Trimo z Zormanom ne bo muha enodnevnica

Bojan Bauman, 1.8.2020
Dominik Pekeč/rk Trimo Trebnje

Po uspešni igralski karieri se je Uroš Zorman podal v trenerski posel; prvič bo v vlogi glavnega trenerja. "Sedaj je treba nase prevzeti tudi odgovornost".

Uroš Zorman je pred dnevi, ko je prevzel rokometaše Trima iz Trebnjega, obrnil nov list v zelo uspešni rokometni karieri. Igralsko športno pot je sklenil s štirimi naslovi evropskih klubskih prvakov (s Celjem, dvakrat s Ciudad Realom in zadnjič, leta 2016 s Kielcami) in s srebrno medaljo reprezentance na evropskem prvenstvu leta 2004 v Ljubljani. Pred tremi leti se je preselil na trenersko klop, kjer je v Kielcah postal pomočnik trenerju Talantu Dujšebajevu. Hkrati je asistiral trenerju slovenske reprezentance Veselinu Vujoviću in od decembra lani je pomočnik še Ljubomirju Vranješu.

V vlogi trenerja ta 40-letni Kranjčan tokrat prvič nastopa samostojno. Trenersko mesto so mu ponudili v Trebnjem, tretjeuvrščeni ekipi lanskega državnega prvenstva, ki je s tem izrazila še večje ambicije. V sezoni, ki se začenja, bodo tekmovali tako v državnem prvenstvu kot v Evropi. V kvalifikacijah evropske rokometne lige so pred kratkim dobili že prvega nasprotnika - portugalski Belenenses. Portugalski rokomet je v vzponu. Trebanjci za nasprotnika resda niso dobili ekipe Porta, iz katere prihaja večina reprezentantov Portugalske, šestouvrščene ekipe letošnjega evropskega prvenstva. A gre za spoštovanja vredno moštvo, ki ga je treba proučiti do detajlov.

Uroš Zorman je 21 rokometašev, na katere računa med prvenstvom, v četrtek odpeljal na desetdnevne priprave v Kranjsko Goro. Ob sebi ima šest strokovnih sodelavcev - od pomočnika trenerja, trenerja vratarjev, kondicijskega trenerja, fizioterapevta in maserja do predstavnika za medije. Za slovenske razmere je Trimo danes zelo urejeno športno okolje. "Za nami so že prvi treningi na pripravah. Z razmerami smo zadovoljni, vrhunsko. Razmere v Kranjski Gori sicer poznam še iz časov, ko smo tukaj imeli reprezentančne priprave."

Trebanjski rokometni funkcionarji so se očitno odločili za precej pogumen načrt prodora v vrh slovenskega rokometa; ne skrivajo niti ambicije pristati na evropskem rokometnem zemljevidu.

"Ko sem prišel v klub, smo se pogovarjali o teh ambicijah, biti morajo najvišje. Hkrati ne nameravamo delovati kot muha enodnevnica, naš sistem je naravnan dolgoročno. Najprej se želimo povzpeti proti vrhu v slovenskem rokometu."

Gre samo za želje, ali zadaj stoji tudi dovolj trdna finančna konstrukcija?

"Za zdaj je vse v redu, a denarja ne zapravljamo, ne mečemo ga skozi okno. Sam nisem prišel v Trimo, da bi tam v eni sezoni zapravil veliko denarja, kar bi klubu prineslo minus in zaprtje. Zavedam se tudi, da ena lastovka še ne prinese pomladi. Moja želja je delovati v stabilnem klubu, ki bo imel stabilen proračun."

Ob tem, da želite nadgraditi lansko tretje mesto v državnem prvenstvu, imate letos ambicije tudi v Evropi. A že prvi nasprotnik v kvalifikacijah, portugalski Belenenses, je visoka ovira.

"Portugalski rokometaši so nedvomno v vzponu, tudi reprezentanca postaja vse bolj močna. Žreb nam nikakor ni bil naklonjen. A se ne bomo pritoževali niti zaradi zapletene in drage logistike, čeprav je Portugalska na drugi strani Evrope. Težave nam povzročajo tudi omejitve, ki jih je prinesla koronakriza. No, Portugalska je bila nedavno umaknjena z rdečega seznama. Trenutno je na rumenem seznamu in tako nam po vrnitvi z gostovanja vsaj v karanteno ne bo treba. Tudi Portugalci naj ne bi imeli težav s prihodom v Slovenijo."

O tem, da bi obe tekmi odigrali na enem prizorišču, niste razmišljali?

"Smo. Če bi se pojavila takšna možnost in če bi bila tudi takšna volja, smo se še zmeraj pripravljeni dogovoriti - tekmi bi lahko organizirali v našem domačem okolju. Portugalce sem že malo preverjal. Lani jih nobena od velikih portugalskih ekip, mislim na Porto, Sporting in Benfico, ni nadigrala. So trdi nasprotniki, mi pa stremimo kar najvišje. Pri tem smo pogumni. Vsakega nasprotnika spoštujemo, a se nikogar ne bojimo. Naš cilj je preboj v naslednji krog. Zmožni smo velikih stvari."

Trimo je ekipa, ki tradicionalno temelji na vzgoji lastnega kadra, na mladih talentiranih rokometaših. Tudi letos se tu ni veliko spremenilo. V zaostrenih okoliščinah to postaja že kar recept za prihodnost slovenskega rokometa.

"Ja, v svetu in tudi v Sloveniji, povsod je kriza. V ekipi smo želeli čim več slovenskih fantov, čim več doma vzgojenih rokometašev. Sedaj se tako vsi, ki smo tukaj, učimo, vsi rastemo. No, vseh mest z domačimi igralci nismo popolnili, v ekipi imamo tri tujce."

Tokrat ste prvič v vlogi glavnega trenerja, tudi vi se verjetno še učite posla. Ste v drugačni vlogi. A igralske izkušnje in izkušnje v vlogah pomočnika trenerja so verjetno dovolj dobra podlaga za to, da vas ne skrbi, ali boste kos izzivom.

"V karieri sem imel srečo, da so me vodili sami vrhunski rokometni strokovnjaki. Veliko sem se naučil. Toda ko moraš sam nekaj pokazati, se začne druga zgodba. Ne gre za to, da ne bi vedel. Dovolj dolgo sem igral rokomet na vrhunskem nivoju, z izkušnjami sem pomagal v klubu in reprezentanci. A sedaj je treba prevzeti tudi odgovornost, vse je na trenerju. Je naporno, a se privajam in upam, da bo sčasoma tudi to postalo rutina. Potem bo vse lažje. No, nobenega posebnega stresa ne čutim, nič mi ni odveč. To sem si želel, sedaj pa mi je moje delo všeč. Vesel sem, da sem pristal v ambicioznem okolju, kjer imajo cilje tako v domačem prvenstvu kot v Evropi. Ekipa je prava, čutim, da so fantje željni dokazovanja. Lep je občutek, ko mi rokometaši prisluhnejo in zatem skušajo moje sugestije usvojiti. To je zame najbolj pomembno. Ob sebi imam tudi močan štab, kar je super poteza vodstva kluba. Pomočnik, kondicijski tim, oba člana zdravniške službe ... vsi dajejo svoj delež in trenutno res lepo delujemo. Kot v top klubu v Evropi."

"Očitno se mi je še enkrat vse postavilo v lepo urejeno vrsto. Tudi v karieri je bilo pogosto tako, da sem bil v pravem trenutku na pravem mestu"

V Slovenijo ste se vrnili po dolgih devetih letih službovanja na Poljskem, v Kielcah. Kako ste se privadili na slovenske razmere? Smo vas morda s čim presenetili?

"Zmeraj sem bil patriot in to bom ostal. Doma je le doma in zmeraj sem trdil, da se bom po končani karieri vrnil domov. Nikoli ne bi živel v tujini. To je sedaj postala realnost. Začetek avgusta je in v zadnjih desetih letih sem v tem času že zapustil Slovenijo, počitnice so bile končane. Da sem se vrnil v domovino, tega se šele začenjam zavedati. To bo še prišlo. Sredi avgusta bom zagotovo pomislil - glej, doma sem. Tega se zelo veselim. Ponosen sem, da sem naredil ta korak, da sem se vrnil domov. Pri tej odločitvi je bila najbolj pomembna družina. Skupaj nam je uspelo; končno sem uskladil svoj posel z družino. Za vse je super. Vesel sem jaz, veseli so otroci in vesela je žena."

Dom ste si zgradili v Novem mestu in Trebanjci so vaši sosedje. Tudi to je za trenerja lahko prednost, da trenira praktično domačo ekipo.

"Ja, tudi to mi je všeč. Očitno se mi je še enkrat vse postavilo v lepo urejeno vrsto. Tudi v karieri je bilo pogosto tako, da sem bil v pravem trenutku na pravem mestu. Pa še sreča te mora spremljati. Sam sem se tako izognil poškodbam. In spet je klic iz kluba, kjer so me potrebovali, prišel v trenutku, ko sem bil na voljo."

image
Dominik Pekeč/rk Trimo Trebnje

Tako je bilo očitno tudi z vpoklicem v reprezentanco, kjer ste pomočnik trenerja. Pred vami so veliki izzivi - olimpijske kvalifikacije, nastop na svetovnem prvenstvu v Egiptu, kvalifikacije za naslednje evropsko prvenstvo.

"Prej sem delal z Vujem, sedaj sem v navezi z Ljubom. Tudi tam se vsak dan naučim kaj novega. Hkrati imam še po končani igralski karieri priložnost, da nosim slovenski grb. To sem vedno počel s ponosom, to se ne spreminja."

Četrto mesto na januarskem evropskem prvenstvu je sijajen rezultat, dosežen po zamenjavi glavnega trenerja. A je hkrati tudi nehvaležna uvrstitev, medalja je bila zelo blizu. Kako iz sedanje perspektive gledate na Švedsko 2020?

"Če se spomnim, kaj se je z reprezentanco dogajalo še mesec dni pred prvenstvom, potem je četrto mesto velik uspeh. Do zadnjega smo bili brez selektorja, potem se je bilo treba privaditi na zamenjavo ... a v Stockholmu smo imeli na koncu veliko priložnost, da bi osvojili medaljo. V polfinalu proti Špancem smo se prepozno prebudili. In v tekmi za tretje mesto proti Norveški smo bili že fizično izčrpani ter emocionalno iztrošeni. A tudi to je bila dobra šola. Verjamem, da ta generacija še ni rekla zadnje besede. Naslednji izziv je svetovno prvenstvo in hitro bodo sledile kvalifikacije za olimpijske igre. Če bi se nam uspelo uvrstiti v Tokio, bi to bila smetana na torti. Tam pa nas čakajo nove borbe za vidne uvrstitve."

Anketa

Ali poleti kaj manj uporabljate elektronske naprave (TV, računalnik, mobilnik idr.)?

Sudoku