Zasvojenost s hrano: ko z uživanjem blažimo svojo čustveno praznino oziroma duševno bolečino

Ivan Soče, 11.9.2020
Profimedia

Pogosto govorimo o tem, da prehranskih navad preprosto ne moremo spremeniti, da določeno hrano moramo uživati, da samo ena vrsta hrane ponuja obilo zadovoljstva. Zdi se, da so nekateri z določeno hrano zasvojeni.

Da gre pri zasvojenosti s hrano in hranjenjem za resno stvar, dokazuje tudi število razprav in knjig na to temo. Ali je zares upravičeno govoriti o dejanski zasvojenosti ali gre le za metaforično opisovanje navezanosti na hrano? V ZDA deluje Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM), v katerem je aktivnih več kot 3000 zdravnikov, njihova stališča so najpogosteje citirana in skoraj splošno sprejeta, zato se na njih lahko opremo. Trdijo, da so za zasvojenost značilni: nesposobnost za trajno abstinenco, oslabljena sposobnost nadzora nad vedenjem, hlepenje po omami, zmanjšana zmožnost prepoznavanja resnih težav in disfunkcionalno čustveno vedenje.

Neko stanje opredelimo kot zasvojenost, če so izpolnjeni vsi omenjeni pogoji hkrati. Zasvojenost nujno terja zdravljenje, sicer postane napredujoča bolezen, ki lahko povzroči trajne posledice in celo smrt. Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Po tako strogi opredelitvi zasvojenosti bi težko govorili o zasvojenosti s hrano, toda določena hrana ima nekaj atributov "snovi, ki zasvoji", in o tem je vredno kaj napisati.

Nezmožnost živeti brez nje

Navezanost na nekaj (ali nekoga), brez česar, vsaj tako mislimo, ne moremo živeti, ali pa si to tako močno želimo, da smo brez tega nesrečni, da trpimo, skratka, da smo bolni, lahko pomeni izpolnjen prvi pogoj - nesposobnost za trajno abstinenco (odsotnost).

Ko neko hrano moramo jesti, zato da bi bili omamljeni in ne bi čutili čustvene praznine ali duševne bolečine, lahko rečemo, da smo s takšno hrano zasvojeni. Pri tem je treba biti zelo natančen in ugotoviti, s katerim hranilom ali živilom smo zasvojeni, ne omenjati skupine hrane, torej uporabljati nadpomenk. Rečemo lahko, da smo zasvojeni s čokolado, s sladkorji, s sirom ..., ni pa prav, da rečemo, da smo zasvojeni z ogljikovimi hidrati, beljakovinami ali maščobami. Konkretno hrano si predstavljamo kot posebej zaželeno. Hlepimo po čokoladi in ne po rižu, hlepimo po siru in ne jogurtu - hlepimo torej po enaki konkretni hrani.

image
Profimedia Za zasvojenost je značilna zmanjšana zmožnost prepoznavanja in predvidevanja resnih težav.

Nezmožnost nadzora

Druga značilnost zasvojenosti je oslabljena sposobnost nadzora vedenja, kar pomeni, da ne zmoremo nadzirati svojega obnašanja. Ne moremo odločati, ali bomo uživali hrano, s katero smo zasvojeni, niti določati njene količine. Zasvojenec je pripravljen narediti skoraj vse, da zadovolji svoje potrebe, pogosto so to nedolžne laži in tudi kriminalna dejanja. Zasvojenec ne more nadzirati količine, prejeti mora odmerek, ki omami, katerega količina se povečuje. Pri prehranjevanju bo na primer zasvojenec s čokolado raje kupil čokolado kot drugo, bistveno pomembnejšo in koristnejšo hrano, ne bo pojedel le enega koščka čokolade, ampak toliko, da bo začutil omamo.

Potreba po omami

Z omamo želimo premagati bolečino, ne glede na vzrok in način manifestacije. Snovi, s katerimi smo zasvojeni, ponujajo občutke ugodja, blaženosti, omame, ki preglasijo občutek bolečine (praznine, brezsmiselnosti, izgubljenosti, ničevosti …). Če jih ne zaužijemo, nastopijo odtegnitveni simptomi: nervoza, potrtost, splošno slabo počutje, pri resni zasvojenosti pa hujše telesne reakcije. Potrebo po omami vzdržujejo kemikalije v snovi in tudi spomini na njen omamni učinek.

Neprepoznavanje težav

Za zasvojenost je značilna zmanjšana zmožnost prepoznavanja in predvidevanja resnih težav. Zasvojenec nima vpogleda v kompleksnost situacije, v vse posledice svoje zasvojenosti. Kmalu sama zasvojenost postane večji problem od tistega, zaradi katerega smo se zatekali k omami. Majhne sladke omame se kaj hitro sprevržejo v preveč kilogramov in ti v diabetes. Tako zasvojenost postane osnovna težava, ki jo je treba zdraviti, in tudi zasvojenec ustvari poseben odnos do svoje zasvojenosti.

Spremembe na čustveni ravni

Pri zasvojencih so opazne spremembe na čustveni ravni, ki jih najpogosteje opisujejo kot preobčutljivost, nejasno opredelitev čustev, depresivnost, anksioznost, kar slabi družabne odnose in zasvojenca še bolj potisne v njegov svet.

Iz vsega naštetega bi lahko sklepali, da obstaja nekaj podobnega zasvojenosti s hrano. Ni tako jasno prepoznavna kot zasvojenost z legalnimi (alkohol ali tobak) ali ilegalnimi drogami (marihuana, heroin ali kokain), vendar se s hrano zanesljivo lahko omamljamo.

image
Profimedia Vsakič, ko se s hranjenjem izognemo neprijetnemu občutku lakote, nas možgani ”nagradijo” z občutkom ugodja.

Samo da bi je pojedli čim več

Sproščanje hormonov sreče, ugodja, omame je nagrada za nekaj, kar povečuje možnosti preživetja posameznika in vrste. Če bi ob spolnosti doživljali hude bolečine in bi bil orgazem podoben piku ose, bi človeška in marsikatera druga vrsta že zdavnaj izumrla. Če bi bilo hranjenje naporno in neprijetno opravilo, ne bi bili niti zdravi niti živi.

Če ne bi bili nagrajeni z neko hrano bolj kot z drugo, ne bi vedeli, katera hrana je za nas primernejša, in ne bi mogli skrbeti za dobro zdravje in dolgo življenje. Vse to je čudežen mehanizem narave in vse poteka popolno in samodejno. Pravzaprav je potekalo, dokler se ni vmešal človek. Napredek je prinesel tehniko, s katero je bilo mogoče proizvesti hrano, ki nas hkrati omami in nam škoduje, nam ugaja in nas ubija. Snovi za užitke smo se naučili izolirati, koncentrirati in celo umetno proizvajati ter jih dodajati katerikoli hrani, samo da bi je pojedli čim več. Veliko znanstvenikov v prehranski industriji išče kombinacije začimb, da dosežejo točko blaženosti, da nas hrana zasvoji. Proizvodnja hrane je postala posel, ki ga kot vsak drug posel poganja pohlep.

Kaj nas žre

Po drugi strani nenaravno življenje, v katerem je stresno stanje stalnica (kronični stres), v katerem polnimo denarnice in praznimo duše, izgubljamo dejanske prijatelje in pridobivamo virtualne, izgubljamo lastne cilje in delamo za cilje drugih, ustvarja potrebo po pobegu v svet omame. Tudi s hrano ali predvsem z njo, ker je to priročno in dovoljeno. Toda tistega, kar nas žre, ne moremo reševati s tistim, kar bomo mi "žrli".

Omamni sladkorji

Številne vrste hrane same po sebi delujejo omamno in zasvajajoče, kar je povsem naravno in koristno. Med takšno hrano prednjačijo sladkorji, ki jih v naravi ne najdemo v obliki namiznega sladkorja, peciva, sladkanih pijač ali čokolade. So pa v hrani, ki je za naše zdravje najpomembnejša: v zelenjavi in sadju.

Primarni cilj človeka in živali sta izogibanje bolečini in iskanje užitka. Kemikalije, ki v nas povzročijo občutek užitka, delujejo od prvega dne rojstva. Ob bolečini ali kakršni koli drugi neprijetnosti otroka dobesedno omamimo z materinim mlekom oziroma mlečnim sladkorjem (laktozo).

Mleko vsebuje tudi druge opiate (morfin, kodein, kazein, kazomorfin), ki pri otroku ustvarjajo občutke ugodja. Tudi kasneje otroka najhitreje umirimo s sladkorjem.

To povezavo mleka in užitka nosimo v sebi celo življenje. To je eden od razlogov, da ljudje, ki se odpovedujejo mesu, še naprej vztrajajo pri mleku in predvsem siru, ki vsebuje koncentrirane kemikalije, ki povzročajo zasvojenost. V ZDA in svetu je najhitreje naraščala prav poraba sira (v ZDA se je v zadnjih 20 letih podvojila), čeprav sir nima niti privlačnega videza niti zapeljivega vonja.

Sladkorji, tako kot druga hrana, ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi jih lahko uvrstili med snovi, ki povzročajo zasvojenost. Prvič, ni nujno, da jih uživamo, in od njih nismo odvisni; drugič, če jih ne uživamo, ne ustvarjamo potreb po večjih količinah, ne moremo imeti odtegnitvenih simptomov, ne moremo zanemarjati druge hrane in ni nujno, da pri njih vztrajamo, čeprav vemo, da nam škodijo.

Nekatere vrste sladkorjev so bliže temu, da bi jih uvrstili med zasvojevalce, in med takimi so vsekakor enostavni sladkorji in izdelki, ki jih vsebujejo.

Zasvojeni s krompirjem?

Ali ste kdaj slišali, da bi bil kdo zasvojen s čičerko ali krompirjem, zelenjavno juho ali rižoto? Morda obstaja kdo, ki je zasvojen s fižolom ali pirinim kruhom, vendar ga doslej še niso odkrili. Kljub temu pogosto govorimo o zasvojenosti z ogljikovimi hidrati. Zasvojenost s čipsom ni zaradi krompirja, temveč začimb. S čokolado nismo zasvojeni zaradi vsebnosti vlaknin in kakava, temveč zato, ker vsebuje sladkor in feniletilamin. Lahko smo zasvojeni s sladkano hrano ali pijačo. Z ogljikovimi hidrati ne moremo biti zasvojeni.

Zasvojeni z mesom

Za razliko od mleka otroci na začetku ne kažejo nobenega navdušenja nad mesom, mnogi ga zavračajo. Zakaj potem kot odrasli postanemo zasvojeni z mesom, tudi v okoljih, kjer mesno hrano uživajo le poredkoma, kot na primer v azijskih državah? Potreba po užitku in izogibanje bolečini sta nas v preteklosti, ko je bila hrana redkost, vodila k prepoznavanju in iskanju visokokalorične hrane. Meso vsebuje od 20 do 70 odstotkov maščobe (ki ustvari 2,25-krat več energije kot ogljikovi hidrati ali beljakovine), zato so naši predniki lažje preživeli obdobja pomanjkanja hrane. Znanstveniki ne vedo natančno, kako meso ustvarja zasvojenost, dejstvo pa je, da jo ustvarja. Ko so udeležencem raziskave blokirali opiatne možganske receptorje, se je želja po šunki zmanjšala za deset odstotkov, po salami za 25 in po tunini za skoraj 50 odstotkov. Zdi se, da bolj zasvoji mastna (visokokalorična) hrana.

image
Profimedia Proizvodnja hrane je postala posel, ki ga kot vsak drug posel poganja pohlep.

Danes je visokokalorične hrane v izobilju in v "lovu" nanjo ne porabimo veliko kalorij. Obdobij pomanjkanja ni več. Rezerve hrane v obliki maščobnih zalog so porabili v dolgih obdobjih pomanjkanja, zdaj pa trajno končajo okrog pasu. Zgodovinski spomin bi moral biti premagan z neštetokrat dokazanimi dejstvi o škodljivosti te hrane.

Pri mesu je še ena težavica. Uživanje mesa spodbuja izločanje inzulina. Govedina in sir povzročata močnejše izločanje inzulina kot testenine, medtem ko ribe delujejo kot pokovka. Kakšen učinek ima inzulin na občutek lakote, sem že pisal. Vsakič, ko se s hranjenjem izognemo neprijetnemu občutku lakote, nas možgani "nagradijo" z občutkom ugodja. To ustvarja navado, z navadami pa smo najbolj zasvojeni. Večina mesne hrane (burgerji, klobase, salame ...) vsebuje naravne in umetne dodatke, ki nas zasvojijo.

Zasvojenost z zdravo hrano

Poznamo še en način, kako lahko hrana zasvaja. Gluten, ki ga vsebujejo izdelki iz pšenice (torej skoraj vsa peciva), se v procesu presnove razgradi tudi v snovi z blagimi opiatnimi učinki, ki naj ne bi prehajale v kri, temveč prek drugih mehanizmov vplivale na občutek ugodja.

Omeniti je treba tudi zasvojenost z zdravo hrano in hranjenjem, pri čemer nimam v mislih ortoreksije, temveč zasvojenost s preštevanjem kalorij, iskanjem vitaminov, skrbjo za usklajen vnos mineralov, kombiniranje aminokislin, izogibanje prehranskim motilcem, nadvse natančno prebiranje deklaracij, prakticiranjem različnih diet ...

Ni nam treba vedeti, kaj vse vsebuje rdeče zelje ali peteršilj, kateri vitamini so v slivah in zakaj vse so koristne rozine. Ni nam treba znati našteti vseh aminokislin in ne kemičnih formul za maščobe, kaj šele da bi vedeli, koliko beljakovin vsebuje katera stročnica. Ni nam treba poznati sestave živil, preštevati vitaminov ali drugih snovi in skrbeti za usklajen vnos drugih vitaminov ali mineralov. Vse, kar moramo vedeti, je, da različna rastlinska hrana v količinah, s katerimi zadovoljimo potrebe po kalorijah za zdravo telesno težo, vsebuje vse, kar potrebujemo (razen vitamina B12).

Zasvojenost z navadami

Nedopustno bi bilo govoriti o zasvojenosti in ne omeniti zasvojenosti z navadami. Če ste stari 45 let, ste svojo najljubšo hrano zaužili vsaj 15.000-krat. Če ste starejši in če ste intenzivneje navezani na neko hrano, je ta številka veliko večja. V vaših možganih in podzavesti je bila torej vsaj 15.000-krat vzpostavljena povezava med določeno hrano in občutkom ugodja. Morda vas preplavijo hormoni sreče le ob misli na to hrano, morda si brez nje ne znate predstavljati kosila ali dneva. Upoštevajte, da boste, statistično gledano, živeli še vsaj 45 let in je zaradi naslednjih 50.000 obrokov pomembna njihova vsebina. Oni bodo v dobršni meri odločali o vaši prihodnosti, vašem zdravju, vaši sreči in dočakani starosti.

Dobra novica je, da za popolnoma nove prehranske navade in novo hrano potrebujemo mesec, največ tri. Že v nekaj tednih se okuševalne brbončice obnovijo in pozabijo na stare okuse. Preostali čas je potreben, da sprejmete nove navade in začnete polno uživati v novi hrani, ki vas bo podpirala pri uresničevanju vaših ciljev.

Pri kadilcih je odvisnost od nikotina kot opiatne snovi kratkotrajna in mine v nekaj tednih. To, s čimer so kadilci zasvojeni, je navada, je občutek ugodja ob kajenju. Nič drugače ni, če smo navezani na kakšno hrano. Za ohranitev možnosti ponovnega čutenja enakega ugodja smo pripravljeni spregledati ali relativizirati vsa opozorila o škodljivosti ali nevarnosti, poiskati dokaze, da ne gre za škodljivo vedenje, celo s figo v žepu poiskati strokovno pomoč, vendar bo zmagala želja po ponovnem doživljanju trenutkov ugodja.

Morda je na začetku priporočljivo zamenjati hrano z drugo, ki ima podoben okus in manj škodljivih sestavin. Čips iz pečice je boljši kot ocvrti, zelenjavna pašteta je boljša od jetrne, veganske hrenovke od mesnih, rastlinsko mleko od živalskega … Vnašajte v svoj jedilnik hrano, ki je doslej niste jedli, pripravite jo na drugačen način. Najpomembnejše: navadite se spreminjati navade!

Življenje, v katerem polnimo denarnice in praznimo duše

Po mojem prepričanju ni korektno in znanstveno utemeljeno govoriti o dejanski zasvojenosti s hrano. Hrana lahko povzroči zasvojenosti podobne posledice, kot sta izguba nadzora in prenajedanje ali slabše počutje ob pomanjkanju določene hrane. Vse te posledice so normalne in obvladljive, v izjemnih situacijah zlorabe hrane, kar s samim prehranjevanjem ni povezano, pa je pametno poiskati strokovno pomoč.

Anketa

Se boste lotili priprave domače ozimnice?

Sudoku