V Sloveniji je 22 tisoč ljudi zaprtih v institucijah: Imajo hrano, toplo v sobi in tablete

Bojan Tomažič, 4.6.2019
Oste Bakal

Namesto da bi ljudem pomagali, za debelimi grajskimi zidovi še vedno varujejo družbo pred defektnimi, opozarja dr. Darja Zaviršek, avtorica knjige Skrb kot nasilje.

Večina ni znala v trgovino, niso znali prečkati lokalne ceste in niso imeli obiskov. Noro telo, proizvod institucionalne mortifikacije, je imelo vonj po sparini psihofarmakov in človeških izločkih, bilo je zanemarjeno, poškodovano, bedno, netelo. Vse ženske so strigli na enak način, skoraj tako na kratko kot moške. Spol v azilu ne obstaja. Ljudje so imeli institucionalne uniforme, obleke, kupljene na kilogram. Socialna smrt je prekinila govor, zgodbe so pripovedovali mlajši, starejši so gledali z velikimi začudenimi očmi. Tam je bila ženska, ki je preživela lobotomijo, ženska, ki so jo sterilizirali. Kazen za seks je bil prisilni jopič. Tako pretresljivo dr. Darja Zaviršek v knjigi Skrb kot nasilje opisuje, kako so pri nas v zavodih skrbeli za hendikepirane ljudi. Pač v slogu: če jih ni mogoče ozdraviti, spraviti k delu in drugače vplivati nanje, je treba skrbeti, da ne umrejo, jih zaklepati sobe, da nihče ne pobegne, varovati družbo pred defektnimi.

Zdaj profesorica na Fakulteti za socialno delo je leta 1987 kot mlada raziskovalka prvič prišla v Hrastovec. Štirideset študentov in prostovoljcev je bilo, tudi Vito Flaker in Mojca Urek. "Spali smo v velikih šotorih, postavljenih na grajskem dvorišču, ponoči smo slišali krike ljudi v spanju in zbujenih, včasih se je kar naenkrat zaslišal velik trušč, bilo je zelo srhljivo," se je spominjala na pogovoru v Mariboru.

image
Bojan Tomažič Dr. Darja Zaviršek: ”Pri nas ni holistične obravnave ljudi, ki so na podlagi sodnih odločb zaprti v psihiatrične institucije.”

Najprej jo je bilo hrastovških strah. "Sem razmišljala, kdo mi je rekel, da me bodo napadli, kje sem se tega naučila?! Racionalnega odgovora ni bilo, bil je samo neki nezaveden spomin, ki ga dobimo zato, ker smo socializirani v družbi s predstavo, da je nevaren človek, ki ima dolgotrajne težave z duševnim zdravjem in je ob tem še reven." Po dveh dneh bivanja tam predsodkov ni bilo več, brez strahu je hodila po gradu in se družila z vsemi: "Kar smo tam našli, so bila telesa in ne živi ljudje, samo na smrt so čakali v sobah."

Po dveh tednih z njimi so spregovorili

"Razkropili smo se po oddelkih, jaz sem izbrala ženskega. Ženske so bile na pol gole in bose, na nogah so imele ozebline, pojasnili so mi, da zato, ker je bilo v gradu včasih zelo hladno. Osebje je reklo, da smo lahko veseli, da ni več tako in da varovanci ne spijo več na slami, ampak na jogijih. A tudi mraz in slama sta bila boljša, kot so imeli doma, kjer so jih pretepali in niso imeli hrane, so dodali zaposleni."

Da naj bi bilo dobro poskrbljeno za ljudi, so poudarjali, čeprav se z nekaterimi deset let ni nihče pogovarjal, čeprav so zelo redko bili zunaj in so po vstopu v institucijo bili brez prejšnjega življenja, brez sorodnikov in prijateljev, samo še hrastovški. "S težavo smo jih spravljali na grajsko dvorišče, vsak dan smo bili z njimi zunaj, se z njimi pogovarjali. Po štirinajstih dneh so spregovorili tudi tisti, za katere je osebje menilo, da ne govorijo."

Svojci pridejo, ko sneg skopni
"Zavod Trate ob reki Muri, kjer so ljudje skozi okna skakali v globino in delali samomore, je bil siva institucija daleč stran. Ne govori se o številu samomorov, o pobegih iz gradu in preko meje, o tem, kako jih je policija iskala in na pol mrtve pripeljala nazaj; v gradu so jih potem osamili, disciplinirali, zaprli. Moja velika želja je, da bi tam nastala zbirka socialne zgodovine Slovenije," je dejala Darja Zaviršek. "Podobna institucija je bila Dornava, kamor so zapirali otroke iz vse Slovenije. Notranjost zavoda je bila kot samostan ali kakšna huda bolnišnica, tam so premnogi preživeli vso svojo mladost, vse dokler jih niso premestili v drugo institucijo. V petdesetih letih, ko so ga ustanovili, starši niso imeli avtomobilov in ne denarja, prišlo je do totalne prostorske segregacije in do odtujitve, in večja kot je bila odtujitev od svoje skupnosti, manjša je bila verjetnost, da bi jih obiskovali. Travmatično je, da je še danes v podobnih institucijah veliko ljudi, ki tako živijo. Ko ti pripovedujejo o tem, kako čakajo na svojce in oni pridejo, ko sneg skopni, ko pride pomlad. Dokler ne umrejo, se zdi, da so te zgodbe večne."

Darja Zaviršek je bila po tistem večkrat v Hrastovcu, nazadnje lani. "Toliko vsega sem videla, da sem si rekla, da je zdaj enako, kot je bilo takrat. Ljudje te fehtajo za denar, ker ti nimajo kaj drugega reči, ker se jim nič ne zgodi, eni notorično kadijo, ker ni ničesar drugega kot cigarete, zelo velika hierarhija je, zaposleni obiskovalcem ne pokažejo zaprtih oddelkov. Skrajno škandalozno je bilo še to, da je tedanja varuhinja človekovih pravic v Hrastovcu škandalizirala samo na to, da je premalo postelj in da zaprti spijo na hodnikih, namesto da bi rekla, da je ves Hrastovec en velik škandal. Škandalozna je neobčutljivost tistih, ki bi morali zagovarjati zaprtje tovrstnih institucij in odpiranje majhnih skupnosti sredi življenja."

V socializmu so ohranili kapitalistično miselnost

V socializmu so prek institucij poskrbeli za revne in moralno (pre)vzgojo. "Socialistična oblast, ki je hotela biti pionirka številnih socialnih inovacij in naprednih sprememb, je uzakonila pravnoformalno izenačitev neporočenih parov s poročenimi, pravico do splava, opredelitev spolnega nasilja v zakonski zvezi kot zakonito dejanje, dekriminalizirala je homoseksualnost, vendar se področja skrbi za ljudi z ovirami ni dotaknila," dr. Zavirškova pove, kako je bilo v preteklosti. "Predvojna kapitalistična tradicija zapiranja revnih in hendikepiranih v institucije je ustrezala socialistični ideologiji o zdravi družbi za delo sposobnih ljudi in jih je s pridom uporabljala za to, da je vanje pospravila tiste, ki so odstopali od te norme."

image
Janko Rath Leta 2004 so zaprli zavod Trate.

Socialistične socialne delavke, psihologinje in defektologinje, torej strokovnjakinje za človekove defekte, kot so jim rekli, so nagovarjale starše, naj dajo otroke v zavode, da si ne uničijo življenja. "Zavodi so bili samoumevna izbira, nadzor in skrb za temeljne materialne potrebe ljudi so bili prioriteta. V njih stanovalci, pacienti, oskrbovanci niso imeli nikakršnih pravic, osebje jih ni videlo kot ljudi, ki bi imeli življenje zunaj zavodskega. Poti iz institucij ni bilo, ljudje s podobnimi diagnozami so bili nameščeni v iste stavbe, ki so postale zbirališča za otroke in odrasle z različnimi ovirami. To je povzročilo njihovo nevidnost, nezmožnost, da bi ohranjali stike z zunanjim okoljem."

Na Zahodu je bila od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej demedicinizacija in deazilizacija hendikepiranih nekaj splošnega, pri nas smo ostali pri starem. "V novi socialni organizaciji družbe so predsodki do hendikepiranih in pomanjkanje empatije zakrili domnevne defekte družbe. V Potemkinovi racionalnosti ni bilo delovno nezmožnih."

Zapiranje v zavode je bila medicinska zaporniška metoda, namenjena discipliniranju tistih, ki so ostali zunaj, torej večini. Za kaznovanje znotraj so imeli tudi izolirnice. "Vse totalne institucije imajo takšne ali drugačne izolirnice. Starši niti v sobe, kaj šele izolirnice nikoli niso smeli priti. Z otroki so se zmerom dobili v pritličju, ker bi v prvem nadstropju svojci ustvarjali nemir. Svojci so bili namreč del problema, posebej aktivni svojci, in so še danes."

Izolirnice so bili zaprti temni prostori, v katerih je osebje zaprtega kdaj pa kdaj tudi pozabilo. "V Dornavi so bili otroci od enega leta do 18 let ali več in niso bili nevarni. Težko si predstavljam, da so otroci na vozičkih bili tako nevarni, da bi jih bilo treba izolirati. Vendar so to počeli. Imeli so tudi voziček, na katerega so otroka privezali. V nekaterih institucijah so imeli za izolacijo lesene kletke, v katere so postavili posteljo. Takšno metodo, so povedale moje študentke, še uporabljajo v Črni na Koroškem."

Začeti boj za izstop iz brezimne množice

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so se tudi pri nas pojavile zahteve po dezinstitucionalizaciji, aktivisti so bili boj za človekove pravice posameznic in posameznikov, za izstop iz brezimne množice, populacije s poenotenimi potrebami, ki so jh določili tako imenovani strokovnjaki za defekte. Tudi Darja Zaviršek je bila del tega gibanja. "Ljudje, ki živijo v zavodih, v resnici nimajo možnosti povedati svojih zgodb, kar pomeni, da jih mora pripovedovati nekdo drug. Gre za osebne zgodbe, ki hitro padejo v pozabo, ker so tabuizirane, ker so stigmatizirane, ker so njihove družine stigmatizirane," je bilo in je nujno razkrivanje resnice o nasilni skrbi.

image
Marko Vanovšek Od daleč je marsikaj videti lepše. Tile grajski zidovi še posebej.

Vendar niti to niti preskok iz socializma v kapitalizem ali postsocializem niti neoliberalna družba z novim zavedanjem niti to, da je Slovenija leta 2008 podpisala konvencijo o ljudeh z ovirami, niso povzročili preloma. "V Sloveniji je še vedno 22 tisoč ljudi zaprtih v institucijah, v katerih človek nima pravice odločanja, 6 tisoč ljudi je v tako imenovanih izoliranih zavodih, 16 tisoč jih je v domovih za stare in obstajajo še varstveno-delovni centri zaprtega tipa," osupne s podatki, ki nas uvrščajo med najbolj institucionalizirane države v Evropi. "Ob tem država hoče narediti še forenzično psihiatrijo, še eno novo institucijo, še en nov velik zavod, čeprav Evropska komisija priporoča največ dvajset ljudi z ovirami na enem mestu." To bo nazadovanje. "Tudi, ko so skupine majhne, je slabo, če je osebje direktivno, če je gibanje ljudi omejeno in so ves čas v isti skupini. Če človek nima avtonomije, je narobe. Pri nas je tudi okrog tisoč mladih protizakonito zaprtih v domovih za stare. Eden o njih je pripovedoval, da ga je strežnica dala spat ob štirih popoldne in je moral ubogati."

V Sloveniji še vedno ni holistične obravnave ljudi, ki so na podlagi sodnih odločb zaprti v psihiatrične institucije, opozori sogovornica. "Ni multiprofesionalnega razumevanja človeka, multiprofesionalnih timov in multiprofesionalnega zavedanja, da psihiater daje zdravila, ob njem pa naj bodo še drugi strokovnjaki, ki ponudijo druge reči, da lahko človek okreva. Psihiatrična stroka reče, da je vse to onstran njihovega problema, oni zdravijo samo tisto, čemur rečejo bipolarna motnja. Obstajajo tri vrste zdravil, ki jih preizkušajo toliko časa, dokler eno ne prime. Ko zdravilo prime, postavijo končno diagnozo. Če so to antidepresivi, dajo diagnozo depresija, če zdravila za bipolarno motnjo, gre za bipolarno motnjo. Farmakološka zdravila torej danes definirajo diagnozo, namesto da bi jo postavil psihiater."

Prostori novi, postopki stari

Dornavo so resda zaprli leta 2002, Trate 2004, Dobrno 2007. "Ljudi iz teh gradov so preselili sto ali dvesto metrov stran v nove prostore, ki so jih naredili v devetdesetih letih, mnoge so obnovili tudi z denarjem EU, čeprav ta denar ne bi smel iti za obnovo institucij, ampak za dezinstitucionalnost. Šlo je za premik iz enega prostora v drugega, vendar to ni kvalitativni premik v nekaj novega: v avtonomijo, v svobodo, v družbeno raznoličnost. Osebja niso izobrazili tako, da bi na ljudi z ovirami gledali drugače, da bi jih spodbujali k temu, da bi povečali svojo avtonomijo, prejšnji način dela nadaljujejo v novih prostorih. Cilj osebja ne bi smel biti, da je človek v instituciji dolgo časa, ampak da bi v čim krajšem času odšel. Eden od angleških strokovnjakov s tega področja pravi: moj uspeh je vaša neodvisnost. To bi morala postati norma, ki jo naša država podpira, spodbuja, ocenjuje, meri."

Samo manjšemu številu nevladnih organizacij je doslej uspelo, da so razvile nekaj stanovanjskih skupin. Te so večinoma za moške. Obstajajo tudi redke organizacije za individualno podporo ljudem, ki se iz zavodov vrnejo v skupnost, in osebna asistenca za ljudi, ki bi brez nje morali v zavode. Dezinstitucionalizacija in možnost izbire se nista zgodili. "Z dezinstitucionalizacijo razumemo preselitev ljudi iz institucij v običajne oblike življenja in proces strukturnega preoblikovanja ustanov in socialnih služb za ljudi z ovirami, osebami z dolgoletnimi duševnimi stiskami, fizičnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami in ovirami, ki jih povzroči staranje," pojasni dr. Darja Zaviršek.

Totalne institucije, ki bi jih bilo treba nujno razgraditi, opiše jih z definicijo Ervinga Goffmana: oddaljene so od strnjenih naselij, obdane z zidovi, ograjami, z rešetkami na oknih in ovirami na notranji strani pred okni, v katerih ni nobene zasebnosti, ljudje so nastanjeni dolgo obdobje, imajo malo stikov z zunanjim svetom, osebje uporablja nadzorovalne in disciplinske metode kot metode pedagoške vzgoje, resocializacije in usposabljanja.

"Nove institucije, ki bi jih morale nadomestiti, so prostori, namestitve, programi, v katerih ni nadzora nad vsakdanjo rutino, kjer obstaja ločnica med osebjem, za katere je institucija prostor plačane zaposlitve, in uporabniki; heterogene potrebe posameznic in posameznikov postanejo homogenizirane potrebe populacije. Namesto nasilja za debelimi zidovi je torej mogoče zagotavljati kakovostno podporo posameznicam in posameznikom, ki bodo s pomočjo osebja živeli vsakdanje življenje. S podporo, ki ljudi ne nadzoruje in jih ne naredi odvisnih, jih ne infantilizira."

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku