Slovo od Iče Putrih: Imela je največje srce od vseh

Sonja Javornik, 25.4.2019
Robert Balen

Pred dnevi je po hudi bolezni v 77. letu starosti umrla izjemna ženska.

“Imela je največje srce od vseh, kar sem jih poznala,” je o prijateljici povedala Desa Muck. Tako verjetno ni naključje, da je po bolezni, zaradi katere so ji po vrsti odpovedovali organi, na koncu delovalo prav srce, ki je sprejelo vsakega in pomagalo ničkolikim.

Ičo sem spoznala še kot dojenček, saj je moj oče takrat že delal pri osrednjem slovenskem časniku, kjer je bila Iča, ki se je takrat pisala Velkavrh, že legenda. Delala je kot tajnica v notranjepolitični redakciji, toda poznali so jo vsi, ker je bila že takrat odlična pripovedovalka šal.

Ni bila sicer najpomembnejša tajnica v hiši, to je bila tajnica glavnega urednika Fani Vidrih, bila pa je jugoslovanska prvakinja v tipkanju. Ta tekmovanja so prirejali na srečanjih grafičarjev. V tistih časih so morali v tiskarnah vse gradivo znova pretipkati, to so sprva delali strojni stavci, ki so vlivali svinčene vrstice, po uvedbi računalnikov pa so to delo prevzele vnašalke. Konkurenca na grafičnih tekmah tipkaric je bila takrat res ogromna in Iča je bila ena najhitrejših.

Moj oče, Lojze Javornik, se spominja: »Ko sem jeseni leta 1980 postal urednik notranjepolitične redakcije Dela, je bila Iča precej bolj izkušena od mene. Tajnice so bile v predračunalniških časih nekakšen možganski center redakcij: hranile so podatke o vsem dogajanju v redakciji, se pravi, katera vabila so prišla, kateri dogodki so napovedani, kaj pripravljajo novinarji, kdo je na terenu, kdo je na dopustu – skratka vse tisto, kar zdaj beležimo na računalnikih. Iča pa je počela še marsikaj drugega. Na primer vsak ponedeljek zjutraj je v službo prinesla tri šopke in enega postavila na svojo mizo, drugega na mizo v največji sobi redakcije v drugem nadstropju Tomšičeve 3, tretjega pa na mizo v moji mali uredniški sobici. Rekel sem ji, da to ni potrebno, a ni odnehala. Teh šopkov se spominjam kot prispodobe dobre volje, ki jo je prinašala. Svoje delo je opravila z neizmerno lahkoto, in lahko si mislite, kako zelo je izboljšala vzdušje. Res, Iča je delala tako hitro, da je med službo vedno tipkala še kaj drugega: diplomske naloge, doktorate, knjige, strokovne razprave, vse, kar si lahko zamislite. Ko sem to opazil, sem seveda debelo pogledal in se vprašal, ali je to v redu. Toda rekel sem ji, naj natipka delovno napoved redakcije, in ustavila se je sredi stavka, vzela papir iz stroja in rekla: 'Narekuj!' Saj bi lahko počakal, da končaš stran. 'Ne, delo je prvo.' Nekoč kasneje sem jo vprašal, zakaj papir, ki ga vzame iz stroja, vrže proč, namesto da bi ga kasneje vnovič vstavila in porabila tisto, kar je že naredila, pa mi je odgovorila: 'Zato, ker porabim manj časa, da natipkam na novo, kot da se trudim, da naravnam na pravilni presledek napol natipkane strani.' Tiste, ki so se pritoževali, da Iča med službo 'tezgari', kot novinarji imenujemo postransko delo, sem opozarjal, da vedno najprej opravi službene naloge. Toda zdi se mi, da nisem prepričal ravno vseh.«

Iča je rada povedala, da ima prste zavarovane za primer nesreče. To je bilo tudi logično, saj je z njimi veliko zaslužila, čeprav je bilo to seveda v tistih časih hudo nenavadno. Toda ko se ji je pripetila nesreča, zavarovalnine ni unovčila. V 80. letih je šla za nekaj časa delat za podjetje IMP v Irak, kjer so bile v tistih časih visoke dolarske plače. Neke noči se je na gradbišču spotaknila, in ko se je skušala ujeti, je zgrabila za kos pločevine, ki je bil oster kot nož, in prerezal ji je blazinice na vseh štirih prstih ene roke. Rana je bila globoka, a na srečo živci niso bili prerezani in tako jo je kirurg zakrpal in Iča je v rekordnem času spet tipkala.

Na vprašanje, zakaj ni nesreče prijavila zavarovalnici, se je izmotavala z nekimi nerazumljivimi izgovori. »Takrat sem videl, da Iča v resnici ni delala zaradi denarja – je pa skušala zaslužiti, ker je imela velik krog ljudi, ki jim je pomagala, a tega ni obešala na veliki zvon, zato o tem ne morem govoriti,« se spominja Lojze Javornik.

Iča je bila v javnosti najbolj znana po svojih humorističnih nastopih na prireditvah in koncertih, humoristične rubrike pa je imela tudi v Jani, Teleksu in Slovenskih novicah. Kljub temu da je vedno skrbela, da so vsi okoli nje nasmejani, je imela težke življenjske preizkušnje, saj ji je kot najstnik umrl sin. Njena hči Šana ima dva otroka.

Članek je bil objavljen v reviji STOP.

Anketa

Koliko knjig preberete na leto?

Sudoku