Svetovalnica: 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo

Petra Cvek, spec. psihoterapije in uni.dipl.andragoginja, 12.2.2020
Profimedia

Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge, je eno od petih obžalovanj, ki so jih umirajoči zaupali Bronnie Ware, negovalki in avtorici knjige 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo.

Ostala obžalovanja so še: želim si, da ne bi toliko delal; želim si, da bi si upal izraziti svoja čustva; želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji; želim si, da bi si dovolil biti srečnejši. A naslovno obžalovanje je eno tistih, ki ga pogosto slišim tudi na svetovanjih. Pa tudi njegove izpeljanke: želim si, da bi lahko delal/-a več stvari zase; želim si, da bi lahko bil/-a to, kar sem; želim si, da bi mi ne bi bilo treba toliko skrbeti za druge; želim si, da ne bi pozabil/-a nase.

Smo res lahko zvesti še komu drugemu kot le sebi?

Verjamem, da smo vedno zvesti le sebi in da vedno delamo tako, kot verjamemo, da je najboljše za nas. Tudi, ko na videz delamo za druge, delamo za sebe, delamo tisto, kar na zavedni ali nezavedni ravni prepoznamo kot dobro zase. Ko omenim to na svetovanju, me ljudje pogosto začudeno pogledajo in vprašajo, kaj mislim s tem, ko rečem, da delamo stvari, ki jih na nezavedni ravni prepoznamo kot dobre zase.

Večino stvari počnemo nekako avtomatično, ne da bi kaj veliko razmišljali o tem, čemu jih pravzaprav delamo. Delujemo iz našega nezavednega, bi lahko rekli. Delamo tisto, česar smo vajeni, tisto, kar smo se naučili, da je prav, tisto, kar smo slišali, da bi morali.
image
Profimedia Manj dela in več druženja s prijatelja bi si v svojem življenju želeli umirajoči, če bi lahko zavrteli čas nazaj.

Če bi nas nekdo vprašal, čemu nekaj pravzaprav počnemo, mu morda ne bi niti znali odgovoriti, saj se teh razlogov običajno ne zavedamo. Zato se večinoma tudi ne sprašujemo o tem, čemu nekaj sploh počnemo in težko sprejmemo, da ne delamo za druge in nismo zvesti drugim, temveč sebi.

Ozavestimo koristi vsega, kar počnemo in spoznali bomo, da smo vedno zvesti le sebi.

Čemu npr. pripravimo nedeljsko kosilo za družino, čeprav to pomeni, da moramo celo dopoldne pripravljati različne jedi in celo popoldne pospravljati, ko gostje odidejo? Kako to, da to počnemo, čeprav smo po tem na koncu utrujeni in se zdi, da nismo imeli prav veliko od dneva, ki je minil? Ker se spodobi? Ker je to počela že naša mama? Ker ostali nimajo časa za kuhanje in jim bomo s povabilom na kosilo naredili uslugo? Ker so nas drugi prosili, če lahko pridejo na kosilo?

Ali pa morda zato, ker smo si zaželeli druženja z družino, ker smo jim hoteli postreči z nečim dobrim, ker smo jih hoteli lepo pogostiti, ker verjamemo, da je to nekaj, kar naj bi dobre mame ali očetje naredili, ker verjamemo, da je to način, kako ohranjamo povezanost z ljudmi, ki so nam pomembni?

Čeprav se zdi, da smo kosilo pripravili za druge, smo bili z njegovo pripravo pravzaprav zvesti sebi in temu, kar nam je pomembno. Naredili smo nekaj, od česar smo imeli korist – zadovoljstvo ob pogledu na zbrano družino, veselje ob njihovem navdušenju nad dobrim kosilom, občutek bližine in povezanosti ob skupnem kosilu in sproščenem pogovoru, občutek, da nam je uspelo poskrbeti za prijetno druženje itd.

image
Profimedia Želim si, da bi bil zvest sebi in ne živel za druge, je bil najpogostejši odgovor umirajočih.
Živimo torej tako, da smo zvesti sebi in temu, kar verjamemo, da je dobro za nas.

In biti povezan z ljudmi, biti del skupnosti, biti del nečesa, čemur lahko pripadamo, je nekaj, kar potrebujemo vsi in se tega še kako dobro zavedamo. Zato se na vso moč trudimo, da bi ugodili drugim, da bi nas ti sprejeli in zdi se, da živimo in delamo za njih. A v resnici delamo le tisto, kar prepoznamo kot dobro za nas.

Spoznanja iz knjige 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo:
1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge
2. Želim si, da ne bi toliko delal
3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva
4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji
5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši
Avtorica knjige, ki je prevedena tudi v slovenščino, je Avstralka Bronnie Ware. Založnik jo opisuje kot žensko nemirnega duha, ki je dolgo časa potovala po svetu in živela iz rok v usta, brez stalnega naslova ali vira dohodka. Šele po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami, je našla pot do sebe in pogumno stopila v lastno moč. Spoznanja, o katerih govori v knjigi, so izkušnje umirajočih, za katere je pomagala skrbeti kot negovalka.
Anketa

Na katerem področju najpogosteje ustvarjate z rokami?

Sudoku