Tim Gajser kot Feniks iz ... blata
Po dobrih dveh letih in zmagah na šestih zaporednih preizkušnjah je slovenski dirkač spet vodilni v svetovnem prvenstvu
Zdelo se je že, da je Tim Gajser ostal korak za najboljšim. Da so ga zdelale poškodbe, da so mu spremembe v zasebnem življenju prinesle kakšno desetinko na progi, da so mu misli na ameriški superkros zamajale osredotočenost in da mu je zmanjkalo motivacije. Le kdo bi mu zameril, ko pa je svetovni prvak v elitnem razredu motokrosa MXGP postal že kot novinec. Kaj takega je v smetani avtomotošporta uspelo le še Marcu Marquezu (motoGP). Še Lewisu Hamiltonu (formula ena) in Valentinu Rossiju (motoGP) je zmanjkalo nekaj točk. Povedano drugače – za tak dosežek lahko kandidirajo le največje bodoče legende.
Na prvih treh dirkah sezone je pet od šestih voženj dobil Antonio Cairoli, na zadnjih treh je vse Tim Gajser.
Ko je v blatu v Mantovi 22-letnik padal kot po tekočem traku, se je sezona zasukala.
Trinajst točk prednosti ima Slovenec pred enajst let starejšim Italijanom po osmih od 19 dirk.
In Gajser je med njimi. Tudi, ker se je znal pobrati po padcih. Dobesedno. Še pred lansko sezono je tako močno treščil ob tla, da mu je bilo treba čeljust rekonstruirati z vijaki. Na prvi dirki ni nastopil, na naslednjih treh je bil daleč od boja za najvišja mesta. Ob premočnih KTM-ih se je zdelo, da mu je sezona že šla po zlu – a zaključil jo je z dvojnim drugim mestom. Še en velik preobrat pa je 22-letnik pokazal letos. Prve tri dirke oziroma pet zmag Antonia Cairolija na šestih preizkušnjah je nakazovalo na dolgočasno sezono, na dominacijo 33-letnega sedemkratnega svetovnega prvaka. Tudi blatna kopel na peti dirki v Mantovi, v kateri je Cairoli dvakrat slavil, Gajser pa brez zaščitnih očal komaj prišel do šestega in desetega mesta, je to potrjevala. Da je bolelo še bolj, se mu je to zgodilo pred bataljonom lastnih navijačev, in veliko tolažbe je bilo potrebne, da je zbral energijo in jih šel pozdravit.
Odtlej je minil en mesec. In tri dirke. In šest Gajserjevih zmag. Morda v nedeljo v Latviji sledita še sedma in osma? Ne vemo, jasno pa je, da bo po dveh letih na hondi številka 243 spet rdeča – v čast novemu vodilnemu v skupnem seštevku. Trinajst točk prednosti pred še edinim tekmecem Cairolijem pomeni, da si lahko ob Italijanovi zmagi (za 25 točk) še vedno privošči kiks in četrto mesto (ki prinese 13 točk). A do konca sezone je še dolga. Dirkači niso še niti na polovici – za njimi je osem od 19 dirk. Kako hitro pa se lahko vsi upi razblinijo, so minuli vikend v Rusiji na boleč način izkusili kar trije dirkači. Nekdanji Gajserjev moštveni kolega Jevgenij Bobrišev, Alessandro Lupino in Clement Desalle so se pri padcih na prvi preizkušnji poškodovali in jih na start druge več ni bilo.
Delni post: Izpuščanje zajtrka kot nova dieta
Vsi poznamo diete, ki ne delujejo in so celo nezdrave, od paradižnikove, krompirjeve, jajčne, zeljne in vse do hollywoodske. Pa tudi take, ki delujejo, a se večina kljub vsemu kasneje spet zredi. Čeprav so se medtem morda začeli celo pogosteje gibati, se namreč vrnejo na stari režim prehranjevanja, ki vključuje preveč nezdrave hrane. Hujšanje pa je odvisno zgolj od kaloričnega ravnovesja na koncu dneva, in če pojemo več, kot pokurimo, se pač zredimo. Glavni razlog, zakaj se večina diet ne obnese, je torej poseganje po napačni hrani in goljufanje pri zastavljenem planu. Delni post, v angleščini poimenovan intermittent fasting, pa ni še ena popularna dieta več, temveč način prehranjevanja. Z njim ne spremenite, kaj jeste, temveč to, kdaj jeste. In zakaj bi bilo smiselno spremeniti čas uživanja obrokov? Morda najpomembnejši argument v prid delnemu postu je, da gre za eno najlažjih strategij za izgubo kilogramov in ohranjanje mišične mase hkrati, saj zahteva le majhno spremembo življenjskega sloga. Spada torej v kategorijo "dovolj enostavno, da poskusite", a je dovolj učinkovito, da opazite razliko in na dolgi rok vztrajate.
Skrivnost uspeha
Da bi razumeli, kako delni post pripomore k izgubi maščobe, moramo najprej poznati razliko med dvema fazama - hranjenjem in postenjem. Med prvo absorbiramo in prebavljamo hrano ter se načeloma začne s prvimi grižljaji in traja od tri do pet ur, kolikor prebavljamo. V tem času maščobo kot vir energije težje porabljamo iz svojih zalog, saj je raven inzulina v krvi precej višja, slednji pa ima velik vpliv na shranjevanje hranil v telesu. Če poenostavimo: tudi kad z vodo težje izpraznimo, dokler nam iz pipe še teče voda. Nasprotno nastopi po hranjenju, absorpciji in prebavljanju faza postabsorpcije, ki traja od osem do 12 ur od zadnjega obroka. Raven inzulina v krvi je takrat precej nižja, zato lahko telo porablja omenjene maščobne zaloge.
Pot do cilja
Najbolj pogost časovni razmik pri takšnem postu je osem ur uživanja hrane in 16 ur posta. Kdaj se začnete prehranjevati, se odločite sami. Lahko že ob 8. uri in končate ob 16. uri. Ali pa začnete ob 14. uri in končate ob 22. Izberete časovni razmik, ki vam najbolje ustreza. Idealno je, če prehranjevanje zaključite vsaj tri ure pred spanjem. Če se držite modela, imate post vsak dan in zelo hitro postane rutina. Obroke najverjetneje tudi sicer zaužijete ob približno enakem času, a na to sploh niste pozorni. Tudi odslej bo pravzaprav enako, morda z nekaj zamika, kar sploh ni tako težko. Pomanjkljivost je lahko izpuščen zajtrk ali malica, kar morate v osmih urah prehranjevanja kalorijsko nadoknaditi. To pomeni, da pojeste večje obroke kot prej. Zato je velikokrat rezultat delnega posta izguba teže. Kar je seveda dobro ali pa tudi ne, odvisno od ciljev. Najbolj enostavna in obenem učinkovita varianta je, da se začnete prehranjevati opoldne in končate ob osmi uri zvečer. Dopoldan namreč lažje nadzirate lakoto kot zvečer, ko se želite umiriti in zaspati. Druga slabost je, da obrok ob 20. uri navadno vsebuje več ogljikovih hidratov kakor tisti ob 12. uri; slednji umirijo stresni hormon kortizol in vam pomagajo zaspati.
Spet ta stres
Delno postenje vendarle ni primeren način za vse in ne deluje zmeraj enako. Nekaterim ustreza, drugi se počutijo slabo, če dalj časa ne jedo in hkrati ne dosežejo izboljšanja. Že omenjeni hormon kortizol, ki nas zjutraj vrže iz postelje, je odgovoren za osvoboditev energije iz telesnih zalog. Tako razkraja tkiva, mišice in maščobo glede na trenutne potrebe po gorivu, in če zjutraj ne jemo, se proizvodnja kortizola nadaljuje do prvega obroka.
Pod črto: če želite izgubiti veliko maščobe (20 odstotkov in več), vam izpuščanje obrokov morda koristi ali vsaj ne škodi, saj bo telo vzelo večino energije iz maščob, ne iz mišic. Nasprotno velja za aktivne posameznike, z relativno malo telesne maščobe (okoli 10 in do 20 odstotkov za ženske). Pri njih se mišična masa topi hitreje kot maščoba, zaradi česar se presnova (bazalni metabolizem) prilagodi oziroma upočasni.
Karakter je pomemben
Tesnobni, nemirni, planerji, ljubitelji rutin, navad in poznanega imajo že sicer kronično povišane stresne hormone, med katerimi je glavni "razbijač" prav kortizol. In če je že v osnovi povišan, temu pa dodamo še izpuščanje zajtrka in morda trening na tešče, kmalu vzpostavimo skrajno katabolično stanje, v katerem bo že zadržati mišično maso, kaj šele graditi jo praktično nemogoče. Kronično povišan kortizol ob tem lahko dolgoročno zavre pretvorbo neaktivnega ščitničnega hormona T4 v aktivno različico T3, kar upočasni presnovo. Začetno izgubo maščobe bo tako ujela in prehitela izguba mišične mase, kar nas spravi ob živce in sproži le dodaten porast kortizola. Začaranl krog.
Na drugi strani poznamo ljudi, ki jih kortizol na videz ne prizadene, denimo adrenalinske odvisnike, navdušence nad borilnimi športi, neustrašne iskalce novosti, mojstre nepoznanih situacij in sovražnike ustaljenih rutin. V mirovanju jih odlikuje nižji kortizol, zato jih zunanji dejavniki stresa, kot je izpuščanje obrokov, ne obremenijo enako kot "paničarje".
Da ali ne?
Če se prepoznate v opisu: nekdo, ki je pod stresom, ima težave z nadzorovanjem kortizola, je pogosto tesnoben in raje organiziran kot svobodnjak, bo redno izpuščanje zajtrka verjetno ena slabših prehranskih strategij. Za relativno čile in vitke posameznike, z 8 do 12 odstotki telesne maščobe za moške in 18 do 22 odstotki za ženske, ki se redno ukvarjate s športi visoke intenzivnosti, bo izpuščanje zajtrka prav tako prej muka kot korist.
- Hormoni: telo spremeni ravnovesje hormonov tako, da postane uskladiščena maščoba bolj dosegljiva za porabo.
- Celice: ko se postijo, se celice intenzivno obnavljajo, kar vključuje avtofagijo, med katero odstranijo stare in neuporabne beljakovine, ki nastajajo znotraj njih.
- Rastni hormon: odgovoren za zdravje, energijo, hujšanje, rast mišic in mladosten videz, poskoči v nebo, saj lahko naraste tudi za petkrat. Tako dodatno izgubljate maščobo in lažje dobivate mišice.
- Inzulin: občutljivost za inzulin se izboljša in njegova količina močno upade. Nižji inzulin pomeni manj skladiščenja maščob, večjo porabo uskladiščenih maščob in manj možnosti za nastanek diabetesa tipa 2.
- Geni: spremeni se izražanje genov, povezanih z boljšim zdravjem, daljšim življenjem in zaščito pred boleznimi.
- Hujšanje: prekinitveni post pomaga shujšati in se znebiti maščobe okoli pasu brez drastičnega omejevanja kalorij.
- Vnetni procesi: zmanjšata se količina in intenzivnost vnetnih procesov, ki so temeljni vzrok za sodobne bolezni.
- Srce: znižajo se slab (LDL) holesterol in trigliceridi v krvi, rizični faktorji za bolezni srca.
- Rakava obolenja: več raziskav je pokazalo, da postenje preprečuje nastanek raka in ga celo zdravi.
- Možgani: prekinitveni post dvigne možganski hormon BDNF in pripomore k rasti novih živčnih celic. Ščiti tudi pred Alzheimerjevo boleznijo.
- Anti-aging: post, prekinitveni ali klasični, podaljša življenjsko dobo. Lahko celo za 36 do 83 odstotkov.
Tistih, ki želite izgubiti precej maščobe, moški z več kot 20 do 25 odstotki in ženske z odstotkom maščobe čez 30 do 35 ali tisti, ki ste bolj "na izi", znate shajati s stresom oziroma si sami diktirate življenjski tempo, vas naključja ne motijo in imate radi razburljive situacije, pa delno postenje verjetno ne bo preveč metalo iz tira in vam bo v določenem obdobju morda celo koristilo.
Obstaja več vrst sivke in ni vsaka uporabna v kuhinji
Da razčistimo takoj na začetku: karkoli ste kdaj prebrali o sivkinih zdravilnih učinkih, velja izključno za divje raslo in ekološko aromatično lepotico. Pesticidi, herbicidi in razredčena olja nimajo z njenimi zdravilnimi učinki čisto nič skupnega. Marsikdo tudi ne ve, da obstaja več vrst sivke. Seveda, slišali so za pravo in nepravo sivko, kakšne pa so razlike med njimi in katera je boljša? V komercialne namene se najpogosteje vzgaja hibridna sorta lavandin, ki je prekrasna in lepo dišeča rastlina, vendar z revnimi zdravilnimi učinki, saj je bila vzgojena zgolj zaradi večjega donosa. Prava sivka pa je tista sorte angustifolia, ki je zaradi masovne proizvodnje lavandina še toliko dražja. Za primerjavo: provansalski lavandin je tako donosen, da je za kilogram eteričnega olja potrebnih 30 do 40 kilogramov cvetov, medtem ko je za enako količino pravega sivkinega olja potrebnih 150 do 170 kilogramov cvetov. V nadaljnji predelavi lavandino olje pogosto še razredčijo in tako "pridelajo" še večjo količino eteričnega olja slabše kakovosti. Za cenovno občutljive kupce je to sicer pravi izdelek, le spraševati se ne smejo, zakaj ne daje želenih učinkov. Dobro je tudi vedeti, da sivka v hladnejšem podnebju razvije šibkejši vonj.
... džemov, sadnih solat, želejev, lahko pa iz nje pripravite tudi odličen kis. Mlade liste sivke lahko dodate kot začimbo ribam, divjačini in pikantnim omakam, če vejico sivke položite na žareče oglje v ražnju, pa dobi meso odličen priokus.
Sivke s slovenskih vrtov
Kako torej prepoznati primerno vrsto sivke, ki jo lahko brez skrbi vržemo v lonec? Če na kratko povzamemo priporočila strokovnjakov, je z naših vrtov najbolje nabrati Lavandula x intermedia (hibridno sivko, križanec, lavandin) in Lavandula angustifolia (pravo sivko, lavando). Sicer pa obstaja še veliko različnih kultivarjev sivke, ki rastejo na praktično vseh kontinentih tega sveta, kot so denimo Munstead, Hidcote in Little Lady ali Loddon Blue, Loddon Pink, Nico Viola, Dwarf Blue, Mailette, Artic Snow in Rosea Rosa. Naštete rastline se med seboj razlikujejo po barvi, velikosti cveta in velikosti grma.
Munstead denimo je dobila ime po predelu Munstead Woods v Surreyju (Anglija), kjer je živela zelo znana vrtnarka Gertrude Jeckyl. Odlično prenaša vročino, cvetovi so različnih odtenkov modro-vijolične barve, grm je srednje velik. Je prijetno sladkega okusa, zato jo na krožnikih največkrat najdemo kot začimbo.
Hidcote je poimenovana po znamenitem angleškem cvetličnem vrtu Hidcote Manor Garden in je intenzivne temno modre barve, zato jo radi uporabljamo za okrasne šopke, venčke in druge aranžmaje, ko se posuši, obdrži svojo značilno barvo. Ima pa tudi zelo zanimiv okus. Čaj je odličnega okusa in zelo značilne zelenkasto modre barve.
Little lady komercialno sicer ni preveč zanimiva, a se zaradi prefinjenega vonja uporablja v industriji visokokakovostnih parfumov. Donos eteričnega olja je nizek in olje precej drago. Grm je nizek, cvetovi so vijolične barve, kratki in debeli, skoraj okrogli. V kulinariki je primerna za peko slaščic, saj ima prijetno sladek okus. Odlična je tudi za pripravo sirupov in čajev.
Od glavne jedi do sladice
Sivka, ki ni primerna za uporabo v kulinariki, pa je zagotovo Lavandula X Intermedia, ki je hibrid. Ker jo lahko dobimo v različnih barvah in velikostih, je zelo razširjena tudi na naših vrtovih. Grm je precej večji od grma prave sivke, posušeni cvetovi so sive barve in dolgo časa močno dišijo, zato jo uporabljamo predvsem v kozmetiki, proizvodnji čistil, osvežilcev prostora in aromaterapiji. Strokovnjaki še poudarjajo, da je Intermedia sicer čudovito dišeča dišavnica, ni pa začimba, zato je ne uporabljajte v kuhinji, ne nazadnje ne želimo, da bi hrana dišala po milu ali babičini omari.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je sivka primernejša za sladice, ni povsem tako. Rahlo grenek okus namreč spominja na rožmarin, zato jo kuharji radi dajejo v krepke jedi. Kot začimbo jo najdemo predvsem v angleški pa tudi v španski in italijanski kuhinji in uživajte le ekološko vzgojeno z domačega vrta ali divje raslo. Tiste iz vrtnih centrov so vsaj prvo leto neuporabne, saj vsebujejo še preveč ostankov pesticidov in herbicidov.
Sestavine:
- 2 dl vode
- 200 g sladkorja
- jušna žlica posušenih sivkinih cvetov z močnejšo aromo
- 8 g citronske kisline (po želji)
Priprava:
V lonček nalijte vodo, dodajte sladkor in nato segrevajte. Nastavite na nizko temperaturo in med topljenjem sladkorja ves čas mešajte. Še preden sladka zmes zavre, dodajte sivkine cvetove, ki ste jih prej splaknili z vodo. Zopet premešajte, malce zvišajte temperaturo, cvetovi naj nežno brbotajo še tri minute, v tem času bo nastal gost sirup.
Aromatičen sladkorni sirup odstavite in počakate, da se povsem ohladi, zatem precedite skozi cedilo, na katerega položite gazo. Sivkin sirup prelijte v sterilizirano stekleničko, ki jo dobro zatesnite in shranite v hladilnik. Če želite, da vam bo služil dalj časa, dodajte citronsko kislino, sicer pa ga bo treba porabiti v roku enega meseca.
Če želite povečati aromatičnost sirupa, sladkorno tekočino precedite šele po 24 urah.
Osvežilni napitek lahko pripravite z navadno ali mineralno vodo. Popestrite ga lahko z rezinami bio limone, modrovijolični odtenek pa vdahnete z jedilnim barvilom. Ne pozabite na ledene kocke.
Sestavine:
- 115 g zmehčanega masla
- 6 žlic sladkorja v prahu
- 175 g moke
- 1 žlica posušenih sivkinih cvetov
Priprava:
Maslo najlažje zmehčamo tako, da ga vsaj uro pred pripravo vzamemo iz hladilnika in pustimo stati na sobni temperaturi. Nato ga v skledi z električnim mešalnikom kremasto umešamo s sladkorjem v prahu. Dodamo moko in posušene sivkine cvetove ter dobro premešamo, da dobimo enotno in gladko testo. Oblikujemo ga v kepo, ki jo zavijemo v prozorno folijo za živila in za 15 minut postavimo v hladilnik.
Pečico segrejemo na 200 stopinj Celzija in testo na rahlo pomokani delovni površini tanko razvaljamo. Z modelčki izrežemo piškote, ki jih previdno preložimo na pekač, obložen s papirjem za peko. Za približno 10 minut ga potisnemo v ogreto pečico, po peki pa pustimo, da se piškoti še 5 minut hladijo na pekaču. Nato jih preložimo na kovinsko rešetko in povsem ohladimo.
Domača lekarna: Žlica olivnega olja na tešče za zdravje
Veliko smo že slišali o tem, kako hranljivo je olivno olje, zlasti tisto ekstra deviško in hladno stiskano, ter kakšne zdravilne učinke ima, zaradi česar prav vsi prehranski strokovnjaki priporočajo, naj postane del naše vsakdanje prehrane. Vsebuje namreč obilico vitaminov, maščobnih kislin in drugih snovi, ki jih naš organizem nujno potrebuje za normalno delovanje. Ravno zaradi tega lahko že ena sama žlica tega olja na dan dela čudeže, ko gre za naše vsesplošno zdravje. Obstaja več dobrih razlogov, zakaj bi morali vsak dan na prazen želodec pojesti žlico olivnega olja. Olivno olje je bogato z vitamini A, D, E in K, tudi z omega-3-maščobami oziroma mononasičenimi maščobnimi kislinami, poleg tega je zelo močen antioksidant. Olive med drugim vsebujejo številne aktivne fitonutriente, kot so denimo polifenoli in flavonoidi, ki imajo prav tako protivnetne lastnosti. Delujejo tako, da omilijo simptome astme, artritisa in revme. Za razvoj teh treh obolenj so v največji meri krivi prosti radikali.
Izboljšuje delovanje prebavnega sistema
Prebavni sistem je ključen za pravilno delovanje celotnega organizma. Ker je pogosto izpostavljen različnim stanjem, ki ovirajo njegovo delovanje, mu je treba posvetiti dodatno pozornost.
Olivno olje prispeva k ohranjanju zdrave črevesne flore. S tem preprečuje različne vnetne procese, ki lahko vodijo k nalezljivim in kroničnim vnetnim črevesnim boleznim, ter izboljšuje prebavo. Raziskave so pokazale, da preprečuje tudi tvorbo rakavih celic.
Dobrodejno vpliva na kožo in kosti
Olivno olje dobrodejno vpliva na kožo, saj jo vlaži in čisti, upočasnjuje njeno staranje. Hkrati krepi zdravje las in povečuje njihovo moč, izboljšuje kakovost nohtov, vpliva na njihovo rast in preprečuje njihovo plastenje. Najbolj pomembno pa je, da pozitivno vpliva na stanje kostnega sistema in preprečuje mnoge bolezni kosti, h katerim so nagnjene zlasti pripadnice nežnejšega spola.
Čeprav obstajajo številni kozmetični proizvodi za lase in kožo, izdelani na osnovi olivnega olja, najboljše rezultate vendarle dosežemo z njegovo notranjo uporabo, če ga torej uživamo samostojno ali kot sestavni del raznih jedi.
Obnavlja jetra
Splošno znano je, kako pomembno vlogo igrajo jetra pri delovanju celotnega organizma. Jetra namreč opravljajo funkcijo razstrupljanja in prečiščevanja, zato bi morali skrbi za njihovo zdravje posvetiti še posebno veliko pozornost ter jesti tista živila, ki prispevajo k ohranjanju njihovih funkcij in njihovemu obnavljanju. Olivno olje je koristno tudi v tem primeru - dve veliki žlici olivnega olja zmešajte s sokom ene limone in to mešanico vsako jutro popijte na prazen želodec.
Pomaga pri hujšanju
To je nekaj, kar vas bo zagotovo zanimalo. Omega-3-maščobne kisline je priporočljivo uživati v okviru vsake diete, saj zaradi njih ostanemo dlje časa siti, hkrati pospešujejo presnovo in delujejo protivnetno. Če boste zjutraj na tešče pojedli žličko olivnega olje, se boste lažje znebili odvečnih maščobnih oblog.
Izboljšuje imunski sistem
Ker je olivno olje bogat vir vitaminov in omega-3-maščobnih kislin, je neprecenljivo za človekov imunski sistem. Nekatere raziskave so pokazale, da je mogoče z njim zdraviti in celo preprečiti določene avtoimune bolezni.
Varuje srce
Kot veste, obstajata slabi (LDL) in dobri (HDL) holesterol. Njuno razmerje neposredno vpliva na zdravje celotnega srčno-žilnega sistema. Slabi holesterol povzroča zoženje in zamašitev krvnih žil, kar vodi k številnim, pogosto tudi usodnim zapletom. Dobri holesterol lahko zniža vrednosti slabega, kar dosežemo predvsem s prehrano, zlasti s tako imenovanim sredozemskim načinom prehranjevanja. Ta temelji na sadju, zelenjavi, ribah in olivnem olju. Olivno olje je eden najpomembnejših virov mononasičenih maščobnih kislin, ki v organizmu ustvarjajo tako imenovani dobri holesterol in izboljšujejo zdravje srca.
Regulira raven sladkorja v krvi
Ker regulira raven holesterola in vpliva na raven glukoze v krvi, je odlična preventiva pred takimi motnjami, vendar tudi pomemben del prehrane sladkornih bolnikov.
Ščiti možganske funkcije
Vsakdanje uživanje olivnega olja ima več pozitivnih učinkov na možganski sistem - izboljšuje spomin, preventivno deluje proti mnogim boleznim, vključno z Alzheimerjevo boleznijo, možganom zagotavlja dovolj kisika, jih ščiti pred prostimi radikali in občutno zmanjša možnost pojava depresivnih stanj.
Olivno olje velja za najboljšo izbiro, če bi radi ohranili svoje dobro zdravje in vsako jed naredili še okusnejšo. Kljub temu obstajajo primeri, ko ga ni najbolje uporabiti.
- Če niste prepričani, da je zares kakovostno. Preden olivno olje uporabite za kuhanje ali kot sredstvo za nego kože, bi se morali prepričati, da imate pred seboj ekstra deviško olje. Nekatere raziskave so pokazale, da je kar 80 odstotkov italijanskih olivnih olj "onesnaženih" z drugimi olji. Lahko je proizvedeno tudi iz manj kakovostnih oliv, lahko da so mu dodali kakšno staro ali kakšno drugo rastlinsko olje, da bi povečali njegovo količino.
- Olivno olje ni primerno za cvrtje. Nekateri strokovnjaki za prehrano trdijo, da olivno olje ni več zdravo za naše srce, če ga segrejemo na zelo visoko temperaturo. Spet drugi so prepričani, da se med segrevanjem v njem ne začnejo sproščati škodljivi toksini. Res je, da olivno olje - tako kot vsa druga olja - med segrevanjem "razpade", kar pomeni, da veliko koristnih snovi, kot so omega-3-maščobne kisline in antioksidanti, med tem procesom propade.
- Za peko na žaru raje izberite drugo olje. Mnogi kuharji priporočajo, da zelenjavo in meso pred peko na žaru mariniramo v olivnem olju. Ta postopek nam ne bo škodoval, vendar hkrati tudi ne bo prinesel veliko koristi, saj bo olje med peko verjetno zagorelo, pri čemer bo nastal plamen, medtem ko bo hrana imela okus po zoglenelem lesu. Ker hrane pred peko na žaru ni treba zabeliti z oljem, raje z njim premažite rešetke. Pri tem uporabite olje, ki dobro prenaša visoke temperature. Ko sta zelenjava in meso pečena, ju lahko rahlo premažete z olivnim oljem.
- Pecivu lahko spremeni okus. Olivno olje ima zelo močno aromo, zato utegnejo imeti pecivo in piškoti povsem drugačen okus.
- Nikar z njim ne negujte kože z aknami. Mnogi olivno olje hvalijo kot odlično sredstvo za nego kože in las, pogosto pa ga lahko najdemo tudi v kozmetičnih proizvodih, kot so mila, pilingi in losjoni. V tem ni nič slabega, toda dobro je vedeti, da lahko olivno olje poslabša stanje pri ljudeh s kožo, ki je nagnjena k pokanju in aknam, saj zapira pore.
