Je prav, da tem "znakom" pripisujemo določen pomen in verjamemo vanje, ali je bolje, da zamahnemo z roko in si rečemo, da takšni in drugačni kozmični namigi ne obstajajo? Dobrodošli v klubu cinikov in v klubu "vernikov", med katerimi je ta debata vedno aktualna. In tako kot večina stvari so tudi vera in prepričanja osebna izbira: če se odločimo, da ni nič nenavadnega, da nam je sodelavka ponudila čokoladico ravno v hipu, ko smo pomislili, da bi z užitkom zmazali kaj sladkega, je to pač naključje. Tudi takšne stvari se dogajajo, in kdo bi se zaradi tega vznemirjal. Kadar dogodku posvetimo več pozornosti, pa se nam odpre popolnoma drug svet, v katerem so vse na videz nepomembne stvari med seboj povezane, zato nikakor ne smemo prezreti njihovega sporočila.

In ženske smo veliko bolj nagnjene k takšnemu pogledu na reči, medtem ko moški ostajajo na trdnih tleh. Več kot polovica žensk namreč verjame v boga in le 40 odstotkov moških, prav tako se nežnejšemu spolu (63 odstotkom) zdi verjetneje, da so nekje angeli, ki nas ščitijo, in da se čudeži zares dogajajo (74 odstotkov žensk proti 52 odstotkom moških). No, pri vprašanju, ali obstajajo vesoljci, se razprava konča, ker oboji menda verjamemo, da obstajajo.

Od mistikov do Newtona

Todd Savvas, eden od mistikov, razlaga: "Znanstveniki in metafiziki se strinjajo, da je vesolje ustvarjeno iz vibrirajočih atomov, od katerih vsak nosi s seboj specifično frekvenco in zvok. Nič ne obstaja samo zase in vse je znak nečesa, vendar ne vedno tistega, česar si želimo v tistem obdobju." Psihologi pa dodajajo, da s tem, ko pozornost zavestno usmerjamo k nečemu, sprožamo zakon privlačnosti, kar tudi ni daleč od Newtonovega zakona gibanja, ki se glasi: "Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo."

Enako se potrjuje v knjižni uspešnici za samopomoč Rhonde Byrne, Skrivnost (The Secret), le da stari učenjaki še niso poznali tako modernih izrazov, kot je samoizpolnjujoče preroštvo, ki ga je skoval sociolog Robert Merton in pomeni napačno razlago situacij, ki so v osnovi popačene, nato pa postanejo resnične. Po njegovem to sprošča vladavino napačnih presoj, saj bo vsak tak "prerok" trdil, da ti dogodki le dokazujejo, da ima prav že od začetka.

Shutterstock

Tudi preveč vere škodi

Takšnih svojevrstnih debat se udeležujejo tudi priznani klinični psihologi, kot je na primer avstralska Gemma Cribb, ki trdi: "Zakon privlačnosti je pravzaprav fenomen, s katerim posameznik poudarja vse, o čemer razmišlja. Primer: če kupujete nov avto, je veliko večja verjetnost, da boste povsod videvali modele, ki so vam všeč. V resnici jih ni nič več, kot jih je bilo prej, le več vaše pozornosti pritegnejo." Ali po žensko: ko želite zanositi, boste nenehno videvali nosečnice ali mlade mamice, pa čeprav jih ni nič več okoli vas. Skratka, ko začnete trenirati svoje duhovne mišice, zavestno ali ne, preprosto postanete veliko pozornejši kot prej. "Preveč vere v kozmična znamenja," še opozarja Cribbova, "pa je lahko nevarno, še zlasti za ljudi, ki so nagnjeni k odvisnosti.

Psihologi še trdijo, da imajo tisti, ki iščejo posebna znamenja, več možnosti za zaskrbljenost, težje se spopadajo z negotovostjo in imajo manj zaupanja vase in v svojo sposobnost spopadanja s težavami. Velika težava nastane, ko si nečesa tako močno želijo, da bodo verjeli v karkoli, kar vidijo, slišijo ali doživijo. Na njihovo nesrečo, ali morda srečo, se stvari ne razvijajo vedno v njihovo korist, pa če verjamejo v znamenja ob poti ali ne, ker je življenje pač takšno. Vse, kar lahko storimo, je, da se sami odločimo, kaj bomo naredili oziroma katero pot bomo izbrali na podlagi informacij, ki jih imamo. Če smo pri tem še vedno negotovi, to lahko pomeni, da stvari oziroma težave potrebujejo več časa in priprave, da jih rešimo ali uresničimo.

Pa intuicija?

Nič ni torej narobe, če verjamem v kozmične zakone, le previdni moramo biti pri zaključkih, morda pa tudi nekoliko bolj zadržani in potrpežljivi, ko čakamo, da se dogodki sami od sebe, brez naše pomoči, razpletejo in se bomo spet počutili bolje. In če se vrnemo k mistiku Savvasu, ki pravi, da je to točka, kjer se prefinjena intuicija sreča s šestim čutom, o katerem smo ženske prepričane, da ga imamo v velikih količinah. "V vsakem od nas je delček, ki ve, kako se mora odločiti, vendar smo v vsakdanjem vrvežu prezaposleni, da bi naše zavedanje lahko delovalo na višji ravni. Za tiste, ki se v vsakdanu ne morejo umiriti za več kot nekaj minut, ni presenetljivo, da se ne morejo dvigniti nad povprečne miselne tokove, da bi lahko prišli do jasnosti in zbranosti, predvsem pa do pravega odgovora." Dobra novica je, da lahko svojo intuicijo izboljšamo z zavedanjem in meditacijo, ampak le do določene mere, saj je intuicija v resnici samo občutek, ki nam ga dajejo nezavedno zbrane informacije.

Plačilo dolga

Drugače povedano, človeški spomin ni kot snemalnik, ki zvesto posname vse, kar doživi, ampak je narejen tako, da si dramatične izkušnje zapomni bolj kot druge. Zato nas toliko bolj "zadene", ko po 20 letih srečamo tistega sošolca iz osnovne šole, o katerem se nam je noč prej sanjalo. In s tem ni nič narobe, pravi Savvas. "Ni pomembno, v kaj verujemo, vsi iščemo svoj smisel v življenju, samo vir informacij je drugačen. Lahko je bog, lahko je knjiga ali nekaj vmes, posebne škode v tem ne vidim. V nas je del, ki potrebuje božansko povezanost z vsem, kar nas obdaja, in se lahko izraža racionalno in duhovno, najlepše pa v ravnovesju med obema."

Je to dovolj konkreten odgovor na to, ali naključja obstajajo, ali pa gre za znamenja, ki nam jih pošilja stvarstvo? In nič ne de, če velikokrat občutimo razdvojenost med intuicijo in dejstvi, ki se pojavijo takoj, ko zaznam "višje znamenje", kar je verjetno povezano tudi s tem, ali nam to v danem trenutku ustreza ali ne, čutimo pa, da se tu skriva odgovor. Ali še drugače: "Vesolje deluje z matematično natančnostjo, vsak dobi, kar mu gre. Karma je v bistvu dolg, ki ga moramo odplačati, plačujemo tisto, česar nismo odplačali v prejšnjem življenju," trdi Savvas. In tako se krog sklene. Naključij torej ni, lahko jih le napačno preberemo ali sploh ne vidimo. Kakorkoli, v naslednjem življenju bomo spet imeli priložnost, da to popravimo.

Vroče. Soparno. Prilegla bi se ledena osvežitev. Na primer sladoled ali kaj podobnega. Seveda ga lahko kupimo. Izbira je kar spodobna, kakovost pa - kakor kje. A načeloma naj bi bila zadovoljiva, higienska neoporečnost pa prav tako. Seveda ga lahko pripravimo tudi doma. Najpreprosteje je sicer iz industrijskih pripravkov - a tak načeloma nima smisla, če hočemo pripraviti kaj zares domačega.

Profimedia Vse bolj popularni so sladoledi z dodatkom jogurta.

V osnovi je sladoled dokaj preprosta sladica. Mlečnega pripravimo iz mleka, sladkorja, dodatkov za okus - vanilija, čokolada, kava, karamel, mleta jedrca lupinarjev (orehi, lešniki, arašidi, pistacije ...) in še kaj bi se našlo, pogosto tudi jajca pa sladka smetana za bolj kremasto strukturo in morda škrob ali želatina za rahlo zgostitev. Osnova vodnega je zmes sadnega soka ali kaše, lahko tudi primernih koščkov sadja, in sladkornega sirupa (v vodi do primerne gostote skuhan sladkor). Podoben je zadnje čase zelo popularni jogurtov sladoled, narejen podobno kot vodni, a z dodatkom jogurta. Lahko se lotimo še kakega bolj drznega eksperimenta, na primer slanega, zelenjavnega, sirovega, celo mesnega sladoleda.

Stvar se zaplete, ko je treba maso zamrzniti. Nočemo, da bi bila struktura trda kot led ali celo kamen, ampak si želimo čim bolj kremasto. Zato je treba osnovo med zamrzovanjem mešati in ob tem strgati zamrznjeni del z oboda in dna posode. Prav to počne stroj za pripravo sladoleda. Cenejši za domačo rabo imajo posodo, ki jo je treba vsaj 24 ur pred uporabo ohlajati v zamrzovalniku. Precej dražji imajo zamrzovalno enoto že vgrajeno. Po starem so delali sladoled tako, da so v večjo posodo dali zdrobljen led, zmešan s soljo, vanj pa manjšo kovinsko posodo s sladoledno maso, nato so z lopatico ročno mešali in strgali obod, vse dokler se zadeva ni primerno strdila. Gre tudi tako, da posodo s sladoledno zmesjo damo v zamrzovalnik, nato pa vsakih deset ali 15 minut vzamemo ven, temeljito premešamo in damo nazaj, vse dokler se zadeva primerno ne strdi. A strukturo profesionalnih izdelkov na vse opisane načine težko dosežemo.

Jože Žerdin Domači sladoled je atrakcija različnih prireditev doma.

Izredno kremast in zelo hitro pripravljen sladoled se da narediti tudi tako, da v maso med mešanjem postopoma dolivamo tekoči dušik - v nekaterih boljših in "molekularni kuhinji" naklonjenih restavracijah počnejo prav to. A tak postopek zahteva ogromno previdnosti (ko se tekoči dušik uplini, se ohladi na minus 196 stopinj Celzija) in uporabo ustreznih zaščitnih sredstev, predvsem pa ni najbolj dostopen za domačo rabo. Gre za tehnični plin, ki ga je zelo težko dobiti v jeklenkah, ki bi bile dovolj majhne. Tudi najmanjše so drage, a jih je mogoče vsaj ponovno napolniti - cena plina je zanemarljiva. Morda se bo kdo le spomnil izdelati in ponuditi tržišču nekaj podobnega steklenicam za sodavico, primernega tudi za amaterske kuharje, kar bo omogočalo varno in kontrolirano izlivanje - in potem bo tudi priprava (vrhunskega!) sladoleda mnogo preprostejša ter predvsem hitrejša.

No, obstaja lažja pot - ne ravno do sladoleda, ampak do podobnih ledenih sladic, kot so zmrzline (parfaiti). Pri teh maso, ki pa mora biti zelo zračna oziroma penasta (torej vanjo rahlo vmešamo sneg iz beljakov ali/in stepeno smetano), damo v primeren model in zamrznemo. Če počnemo to po plasteh različnih mas, dobimo ledeni kolač ali torto. Še ena opcija mrzle osvežitve so sorbeti, ki jih lahko pripravimo tako, da koščke globoko zamrznjenega sadja zmeljemo v posebnem strojčku, z nastavkom za mletje ledu paličnega mešalnika ali kuhinjskega robota (multipraktika). Kar nastane, takoj damo v kozarce in rahlo zalijemo s kakim penečim se vinom, ohlajenim čajem, sokom, žgano pijačo ... A taki sorbeti načeloma niso mišljeni kot sladice, ampak se praviloma postrežejo med hodi daljšega obroka - na primer po topli predjedi ali prvi glavni jedi.

PONEDELJEK, 24. JUNIJ

Pričetek novega delovnega tedna se bo odvijal umirjeno pod pokroviteljstvom Lune v znaku Ribi. S pomočjo povečane intuicije boste lahko uspešno delovali, poslušati morate svoje občutke. Mogoče bo to trenutno malce skregano s pametjo, vendar nič hudega! Sledite srcu in na pravi poti boste do dobrih razpletov.

Več aspektov planetov vas podpira, opozoriti pa je potrebno na kvadraturo Venere z Neptunom, ki opozarja, da je potrebno paziti na denar! Vse prehitro vam lahko spolzi med rokami.

TOREK, 25. JUNIJ

Prazničen dan državnosti bo mineval prav prijetno. Luna bo vstopila že v jutranjih urah v znak Ovna, zato bo prisotna ognjena energija strasti in zanosa. Dolgo ne boste zdržali na mestu, potreba po dinamiki, gibanju, akciji, bo v ospredju. Kot naročen čas za izlete, srečanja in konkretno delovanje!

Še pred opoldnevom nastopi kvadratura med Luno in Soncem, zadnji lunin krajec v znaku Ovna. Vsekakor bo potrebno umiriti telo in duha ter zavestno gojiti diplomatski odnos, kajti mimogrede vas lahko zanese v konfliktno situacijo!

SREDA, 26. JUNIJ

Aktivnemu dopoldnevu, v katerem bodo vaše aktivnosti rojevale dobre sadove, sledi popoldanski čas, v katerem se odsvetuje zaradi vpliva Saturna sprejem pomembnejših odločitev. Naj se vam ne mudi, času je potrebno dati čas!

Lahko, da bo prišlo do kakšne ovire ali zamude, vendar bo ta vpliv kaj hitro minil in energije se bodo sprostile že v večernih urah, ko bo Luna v lepem odnosu z Venero spodbujala druženje in prav prijetno bodo minevale zadnje urice tega dne.

ČETRTEK, 27. JUNIJ

Še v nočnih urah bo planet komunikacije in trgovine, ki je zadolžen za delo, Merkur, vstopil v znak Leva. V tem znamenju bo prišla do polnega izraza njegova ustvarjalna žilica, smisel za organizacijo, estetiko in lepoto. Z mnogo pozitivnega pristopa bo vsekakor delovati veliko lažje!

Sonce bo v dobrem odnosu z Uranom, kar lahko prinese kakšen nepričakovan preobrat, pozitivno spremembo.

Lunin kvadrat z Marsom v dopoldanskem času prinaša nekoliko napeto energijo, vse preveč boste nestrpni in preveč se vam bo mudilo. Potrebno se bo zavestno umiriti!

Vsekakor bo to lažje storiti v popoldanskih urah, ko bo Luna prestopila v znamenje Bika in energije bodo postale veliko bolj prijazne.

PETEK, 28. JUNIJ

Petek bo precej umirjen, prijeten dan, v katerem boste lahko premišljeno urejali svoje zadev, tudi materialne in finančne narave. Delo na prostem, na vrtu, z rožami, gibanje v naravi, v gozdu, vas bo revitaliziralo in ne bo manjkalo dobre volje in pozitivne energije. Dan je dober za nakupe in prodajo!

Razpoloženje bo nekoliko lenobno, ležerno, vendar nič hudega. Nikamor se vam ne bo mudilo. Poskrbite za razvajanje telesa in duše, poskrbite tudi za kakšen izvrsten obrok hrane.

SOBOTA, 29. JUNIJ

Zelo prijetna sobota je pred vami, v kateri si skušajte planirati preživljanje časa na prostem. Narava bo vaš največji zdravitelj duše in telesa, črpali boste njeno moč in se odlično počutili. Zaradi vpliva Plutona je v tem dnevu moč regeneracije povečana, zato lahko odlično obnovite svoje zaloge notranje moči.

V pozno večernih urah Luna prestopi v Dvojčka, po katerem bo potovala prihodnja dva dni.

NEDELJA, 30. JUNIJ

Obeta se živahna nedelja pod okriljem Lune, ki bo potovala po znaku radoživih Dvojčkov. Potreba po dinamiki, spremembah, srečanjih, izmenjavi mnenj, dogovorih, nakupih, obiskih, izletih itd … bo močno povečana, zato nikakor ne ostajajte doma.

Dan je več kot odličen za druženje, zabavo in zelo prijetno preživljanje prostega časa.

PONEDELJEK, 1. JULIJ

Pričetek novega tedna v novem poletnem mesecu se bo odvijal zelo živahno pod vplivom Lune, ki bo potovala po znaku Dvojčka. V zgodnjih jutranjih urah je lahko zaradi vpliva Neptuna vlada zmedenost, ki pa se bo zelo hitro umaknila bolj skladnim aspektom.

Komunikacija bo odlična, dan je dober za sestanke, sprejem odločitev, pisanje, učenje, opravljanje izpitov, prav tako je dan dober za nakupe, opravljanje krajših poti ter za izlete.

Astrologinjo Dolores Volasko lahko spremljate na uradni facebook strani: https://www.facebook.com/dolores.volasko.

Prepiri so sestavni del ljubezenske zveze. In naj smo še tako romantične ali nežne duše, se napetostim ter trenjem ne moremo izogniti. Saj veliko časa preživimo skupaj in naša življenja se pomembno prepletejo in tudi zapletejo. Še posebej stresni in brezkompromisni prepiri praviloma puščajo jezo, globoke frustracije in zamere, čeprav ni treba, da je tako. Pravzaprav so intenzivnejše izmenjave misli in občutkov celo zelo konstruktivne ter zagotovo prej rešujejo težave kot pometanje pod preprogo ali tiščanje glave v pesek. Seveda obstajajo številne psihološke strategije, ki lahko pomagajo, da iz konfliktov, brez zmerjanja in poniževanja, potegnemo kar največ. Če boste k partnerju pristopili z veliko empatije in volje za razumevanje njegovega zornega kota, tudi če se z njim ne strinjate, ste naredili ogromno.

Dotik rešuje zaplete

Kljub odličnemu poznavanju "pravil" in korakov za reševanje konfliktov pa so čustva, posebej jeza, kdaj vendarle premočna in v pogovoru prevzamejo nadzor nad možgani ter tako (ne)hote za seboj puščajo brazgotine namesto rešitve zapleta. Pod stresom pač nismo najboljše verzije sebe, zato je vsako napeto razpravo najbolje začeti v čim mirnejših, ugodnejših pogojih, ko smo spočiti in nas otroci ves čas ne cukajo za rokave ali ne hitimo na naporni sestanek. Zgolj z željo, da dobite, kar želite, in brez motivacije, da izboljšate odnos, tudi ne bo šlo. Nasprotno, najnovejša raziskava Brittany Jakubiak s Katedre za psihologijo Univerze Syracuse in Brooke Feeney s Katedre za psihologijo na Univerzi Carnegie Mellon je pokazala, da je nežnost ključ, ki pomiri še tako neprijetno razvneto razpravo.

Prepričanje, da dotik rešuje zaplete, torej nikakor ni iz trte izvito. Njegov močan biokemijski učinek je namreč znanstveno potrjen, saj sproža nastanek povezovalnega hormona oksitocina in tudi izločanje hormonov sreče ali endorfinov. V številnih raziskavah, med katerimi so bili testiranci izpostavljeni močnemu stresu, pa je že nežen dotik občutno zmanjšal nivo stresnega hormona kortizola ter upočasnil in umiril močan srčni utrip. Zato pari, kažejo zaključki prej omenjene raziskave, ki se pogosteje nežno dotikajo, tudi sicer lažje komunicirajo, prijetneje rešujejo trenja, jih ne občutijo posebej stresno ter so veliko bolj motivirani, da prisluhnejo potrebam drugih.

Profimedia

Preobrat je zmeraj mogoč

V omenjeni raziskavi Jakubiakove in Feeneyeve je sodelovalo 140 parov, ki so se prepirali v laboratorijih, medtem ko so strokovnjaki z manipulacijo dosegli, da so se med burno razpravo prej ali slej tudi fizično dotaknili. Prvi skupini so tako naročili, da med pogovorom hkrati sodeluje pri povsem nevtralni aktivnosti, kot je sestavljanje kock, drugi, da se med tem držijo še za roko, ter tretji, da zgolj dvigujejo predmet brez fizičnega kontakta, tako so roki zaposlili vsem. Pare so med prepirom snemali, pred začetkom in ob koncu pa zaprosili še, da izpolnijo vprašalnik.

In ugotovitve? Tisti, ki so se med razpravo dotikali, so bili veliko konstruktivnejši pri iskanju kompromisov, pripravljeni poslušati ter sodelovati pri reševanju težav. Prav tako jim ni bilo težko priznati in sprejeti svojega dela krivde ter odgovornosti za zrelo vedenje - in kljub negativnim vibracijam so partnerju še naprej izkazovati pozitivna čustva. Veliko manjši stres kot sicer so doživeli celo tisti, ki so bili sprva zelo nezadovoljni z odnosom, a so se med prepirom dotikali, izmenjava mnenj pa je bila prijaznejša kot v kontrolni skupini. Dotikanje ni vplivalo le na kritičnost pogleda ter na moč obrambnih mehanizmov, res pa je, da med udeleženci nista bila izraziteje prisotna. Da bi se strokovnjakinji še dodatno prepričali v moč dotika, sta nato omenjenim dodali še kontrolno skupino, v katerih so si kandidati med razpravo morali zamišljati, da jih partner nežno boža po roki. Kar je bilo dovolj, da so bili manj napeti, kažejo poročila.

Trik za mirno in dolgo zvezo je torej zelo preprost. Če odmislimo nekaj dobre volje in zavestno odločitev v začetku pregrevanja ozračja. Če vas pa vročica preseneti, imejte v mislih, da nikoli ni prepozno za preobrat.

"Vsako leto nas je manj. V zadnjih dveh letih smo se poslovili od nekdanjih soigralcev Romana Cimerlajta, Iva Lipnikarja, Stanka Ozima, Franca Sternada, Damirja Grlocija, Vilija Šranca, Andreja Muršiča in tudi od dolgoletnega predsednika nogometnega kluba Pohorje Marjana Cvikla," je s spominom na pokojne zbrane nogometaše, ki so pisali zlate strani ruškega nogometa v letih od 1971 do 1977, na že 19. druženju nagovoril predsednik organizacijskega odbora srečanja Stanko Dobaj. "A tisti, ki smo tukaj, se ne damo. Verjamem, da se bomo imeli prijetno," je še dodal Dobaj. In so se tudi imeli.

Spomini na mladostna leta, ko so nosili prepoznavni zeleno-beli dres ruškega nogometnega kluba - ta je v sezoni 1974/1975 v prvi slovenski ligi za ljubljanskim Mercatorjem in soboško Muro osvojil še zdaj nedosegljivo tretje mesto -, so ob okusni hrani in žlahtni kapljici privreli na plan. Tudi anekdot, ki so spremljale njihovo nogometno pot, ni manjkalo, tako da se je srečanje končalo v poznih večernih urah.

NK Pohorje Ruški stadion sedaj zasedajo mlajše selekcije

"Nogomet sem igral za Jakob, na nagovor žal že pokojnega svaka Cirila Zimeta pa sem prestopil v ruški klub in bil eden najmlajših v ekipi, ki je igrala v prvi slovenski ligi. Igral sem na levi strani napada, bodisi kot krilni napadalec ali igralec za zvezo. Z levico sem zabil veliko golov, nekaj tudi z glavo, čeprav sem po rasti nizek, a sem bil iznajdljiv. Lepo je biti med nekdanjimi soigralci," je spomine obudil 65-letni Drago Domadenik. Tudi 63-letni Dušan Štraus, najmlajši nogometaš iz obdobja največjih uspehov ruškega kluba, je reden gost srečanj nekdanjih soigralcev. "Za prvo ekipo sem v slovenski ligi igral le leto dni, saj sem moral k vojakom, ko sem se vrnil domov, sem nogometno pot nadaljeval v klubu Pekre - Limbuš, zanj igral nekaj let in bil nato tudi trener članske ekipe. Vesel sem, da se srečujemo vsako leto in obujamo spomine. Upam, da se bo ta tradicija nadaljevala še veliko let."

Ivan Posavec je eden najbolj rednih udeležencev srečanj ruških nogometnih veteranov. Zagrebčan, ki je že 58 let Rušan. "V Ruše sem se preselil zaradi službenih obveznosti in tukaj sem tudi ostal. Deset let sem igral nogomet za Pohorje, tudi trener mlajših klubskih selekcij sem bil, od leta 1974 pa tekme ruškega kluba le še spremljam kot gledalec," je razložil 87-letni Posavec. Čeprav bo šele novembra dopolnil 88 let, je rojstni dan že zdaj obeležil. "Fante sem počastil z nekaj litri vina, saj se bomo v takem številu spet srečali čez leto dni. Kdo ve, kaj se lahko v tem času zgodi," je malo v šali dodal še vedno čili Posavec.