Vlado Kreslin: Včasih je bolje, da ne realiziramo svojih hrepenenj

Mimi Inhof, 19.12.2018
Mimi Inhof

Prekmurski trubadur je 29. novembra slavil petinšestdeset let, a njegov delovni ritem tega ne kaže. V izbranih kinematografih se vrti dokumentarec Poj mi pesem, v studiu se dokončujejo nove skladbe, začetek decembra pa je že tradicionalno preživel na odru Cankarjevega doma, na treh razprodanih koncertih.

Ko mi za štedilnikom kuha kavo, nestrpno pričakuje, da bo voda zavrela. »Moraš slišati novi komad, všeč ti bo,« pravi, ko si ogledujem vinilke pri starem gramofonu. S skodelico me pelje v delovno sobo, polno inštrumentov, knjig, plošč, okvirjenih fotografij, nekje vmes stoji znamenita črna kitara. Živahno skladbo v refrenu, odpetem v angleščini, žene ritem v klasičnem slogu Boja Diddleyja, Vlado ob poslušanju bobna po zraku in se zadovoljno reži. Nato se usede za pianino in na ves glas zapoje staro Hang On Sloopy zasedbe The McCoys. Nekje vmes pride pozdravit vidno zaspana najmlajša hči Edina (starejša Čarna je »šla s kitaro v Rotterdam«, sin Naj trenutno igra košarko v Ameriki), žena Eva medtem kuha kosilo. Vse to se dogaja v nedeljo okrog poldneva. Pri Kreslinovih, ki živijo na hribu na obrobju Ljubljane, kjer se iz dnevne sobe ponuja pogled na vijugavo strugo Save, je vedno glasno.

image
Mimi Inhof Publika nima več potrpljenja za kaj novega in neznanega kot nekoč, pravi Vlado Kreslin: ”Z Malimi bogovi običajno nastopamo na mestih, kjer je precej mlada publika, ki teh pesmi ne pozna niti jih ne sliši na radiu. Tisti, ki se jih spomnijo, pa uživajo doma na kavču.”
Kot se narod ne sme sramovati svoje zgodovine, se tudi človek ne bi smel. Sestavljeni smo iz vsega, kar smo bili nekoč.

Na premieri Poj mi pesem sva sedela skupaj. Večkrat ste komentirali dogajanje na platnu in zraven stresali šale. Vas zabava, ko se gledate na posnetkih, ali vas večkrat prešine, oh, bolj primerno bi bilo, če bi tole povedal drugače?

Seveda, težko se gledam, ko govorim. Lahko bi bil bolj razumljiv. Med gledanjem sem ugotovil, da včasih podam celo napačno informacijo o sebi. Kaj češ, to je Hollywood!

Obstajajo momenti, ob katerih bi se najraje skrili za kavč, ko vidite spot ali slišite kakšno svojo staro skladbo na radiu?

Sploh ne. Kot se narod ne sme sramovati svoje zgodovine, se tudi človek ne bi smel. Sestavljeni smo iz vsega, kar smo bili nekoč. Podiranje spomenikov ni ravno znak samozavesti.

Ljudje radi pravijo, da je Kreslin (preveč) melanholičen. Nove skladbe takšne vsekakor niso, Vse se da in celo Tista zakartana ura o žepni uri, ki je skozi vojne šla iz roke v roko, je razposajena, tudi ko pojete o fantih na soški fronti. Ste pri skoraj petinšestdesetih bolj optimistični?

Ne vem, ne vidim razlike pri sebi niti pri svoji muziki. Verjetno tako kot v ogledalu ne opaziš staranja obraza, ki ga gledaš vsak dan. Ali pa je kot pri dobrem komiku, ki ob izrečeni šali ostane popolnoma resen ...

Pesem Vse se da (ne)hote govori o valu optimizma, ki je zadnji dve leti pljusknil Slovenijo. Vmes sta se razbohotila paranoja in sovraštvo, češ, begunci nas bodo povozili in spravili Slovenijo na rob vojne. Kako ste dojemali to obdobje, ste se zgražali, bili razočarani ali celo prestrašeni?

Predvsem razočaran zaradi odsotnosti osnovnega človeškega, da ne rečem krščanskega sočutja.

So te nove skladbe že napovednik nove plošče? Si morate zadati časovni okvir za izdajo, da jo dokončate, ali imate raje, da se album izda, ko se pač nabere dovolj materiala?

Ko se nabere dovolj dobrih pesmi, izdamo album. Izdajanje albumov je itak splošen hobi za glasbenike. Napišeš pesmi, jih posnameš in ploščo nato podariš prijateljem, ker je ne kupi nihče. Vsak si album vzame s spleta. Enostavno, kot bi pekom in rejcem jemal zastonj kruh ali meso.

Pred petimi leti so se vam ob šestdesetletnici na odru Cankarjevega doma pridružili nekdanji člani skupine Martin Krpan. Šlo je za dva krajša nastopa, ki se kljub mnogim ponudbam organizatorjev nista ponovila. Letos je tridesetletnica izdaje albuma Bogovi in ovce. Se bo v repertoar zdaj prikradlo več skladb iz kanona skupine Martin Krpan? Vnovičnega zbiranja benda verjetno ne bo ...

Repertoar je tako širok, da imamo itak probleme s tem, kaj uvrstiti vanj. Običajno vsebuje tudi nekaj skladb Martina Krpana.

Pred meseci, ko so nas bombardirali s še eno potencialno politično krizo, sem vam poslal SMS, kako aktualna se zdijo stara politična besedila iz časa Martina Krpana. Odgovorili ste, ja, na žalost je res ... Ali zato teh subtilno političnih štikelcev (Ovce, Nocoj bomo mi prižgali dan, Mali bogovi, Napačnega človek imate ...) praktično ne izvajate več?

Z Malimi bogovi običajno nastopamo na mestih, kjer je precej mlada publika, ki teh pesmi ne pozna niti jih ne sliši na radiu. Tisti, ki se jih spomnijo, pa uživajo doma na kavču. Časi, ko je publika imela potrpljenje za kaj neznanega in novega, pa so, žal, minili. Večina jih pride poslušat »greatest hits«, torej pesmi, ki jih dobro poznajo.

V dokumentarcu se priklonite najboljšemu (pokojnemu) prijatelju in sorodni duši Štefanu Smeju. »S Smejem na brodu na Muri, Banda igra in midva gledava meglice, tako sem si predstavljal starost,« pravite. Ste kdaj razmišljali, kam bi vas kreativno zaneslo, če bi ostala skupaj? Tam pravite, da je bil vaša kreativna polovica.

Včasih obstajajo ljudje, za katere se nam zdi, da so del nas, mi pa morda celo del njih. Zdi se nam, da bi z njimi lahko spremenili svet; na bolje, seveda. S Štefanom sva skupaj odraščala in tako delila nekakšno skupno duhovno polje. On je bil profesor filozofije, novinar, ekolog, etnolog, človek, ki je imel srce za vsakogar. Tisti, ki so ga poznali, vedo, o čem govorim.

Imela sva skupna hrepenenja, med temi sva uresničila Beltinško bando, obnovila mlina na potoku Črnec in načrtovala gradnjo plavajočega mlina na Muri.

image
Mimi Inhof Stožice in velike dvorane ga ne zanimajo. ”Ne vem, zdi se mi romantično, da vztrajamo na tem svojem tradicionalnem prizorišču, kamor ljudje radi prihajajo. Pa tudi naša glasba je morda malo preveč »krhka« za veliko športno dvorano,” meni Kreslin.

»Pesmi zrastejo kot v vrtu,« pravite nekje pozneje. Ste ugotovili, s čim jih je treba zalivati in kakšni pogoji morajo biti?

Kdo bi vedel. Za en sadež potrebuješ toplo suho vreme, za drugega vlažno, včasih jih pomori idealno vreme, včasih jim pomaga mraz ...

Zdi se, da ste ves čas v pogonu in za razliko od mnogih glasbenikov svoje generacije ne ohranjate kariere le z nostalgično izvedbo starih komadov in (pre)redkimi albumi. Nov material se piše neprestano, v arhivu je kup neobjavljene glasbe. Je ustvarjalni zagon nekaj, kar vas ohranja živahnega, in obratno? Ste kot morski pes, ki mora ves čas plavati?

Kot morski pes ... (Smeh.) Kot ptič, ki mora peti, haha!

Delo katerega glasbenika redno spremljate - prisluhnete vsaki novi skladbi in si vsakič kupite album, ko izide?

Boba Dylana, seveda. Tako na ploščah kot na odru.

V zadnjih dveh, treh letih mi je več slovenskih glasbenikov zatrdilo, da jih nastopi v Stožicah, naši največji dvorani, ne zanimajo. Da se jim ni treba dokazovati na takšen način. Nato so vseeno šli tja. Vi bi jo verjetno zlahka napolnili, če bi tisto leto odpovedali nastope v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Pa ste večkrat povedali, da vas to ne zanima, in pri tem vztrajate še danes. Je za to kakšen poseben razlog?

Ne vem, zdi se mi romantično, da vztrajamo na tem svojem tradicionalnem prizorišču, kamor ljudje radi prihajajo. Pa tudi naša glasba je morda malo preveč »krhka« za veliko športno dvorano.

V začetku decembra se spet za tri večere vračate na tisti oder. Ti predbožični koncerti so stalnica vaše kariere zadnjih petindvajset let. Jih dojemate kot začetek novega poslovno-glasbenega leta, par tednov preden se stenski koledar zamenja?

Nam glasbenikom, ki tam nastopimo, se zdijo kot novoletno darilo in jih ne jemljemo samoumevno. Po zadnjem koncertu se po navadi tudi zgodi veselica, ki spominja na prednovoletne katarze.

Za konec se vrniva k filmu Poj mi pesem. Kakšen bi si želeli naslov biografskega celovečerca, če bi posneli vašo zgodbo? Ali bi morali posneti kar serijo v desetih epizodah? Verjetno bi bil Namesto koga roža cveti preveč klišejski.

»Pesmar« bi mi bilo kar všeč.

Materiala bi bilo verjetno precej.

Ko si star petinšestdeset, je zmeraj preveč »materiala«. Tudi režiser Miran Zupanič je imel dva scenarija za dva dokumentarca, eden bi bil osebni, drugi pa glasbeni. Pri takih rečeh je najtežje črtati oziroma žrtvovati posneti material.

Ko smo se dogovarjali za intervju, se je urednik hecal, ali končno greva lovit ribe na Muro, o čemer smo se pogovarjali že pred osmimi, devetimi leti, pa se nikoli dogovorili. Se še kdaj odpravite s palico na Muro ali jo primete samo še na dopustu?

Včasih je bolje, da ne realiziramo svojih hrepenenj, zato je morda bolje, da ne gremo na ribolov. Tudi sam se čedalje bolj držim tega. Uh, kakšno ribo bi ujel, če bi šel, tega mi nihče ne bi verjel ...

Intervju je bil objavljen v reviji STOP.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku