(BRANJE) Neprostovoljna dieta starostnikov

Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka, 23.7.2019
Andrej Petelinšek

Štiri paštete, tri žemlje, liter mleka, dve juhi v vrečki in en doručak s pestjo makaronov za nedeljsko kosilo.

Ajmoht, dve pesti riža, ena pest svedrčkov, tri paštete, trije jogurti, konzerva rib, kozarec kislih kumaric, pol kilograma kruha za en teden, v nedeljo sladkani žganci.

Štirje jogurti tik pred rokom, odmerjene pesti zdroba, pasulj v konzervi, ki se z vodo razredči za dva dni, pet rezin klobase in trije zdenka siri. V nedeljo špageti s paradižnikom in ribo.

"Kaj je to za ena dieta?" se je verjetno pojavilo vprašanje večini od vas, ki se prebijate čez te vrstice. Socialna dieta, dragi! Realni, necenzurirani meniji tistih, ki tiho čakajo, da se jesen življenja izteče v večno tišino. Mirka izpod Ptujske gore. Jože iznad Selnice. Mariborčanka Štefka. Le trije izmed 268.000 Slovencev, ki živijo pod pragom revščine. Prvo sem nekaj dni pred pisanjem kolumne vprašala, kaj si želi za prihajajoči rojstni dan. "Da mi enkrat ne bi bilo treba šteti konzerv in bi lahko kdaj povabila na kavo sosedo. Da bi ji lahko ponudila piškote in jih ne bi štela. Da ne bi bila revna."

Revščina je, a jo saniramo s hitrostjo polža na apaurinu
Revščina. Sociologi o njej pišejo eno, politiki govorijo drugo. Tisti s terena pa jo vonjamo v postani hrani, ki jo je škoda zavreči, čeprav ima salmonela že vidno zborovanje. V marmeladah, kjer se plesen postrga z vrha "in je še dobra" - četudi je ta "vrh" polovica kozarca. Ki jo čutimo v mrzlih, vlažnih hišah s propadajočo streho. Garažah, spremenjenih v dom. Garsonjerah, kjer plesen polzi po stenah. Predvsem pa jo vidimo v očeh, strtih, vdanih. Tihih. Res je, drugače je videti v Ljubljani kot v Alžiru, drugače diši, a oči so enako strte. Nesmiselno jo je pojmovno primerjati med ekonomsko neenako razvitimi državami. Najpogosteje jo definiramo kot pomanjkanje nujno potrebnih materialnih dobrin. Vendar mnogi sociologi poudarjajo, da je vztrajanje pri definiciji absolutne revščine predvsem marketinški ukrep, ki nima ničesar skupnega z realnim reševanjem problematike. Revščina je večdimenzionalna - je pomanjkanje sredstev, ki bi zadovoljevala osnovne potrebe, značilne za družbeno okolje, v katerem živimo. V tanzanijski Dodomi skodelica riža pomeni vključenost, družbeno participacijo. Kaj pa pomeni v Mariboru?
image
Andrej Petelinšek Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka

Prav zato je nujno pretvarjanje definicije revščine v politiko. Ne nazadnje je Mirki vseeno, ali je revščina politični ali ekonomski problem. Mirka ve, da je revščina eden najpomembnejših indikatorjev kakovosti prebivalstva. Življenje na kruhu in pašteti ima prej ali slej vpliv na njeno zdravje. Kakovost življenja ni neposredno povezana z državnim bogastvom, ampak z razpolaganjem z njim. Revščina med starostniki je postala slepa pega naše države, ki prevzame vidno polje le ob strateško pomembnih predvolilnih kampanjah. Leta gospodarske rasti so za starejše prinesla bore malo; še vedno so izpostavljeni visokemu tveganju za revščino in socialno izključenost. Staranje prebivalstva prinaša iz dneva v dan več upokojenih in manj zaposlenih, kar bo v prihodnje brez dvoma revščino med starejšimi še poglobilo, četudi si bomo utopično vedno želeli nasprotno.

Najtežji, najbornejši, najbolj boleč profil je po mojih izkušnjah vedno enak - ruralno območje, pridne gospodinje z žuljavimi rokami, z državno ali kmečko pokojnino. Ženske padejo čez rob bistveno prej kot moški. Prav o teh ženskah javnost ne sliši veliko, ne najdejo jih institucije … Revne so. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo lani 617.299 prejemnikov pokojnine, od tega 445.236 prejemnikov tako imenovane starostne pokojnine, nekaj več kot 80.000 prejemnikov invalidske pokojnine in okrog 53.000 prejemnikov vdovskih pokojnin. Ženske imajo resda nekoliko višjo vdovsko in družinsko pokojnino, vendar je starostna pokojnina nižja. Horizontalna in vertikalna spolna segregacija na trgu dela, izkoriščanje porodniškega dopusta, bolniški staleži, namenjeni oskrbi otroka, pomanjkanje usklajevalnih možnosti dela in skrbstvenih obveznosti ter prepreke pri vračanju na trg dela po izkoriščenju starševskega dopusta povzročajo neenakost med spoloma, ki svoje razsežnosti pokaže predvsem v starosti. Ženske, gospodinje, kmetovalke pa so tako pomaknjene na popolno dno.

V Sloveniji je najnižja pokojnina pod 250 evrov. Če boste vprašali "sistem", bodo jasno in glasno zatrdili, da gre prej za izjemo kot vsakodnevno prakso … Da ge za anomalije, ki jih poskušajo razrešiti zadnjih 15 let. A če boste vprašali nas, humanitarce, bomo rekli samo "tej pa že", ko bomo začeli šteti tiste s podobnimi vsotami prejemkov in bo zmanjkalo prstov … Vsem dostopni statistični podatki namreč pokažejo, daj je "izjem", ki so lani prejemale pokojnino, nižjo od 300 evrov, sedem odstotkov, kar je 36.899.

Povprečna neto starostna pokojnina je 640,34 evra (moški 646,50, ženske 634,07 evra), invalidska 496,48 evra, vdovska za ženske 408,93 evra, za moške 329,58. Prag revščine je 662 evrov. Za primerjavo: v Italiji je povprečna pokojnina 883 evrov, 650 evrov za ženske in 1200 za moške. Dejstvo je, da je lani četrtina upokojencev (131.782) prejemala pokojnino med 500 in 600 evri, tem se bo do konca leta pokojnina postopno dvignila za 22 do 26 evrov. Hm, 3,5 evra tedensko več. To je za sedem paštet - v akciji. Vsaj začeli so spremembami, bo moje kritiziranje verjetno poskušal ustaviti marsikdo. Vendar, koliko starostnikov nam bo umrlo lačnih, ob paštetah, preden si bomo nehali lagati s številkami?

Pred nekaj dnevi sem zlagala v hladilnik 82-letne starostnice, ki živi skoraj 60 kilometrov iz Maribora, nakupljeno "fasungo" iz Lidla v vrednosti mojega dežurstva. Komaj sem se prebila v brezsignalno območje, ki ga, sem prepričana, pristojni v resnici niso obiskali, preden smo zagrozili, da bomo "dvignili medije, če ne pridejo opravit svojega dela". Komaj sem skrila solze, pa ne zaradi praske, ki jo je povzročilo to prebijanje in je ne morem "zaračunati" pristojnim, ki imajo bojda sistemske rešitve. Jožefa je rekla: "Ne zlagaj, ker moram skriti. Drugače ne bom dobila paketa moke, olja in sladkorja." Ne samo da živijo pod pragom revščine in dostojanstva, živijo še v strahu, da jim bo vzeto tisto malo od skorajda nič. Kam smo prišli?

Naša država, naš sistem je starist! Starizem (nagl. age-ism) izraža diskriminacijo in stereotipiziranje posameznikov ali skupin zaradi njihove starosti. Unikum starizma je, da predstavlja kategorijo - drugače od na primer barve kože -, katere člani bomo nekoč postali vsi. In včasih se zdi, da se prav v primeru starejših država ne zaveda lastnega starizma.

Revščina je, a jo saniramo s hitrostjo polža na apaurinu. Jožefa tega ne bo dočakala. Ah, saj bodo kmalu spet volitve, ko bo potrebna kakšna (ne)izvirna politična kampanja, ki bo izvodenela v trenutku, ko bo osvojen želeni stolček. Jožefa pač ne bo sprožila javnega linča na socialnih omrežjih, ne bo grozila z odvetniki, samo tiho bo sklonila glavo … in preštela, koliko makaronov je še ostalo do konca tedna, meseca. In spila nekaj vode, da bo umirila kruljenje v želodcu.

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku