Tomosovo grmenje: Klavrna sedanjost in slavna zgodovina

Boris Jaušovec, 6.10.2018
Boris Jaušovec

Obiskovalci z vsega sveta vzdihujejo za ikončnimi mopedi, medtem ko koprska tovarna, ki jih v manjšem obsegu še proizvaja, hlasta za preživetjem.

Veste, nisem zbiratelj! Muzej Tomosove zgodovine sem ustanovil iz patriotizma, domoljubja do kraja, kjer sem rojen, in iz spoštovanja do ljudi, ki so v Tomosu delali vsa ta desetletja," razlaga Stevica Vujić v Tomosovem muzeju v središču Kopra, v Kidričevi ulici 14, ki ga je z društvom Tomos odprl leta 2015. "Tomos je nastal iz nič, nato pa v Kopru ni zgradil le tovarne in dijaškega doma, recimo. Tomos je praktično od ustanovitve leta 1954 zgradil pol Kopra. Drugo polovico pa Luka, torej pristanišče. Zdaj pa se firma, ki je pisala zgodovino petega največjega mesta v Sloveniji, žalostno bori s propadom in stečajem. V njenem zvezdnem času je v njej delalo več kot tri tisoč ljudi. Zdaj jih tam ni zaposlenih niti 20 več. Preveč je v samostojni Sloveniji takšnih tragičnih zgodb nekoč uspešnih firm, tovarn, blagovnih znamk, ki so živele z lokalnim okoljem in vanj tudi vračale, preveč."

V povojnem obdobju so na Krasu iskali možnosti za razvoj nove industrije in kljub deljenim mnenjem in dvomom o upravičenosti in možnosti proizvodnje motornih koles se je ideja načrtovalcev nove tovarne julija 1954 uresničila s podpisom sklepa o ustanovitvi tovarne motornih koles v Sežani.
Že naslednji mesec se je v dokumentih prvič pojavilo tudi ime TOMOS – TOvarna MOtornih koles Sežana. Nekaj mesecev kasneje, in sicer oktobra leta 1954, ko je dokončno rešena usoda cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, se slovenska vlada odloči, da se bo tovarna zgradila v Kopru, ki je že postajalo glavno središče primorske industrije. Tovarna Tomos torej nikoli ni stala v Sežani, pa čeprav je v tovarniškem logu S ostal, da je tudi ime bolj zvočno. Leta 1959 je nove prostore Tomosa v Kopru odprl jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito. Prva motorna dvokolesa so v Kopru izdelovali v sodelovanju z avstrijskim Puchom, svoje motorje pa so razvili v šestdesetih letih in z njimi tudi dirkali na asfaltnih pistah Evrope ter osvojili dve italijanski prvenstvi in eno evropsko. Skupaj je bilo doslej izdelanih več kot štiri milijone Tomosovih mopedov. Od novembra 2015 je Tomos v lastništvu celjskega podjetnika Iztoka Pikla oziroma MBO Kabel.
S je za Sežano

Vsak dvokolesnik ima svojo zgodbo

Popularni Stevo, ki je na TV Koper/Capodistria zaposlen kot snemalec, z ljubeznijo razlaga o vsakem posebej od več kot 40 eksponatov, ki so v veliki večini Tomosovi mopedi in motorji in še nekaj koles, na stenah pa so stari Tomosovi prodajni in reklamni plakati. "Otroško kolo Tomos," pokaže na rdeče-beli eksponat v izložbi, "so izdelovali v Subotici v Vojvodini. Takega smo ga našli na smetišču skupaj s to plastično trobljo na krmilu in pomožnimi kolesi. Nič ga nismo obnavljali niti čistili, je takšen kot najden. Generacije jugoslovanskih otrok so se v sedemdesetih letih na njem naučile voziti kolo brez pomožnih koles. Mnogi obiskovalci ga opazijo in se ga z veseljem spomnijo."

image
Boris Jaušovec Plakat za colibri

Še bolj pritegnejo seveda številni mopedi s prepoznavno značko zajčka, stegnjenega v elegantnem diru oziroma dolgem skoku. Kot rečeno, o vsakem Stevo pozna zgodbo: "Evo, ta rdeči tomos 15 SL, letnik 1977, štiribrzinec, ima prevoženih le 300 kilometrov. Možakar ga je imel na Murterju doma, v dnevni sobi. Težko se je ločil od njega, a ga je dal za naš muzej. Ta BT 50, letnik 1986, je bil v Radencih in 32 let prekrit z rjuho. Prevoženih ima le 1000 kilometrov." Pol zbirke Tomosovih mopedov v muzeju ima prevoženih manj kot 2000 kilometrov, mimogrede navrže Stevo: "Stari, a so kakor novi in vsi vozni!" Še posebej z grenkobo pripoveduje o Tomosovih mopedih iz Nizozemske: "Hydria, ki je bila lastnica Tomosa med letoma 1998 in 2015, se je na koncu odločila zapreti tovarno na Nizozemskem. Takoj sem se podal na sever in pripeljal nekaj čisto novih primerkov iz tovarne, ki so jo prodajali. Tale 4 TL ima na števcu 18 kilometrov, pa še te sem sam naredil tukaj. Še zmeraj nov je tudi zeleni NTX 50, prav tako iz Nizozemske. Nizozemske Tomosove modele prepoznate po tem, da imajo na prednjem blatniku Tomosov znak, ki je videti kakor izvesek ali starinska registrska tablica."

image
Boris Jaušovec Legendarna izvenkrmna Tomosova štirka

​Med številnimi dvokolesniki ima posebno mesto colibri, dvo- ali trobrzinski moped, ki so ga v Tomosu začeli izdelovati v drugi polovici petdesetih. "Sprva je bil v vojaški zeleni barvi. Tak kot ta tukaj, ki je tudi naš najstarejši primerek z letnico izdelave 1957. Nato je bil še rdeč ali moder z belimi dodatki," razlaga Vujić. V sedemdesetih ga nasledita popularni automatic in danes že ikonični APN. Te so vozili tudi poštarji po vsej Jugoslaviji. "Ni bilo malo primerov, ko se je kdo zaposlil kot pismonoša samo zategadelj, da je lahko vozil službenega tomosa," še pove Vujić.

Društvo Tomos, ki se trudi za ohranjanje neprecenljive Tomosove tehnične dediščine, sestavljajo zgolj štirje člani. "Smo menda najmanjše društvo v Sloveniji, a z največ vsebine," pravi Stevo Vujić. Poleg njega so v društvu še Dean Bremec pa brata Damir in Igor Šešet. Naslednji večji dogodek bo predstavitev dokumentarnega filma o Tomosu, pri katerem so sodelovali, v produkciji TV Koper/Capodistria 19. oktobra v Sv. Frančišku v Kopru.
Najmanjše društvo

Kult v Jugoslaviji, na Nizozemskem in še kje

Medtem v muzej na slabih 70 kvadratnih metrih prostora vstopi nizozemski par. S spuščenimi čeljustmi se ozirata naokoli in z lahkoto - zavoljo omenjenih rumenih in oranžnih tablic na prednjih blatnikih - prepoznavata nizozemske modele. Jan in Els, "kratko za Elisabet", razloži gospa, prihajata iz kraja v bližini Rotterdama, mi izdata. "Potujeva po Evropi z avtodomom. Bila sva v Nemčiji, Avstriji, Hrvaški, Italiji, zdaj sva v Sloveniji. Prej, ko še otroci niso bili odrasli, smo poleti zmeraj šli na morje zgolj v Francijo. Ljudje tukaj so čudoviti, vsa dežela je čudovita in ja, seveda poznava Tomos," navržeta vzhičena. Jan: "Na Nizozemskem je Tomos še sedaj pojem. Obstajajo klubi ljubiteljev in lastnikov Tomosovih dvokoles, prirejajo srečanja, tekmovanja, menjujejo dele. Vedno znova so pri nas internetne dražbe za Tomosove mopede." Jan pojasni, da so omenjene tablice na Nizozemskem dokaz, da je lastnik plačal zavarovanje. "Oranžna je za mopede, ki dosežejo hitrost do 25 kilometrov na uro, rumena za tiste do 50 kilometrov na uro. Ampak ko smo bili mladi, smo si jih predelali, da so drveli bistveno hitreje," se smeji Jan. Pove, da sam sicer ni imel tomosa, prijatelji pa že. Žena medtem ugotovi, da je kot sedemletni otrok vozila Tomosovo kolo iz Subotice, menda prav takšno, kakršno je v izložbi. Na koncu oba kupita majice s Tomosovim logom in v skrinjici za prostovoljne prispevke pustita več bankovcev, kot bi človek mislil, da je treba. Jan na koncu še ves prostor z razstavljenimi Tomosovimi lepotci za spomin posname na digitalno kamero in se Stevu ne more dovolj zahvaliti za čudovito nostalgičen začetek še enega svojega počitniškega dneva. Na vratih pa so že novi obiskovalci.

image
Boris Jaušovec Otroci in drugi smejo v muzeju razstavljene motorje in mopede zajahati, tudi prestižni zlati model 175

"Slovenski tomos je poceni, robusten in retro. Če ga vozite, hočejo vsi, ki vas vidijo, postati vaši prijatelji," je pred petimi leti novinar londonskega časnika Guardian opisal moped iz Kopra, ki se zadnjih 60 let ni veliko spremenil. Tomos je poleg tovarne v Kopru in na Nizozemskem dvokolesnike sestavljal tudi v Gani. Tomose, ki so jih z lastno glavo snovali v koprskem Inštitutu Tomos, so izdelovali in izvažali v te države, strašno priljubljeni pa so tako ali tako bili po vsej nekdanji Jugoslaviji. V njej so podobno kot v deželah Beneluksa dobili kultni status. Tomose poznajo tudi čez lužo, v Združenih državah Amerike, pa v Španiji, Madžarski in v skandinavskih državah. "Tam so jih imeli radi, saj so Tomosovi zanesljivi motorji brez težav odlično delovali tudi v njihovem hladnem podnebju," poudari Stevo.

V Večeru smo letos v prvi polovici julija pisali o pustolovcih iz Bukovcev in Dornave, ki sta se vrnila s štiritedenske poti na norveški Nordkapp in nazaj na Ptujsko polje, dolge več kot osem tisoč kilometrov. Ljubitelja starodobnikov Silvo Mlinarič in Borut Šega sta pot opravila z več kot petintrideset let starima tomosoma. Ker sta pač Tomosov slogan Moped, ki te ne pusti na cedilu očitno vzela zares. Kljub manjšim težavam sta misijo srečno prevozila.
Ker te tomos ne pusti na cedilu

Izvenkrmni motor v knjigi rekordov

Vodička Lijana Perko, ki goste pričakuje vsak delovni dan med 8. in 13. uro, povzame: "Še dandanes so po bivših jugoslovanskih republikah številni mehaniki in mehanične delavnice, ki so posebej specializirani za Tomosove motorje, saj so to bile izredno vzdržljive in zanesljive mašine. Še posebej priljubljeni so bili modeli APN."

​Ko so v osemdesetih prvi jugoslovanski gastarbajterji začeli domov uvažati prve težke japonske motorje, kot so bili suzukiji, honde, yamahe ali kawasakiji, se je malih tomosov vsaj na vzhodu Slovenije prijel malce porogljiv vzdevek "tomasaki" (to ima vsak). Ampak tedaj morebiti res ni bilo jugoslovanske družine, v kateri kdo ne bi vozil tomosa. Tomose so za nameček izvažali tudi v Švico, Nemčijo, Veliko Britanijo, Avstrijo, Francijo, Italijo. Bili so to časi Tomosovega grmenja tudi na najbolj oddaljenih kotičkih sveta, o čemer so po čezoceanskih plovbah pripovedovali mornarji iz Luke Koper. Seveda, Nizozemska je imela/ima kolonije po vsem svetu.

image
Boris Jaušovec Tomosov moped, izdelan in registriran na Nizozemskem

​Perkova me opozori na še en eksponat v muzeju, ki pa ni dvokolo: "To je izvenkrmni motor, popularna Tomosova štirica. Pristala je v Guinnessovi knjigi rekordov kot najbolj prodajani izvenkrmni motor z močjo manj kot pet konjskih moči na svetu. Od leta 1995 jih ne izdelujejo več, prodali pa so jih kar pol milijona."

Stevo pa je najbolj ponosen na zlatega tomosa, dvocilindrskega 175, iz sredine sedemdesetih let: "To pomeni 175 kubičnih centimetrov prostornine motorja. To je največji motor, kar so jih v Tomosu kdaj zasnovali in skovali." Motor, ki bi s končno hitrostjo 135 kilometrov na uro v prahu za seboj pustil tedanje vodilne motorje te kubature, jawe in MZ-je, žal, ker niso mogli dovolj povečati jakosti šasije, ni nikoli šel v masovno proizvodnjo. Izdelali so jih le sedem ali osem in eden od njih je, posojen od Hydrie, torej na ogled v koprskem muzeju.

Vujić pravi, da so prostori muzeja v Kidričevi ulici postali premajhni in to je tudi videti. "Občina se zanima za moj projekt in bi bilo prav, ko bi ga prevzela. Muzej bi lahko tako dobil primernejše prostore, postal bi multimedijski in predvsem ne bi bil odvisen več zgolj od mojega entuziazma," še pove Stevo Vujić, ki je hvaležen občini in tudi županu Borisu Popoviču, da sta podprla njegov muzej in društvo Tomos, ki je doslej zbralo in rešilo blizu sto Tomosovih dvokoles. Vsi so pripravljeni iti, odpeljati v nove zgodbe.

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku