Vinar Miha Kelhar: Štajerska je svetovna regija

Petra Lesjak Tušek, 6.11.2018
Bogdan Tušek

Mladi vinar z Bizeljskega o neponovljivem, novem vinu, ki daje nove dimenzije življenju

Človek lahko preživi brez poezije, a človeštvo ne more – je ugotavljal pesnik Milan Jesih. To je Jože Rozman, avtor knjige Čar vina, prenesel na vino, rekoč – človek lahko preživi brez vina, toda človeštvo ne more. Podpišete?

"Absolutno podpišem. Seveda lahko samo živimo, a to ni to. Lahko pijemo vodo, jemo kruh, pristanemo na osnovne stvari in bomo preživeli. Če hočemo več, nadgraditi to življenje, rabimo več. Ne gre samo za vino, vino je ena od stvari, kot glasba recimo. Za nekoga je nekaj več dobra hrana, za drugega šport. Če si pameten, vino lahko naredi življenje lepše. Ljudje lahko preživijo brez vina, a ko vino dodobra spoznaš, vidiš, da ti daje novo dimenzijo življenja. Nadgradnjo. Ko to spoznaš, točno veš, zakaj, dokler ne, pač tega ne vidiš. Sam sem se recimo preizkušal v športu, ki je bila spet druga dimenzija. Pri vinu sem hkrati v stiku z naravo in sploh ni vse tako, kot bi želel. Pri športu sem lahko naredil, kar sem približno želel, tu pa so vsi principi obrnjeni drugače – ni pravil. Enkrat tako, drugič drugače. Vino je neponovljivo."

image
Bogdan Tušek

Zakaj je pomembno – tudi za vino, kot za vse uspešne zgodbe – da je obarvano z žarom, strastjo, ljubeznijo – to recimo sami izpostavljate za vaša vina?

"Mora biti. To pomeni tudi več stvari: da imaš najprej vizijo in posledično daješ času čas. Nikoli ni narejeno na hitro, ker to ni nikoli dobro, razen kakšne izjeme. Na dolgi rok je treba dati času čas."

To je gotovo tudi stvar občutka, ne le znanja, ki ste ga pridobili kot kmetijsko podjetniški tehnik?

"Da, to je stvar občutka. Lahko imaš vse izračunano do potankosti, a če nimaš občutka, je stvar vnaprej končana. Lahko gradiš hiše na primer, vina pa ne moreš delati, vsaj ne dolgo, morda nekaj let, a 30 let ga boš verjetno težko, ker boš medtem obupal. Vino je živo in mu moraš slediti. Če greš karkoli delati na silo, bo morda enkrat izpadlo dobro, desetkrat pa gotovo katastrofalno."

image
Bogdan Tušek

Vinska tradicija se pri vas pretaka iz roda v rod, kakšna je ta dediščina? Povejte več o vašem rodu, zaradi katerega kri pač ni voda, prej vino.

"250 let oziroma od leta 1776 je, odkar je bil zgrajen naš vinski leseni hram. Takrat so bili hrasti posekani, to so bila debela bruna, in to je bila za tiste razmere kar velika vinska klet, ena večjih na Bizeljskem. Sledili so prehodi iz generacije v generacijo. Moj stari oče se je moral med drugo svetovno vojno izseliti v Nemčijo, štiri leta je bil nato gospodar Kočevar. V tem obdobju je posestvo nazadovalo, ker ni znal delati, na primer obvladovati bolezni. Pri trti je štiri leta veliko. Ko so se naši vrnili, je bilo treba začeti praktično z nule, vmes so jim še ogromno pokradli. Moj stari oče ni imel motike ne lopate, z vsem je moral začeti znova. Počasi je začel v 80. letih kmetijo prevzemati moj oče, ki je napolnil steklenico vina leta 1989, in sicer sauvignon. Takrat privatniki sploh še niso smeli "flaširati", in je moral to narediti na črno – prvo serijo, ki je tudi pripeljala na višji nivo. Vsako leto je šlo po malem, sprva s konvencionalno proizvodnjo, nato je oče leta 2007 naredil novo klet. Potem smo se lahko širili drugače, si naredili malo zaloge in šli z drugimi viri. Preusmerili smo se v ekološko kmetovanje, imamo tudi nekaj travnikov, sadovnjakov. Naša vina morajo počasi odzoreti, moraš imeti nekaj več zaloge, sicer ni mogoče, da bi uspelo. Vino je treba starati. Dokaj uspešno se borimo. Bolj kot kvantiteta pa šteje kvaliteta."

"Veliki lahko lobirajo, mi pa moramo medtem čim več povleči iz tega, kar imamo na svoji zemlji, in najboljše, kar se da, predstaviti."

Kakšna so ta razmerja v odločanju med butičnim in množičnim – zakaj je pri vas manj več, kako si utirate poti?

"Manj mora biti več. To razmerje je pogojeno z več faktorji. Prvo je kvaliteta. A če ni tudi blagovna znamka, nič ne pomaga, treba je delati hkrati blagovno znamko. Ta rabi svoj čas. Nekaj let ni nič, razen če bi vstopil z ogromnim kapitalom. A mi smo kmetje, treba je delati počasi. 20 let že razvijamo blagovno znamko Keltis, pa se rezultati kažejo šele zdaj. Prej se je vse zdelo bolj na silo. Ekološko kmetovanje se brez tega ne izplača, saj potrošnik za produkt, ki ni blagovna znamka, ni pripravljen plačati. Važen je cel paket. Na Štajerskem se je to prej precej zanemarjalo, Primorci pa so to dosti bolje peljali. Imeli so tudi bolj marketinški pogled Italijanov, postavili so se na trg. Pri nas pa to manjka."

Govorite tudi o neki skupni vinarski identiteti, povezovanju vinarjev, prepoznavnosti?

"Ja, pri čemer mora biti to povezovanje spontano, ne kot neko formalno društvo. Samo tako je lahko močno, sicer traja le nekaj let. Spontanost pa terja prijateljstva in ob močnih povezavah se zdi, da lahko gore premikaš."

So določena vinorodna območja tudi bolj izpostavljena načrtno, favorizirana z vidika politik, državne politike tudi?

"Gotovo. Kot mlad, 25 let star, človek gledam na te reči z ugotovitvijo, da kot posameznik ne morem dosti spremeniti. Veliki lahko lobirajo, mi pa moramo medtem čim več povleči iz tega, kar imamo na svoji zemlji, in najboljše, kar se da, predstaviti – če ne doma, pa v tujini. In to je vse. Lahko se politično "prepucavamo", a ne bo uspeha, le dodatne zamere se rodijo, kar pa je neproduktivno. Se pa določene regije preferirajo, tako je iz več razlogov. Kar tudi ni nujno slabo – po navadi se dobre regije same po sebi trudijo."

Vsebina, torej kakovost vina, bo gotovo vedno prva – ne moreš ljudi pretentati s podobo, z imidžem steklenic na primer, pa vendar danes v vsej konkurenci šteje dizajn, celostna podoba, ki je bolj pomembna kot kadarkoli.

"Tako je. A kvaliteta mora biti, samo ta šteje, sploh pa v Sloveniji, ki je majhna, hribovita dežela. Treba se je tudi odrekati. Vsak dan je treba gristi, iskati novosti za naprej. Moraš biti inovativen, razmišljati, kaj se da naprej, biti strateški v pogledu, korak pred drugimi. Le tako boš uspel, če ne, stagniraš in greš počasi navzdol. Naravna vina, naša zgodba so zdaj trend, ki se dviguje, a bo prišlo do točke, kjer se ustavi. Trende tako ali tako drugi postavljajo, Slovenci ne. Kar postavi tujina, pride v Slovenijo s kakim desetletjem zamika. Če se ujameš v trendu, dobro. A če pri naravnih vinih ciljaš samo na trend, je to polovičarsko, ker za dobrimi leti pridejo slaba in ni izplena."

Trgatev je pri vas na tem najvišjem hribu tod okoli - na 350 metrih nadmorske višine ste najvišje tod s kletjo in vinogradi hkrati – že zaključena. Kakšna letina se obeta?

"Kaže zelo dobro. Smo se pa borili. Bilo je težko, toplo in zelo vlažno poletje, bilo je več bolezni. Če pride dobro grozdje v klet, vino ne more biti slabo – tako jaz rečem. A pokvari se lahko vse. A boljše, kot je grozdje, ne more biti vino – te variante ni. Vsi govorijo o izjemnih letnikih. Ampak to je povprečni letnik, iz katerega se lahko nedvomno veliko potegne, če se dela pravilno že prej v vinogradu in potem v kleti. 2009 je bil za naše razmere dober letnik in tega bi lahko primerjal, morda nekoliko slabši po kakovosti, a ne bistveno, količinsko pa dosti boljše. Je dober letnik, zagotovo eden boljših."

"Če rečeš v svetu, da prihajaš iz Štajerske, ima to neko vrednost že samo po sebi, veliko pomeni. Zakaj bi se tega otepali, če nam je lahko le plus, sploh pa, če to dejansko smo."

Kako ste prodrli recimo v Ameriko?

"Počasi. Najprej poskusiš in ne uspe. V Ameriko s klasičnimi produkti ali pod ceno ne greš. Takoj padeš na celi črti. Moraš imeti nekaj drugačnega, kar oni iščejo. Pa dobro mora biti. To pa ni lahko, deset let je trajalo pri nas, da se tak produkt naredi. Izvoz je še vedno manjšina, deset do petnajst odstotkov v grobem, se pa dviguje, tudi zato, ker se Slovenija postavlja navzven in nas tujci že bolj cenijo kot domači. Dobrih, takih pristnih vin, ne onih "mučk", bo v Sloveniji, če se bo ta trend nadaljeval, zmanjkovalo. Takih, ki jih že itak ni dovolj. Sicer imamo dosti privat strank, se pa še dodatno odpira, distributerji naravnih vin se zanimajo, verjetno bomo zdaj startali na Dansko. Skandinavija je prihodnost, Anglija tudi. Cenijo in so pripravljeni plačati, kar je dobro. Mi smo tudi majhni. Imamo le pet hektarjev vinogradov. To bi lahko dal le nekaterim, pa bi imel takoj klet prazno, če bi to res "zalaufalo". A tega spet ne moreš tako narediti, prodajo moraš razpršiti."

Kako danes v konkurenci v tujini prepričati?

"Ni treba dosti prepričevati, samo pravega človeka moraš poznati, ki mu je hitro jasno. Takoj ko moraš preveč prepričevati, nima smisla, to je komerciala. Ni naš stil. Mi nikogar ne prepričujemo, če kdo hoče, hoče, če kdo noče, noče. Je škoda trošiti energijo."

Opišete postopek, da pridete do izvrstne penine na primer?

"Pri penini so različni postopki pridelave. Pri roseju s klasično metodo je treba imeti osnovno vino in iz njega s sekundarno fermentacijo delati penino. Da je ta dobra, traja dve leti in pol. Uporabljamo še novo metodo, kjer je samo ena fermentacija in gre mošt direktno v steklenice, kjer konča prvo vrenje. Penina je v tem primeru po treh tednih, lahka penina, ni za staranje, za nekje dve, tri leta in jo je treba spiti. Je naravna, brez žvepla, kot da jeste grozdje. To je drug obraz penine, je prej narejena, motna, ampak zelo zanimiva. Mora pa biti pitna. Pri nas imamo lepo sestavo tal, podnebje, in se lahko igramo na razne načine. Pri drugih vinih – to, kar delamo glavnino, maceracije – pa traja v povprečju od dveh do treh let, top vino pa od štirih let dalje, po štirih, petih letih gredo naprej. Delamo letos malo bolj sveže variante, ki bodo šle prej ven. Za bolj dobro vino, ki bo bolj dolgo živelo, je potreben čas."

Nameravate povečevati količine ali se ustaliti pri sedanjih?

"Smo se ustalili, kjer smo, smo, dokupovati vinogradov ne moreš, ker tu niti ni takih pridelovalcev. Nadaljujemo, kjer smo, pet hektarjev vinogradov pomeni 20 tisoč steklenic letno, ko je dobro leto, morda kaka več, to je za nas, za družinsko klet povsem okej. Če bi hoteli več, bomo videli. Pustimo se presenetiti."

Zakaj je dobra kombinacija starejši-novi rod?

"To je ključna stvar z obeh strani. Gre za obstoj, za finančno varnost, za vse. Ni samo, da bi si izmislil, kako boš nekaj novega delal, treba je preživeti. Pa še volja mora biti, pri mladih in starih, ki ne morejo biti zategnjeni in zapovedovati. Znanje in izkušnje je treba kombinirati. Mladi bi razvijali naprej, ko pa gre kaj narobe, je dobrodošel starejši, ki pa tudi rabi malo drznosti, ker se mu ne da več do te mere. Če se le da, je dobro kombinirati, zaenkrat smo uspeli, da ni bilo nekih nihanj. Ker važno je, da če imaš neki stil, da ga potem tudi držiš, da ljudje vedno vedo, kaj pričakovati. Drugače ne moreš delati niti preživeti, ne prideš nikamor."

Kultura pitja vina se izboljšuje, jih veliko izpostavlja.

"Zlasti pri mlajših. Starejši so večkrat katastrofa, marsikdaj prehitro zadovoljni – to, kar so poznali, jim je dovolj, je pa to tudi neko zadoščenje iz mladosti. Tudi nočejo nekaj novega, ne moreš jim tega vsiliti, a mlajši drugače gledajo na svet."

Pa postrežba vina, napreduje? Se uporabljajo pravi kozarci za pravo vino, penino? Mene razjezi recimo, če kdo streže vino iz nepravih kozarcev, kaj šele plastičnih.

"Smo že mlajša generacija in vemo, da to šteje. Ni vseeno, sploh ne – pol je vino, pol pa kozarec. Mora biti pravi kozarec. Če pa je plastični, je – uf – boljše, da nič ni. Razvrednoti."

image
Bogdan Tušek

Kak razvoj si zastavljate?

"Moramo ohraniti, kar imamo – od kulturne dediščine, da imamo neko celoto kot posestvo, tudi zgodovinsko vrednost. In da bi bilo vse več takih, da se vidi celostno tudi neka regija. V svetu je mase ogromno – ena klet je primerljiva s celotno Slovenijo. Če bomo tudi mi šli industrijsko, nimamo šans. Nihče zato ne bo prišel v Slovenijo. Morajo imeti drug razlog, tu mora zaznati dovolj posebnosti, da se mu iz nekega Pariza izplača priti še k nam. Klasičnega je dovolj na dosegu roke. Če pride k nam, mora doživeti drugačno izkušnjo, ki naredi razliko."

In te razlike se vzpostavijo tudi na poudarjanju regijskosti, umeščenosti regij. Vi se zelo zavzemate, da se ta vaš konec - Bizeljsko, razpet in pojmovan nekje vmes – med Dolenjsko, Posavje in Štajersko – prepoznava kot Spodnja Štajerska. To zato posebej zapišete in izpostavite tudi na etiketah na steklenicah.

"Seveda. Mislim, da ni dobro zanemariti tega. Ne nazadnje je Štajerska svetovna regija. Če rečeš v svetu, da prihajaš iz Štajerske, ima to neko vrednost že samo po sebi, veliko pomeni. Zakaj bi se tega otepali, če nam je lahko le plus, sploh pa, če to dejansko smo. Na tej identiteti moramo graditi. Mala država s toliko regijami mora prepoznati bistvo in se ne razdeljevati na nekih umetno ustvarjenih mejah med Podravjem in Posavjem, ki niti niso naravne meje. Prizadevam si za pravo umestitev, ne da se to menja, da so nekje na primer malo Dolenjci, ko jim to ustreza, potem pa Posavci, ko je spet to bolj ustrezno, ali kar oboje po potrebi. Ne gre tako. Mi se lahko med sabo nekaj "driblamo", a ko prideš ven, v svet, moraš točno vedeti, kdo in kaj si. Najprej te vprašajo, kdo in od kod si."

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku