vrste potrebujejo zelo odcedna tla, saj so občutljive za mokroto okoli koreninskega sistema, predvsem koreninskega vratu. So pa odporne proti pomanjkanju hranil in tako lahko uspevajo tudi na bolj revnih, včasih precej kamnitih rastiščih.

Matic Sever/Pixabay Trebušasta zvončnica je primerna za skalnjake.

Druge vrste, ki so navadno tudi višje rasti, sadimo v dobra vrtna tla, kjer nikoli ne zastaja voda. Zadovoljne so s povprečno prisotnostjo hranil v tleh. Tako za vrste iz gora kot za preostale pa velja, da imajo rade sonce. Kljub temu mnoge dobro prenašajo zasenčenost del dneva, breskovolistna zvončnica, denimo, v naravi raste tudi v svetli senci na kakšnem gozdnem obronku.

Matic Sever/Pixabay Breskovolistna zvončnica, Camapanula presicifolia, je naša samonikla vrsta.

Bolezni in škodljivci so redki, zato večjih težav pri gojenju ni pričakovati. Verjetno še največ škode lahko povzročijo polži v začetni fazi rasti spomladi.

Kam na krožnik

Pri prav vseh zvončnicah (pri tem mislim le na prave zvončnice, torej tiste z znanstvenim imenom Campanula) so užitni listi, korenine in cvetovi, ki jih lahko uporabljamo sveže v solatah ali kuhane.

Matic Sever/Pixabay Nekatere rastejo tudi v špranjah suhozidov.

Cvetovi so lepa popestritev oziroma okras v solatah, imajo pa sladkast okus. Listi niso tako nežni kot cvetovi, pogosto tudi precej poraščeni z dlačicami, zato sveže v solatah dodatno zabelimo z oljem oziroma kakšnim od gostih solatnih prelivov.

Za kuhanje uporabljamo predvsem liste in stebla. Pokuhamo jih le na hitro in uporabimo kot prilogo k drugim jedem. Lahko predstavljajo tudi sestavino juh in enolončnic.

Korenine so uporabne predvsem pri višjih vrstah, saj imajo nižje vrste ne le zelo tanke korenine, ampak te tudi pogosto tičijo v špranjah zidov in med kamenjem, torej se do njih težje dokopljemo. Uporabimo torej večje, malce zadebeljene korenine. Te so blagega sladkega okusa s posebno zemeljsko noto. Najpogosteje jih zaužijemo kuhane v juhah; surove, zelo na tanko narezane korenine uporabimo v solatah.

Pogled na urejeno okolico in skladno zasnovan vrt zvišuje kakovost življenja in vrednost zemljišča. Le pomislite, ali bi prej kupili hišo s povprečnim ali slabo vzdrževanim vrtom ali takšno, ob kateri vaše čute nagovori skladna rastlinska združba? Kaj pa zelenjava? Vrtnine, ki jih pridelamo na domačem vrtu, nam dajejo občutek gotovosti, da vemo, kaj jemo. Poleg tega se z obdelovanjem vrta povežemo z naravo. Pri tem vse bolj spoznavamo, da rastline in vrtnarjenje učinkovito zmanjšajo stres. Sue Stuart-Smith, psihiatrinja iz Hertfordshira v Angliji, je preučila precej znanstvene literature o tem in napisala knjigo z naslovom The Well Gardened Mind (Dobro zasejan um). "Kaže, da so ljudje, ki imajo vrt in ga obdelujejo, bolj zdravi, da hitreje okrevajo po boleznih, imajo manj težav zaradi stresa in so na splošno srečnejši. Med vrtnarjenjem človek namreč ne koplje le po gredicah, ampak tudi po svojem umu," pravi avtorica. Med kopanjem, sajenjem, pletjem in drugimi vrtnarskimi aktivnostmi lažje odmislimo skrbi in v glavi prej zavlada mir.

Sajenje in setev vseh vrtnin

Pogledujete na vrt z vprašanjem, kaj vse še lahko postorite na njem? V začetku meseca lahko na grede sejete zelje, cvetačo, grah, brokoli, radič, korenček, rdečo peso, grede zapolnite še z redkvico in špinačo. Sejte fižol in lečo, sredi meseca tudi čičeriko. Solato iz sadik sadite v rednih tedenskih presledkih, in to toliko, kot je boste pojedli v enem mesecu. Boste sadili sladko koruzo? Namenite ji prostor ob rastlinah, občutljivih za veter, denimo ob melonah in kumarah, prav tako jo lahko sadite kot oporo visokemu fižolu. Če imate na vrtu rabarbaro, boste lahko razveselili domače z okusnim zavitkom ali kompotom iz njenih stebel, saj se je do zdaj že lepo razrasla. Tudi kumare in bučke lahko že sejete neposredno na grede, če pa ste sadike kupili ali jih vzgojili na okenskih policah, s presajanjem počakajte do sredine meseca, da se poslovijo ledeni svetniki in Zofija. Primerna temperatura prsti za presajanje kumaric na grede je 15 °C. Za lažjo orientacijo: temperatura tal v Mariboru je bila minuli teden po podatkih spletne strani Agencije Republike Slovenije za okolje na globini pet centimetrov že 12,5 °C. Seveda pa lahko občutljivejše sadike posadite na vrt tudi prej, če jih boste ob morebitnih hladnih nočeh zaščitili z vrtno kopreno. V teh dneh se lotite redčenja gosto zasejanega korenčka. Ko je ta velik približno osem centimetrov, ga populite tako, da med posameznimi rastlinicami ostane tri- do petcentimetrski razmik. Če tega ne naredite, bodo rastline imele premalo prostora za rast ter bodo tanke in izdolžene.

Shutterstock Občutljive mlade sadike vrtnin iz rastlinjaka je pred presajanjem na prosto treba dobro utrditi. To naredite tako, da jih vsaj dva dni prej prestavite na prosto ob kakšen zid, kjer je zavetrna in zaščitena lega, šele nato jih presadite na gredo.

Sadno drevje

V velikih sadovnjakih sadjarji, ko začno pečkarji cveteti, redčijo plodiče, da preprečijo preobilno rodnost. Kaj pa na majhnem vrtu? Če sadna drevesa preveč cvetijo, jih to izčrpa. V semenskih zasnovah se začnejo tvoriti hormoni, ki preprečujejo razvoj cvetnih brstov za naslednje leto. Če letos drevo preveč cveti zaradi preobilice hormonov, ki jih sproščajo semenske zasnove, prihodnje leto ne bo razvilo toliko cvetov in plodov. Na majhnih vrtovih običajno ročno redčimo šele, ko so plodiči na sadnem drevju veliki okrog 20 milimetrov, vendar bi bilo s stališča tvorbe hormonov za redčenje bolje poskrbeti med cvetenjem in takrat s škarjicami izrezati 30 odstotkov cvetov.

Češnje in rumene plošče

Češnje z aktivno rastjo rada napade črna češnjeva uš. Rastlino je priporočljivo škropiti še pred pojavom uši. Pri zgodnjih češnjah ni težav s črvivostjo, saj se češnjeva muha pojavi šele proti koncu maja in v juniju in napada srednje pozne, zlasti pozne sorte češenj. Ko se začno plodovi barvati rumeno (prav rumena barva privabi češnjevo muho), razobesite na obod krošnje rumene lepljive plošče. Obstaja tudi naravni pripravek na osnovi entomopatogenih gliv. Pripravek se razredči v vodi in poškropi po drevesih, ko začnejo pozne sorte zoreti.

Zasajanje sadnega drevja iz vsebnikov

Resda je najprimernejše obdobje za zasajanje sadnega drevja v fazi mirovanja, bodisi ko drevje odvrže liste ali preden požene spomladanske lističe. Kljub vsemu pa lahko tudi v toplejših dneh na vrtove posadite sadna drevesa, če jih kupite v vsebnikih. Izkopano sadilno jamo malo pognojite s kompostom ali mineralnim gnojilom, ki vsebuje večji delež fosforja, saj ta spodbuja razrast korenin. Pri tem pazite, da gnojilo ne bo neposredno v stiku s koreninami. Sadilno jamo temeljito zalijte, vanjo položite koreninsko grudo izlončene rastline, zasujte z zemljo in prst potlačite z nogami. Po presaditvi je koristno zastiranje tal pod drevesi, saj zastirka ohranja vlago in izboljša mikrobiološko aktivnost v tleh, njena pomanjkljivost pa je, da privablja voluharje, zato je koristno, da pri zasajanju drevesa korenine zaščitimo z mrežo proti voluharjem.

Shutterstock Rabarbara potrebuje sončno mesto, odcedna tla in kompostno zastirko. Stebla se ne smejo rezati, pač pa jih pazljivo odtrgajte. V kulinariki jih uporabljajte le do junija, saj pozneje vsebujejo preveč oksalne kisline, ki še posebno škodi bolnikom s protinom.

Okrasne rastline

Balkonske rastline že lahko postavite na balkone in okenske police. Ker so prve tedne po presajanju korenine premajhne, da bi lahko srkale vodo iz zalogovnika ali podstavka, je treba na začetku zalivati zemljo po vrhu. Šele ko se korenine razrastejo, bodo lahko črpale vodo tudi iz podstavka. Prvo gnojenje balkonskih rastlin začnite izvajati šele kakšen mesec po presajanju, da se ne bi poškodovale občutljive koreninice. Ta mesec je najprimernejši za zasajanje poletnih cvetlic in trajnic na grede in grobove. Prav tako lahko sadite zimzelene iglavce. Cvetoče grmovnice, ki so cvetele zgodaj spomladi, se obrezujejo po cvetenju. Spireje, denimo, se režejo po odcvetu v drugi polovici maja. Tudi magnolije, ki so odcvetele, lahko že obrežete. Maja se začne prvo škropljenje proti škodljivcem. Poleg uši v okrasnem vrtu lahko veliko težav povzroči trsni rilčkar, ki se pojavlja na mesnatih listnatih zimzelenih rastlinah, kot so lovorikovec, rododendron, azaleja, pojavljajo se tudi na borovnicah. Rilčkar je zelo trdovraten, treba ga je zatreti v vseh fazah: ličinke v zemlji, hroščka, ki zdaj prihaja iz zemlje in grize liste. Nekateri prisegajo na zatiranje z nematodami. Kadar je okužba zelo močna, pa niti te ne delujejo. Takrat je najbolje uporabiti sistemični insekticid, s katerim rastlino zalijete in poškropite spomladi in ponovno jeseni.

Gardena Pokošeno travo lahko uporabite za zastiranje gredic na vrtu. Okoli rastlin jo potrosite šele, ko se nekoliko posuši, in še takrat ne preveč na debelo, da se trava preveč ne stisne, ker bi lahko začela gniti.

Sijoča zelenica

Trata bi morala doslej biti pokošena že vsaj trikrat, poskrbeti je bilo treba za spomladansko dognojevanje z višjo vsebnostjo dušika. Zaradi daljšega sušnega obdobja v aprilu se je prezračevanje trate prestavilo na konec aprila in začetek maja. Če so tla še suha, poskrbite za intenzivno zalivanje trave in vsega drugega rastlinja na vrtu.