Samooskrba: Kako je nastala domača visoka "koronagreda"

Aljoša Stojič, 14.5.2020
Aljoša Stojič

V vsakem slabem je vselej nekaj dobrega, novi koranovirus je kriv, da smo doma nabavili novi visoki gredi.

Najprej naj razčistimo glede samooskrbe. Na mojem vrtu mi ne bo zneslo biti samooskrben vsaj še dobro desetletje (do penzije), ker iz objektivnih razlogov nisem v fazi popolne predanosti vzgoji visokega fižola in jesenskega radiča. Vem, ker smo tudi v Večeru v nedeljo večkrat na dolgo in široko pisali o lastnem pridelovanju zelenjave in zelišč (tudi na balkonu v bloku je takšna eko in bio dejavnost nadvse popularna), da je baje za samooskrbo družine dovolj 60 kvadratnih metrov. Ampak meni iz nešteto razlogov vedno zmanjka časa, da bi dosegel tak nivo pridelka, da mi ne bi bilo treba v trgovini z maskami in ljudskimi šemami razen banan in ananasa kupovati ničesar drugega. Neizmerno cenim ljudi, ki jim je tak podvig - da imajo korenčka, redkvic in zelja vselej na pretek - uspel; glede na števec strokovnjakov za sadje in zelenjavo, predavanja in tečaje, spletne forume in delavnice je v Sloveniji normalno, da je vse polno vrtičkarjev, ki jim uspe.

image
Aljoša Stojič Miki, kralj našega vrta

Ni mi treba iti daleč, da v živo zrem v vrtičkarsko deveto simfonijo: sosed za prvim ovinkom mojega rutinskega koronasprehoda je vseskozi na preži, kot da bi komaj čakal, da mi sklonjen nad vrtninami ali z zalivalko v rokah pomaha in bežno reče "zdravo", ko grem mimo. Mlada čebula mu je pognala do kolen, zato je še raje v kratkih hlačah, med solato bi se počasi že lahko skril kot slon med jagodami, za paradižnike pa je pripravil takšno streho, kot da bodo sadeži šotorili v sindikalnem kampu v borovem gozdu na Jadranskem morju in jim nevihta ne sme zmočiti nežne kože.

image
Aljoša Stojič Rožmarin je zacvetel.

​Paradižnik iz betona

V koronakrizi se je izkazalo za odlično, da sedem Slovencev od desetih živi v hiški, ki ji tradicionalno pripada vsaj nekaj metrov zemlje - za mali nogomet ali golf zelenico, tudi za koronaparti z žarom, najpogosteje pa za vrtne užitke. Za dober rezultat je nujna odlična priprava - igralcev v športu in na odru, kot tudi tal (zemlje) v vrtičkarstvu. Vrtičkarska štajerske legenda Miša Pušenjak je svoje bralce, poslušalce in posnemovalce, torej tudi mene, večkrat napeljevala, naj nujno izmerimo kislost oziroma pH-vrednost tal. Ampak tako daleč še nisem prišel, zanašam se na šesti čut oziroma splošne smernice razvoja vrtičkarstva: malo dognojevanja, dodajanja boljše zemlje, komposta, alg, pripravkov iz kalija in kalcija itd. Nisem si še utegnil nabaviti lakmusovega papirja, s katerim si lahko vsak vrtičkar za silo izmeri, ali je njegova zemlja kisla ali alkalna. Kot bi se bal ugrizniti v kislo jabolko ... A iz izkušenj vem, da na našem vrtu zelo dobro rastejo zelišča, črna redkev, zelje, brstični ohrovt, rdeča pesa in koleraba, paprike, feferoni in čiliji, bučke, tako-tako mi uspevajo grah, fižol, kumare, medtem ko je paradižnik vsako leto bolj žalostnega videza, podobno je z revnim česnom in čebulo. Paradižnik bi prvi sosedi verjetno zrasel še iz betona, se mi zdi, meni pač ni usojena samooskrba s tem rdečim povzpetnežem. Vsekakor mi je zraven "lušta" v trgovini lažje preboleti nevzdržno pomanjkanje osnovnega vrtičkarskega znanja.

image
Aljoša Stojič Njami!

​Testni gredi, dve rački in polži

Da bi si olajšal delo in prekril neznanje, sem si pred petimi leti - po nasvetu prijateljice Maje - nabavil dve manjši, zame testni mali visoki gredi (90 x 50 cm obdelovalne površine), ki sta se izkazali za zadetek v polno. Na njih zelo dobro obrodi praktično vse, kar vtakneš noter, neprimerno bolje in z manj truda kot na vrtu: dva jajčevca, denimo, beli in rdeči, sta nam minulo sezono hvaležno služila vse od julija do poznega oktobra, pa smo jih trgali praktično nonstop. Pa portugalski lazarji imajo prek visokih gred daljšo pot do cilja (svežega zelenja), tudi lažje jih je zaznati, odstraniti oziroma pokončati - pri tem neljubem opravilu sta mi sicer v veliko pomoč indijski tekačici, ki počistita mrčes, žuželke in polže boljše od robotskega sesalnika, naše zeleno veselje pa pustita pri miru.

image
Aljoša Stojič Koprive in solata

Že po prvi uspešni sezoni z malima visokima gredama sem kanil nabaviti eno večjo, ampak ker vsak izgovor pride prav, mi je vedno zmanjkalo časa - no, nama obema z ženo ga zmanjkuje, jaz novinar, ona medicinska sestra ... Tako dolgo sem mencal, da me je moral ozavestiti koronavirus. Ko je bila začetna panika mimo in sem dojel, da sonce še vedno vsako jutro vzhaja, sem moral najti nekaj, s čimer si bom v prostem času (po delu od doma) popolnoma okupiral misli. Verjetno ste že uganili, visoka greda je bila ta, ki me je rešila, da se nisem dokončno pogreznil v apatijo, po možnosti ob vseh teh - večinoma nesmiselnih - ukrepih zblaznel in odšel direktno na ženino psihiatrijo.

image
Aljoša Stojič Marjeticam se je zmešalo.

Živel 1. maj!

​Dvomesečni projekt je bil - zdaj sem pa res prav ponosen, ko to pišem - na predvečer 1. maja dokončan. V družinskem krogu tako nismo nazdravljali ob kresu, temveč ob dveh novih visokih gredah. V slogu "ena ni nobena" smo si v času novega koronavirusa omislili dve novi visoki gredi. Lepi, leseni, kompaktni, veliki (3 x 1 x 0,8 m). Pohorski mojster ju je imel hitro "vkup", le nekaj tednov sta se po sili razmer morali gredi uležati v njegovi lopi, ker ju zaradi omejitev ni smel pripeljati na varno, k meni torej, ki sem najmanj tri občine stran. Mojster Pavel se je potrudil, ni kaj, vse je izdelal po PS-ju (po pravilih službe). Očitno je preučil zadnja znanstvena dognanja v izdelavi visokih gred: notranja obloga, spodaj mreža zoper nepovabljene krte in voluharje, kakovostni les s premazom itd. Samo še zemlja je manjkala in ta mali "samo" je postal en velik "ohoho". K sreči ob vseh telekomunikacijah obstaja še "bolha", s kmetom sva se zmenila v pol minute, za tip zemlje (nešpricana) in količino ter za najbolj ugoden prevoz njegovega znanca s traktorjem. Naslednji dan je bila zemlja s Ptujskega polja že na Dravskem polju oziroma na našem dvorišču (nisem mogel verjeti, da je takšna hitrost sploh možna!), samo prenesti jo je bilo še treba v visoki gredi. Manjši problem je bil ta, da je bil cilj oddaljen 20, 30 metrov, skipane zemlje pa štiri kubike. Ampak saj smo gor rasli v socializmu! Kaj je en dan delovne akcije (opravila sva jo s sinom) za deset let vrtičkarske sreče? Nič proti večnosti!

image
Aljoša Stojič Indijski tekačici na kosilu

Zemlja ni ena, zemlje je pet ton

​Ni odmora, dokler traja obnova, sem do cilja priganjal sina, še bolj sebe. Iz radovednosti sem se po triumfalnem zaključku akcije pozanimal, koliko je tehtala vsebina veder, ki sva jih prepeljala s samokolnico in vsipala v leseni škatli. Iz šole vem, da en kubik zemlje tehta približno eno tono, hrbet mi je govoril, da je teh kilogramov še nekaj več, strokovni članek pa me je razsvetlil takole: "Zemlja, čeprav je ena, je zelo drugačna. V osnovi je gostota zemlje odvisna od vsebnosti organske snovi in gline v njej. Bolj organska je snov v tleh, bolj je ohlapna in manj gosta, torej lažja. Več peska ali gline je tleh, večja je gostota zemlje in zato je kubični meter težji. Če gre za zelo lahka tla, lahko kubični meter zemlje tehta samo 400 kilogramov. Za kmetijska zemljišča in polja je ta številka 1,1-1,4 tone na kubični meter. Približno toliko tehta kocka na vrtu." Torej sva zmagala s petimi tonami zemlje.

​Ni odmora, dokler traja obnova

Pa zemlje še ni bilo dovolj, ne glede na to, da smo na dno visoke grede podložili dračje in razsekana veje (od domače smreke in slive), vmes pa dali še eno plast kartona (hrana za deževnike) in sena (da bodo deževniki in mikroorganizmi lažje zadihali). Na koncu pride tisto najboljše, torej črna, humusna zemlja, v kateri bodo korenine podivjale od užitka. Naročil sem jo pri našem trgovcu, 30 vreč so mi je pripeljali, za zadnjih 20 centimetrov višine za šest kvadratnih metrov površine (skupaj prek tone substrata za obe gredi).

image
Aljoša Stojič Jagode ne čakajo na maj.

Črne nikdar ni dovolj

​Ko mi je dragocena avstrijska črna prst polzela med prsti, sem se spomnil na Magno, ker mi je tako blizu, da bi jo lahko s pogledom zagrabil z našega mlaja, ki ga letos žal niso postavili. Sto hektarjev najboljše, črne zemlje na vodovarstvenem območju je šlo za tovarno za 200 delavcev. Lastnikom zemljišč so dali miloščino, deset evrov za kvadratni meter obdelovalne zemlje, ki je globoka približno štiri metre. Vrtičkarji za eno vrečo (40 litrov) te "iste" zemlje plačamo osem evrov (kubik zemlje, 1000 litrov, nas torej stane 200 evrov). Kmet iz Magnine zgodbe pa je za potencialne štiri kubike zemlje dobil 10 evrov!

​Zemlja je vredna več, kot so pripravljeni priznati (in zanjo odšteti) industrijski giganti. V vsaki taki zgodbi bi se morali že na začetku vprašati, od česa bo človeštvo preživelo, če sploh bo - po mojem ne od lakiranja nohtov in avtomobilov, ampak od rodovitne zemlje. Zato je vsakega metra škoda. In zato sem toliko bolj ponosen na svoji novi visoki gredi. Saj to je kapljica v morje industrijsko pridelane hrane, ampak sleherni ocean je sestavljen iz drobnih kapljic.

image
Aljoša Stojič Gomila prav pride.

Naj bo dobra letina, moji dragi vrtičkarji. Če ne drugega, se imamo na vrtu lahko tudi sami s sabo fajn, samooskrba in koronavirus dol ali gor.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku