"Uspešnih žensk se bojijo moški, ki se niso osvobodili patriarhata"

Sonja Javornik, 16.4.2019
Andrej Petelinšek

"Osnova enakosti ni, da so ženske boljše od moških, ampak da so enake!" pravi znanstvenica, antropologinja, doktorica analitičnih študij in pisateljica dr. Svetlana Slapšak.

Če smo torej ženske močnejši spol, kako potem razlagate dejstvo, da so nas skozi celo zgodovino moški tako zlorabljali, poniževali?

Ženske večinoma niso bile oborožene! In seveda niso ne šibkejše ne močnejše. Patriarhat, ki se zlahka povezuje z vsako ideologijo in religijo in ima samo en cilj – kontrolo ženske seksualnosti –, nosi krivdo za to zlorabo. Žensko orožje med vojno sta medsebojno povezovanje in pobeg. Bilo je sicer nekaj militantnih žensk, ki so se borile, vendar žal večinoma na napačni strani. To velja za zadnjo, jugoslovansko vojno. Zelo dobro se spominjam začetkov vojne, ko med ženskami ni bilo praktično nobenega prekinjenega stika, še posebno v krogu feministk, ki jih je bilo v bivši Jugoslaviji veliko.

Kaj konkretno pa so počele?

Pošiljale so pakete z enega konca na drugega, dogovarjale so se o prevzemu beguncev. Veliko žensk, ki so preživele posilstvo v Bosni, je našlo zatočišče na Hrvaškem, nekaj pa celo v Srbiji. Moja mama je živela z mamo in hčerko, ki sta pobegnili iz Sarajeva. Mama je imela bosansko državljanstvo in zato status begunke, hči s srbsko zvenečim imenom pa je dobila potni list in državljanstvo. Paradoks tistega časa je bil, da je mama dobivala paket Rdečega križa, od katerega so živele potem vse tri. Ko je prišlo do mobilizacije, so moški množično bežali iz Srbije, da ne bi šli v vojno, številne mame pa so morale reševati svoje sinove pred očeti – nacionalisti. Ko so moški izginili z ulic, so ženske prevzele politične akcije. Med letoma 1993 in 1995 so bile ulice ženske. One so organizirale proteste in različne akcije, prinašale sveče pred hiše velikih oblastnikov, ves čas so delale proti vojni ...

Ko govorimo o močnih ženskah ... V Srbiji je krožil vic, da Mira in Slobodan Milošević prideta na črpalko, tam pa Mira pove Slobi, da je črpalkar njen bivši. Pa ji Sloba reče, da je lahko srečna, da se je poročila z njim. Ona pa mu odvrne, da naj bo on srečen, saj bi sicer črpalkar postal predsednik.

Za Miloševićevo soprogo vemo, da je organizirala več umorov. Zanimiva je naracija o ženski, ki je senca svojega moškega, na drugi strani pa kaže na to, da so ženske in moški enako zlobni in enako dobri. Enakost je treba urediti tako, da vsi dobijo enake možnosti, da se izkažejo – torej kvota 50-50 odstotkov. Ko se osvobodimo patriarhata, bomo lažje razmišljali o enakosti in o tem, kaj si kdo zasluži za pretekle grehe in trpljenje.

Koliko je sploh smiselno, da se borimo za enakopravnost, ko pa se moški pogosto bojijo močnih in uspešnih žensk?

Uspešnih žensk se bojijo moški, ki se niso osvobodili patriarhata, zato je vprašanje feminizma vedno tudi izobraževanje moških. Ampak niso samo moški možni partnerji! Ko govorimo o ženski moči, govorimo o tistih disciplinah, ki jih je patriarhat slučajno izpustil ali namenoma izpustil, da se moški ne bi mučili. Samo te “niše” so lahko prevzele ženske in ustvarile svojo moč. Patriarhat je paradoksalno s tem zelo pomemben za raziskovanje zgodovine žensk. Na žalost nekatere ženske tudi imitirajo patriarhat v lastnih odnosih ... Gre za moč in odsotnost zavesti!

Kljub vsemu zna biti ženska ženski najbolj grozna sovražnica. Zakaj je tako?

Zakaj bi bile ženske boljše od moških? (Nasmešek.) Ženske so v nekaterih stvareh zagotovo boljše, v drugih stvareh pa so nemočne, sploh ko gre za nasilje. Osnova enakosti ni, da so ženske boljše od moških, ampak da so enake! Ženska solidarnost je stvar političnega izobraževanja in ni stvar emocij. Solidarnost je družbeni fenomen, ki garantira enakost in dobro delovanje prave mirovniške družbe. V tem smislu se učimo solidarnosti, medgeneracijske, na delu in povsod drugod. Poznam enako število nemogočih žensk kot nemogočih moških. Bila sem privilegirana, ko sem 20 let delala v Sloveniji, saj so bili vsi moji kolegi načelno feministi, zato na tem področju (humanistika) ni bilo težav. Težave nastanejo, ko ima človek neupravičene ambicije in začne izkoriščati nedovoljena sredstva.

Kaj vas trenutno najbolj skrbi na tem svetu, v tej družbi?

Okolje nas bo v relativno kratkem času uničilo in si tudi ne zaslužimo drugega, saj niti minimalno ne skrbimo za naravo. Zelo se bojim tudi novih fašizmov in nacizmov, ki se pojavljajo v obliki evropskih nacionalizmov, kar je velik korak nazaj. Evropa je bila vedno zelo aktivna v izmišljevanju novih vojn in to bi se lahko ponovilo. Sem prva generacija po Hitlerju in Stalinu, sedaj pa smo spet v situaciji, ko imamo v svetu popolnoma nore, nevarne vladarje. To vzbuja strah, saj so to neodgovorni ljudje, ki se ne znajo obnašati. Novi neoliberalni kapitalizem nima nobene zavesti, nobenih programov, ničesar, kar bi se nanašalo na delavce. Kmalu se bodo bogataši povlekli na varno, v vesolje ali kamorkoli že, s seboj pa bodo vzeli le delavce, ki jih potrebujejo, ostali bomo vedno hitreje umirali. Dober primer množične neumnosti je brexit: celotno Združeno kraljestvo je v nevarnosti, saj bo verjetno razpadlo, zato je v nevarnosti tudi monarhija – kar me ne razburja preveč. Izrazito nacionalistični lažnivci so pripeljali do tega, da se na referendumih glasuje o temah, ki tja ne sodijo, ker so prezahtevne. Referendum brez informiranja državljanov je katastrofa, kar jasno vidimo tudi v filmu Brexit. Tudi v Sloveniji so bili nekateri referendumi izrazito nečloveški in uperjeni zoper manjšine.

Cel intervju je bil objavljen v marčevski številki revije OBRAZI.

Anketa

Uživate mleko in mlečne izdelke?

Sudoku