Ni sveže zelenjave? Ni izgovorov! Obstajajo alternative
Ne odpovejte se zdravi in preprosti prehrani, ker je zaloga svežih živil morda ta čas v vaši shrambi malo bolj omejena. Obstajajo hranljive alternative sveži zelenjavi: zamrznjena, iz pločevinke ali fermentirana.
Če se trudite zmanjšati število svojih obiskov trgovine, medtem ko vzdržujete socialno distanco, da bi prispevali k "sploščitvi krivulje" širjenja koronavirusa, se verjetno sprašujete, kako se boste odslej oskrbovali z zelenjavo. Svežo zelenjavo je treba hitro porabiti, zaradi paničnih nakupov, ki smo jim bili priča ob razglasitvi epidemije, pa sploh ni nujno, da boste v svojem lokalnem supermarketu sploh še našli svoje priljubljene sveže izdelke. Dobra novica je, da dejansko obstajajo hranljive alternative sveži zelenjavi, poleg tega pa prepričanje "najboljše je sveže", vedno ne drži.
Že pred izbruhom koronavirusa so cene zelenjave naraščale. Cene sveže zelenjave so se zadnjih deset let vsako leto v povprečju zvišale za dva odstotka. V Avstraliji se utegnejo v prihodnjih mesecih zaradi suše in nedavnih gozdnih požarov povišati za 20 ali celo 50 odstotkov.
Najbolj naj bi se podražili cvetača, brokoli, zelena listnata zelenjava in gomoljnice, denimo krompir, zelena in bučke. Zato bi morali vsi premisliti, na katere načine lahko maksimalno podaljšamo rok uporabnosti sveže zelenjave. Zelo pomembno je, da ne pozabimo na pomen zamrznjene, fermentirane in konzervirane zelenjave, ki so lahko zelo dobra alternativa.
Ne odpovejte se zelenjavi
V skladu s splošnimi prehranskimi smernicami je priporočljivo vsak dan zaužiti čim več zelenjave vseh barv. Toda te smernice ne navajajo, v kakšni obliki bi jo morali jesti. Sveža zelenjava je običajno cenejša in vsebuje največ hranilnih snovi, zlasti če je sezonska in ravnokar nabrana, vendar to za tisto, ki jo najdemo na prodajnih policah, velikokrat ne velja.
Kakovost in hranilno vrednost sveže zelenjave lahko zmanjšajta tudi dolgotrajen transport in skladiščenje v slabih pogojih. To pomeni, da nas lahko zamrznjena ali fermentirana zelenjava oskrbi z istimi hranili kot sveža, zlasti če je bila zamrznjena ali fermentirana takoj za tem, ko je bila pobrana. Katerokoli različico boste že izbrali, pomembno je, da se zavedate, da zelenjava ni le hranljiva, ampak da lahko celo zmanjša tveganje za razvoj raka in izboljša našo črevesno mikrobioto.
Sveža ali zamrznjena zelenjava
Rok trajanja sveže zelenjave je po navadi krajši (3 do 14 dni), tudi če jo hranimo v hladilniku. Toda če jo zamrznemo, lahko ohranimo njeno hranilno vrednost in podaljšamo njen rok trajanja za dvanajst mesecev. V nekaterih primerih ima zamrznjena zelenjava celo večjo hranilno vrednost kot sveža, zlasti če med pobiranjem in zamrznitvijo ni minilo veliko časa.
Kljub temu so nekatera hranila, kot so na primer vitamin C ter vitamini iz skupine B, občutljivi na zamrzovanje. Neka študija je pokazala, da je raven vitamina C v sveži papriki, korenčku, peteršilju in špinači precej višja kot v zamrznjenih različicah.
Na kakovost zelenjave lahko vplivajo tudi način zamrzovanja ter pogoji in temperatura, pri kateri jo shranjujemo. Tako lahko denimo ledeni kristali, ki se na zelenjavi oblikujejo med zamrzovanjem, poškodujejo njeno notranjo celično strukturo ter negativno vplivajo na njeno čvrstost. Če bi radi sami zamrzovali zelenjavo, izberite v ta namen svežo, nepoškodovano in sezonsko zelenjavo ter jo pred zamrznitvijo na hitro prevrite. Po zaslugi tega bo ohranila barvo, okus in hranilno vrednost. Nekatere vrste zelenjave, na primer paradižnika, paprike in koruze, pred zamrzovanjem ni treba blanširati.
Konzervirana in fermentirana zelenjava
S konzerviranjem in/ali fermentiranjem lahko podaljšamo rok trajanja zelenjave za eno do pet let. Konzervirana zelenjava ima po navadi podobno hranilno vrednost kot sveža, zlasti kar zadeva minerale in vlaknine. Toda zaradi nekaterih korakov v procesu (kot je na primer lupljenje) lahko kljub temu izgubi nekaj hranilne vrednosti.
Toda zapomnite si, da je treba konzervirano zelenjavo, ko enkrat pločevinko odpremo, hraniti v ločeni posodi in jo pojesti v treh dneh. Fermentirana zelenjava, kot sta kimči in kislo zelje, je zelo okusna, hkrati pa ima številne pozitivne učinke za zdravje in je nabita s koristnimi probiotiki oziroma mlečnokislinskimi bakterijami.
Med fermentacijo mikroorganizmi ogljikove hidrate v zelenjavi spreminjajo v alkohol in/ali kisline. Ti delujejo kot naravni konzervansi, ki podaljšujejo njen rok trajanja, ter izboljšujejo prebavljivost škroba in proteinov. Fermentirana zelenjava je tudi zelo bogata z antioksidanti, če pa ji dodamo še nekaj drugih sestavin, na primer ingver, čili ali česen, lahko njeno hranilno vrednost še povečamo.
Da bi izkoristili vse njene koristne učinke, fermentirajte zelenjavo sami ali v trgovini izberite fermentirano zelenjavo, shranjeno v hladilniku. Različice, ki niso shranjene v hladilniku, so pasterizirane in imajo lahko zaradi tega vsebujejo manj probiotikov.
Zelenjava je odličen vir pomembnih hranil. Če na svoj jedilnik uvrstite svežo, zamrznjeno, konzervirano in fermentirano zelenjavo, boste s tem okrepili svoj organizem ter hkrati lokalne proizvajalce spodbudili, da nas bodo vse leto oskrbovali s kakovostno in sezonsko zelenjavo.
Veliko ljudi ne poje dovolj zelenjave, čeprav je ta hranljiva, okusna ter ključna za ohranjanje in izboljšanje vsesplošnega zdravja. Še posebno zdaj, ko to najbolj potrebujemo.
Eterična olja lahko omilijo naše male težave in nas negujejo
V eteričnih oljih boste najbolj uživali in se izognili njihovim neželenim učinkom samo tedaj, če boste poznali njihove lastnosti in vedeli, kako in kdaj jih je najbolje uporabiti. Čista in nepredelana eterična olja so pravi koncentrati aktivnih snovi. Če jih pravilno odmerjamo in kombiniramo, so odlični zavezniki zdravja in lepote.
Limonino eterično olje tonizira in odlično spodbuja procese čiščenja. Ob splošni slabosti in utrujenosti ter pri hujšanju ga lahko uporabljamo v napitkih. Na koži ga uporabljamo za umirjanje in hitrejše celjenje manjših poškodb, aken ali aft. Trikrat dnevno popijte eno kapljico s kozarcem vode in žličko medu. Rožmarinovo eterično olje tonizira, izboljša prebavo, spodbuja obnavljanje kože, blaži okužbe in je odlična pomoč pri telesni in psihični utrujenosti. Hkrati omili bolečine v mišicah po športni aktivnosti. Dodajajo ga sredstvom za glajenje gubic. Trikrat dnevno lahko zaužijete kapljico rožmarinovega olja z žličko medu. Če boste dvajset kapljic rožmarinovega eteričnega olja zmešali z mandljevim oljem ali oljem pšeničnih kalčkov, boste dobili čudovit masažni pripravek, ki bo zjutraj prebudil vašo dušo in telo.
Sandalovina je simbol dolgoživosti, njeno eterično olje pa je neizogibno v parfumeriji. Njegov prijetni vonj se dolgo obdrži na koži in jo umirja. Ker ima blag diuretični učinek, ga dodajajo anticelulitnim proizvodom. Nekaj kapljic eteričnega olja sandalovine zmešajte z malo mleka v prahu in mešanico dodajte vodi za kopel. Če bi radi, da vam oblačila prijetno dišijo, nakapljajte nekaj kapljic tega eteričnega olja na kos lesa ali glineno ploščico in jo postavite v omaro.
Učinek eteričnega olja cedre je najbolj očiten pri nenevarnih in blažjih dermatozah, tudi na lasišču. Žajbelj umirja vnetne procese na koži in sluznicah, pomaga pa tudi proti navalom vročice med menopavzo in proti pretiranemu potenju. Uporabljajo ga še za nego las in kopeli, ki spodbujajo izločanje odvečne tekočine. Zaradi številnih zdravilnih lastnosti je sivkino eterično olje v aromaterapiji dobesedno nepogrešljivo. Sprošča, pomaga proti nespečnosti in hkrati umirja nadraženo kožo ter pospešuje zdravljenje aken. Za zdravljenje glavobola zadostuje, če nekaj kapljic sivkinega eteričnega olja vmasiramo v sence, proti stresu in tesnobi pa pomaga, če z njim zmasiramo hrbet in dekolte. Če bi radi pospešili celjenje brazgotin, zadostuje, da na prizadeto kožo nanesete kapljico eteričnega olja sivke.
94-letnik iz Maribora: Temelj zadovoljstva je redna skrb za telo in duha
S strumno držo, vedrino v očeh in mirno odločnostjo v žametnem glasu nam je Alojz Nemec razkril recept za dolgo in zadovoljno življenje.
V naselju hiš na Teznu v Mariboru je pritlična hiška, ki se s pastelnim barvnim odtenkom in nekaj izstopajočimi temno zelenimi opekami ter poslikavami, ki zaljšajo pročelje, od daleč zdi kot iz pravljice. V tej prikupni hiški z vrtom živi Alojz Nemec. Rodil se je leta 1928 v Šalincih pri Ljutomeru, tako bo junija dopolnil že 94 let. "Rad delam in rad živim, vsak dan sem hvaležen, ko odprem oči in imam nov dan pred sabo." Zjutraj potelovadi, nato rad postori kaj v hiši ali zunaj, včasih tudi kaj naslika. Ko smo ga obiskali, je na kavču imel odprt časnik Večer, zraven pa očala. "Veste, očal skoraj ne rabim, berem lahko brez njih, res pa lažje vidim številke, če si jih nadenem."
Telovadba zjutraj in zvečer
Njegov sluh je oster, misli jasne, vzravnana hoja pa kaže, da se mu po žilah pretaka disciplina. "Za ohranjanje vitalnosti telovadim vsako jutro in zvečer. Delam vaje, kot pri vojakih. Drugače rad zunaj kaj postorim. Del vrta obdelujem, na njem od pomladi do jeseni gojim solato. Pa delavnico imam, da v njej kaj popravim. Dolga leta sem si kuhal sam, zdaj pa imam naročeno, da mi na dom pripeljejo kosilo. In sem zelo zadovoljen."
Tudi poseben napitek si privošči vsak dan. "To je moja injekcija: žganje z medom, notri je bil namočen tudi lovorov list. Imam navado, da popijem šilček pred kosilom ob enajstih. Če pa pride moj pastorek Gustl, rečem mu kar sin, nazdraviva že malo prej. Nimam pa navade, da bi pil večkrat na dan. En štamprl za zdravje in je čisto dovolj." Red ima, tudi ko gre za spanje. "Spat hodim ob desetih zvečer. Le če je nezanimiv film, kakšne izmišljotine, se odpravim v posteljo prej. Vstanem pa ob osmih zjutraj. To je moja ura." Čeprav že 22 let živi sam, pa ima redne stike z bližnjimi. "Gustl me vsak dan pokliče, včasih me obišče soseda, tudi z vnukom ohranjam stike."
Manj ko je hrane, močnejši je duh
Velikokrat razmišlja, kaj je recept za dolgo življenje, in se še sam čudi svojim letom. "V družini nas je bilo enajst otrok. Jaz sem najmlajši. Vsi bratje in sestre so umrli pred mojo starostjo. Mislim, da se delček odgovora o dolgoživosti skriva predvsem v tem, da sem kot mlad slabo živel. Pri 16 letih sem že bil poklican v nemško usposabljanje za streljanje, vpoklicali so nas v Avstrijo. Pri 17 letih sem moral v vojsko. Leto kasneje sem šel v uk za zidarja, takrat sem spoznal eno punco, s katero sem pri 20 letih dobil hčerko. Potem sem moral v vojsko, poročil sem se pa leta 1949. Nato sem šel v milico in so me poslali delat v Cerknico za štiri leta. Smo hodili po tistih hribih po dva dni, oprtani z orožjem, pa brez hrane. Pogosto sem bil v življenju bolj lačen kot sit. Spali smo po senikih, na uniforme se je prijelo polno prahu in sena, tako da smo se zjutraj morali pol ure čistiti, da smo šli lahko naprej."
Ko sta se žena in hčerka iz Štajerske končno preselili k Alojzu v Cerknico, so njega premestili v Maribor, tako da se je družina znova razšla. "Šel si, kamor so te v službi poslali. Prepričan sem, da me je težko življenje utrdilo. Kadar gledam po televiziji dokumentarce in pričevanja ljudi, ki so preživeli prvo in drugo svetovno vojno, so se ti spopadali z obdobji lakote in pomanjkanja, pa so prekoračili tudi sto let. In ko je telo manj obremenjeno s hrano, se duh okrepi."
Ko so mu v Mariboru dodelili stanovanje, se je znova združil z ženo in hčerko, vendar je bila odtujenost med njimi globoka kot prepad. Tako sta se zakonca razšla. "Kasneje sem spoznal drugo žensko, vdovo, in sva se leta 1957 poročila. Potem sem na Teznu ob Ptujski cesti kupil gospodarsko poslopje in ga preuredil v hišo.
Žena je bila zaposlena v MTT-ju, delala je v treh izmenah. Zlasti pozimi je bilo zahtevno: ob petih zjutraj je začela delati, kolo je oprtala na ramo, da je prišla do glavne ceste in ujela gaz od kakšnega tovornjaka, da se je lahko s kolesom odpeljala do MTT-ja. Jaz pa sem bil zaposlen v centru mesta na policijski postaji, pa sem tudi šel v službo peš ali s kolesom. Nato smo prodali hišo ob Ptujski in kupili tole, od koder sva imela bliže do služb."
Med slikanjem se čas ustavi
Ko je Alojz dopolnil 80 let, se je začel ukvarjati s slikarstvom. Več kot ducat slik krasi stene njegovega doma, pa še stenske poslikave lepšajo hodnik in garažo. O tem, kaj ga je navdihnilo, da se je na svojevrsten način podal v umetnost, z razmislekom pove, da nikoli prej ni rad risal ali slikal. "V službi, ko sem kot miličnik šel na kraj prometne nesreče, je bilo treba zapisati udeležence in narisati avtomobil ter poškodovana mesta. Pa mi je bilo to težko narisati. Kasneje, šele v penziji, pa se mi je enostavno odprlo."
Začel je tako, da je v kopalnici obnovil stensko poslikavo dvorca v Trakoščanu, ki jo je naslikal njegov pokojni svak. "Obnova slike mi je nekako uspela in to me je spodbudilo, da sem se lotil slikanja lastnih slik."
Za slikanje uporablja akrilne barve, ki jih nanaša na lesonit. "Najraje slikam pokrajino, narava mi je najbolj pri srcu. Sem pa nedavno začel slikati tudi abstraktno." Po teden dni običajno traja, da sliko dokonča. "Takšno z naravnim motivom, če imam idejo v glavi, lahko končam že v dveh dneh." Svoje slike, ko so že na steni, kdaj tudi dopolni, ko ugotovi, da potrebujejo izboljšavo. Nekatere okvirje za slike izdela sam. Zbije jih iz desk ali lamel starih rolet, pa tudi že pripravljene deščice za okvirje uporablja.
Včasih mu kdo reče: "Pa saj te slike niso kaj posebnega." In takemu odgovori, da zanj ni pomembno, kaj si misli kdo drug, bistveno je, da se dobro počuti, kadar slika. "Ko slikam, pozabim na vse drugo. Lepo mi je, počutim se, kot bi se mi čas ustavil."
Alojz Nemec se je upokojil leta 1978, poudarja pa, da so z ženo in njenim sinom živeli preprosto življenje. "Nekoč nismo skoraj nič potovali, življenje se je vrtelo okrog družine, službe, domače hiše - to sem v celoti sam renoviral."
Leta 2000 mu je umrla žena. "To me je močno prizadelo. Takrat sem šel k zdravniku in mi je dal zdravila za pomirjanje. Sprejeti sem moral, da sem ostal sam, in se prilagoditi. Živeti je treba naprej in ne obupati, kajti če znamo optimistično pogledati na svet, lahko najdemo notranji mir in zadovoljstvo v vsakem dnevu."
Pravilna prehrana nas lahko ubrani marsikatere bolezni
Za osteoporozo velja, da si temelje za čim bolj trdne kosti v starosti postavljamo od mladosti. Prehrana, bogata s kalcijem in vitaminom D, je pri tem ključna.
Najpomembnejši vir kalcija je mleko. Posneto mleko vsebuje (vsaj) toliko kalcija kot polnomastno. Tistim, ki mleka ne marajo ali pa ga ne prenašajo, ker nimajo encima laktaza, se priporoča uživanje mlečnih izdelkov brez laktoze, seveda pa tudi povsem nemlečnih izdelkov, ki vsebujejo veliko kalcija. Tako naj bodo (pa ne samo zaradi kalcija) na jedilniku pogosto ribe (zlasti sardine, ki veljajo za pravo superživilo za kalcij) in zelena listnata zelenjava (še posebej bogati s tem vitaminom so zeleno in kitajsko zelje, pa rukola in koromač) ter stročnice, privoščimo si tudi mandlje in lešnike, sezam, v jeseni in pozimi prija tudi suho sadje, veliko kalcija imajo fige. Ob tem je prav, da ste pozorni na to, da sol lahko pomembno vpliva na zmanjšano absorpcijo kalcija - ta se izgublja preko ledvic, nase pa kalcij vežejo tudi polnozrnate žitarice in otrobi, špinača in rabarbara. A ti negativni učinki niso pretirani in jih je mogoče brez posebnega truda preprečiti že zgolj z zmanjšanjem slanosti jedi in s tem, da teh živil ne uživamo skupaj. Strokovnjaki svetujejo, da priporočljivo količino dobimo s hrano. Včasih je kljub vsemu treba kalcij dodajati tudi v obliki preparatov, ki so na voljo tako v lekarnah kot v prosti prodaji. Tudi pri teh upoštevamo priporočene količine, priporoča pa se, da to razdelimo na manjše dele in dnevno priporočeno količino kalcija torej užijemo v več delih. Priporočen dnevni vnos kalcija je v mladosti 1300 mg, v odrasli dobi pa 1000 mg, za ženske po 50. letu in za moške po 70. letu starosti se priporoča 1200 mg kalcija dnevno. Ugotovljeno je bilo, da zlasti mlada dekleta in ženske s hrano zaužijejo manj kot polovico priporočenega kalcija za izgradnjo in vzdrževanje zdravih kosti.
In koliko kalcija vsebujejo posamezna živila?
Z decilitrom mleka ga zaužijemo 120 mg, 10 dag ementalerja ga vsebuje 1020 mg, konzerva sardin 330 mg, 10 dag fižola vsebuje 135 mg kalcija, 10 dag zelenega in kitajskega zelja po 110 in 115 mg, špinače 125 mg, 10 dag mandljev celo 254 mg, dober vir kalcija so tudi pistacije in bučna semena. Da lahko telo dodobra izkoristi kalcij, je zelo pomemben vitamin D, procese pošiljanja kalcija iz krvi v kosti, namesto da bi se izločal z urinom, pa zelo spodbuja telesna aktivnost. Še kako torej drži, da je pri preprečevanju osteoporoze izjemno pomemben zdrav življenjski slog: pravilna prehrana in gibanje. Vitamin D sicer vsebujejo tudi nekatera živila - zlasti veliko ga je v jetrih in morskih ribah (sardinah, tuni, lososu), tudi jajčnem rumenjaku in pa z vitaminom D obogatenih mlečnih proizvodih, a vendarle velja, da ga s hrano ne moremo dobiti v zadostni količini; ocenjuje se, da se s hrano zagotovimo običajno le desetino vseh potreb. Večina se ga tvori na koži pod vplivom sončnih žarkov, predvsem v času, ko sije sonce "navpično" na nas. V času od aprila do septembra za tvorbo zadostne količine vitamina D zadošča, da vsaj 15 minut dnevno izpostavimo sončnim žarkom obraz in roki do komolcev, najbolje med 10. in 16. uro, pri čemer velja tudi upoštevati, da kreme za sončenje z zaščitnim faktorjem, steklo, obleka, onesnažen zrak zmanjšajo nastanek vitamina D. V preostalem delu leta sonce v naših krajih ni dovolj močno za tvorbo vitamina D. Mnogim ljudem danes vitamina D primanjkuje. V koži starejšega človeka se tvori veliko manj vitamina D kot pa v koži mlajšega, poleg tega smo zaradi sodobnega načina življenja manj na prostem in se pomanjkanje vitamina D vse bolj ugotavlja tudi pri mlajših ljudeh.
Če smo premalo izpostavljeni sončnim žarkom, ga je torej treba dodajati. Vsebujejo ga nekateri dodatki kalcija in večinoma vsi multivitaminski preparati, vendar vse to v premajhnih količinah za bolnike z osteoporozo, ki se jim dodaja v obliki zdravil. Dnevno naj bi skupno dobili vsaj 1000 enot (20 do 25 mikrogramov) vitamina D, starejši celo več. Kot rečeno, je zelo pomembna tudi telesna vadba, ki poleg boljšega počutja izboljša tudi presnovo teh za naše telo tako pomembnih snovi. Veliko pa lahko k boljši izrabi kalcija pripomore izogibanje alkoholu in tobaku, zmernost se priporoča tudi pri uživanju kave. V starosti lahko s skrbjo za vnos zadostnih količin kalcija in vitamina D v organizem zmanjšamo zlome kosti, zlasti tako neljube oziroma nevarne zlome kolka.
S parfumom je mogoče poudariti razpoloženje, stil, prefinjenost, eleganco ... A kako izbrati pravo dišavo?
Ko jo izbiramo, si vzemimo čas, naj se nam ne mudi, in bodimo dobro razpoloženi.
Naenkrat preizkusimo le tri parfume - nič več. Pri izbiri lahko pomaga tudi barva embalaže, ki nakazuje, kaj nas čaka v steklenički: roza sugerira nežnost, zelena agresivnost in podobno. Ko izberemo, na kožo, najbolje na zapestje, kjer je koža najtoplejša, nanesemo le nekaj kapljic. Toplota je za razvoj dišave izjemno pomembna.
Počakamo trenutek, zapremo oči in presodimo, ali nas vonj spominja na nekaj prijetnega - takrat smo izbrali pravega. Dišavo vedno izbiramo v skladu z oblačili. K džinsu zagotovo ne sodi enak parfum kot k večerni svili, kolesarjenju ali službi. Ni parfuma, ki bi bil primeren za vse letne čase in vse priložnosti.
Kako iz dišave potegniti najboljše lastnosti?
Nanesemo jo na točke za ušesi, na zapestje, nekaj kapljic morda med dojki, pod pregib kolen in morda še kakšna kapljica na lase. Ko nanašamo dišavo, začnimo pri zapestju in nadaljujmo navzgor po roki. Zapomnimo si, da se vonj vedno dviguje. Koliko parfuma? Splošno pravilo je: bodimo radodarni, a ne razsipni. Ne kupujmo parfuma samo zato, ker lepo diši na prijateljici. Preizkusiti ga je treba na lastni koži.
Pri parfumih moramo upoštevati tudi letni čas. Na splošno velja, da so močnejši, težji vonji primerni za jesen in zimo, lažje, sveže in cvetne note pa za pomladne in poletne dni, ko je v zraku že veliko vonjev iz narave. Dišave moramo zaščititi pred svetlobo in toploto, da jim podaljšamo uporabnost.
Zato jih je bolje imeti v hladni spalnici kot v kopalnici, kjer je temperatura po navadi višja. Poskrbimo tudi, da bodo dobro zaprti. Tudi če imamo že vrsto let en sam parfum, ki ga kar ne moremo zamenjati, je dobro, da od časa do časa preizkusimo nov vonj.
(RECEPTI) Lahke in enostavne jedi, po katerih se boste počutili odlično
Od krompirjeve juhe z zelišči do puranjih rezancev z mandarinami. Pa dober tek!
Krompirjeva juha z zelišči
Sestavine: 800 g krompirja, 400 g gomoljev zelene, 200 g stebelne zelene, 1 l zelenjavne jušne osnove, sol, poper, ščep muškatnega oreščka, 2 dcl kisle smetane, šopek peteršilja
Krompir in zeleno olupimo, narežemo na kocke in kuhamo v vreli vodi približno pol ure. Nekako na polovici kuhanja dodamo na kose zrezano stebelno zeleno. Juho malo ohladimo, začinimo s soljo, poprom in muškatnim oreščkom, potem pa jo zmešamo s paličnim mešalnikom ali v multipraktiku. Primešamo kislo smetano in potresemo s sesekljanim peteršiljem.
Koromač z bešamelom
Sestavine: 6 koromačev, 60 g masla, 30 g moke, 3 dcl mleka, 30 g naribanega parmezana, ščep rdeče sladke paprike, sol
Koromaču odrežemo zelene liste, ga operemo in razrežemo na četrtine. Damo ga v rahlo kipečo slano vodo in ga kuhamo deset minut. Odcedimo in ohladimo. Vmes pripravimo bešamel: v ponvi stalimo maslo in mu dodamo moko. Neprestano mešamo, da se ne naredijo grudice. Med mešanjem prilijemo hladno mleko, dodamo ščep muškatnega oreščka in malo solimo. Umaknemo z ognja. Odcejeni koromač enakomerno popečemo v namaščeni ponvi in ga preložimo v pekač. Čezenj polijemo bešamel, posujemo s parmezanom in pečemo 20 do 25 minut v pečici, ki smo jo predhodno segreli na 200 stopinj. Ko se na vrhu naredi lepa zlata skorjica, je jed gotova. Prileže se vroča ali hladna.
Testenine z zeleno in cvetačo
Sestavine: 350 g zelene, 200 g cvetače, 200 g brokolija, 50 g mehkega sira, 10 g masla, 1 zelena paprika, 2 žlici oljčnega olja, 1 dcl mleka, 1 žlica žafranike, 1 strok česna, mediteranske začimbe, sol, poper, testenine
Cvetove brokolija in cvetače skuhamo v pari. Očistimo papriko, jo narežemo in skupaj s česnom in oljem sesekljamo v mešalniku. Zeleno skuhamo v veliko vode, ki smo ji dodali žafraniko. V široki ponvi stalimo maslo, dodamo zmleto papriko, mleko, mehki sir, cvetove cvetače in brokolija ter mediteranske začimbe po okusu. Premešamo, solimo, popramo in približno pet minut kuhamo na zmerni toploti. Skuhamo testenine na zob in jih dodamo v ponev k zelenjavi. Približno dve minuti pražimo, previdno premešamo in ponudimo.
Zrezki iz blitve
Sestavine: 80 dag blitve, 2 ml oljčnega olja, 1 jajce,
10 dag drobtin, 4 dag parmezana, 2 stroka česna, poper, olje za cvrtje, drobtine za cvrtje, 2 dcl kisle smetane
Blitvo na kratko prekuhamo v slani vodi, odcedimo in drobno sesekljamo. Dodamo oljčno olje, jajce, naribani sir, drobtine, poper, stisnjen česen in dobro premešamo. Oblikujemo zrezke ter jih povaljamo v drobtinah in zlato rumeno ocvremo. Ponudimo prelite s kislo smetano.
Puranji rezanci z mandarinami
Sestavine: 400 g puranjih prsi, 40 g masla, 150 g šampinjonov, peteršilj, sol, glavica čebule, 1 žlička karija, 2 dcl sladke smetane za kuhanje, 2 mandarini, 0,5 dcl belega vina, začimbe po okusu ali žlička vegete
Puranje prsi narežemo na rezance (ca. 4 x 1,5 cm). Sesekljamo čebulo in peteršilj, šampinjone grobo narežemo. Mandarine olupimo, jim odstranimo belo kožico in jih razdelimo na krhlje. V široki ponvi na maslu zarumenimo čebulo, nato dodamo šampinjone. Dodamo še peteršilj in narezano meso, solimo, posujemo kari in začimbe po okusu ali vegeto. Malo dušimo in zalijemo s smetano za kuhanje. Dodamo krhlje mandarine, zmanjšamo temperaturo in dušimo, dokler se meso ne zmehča. Tik pred koncem kuhanja prilijemo vino. Zraven se dobro poda kuhani riž.
Caponata
Sestavine: 4 jajčevci, 250 g čebule, 1 kg paradižnika (ali pelatov), 100 g zelenih oliv, 50 g kaper, 2 stebli zelene,
100 ml olja (polovico oljčnega, polovico sončničnega), 3 žlice vinskega kisa, sol, žlička sladkorja, bazilika (suha ali sveža)
Jajčevce narežemo na manjše kocke, jih solimo in pustimo stati pol ure. V veliko ponev damo del olja in nanj sesekljano čebulo, jo kratko popražimo in dušimo z malo vode, da se zmehča. Dodamo narezane paradižnike skupaj s tekočino in dušimo, dokler se omaka ne zgosti. Jajčevce operemo pod vročo vodo, jih odcedimo, osušimo in jih popečemo v posebni ponvi z malo olja. Primešamo narezano stebelno zeleno in vse skupaj še malce popečemo. Potem jajčevce z zeleno vmešamo v omako, dodamo narezane olive, oprane in odcejene kapre, premešamo in dušimo še kakšnih pet minut. Posujemo s sladkorjem, dodamo kis (po želji tudi sesekljan pekoči feferon). Umaknemo z ognja, dodamo baziliko, pokrijemo s pokrovko in pustimo, da se okusi premešajo.
