(SVETOVALNICA) Kdo mi povzroča stres?

Petra Cvek, uni.dipl. andragoginja in spec. psihoterapije, 29.4.2020
Profimedia

Jutranja vožnja v službo je za mnoge le eden izmed stresnih dogodkov dneva. Prepričani, da je doživljanje stresa v jutranji prometni konici nekaj popolnoma normalnega, se niti ne vprašamo, ali bi lahko bilo tudi drugače. In enako velja za številne druge situacije, ki jih izkusimo v službenem ali domačem okolju.

A ostanimo še za nekaj trenutkov pri vožnji, saj verjamem, da je to situacija, s katero se lahko mnogi povežemo, hkrati pa je uporabna tudi za podajanje odgovora na vprašanje kdo nam povzroča stres.

Ko smo torej del jutranje prometne konice različni ljudje razmišljamo o različnih stvareh. Poskušajte se spomniti zadnje vožnje v službo ali pa neke druge podobne situacije. Kakšna je bila – je bila prijetna ali neprijetna, mirna ali pa polna živčnosti? Bi rekli, da je bila stresna ali sproščujoča? Poskušajte se spomniti tudi, kaj ste med vožnjo razmišljali? Čemu ste posvečali pozornost – sebi ali temu, kar so delali drugi?

Vse, o čemer razmišljamo, vpliva na naše počutje

Običajno razmišljanje nekoga, ki vožnjo doživlja kot stresno – in takšno je bilo pred leti tudi moje razmišljanje – je:

Zamudila bom; Kdo mu je dal izpit; Zakaj vozi tako počasi; Zakaj ne spelje, če pa je že zelena luč na semaforju; Joj, kakšna gneča; Spet ta rdeča luč na semaforju; Hoče me izsiliti in se vriniti pred mene itd. Kar težko je ob teh misli vožnjo doživljati drugače kot stresno izkušnjo, mar ne?

Če zgornji opis predstavlja običajno doživljanje mnogih, pa imamo na drugi strani tudi ljudi, ki vožnje še zdaleč ne doživljajo kot zelo stresne, tudi če ta poteka v jutranji konici. V čem je razlika?

Razmišljanje, s katerim poskušam, in sem pri tem tudi velikokrat uspešna, nadomestiti prvotno razmišljanje, je:

Hvaležna sem, ker imam avto; Hvaležna sem za cestno infrastrukturo; Hvaležna sem, da imam denar, s katerim sem si lahko avto kupila in ga lahko tudi vzdržujem; Hvaležna, ker imam denar, da lahko kupim gorivo; Hvaležna sem, da se imam priložnost odpeljati na poslovni sestanek, saj to pomeni priložnost za nov posel. Ob teh mislih je težko doživljati stres, mar ne?

image
Profimedia Dejstvo je, da smo mi tisti, ki drugim ljudem in okoliščinam pripisujemo pomen, s tem pa vplivamo tudi na svoje počutje.

Stresa nam ne povzročajo drugi, povzročamo si ga sami

Vprašanje torej ni, kdo mi povzroča stres, temveč, kaj razmišljam, da sem ob tem v stresu. Stres si namreč povzročamo sami s svojim mišljenjem. In vsakokrat, ko se zavemo, da neko situacijo doživljamo kot stresno, se vprašajmo, o čem razmišljamo. Prav to je namreč tisto, s čimer si povzročamo stres.

Stres ni nekaj, kar bi prihajalo od zunaj, čeprav pogosto vzrok zanj iščemo prav tam – včasih v drugih ljudeh in njihovem početju, včasih v zunanjih okoliščinah. A dejstvo je, da smo mi tisti, ki drugim in okoliščinam pripisujemo pomen, s tem pa vplivamo tudi na svoje počutje.

Ko se zavemo, kaj v situacijah, ki jih doživljamo kot stresne, razmišljamo, bomo v svoje misli lahko tudi podvomili in se vprašali, ali so resnične ali morda le malce ne pretiravamo. Poleg tega pa jih, ko jih ozavestimo, lahko nadomestimo z novimi.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku