O staranju: Če stari ljudje ne sprejmejo svoje starosti, je tudi ne morejo živeti polno

Urška Mlinarič, 18.12.2018
Profimedia

O kakovostnem staranju, minljivosti in še vedno tabuizirani smrti z antropologom z Inštituta Antona Trstenjaka dr. Jožetom Ramovšem.

Tako v Evropi kot v Sloveniji se soočamo s starajočim se prebivalstvom. Kaj pomeni kakovostno staranje, o katerem sami veliko govorite?

»Starost je življenjsko obdobje, ki se zelo razlikuje od mladosti in srednjih let, vendar ni v ničemer manj vredno in manj smiselno od njiju. Starost ima deloma tudi posebne življenjske naloge, drugačne od mladostnih, a v ničemer manj pomembne. Zato je za doživljanje vrednosti in smisla starosti pomembno, da človek svojo starost sprejme, da se sam aktivno trudi za njeno kakovost in da brez grenkobe v srcu sprejema solidarno pomoč drugih, da ohrani ali ustvari z nekom pristen medčloveški odnos. Že pesnik Simon Gregorčič je zapisal: 'Gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam.'

image
Profimedia Danes večina 80-letnikov živi bolj zdravo, kot so pred nekaj desetletji živeli 50-letniki.
Če nas ob staranju grabi panika ali misel nanjo podzavestno odrivamo, ne bomo mogli dozoreti.

Po upokojitvi je treba imeti dobro družbo, za to pa je seveda treba poskrbeti že prej. Zato so tako pomembni družina, partner, prijatelji. Na tem se tudi gradi kakovostna starost, ki pa v nasprotju s starostjo ne pride sama. Nanjo se je treba zavestno pripraviti v srednjih letih. Starost in minljivost sta dejstvi, s katerima se začnemo soočati že v zgodnjih letih. Znani psihoterapevt Viktor Frankl je ugotavljal, da je zavedanje o svoji minljivosti lahko najboljša motivacija, da čim bolj kakovostno razvijamo svoje življenje in sožitje z drugimi.«

Nepotreben strah zaradi staranja

Kaj danes pomeni biti star in kaj pozitivnega prinaša starost?

»Biti star pomeni marsikaj. In starost ljudje že stoletja doživljajo kot nekaj, kar ni dobro. Starost je nezaželena, saj jo spremlja pešanje življenjskih moči, zlasti visoko starost tudi bolezni. Je pa dobra novica, da lahko veliko bolezni že zdravimo, blažimo. Danes večina 80-letnikov živi bolj zdravo, kot so pred nekaj desetletji živeli 50-letniki. Zato se lahko tega starostnega zorenja objektivno čedalje manj bojimo. Pozitivne v starosti so seveda izkušnje, ki si jih je človek nabral z leti. Sam imam kot človek, ki je presegel 70 let, bistveno več zavednih, nezavednih, dobrih in slabih izkušenj kot nekaj let star otrok. In dobro je, da v starosti pozitivne izkušnje osvežujemo, sicer jih sproti pozabimo. Ob dobrih izkušnjah, lastnih in tujih, se namreč najbolje razvijamo, če se jih veselimo, smo nanje ponosni in zanje hvaležni. Dejstvo, da imamo v starosti pred sabo le še manjši del življenja, nas lahko zelo motivira, da iščemo pozitivne možnosti in jih skušamo izkoristiti za lastno zorenje, saj s tem bogatimo sebe in druge, s katerimi smo v stiku. Naj se nam strah zaradi staranja ne zažre v kosti, kajti potem smo tako neprožni, da ničesar ne dobimo in drugim tudi ničesar ne moremo dati. Tako umiramo že pred smrtjo.«

image
Tit Košir To, da večini v domovih za starejše ni omogočeno, da bi bivali v svoji sobi, je eno od hujših sistemskih nasilij nad ljudmi. Enoposteljna soba bi morala biti osnovna pravica, ne nadstandard, pravi Ramovš.

A zdi se, da danes vlada velik strah pred staranjem. Želimo ga zavreti tudi s posegi v telesu in na njem. Kako premagati strah pred staranjem?

»Tako, da možnosti, ki jih imamo v tem obdobju, izkoristimo za zorenje. Že pesnik Alojz Gradnik je zapisal: 'Ko odpadem, naj odpadem zrel.' Če nas ob staranju grabi panika ali misel nanjo podzavestno odrivamo, ne bomo mogli dozoreti v zrel, dober sadež. Tudi zato je v tretjem življenjskem obdobju, kot radi pravimo starosti, veliko ljudi kislih, sitnih, zagrenjenih, kritizirajočih, jamrajočih, za druge pustih, nezanimivih.

Tabuizacija starosti je problem, saj predvsem sami stari generaciji onemogoča, da bi si sproščeno priznala starost in jo sprejela. Kdor je ne sprejme, tudi ne more videti tistih posebnih življenjskih možnosti in nalog, ki so značilne samo za starost. In če stari ljudje ne sprejmejo svoje starosti, je tudi ne morejo živeti polno, zato svoje življenje doživljajo čedalje bolj brezciljno. Na koncu se jim to nesprejemanje vrača kot bumerang z dvojno škodo; sami sebe prikrajšajo za posebne možnosti življenja v starih letih, srednja in mlada generacija pa jih odrivata v osamo na rob družbe, da ne bi vzbujali dvoma o smiselnosti življenja ob utopičnih vrednotah porabniške družbe; biti vedno uspešen, mlad.«

Če stari ljudje ne sprejmejo svoje starosti, je tudi ne morejo živeti polno.

Pri nas so s starostjo močno povezani tudi domovi za starejše. Zakaj jih mnogi dojemajo kot hiralnice, zadnjo postajo pred smrtjo?

»Zato, ker se je v 20. stoletju - tako kakor vse stvari - tudi oskrba onemoglih razvijala po množičnem, serijskem, cenenem industrijskem načelu; domovi za stare ljudi niso bili nikakršna izjema. To pa ni v skladu s človeško naravo, saj je oskrba sestavljena iz dveh enako nujnih sestavin: ena je oskrbovalna storitev, druga je človeški odnos med oskrbovancem in negovalcem. Storitve so sedem osnovnih vsakdanjih opravil, ki jih potrebuje oskrbovanec za preživetje - umivanje, hranjenje, oblačenje, izločanje … Te je mogoče plačati in jih bo lahko opravil tudi robot. Ta celo ne bo mogel trpinčiti in izvajati nasilja nad nemočnim človekom, kar se pri ljudeh, tudi najbližjih, žal dogaja. Človeškega odnosa, ki ga imata oskrbovanec in negovalec, pa ni mogoče plačati, ne more ga nadomestiti nobena tehnologija. Je pa ta odnos zelo pomemben, zato je v Evropi odnosna oskrba v ospredju. Slovenija je na področju razvoja dolgotrajne oskrbe zaostala za celega četrt stoletja. Zelo pomembno je tudi usposabljanje družinskih oskrbovalcev, saj tri četrtine vse oskrbe opravljajo domači - družinski oskrbovalci -, domovi za stare ljudi pa četrtino. Če je danes v oskrbi štiri odstotke celotnega prebivalstva, jih bo čez dvajset let dva- do trikrat več in moramo se pripravljati na tisti čas. V Evropi poznajo 15 programov za oskrbo, pri nas poleg domov tudi strokovnjaki poznajo le še pomoč na domu in oskrbovana stanovanja; med temi 15 programi pride dom za stare ljudi šele na 14. mesto, za njim je samo še hospic za spremljanje umirajočih.

image
Tit Košir Jože Ramovš: »Slovenija je na področju razvoja dolgotrajne oskrbe zaostala za celega četrt stoletja.«

Tudi lastna stanovanja in hiše je že, takrat ko smo stari 50 let, treba arhitekturno prilagoditi potrebam v kasnejši starosti, da bomo v visoki starosti z lahkoto ostajali doma. Lastna enoposteljna soba v domu pa so za današnjega človeka osnovna pravica, na pa - kot rečejo pri nas - nadstandard; 15 tisoč ljudi od skupno 20 tisoč, ki so v domovih, si želi svojo sobo, pa se jim ta želja ne bo nikoli izpolnila. To je eno hujših sistemskih nasilij nad ljudmi. Če ima danes vsak otrok svojo sobo, koliko bolj potrebuje svoj intimni prostor star človek, ki se težko prilagodi drugemu, ki ima povsem drugačne navade od njega.«

Hospici v domovih za starejše?

Kako pa je pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami razvita paliativa?

»S hospicem, ki je del paliative, smo začeli med prvimi v Evropi, potem pa se stvar ni razvijala. Poljaki so z njimi začeli pred desetimi leti in jih imajo danes okoli petsto. Če bi jih glede na število prebivalcev pri nas razvijali enako, kakor so jih oni, bi jih danes imeli 30. Zdaj se kaže možnost majhnih hospicev v domovih za stare ljudi - hospicevska soba za umirajočega s svojcem ali prostovoljcem, če nima svojca; eden takih dobrih primerov je dom v Šentjurju pri Celju. Brez velikega napora bi v petih letih lahko takšno hospic sobo vpeljali v večino od skupno več kot sto domov.«

Koliko je smrt še tabu?

»Tabuizacija smrti je značilnost današnje evropsko-ameriške kulture. Vedno v zgodovini je bil del življenja tabu; prej rojstvo, porod in spolnost, ki je veljala za nekaj nedostojnega, in se o tem ni govorilo. Danes je začetek življenja povsem detabuiziran, kar je omogočilo javno skrb za nosečnice in otroke, smrt kot konec človekovega zorenja pa je postal tabu, o katerem se ne govori. Našo kulturo čaka veliko dela, da bomo smrt sprejeli kot odločilni motiv za odgovorno človeško zorenje in sožitje.«

Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku