Tim Gajser kot Feniks iz ... blata
Po dobrih dveh letih in zmagah na šestih zaporednih preizkušnjah je slovenski dirkač spet vodilni v svetovnem prvenstvu
Zdelo se je že, da je Tim Gajser ostal korak za najboljšim. Da so ga zdelale poškodbe, da so mu spremembe v zasebnem življenju prinesle kakšno desetinko na progi, da so mu misli na ameriški superkros zamajale osredotočenost in da mu je zmanjkalo motivacije. Le kdo bi mu zameril, ko pa je svetovni prvak v elitnem razredu motokrosa MXGP postal že kot novinec. Kaj takega je v smetani avtomotošporta uspelo le še Marcu Marquezu (motoGP). Še Lewisu Hamiltonu (formula ena) in Valentinu Rossiju (motoGP) je zmanjkalo nekaj točk. Povedano drugače – za tak dosežek lahko kandidirajo le največje bodoče legende.
Na prvih treh dirkah sezone je pet od šestih voženj dobil Antonio Cairoli, na zadnjih treh je vse Tim Gajser.
Ko je v blatu v Mantovi 22-letnik padal kot po tekočem traku, se je sezona zasukala.
Trinajst točk prednosti ima Slovenec pred enajst let starejšim Italijanom po osmih od 19 dirk.
In Gajser je med njimi. Tudi, ker se je znal pobrati po padcih. Dobesedno. Še pred lansko sezono je tako močno treščil ob tla, da mu je bilo treba čeljust rekonstruirati z vijaki. Na prvi dirki ni nastopil, na naslednjih treh je bil daleč od boja za najvišja mesta. Ob premočnih KTM-ih se je zdelo, da mu je sezona že šla po zlu – a zaključil jo je z dvojnim drugim mestom. Še en velik preobrat pa je 22-letnik pokazal letos. Prve tri dirke oziroma pet zmag Antonia Cairolija na šestih preizkušnjah je nakazovalo na dolgočasno sezono, na dominacijo 33-letnega sedemkratnega svetovnega prvaka. Tudi blatna kopel na peti dirki v Mantovi, v kateri je Cairoli dvakrat slavil, Gajser pa brez zaščitnih očal komaj prišel do šestega in desetega mesta, je to potrjevala. Da je bolelo še bolj, se mu je to zgodilo pred bataljonom lastnih navijačev, in veliko tolažbe je bilo potrebne, da je zbral energijo in jih šel pozdravit.
Odtlej je minil en mesec. In tri dirke. In šest Gajserjevih zmag. Morda v nedeljo v Latviji sledita še sedma in osma? Ne vemo, jasno pa je, da bo po dveh letih na hondi številka 243 spet rdeča – v čast novemu vodilnemu v skupnem seštevku. Trinajst točk prednosti pred še edinim tekmecem Cairolijem pomeni, da si lahko ob Italijanovi zmagi (za 25 točk) še vedno privošči kiks in četrto mesto (ki prinese 13 točk). A do konca sezone je še dolga. Dirkači niso še niti na polovici – za njimi je osem od 19 dirk. Kako hitro pa se lahko vsi upi razblinijo, so minuli vikend v Rusiji na boleč način izkusili kar trije dirkači. Nekdanji Gajserjev moštveni kolega Jevgenij Bobrišev, Alessandro Lupino in Clement Desalle so se pri padcih na prvi preizkušnji poškodovali in jih na start druge več ni bilo.
190. obletnica rojstva "kralja" Slovenskih goric
Eden najboljših poznavalcev njegovega življenja in dela, zgodovinar Igor Zemljič, je že leta 1993 o njem napisal knjigo in ga poimenoval za "kralja" Slovenskih goric. V zgodovinski literaturi je običajno predstavljen kot napreden kmet, ki je s svojim gospodarskim in političnim delom precej zaslužen za razvoj in krepitev slovenske narodne ideje v Slovenskih goricah.
Vinogradnik, ki je že sredi 19. stoletja prideloval ledeno vino
Čolnik se je rodil 3. avgusta 1830 pri Svetih Treh Kraljih, večino otroštva pa je preživel na Drvanji pri Benediktu v Slovenskih goricah. Njegov oče Matija je bil zelo narodno zaveden in za sodoben razvoj kmetijstva zavzet kmet. Šolska znanja je začel pridobivati v domači dvorazrednici, nato pa ga je oče vpisal v mariborsko gimnazijo. Leta 1849 je odšel na šolanje v Ljubljano, kjer je na liceju obiskoval kmetijska predavanja za učiteljske in duhovniške pripravnike, vpisal pa se je tudi na živinozdravniško in podkovsko šolo, ki jo takrat vodil Janez Bleiwes. Ob živinozdravniškem znanju se je v Ljubljani navdušil tudi za sadjarstvo in vinogradništvo. Po vrnitvi domov je nova spoznanja uveljavil na domačem posestvu, hkrati pa je kot odposlanec Štajerske kmetijske družbe potoval po številnih kmetijskih razstavah od Pariza do Petrograda. S potovanj je domov prinašal tudi številne živali, rastline in semena, ki jih je nato gojil na svojem obsežnem posestvu. Leta 1861 si je tam postavil nov in sodoben hlev, leta 1864 še neogotskemu dvorcu podobno stanovanjsko stavbo (domačini so jo poimenovali grad) in leta 1869 še velik "kranjski kozolec", ki je bil prava posebnost v Slovenskih goricah.
Dopisnik Kmetijskih in rokodelskih novic
O svojih dosežkih je pogosto pisal v Kmetijske in rokodelske novice in pozneje dopisoval še za mariborski Slovenski gospodar. Leta 1861 se je poročil z Ano Fanedl, hčerko premožnega trgovca iz Lenarta. V 15-letnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Po navedbah kronistov in ocenah zgodovinarja Igorja Zemljiča je bil Dominik Čolnik eden najpomembnejših vinogradnikov svojega časa. Že leta 1859 je pisal o pridelovanju ledenega vina, katerega je prvič na svetu tudi istega leta pridelal. Imel je svojo trsnico in na svojih posestvih je gojil več kot 400 sort vinskih trt. Za svoja vina je dobil številna priznanja na razstavah po Štajerski in na celo na dunajski svetovni razstavi leta 1873. Poleg vinogradništva se je ukvarjal še s sadjarstvom in svoje cepiče je brezplačno pošiljal številnim slovenskim učiteljem.
Na Drvanji je ustanovil kmetijsko čitalnico
Gospodarski uspeh in ugled mu je koristil tudi pri političnem delovanju. Kmalu je postal ena osrednjih osebnosti političnega življenja v lenarški okolici. Na volitvah je agitiral za slovenske kandidate, govoril je na številnih taborih, bil pa je tudi med zaslužnimi za ustanovitev Slovenske matice in časopisa Slovenski gospodar. V svojem "dvorcu" na Drvanji je 15. avgusta 1869 ustanovil kmetijsko čitalnico, njegovo posestvo pa je bilo širše poznano med Slovenci. Obiskovali so ga mnogi politiki, gospodarstveniki in narodni delavci iz Maribora, Ljubljane in od drugod. Prijateljeval je z Ivanom Hribarjem, Jankom Sernecem, Josipom Vošnjakom in številnimi drugimi znanimi osebnostmi tistega časa. Zaradi razkošnega življenja, mecenstva in številnih požarov je zašel v dolgove. Leta 1880 je bilo njegovo posestvo razprodano na dražbi, Čolnik pa se je nato preživljal le še s svojim živinozdravniškim znanjem iz Ljubljane. Nameraval je izdati knjigo Trsoznanstvo, v kateri je opisal več kot 1500 vinskih trt, a je 27. decembra 1893 prej umrl pozabljen in brez družine. Sto let po smrti so mu na hiši pri Svetih Treh Kraljih odkrili spominsko ploščo.
