94-letnik iz Maribora: Temelj zadovoljstva je redna skrb za telo in duha

Jasna Marin, 13.4.2022
Jasna Marin

S strumno držo, vedrino v očeh in mirno odločnostjo v žametnem glasu nam je Alojz Nemec razkril recept za dolgo in zadovoljno življenje.

V naselju hiš na Teznu v Mariboru je pritlična hiška, ki se s pastelnim barvnim odtenkom in nekaj izstopajočimi temno zelenimi opekami ter poslikavami, ki zaljšajo pročelje, od daleč zdi kot iz pravljice. V tej prikupni hiški z vrtom živi Alojz Nemec. Rodil se je leta 1928 v Šalincih pri Ljutomeru, tako bo junija dopolnil že 94 let. "Rad delam in rad živim, vsak dan sem hvaležen, ko odprem oči in imam nov dan pred sabo." Zjutraj potelovadi, nato rad postori kaj v hiši ali zunaj, včasih tudi kaj naslika. Ko smo ga obiskali, je na kavču imel odprt časnik Večer, zraven pa očala. "Veste, očal skoraj ne rabim, berem lahko brez njih, res pa lažje vidim številke, če si jih nadenem."

image
Hiška kot iz pravljice.
Jasna Marin

Telovadba zjutraj in zvečer

Njegov sluh je oster, misli jasne, vzravnana hoja pa kaže, da se mu po žilah pretaka disciplina. "Za ohranjanje vitalnosti telovadim vsako jutro in zvečer. Delam vaje, kot pri vojakih. Drugače rad zunaj kaj postorim. Del vrta obdelujem, na njem od pomladi do jeseni gojim solato. Pa delavnico imam, da v njej kaj popravim. Dolga leta sem si kuhal sam, zdaj pa imam naročeno, da mi na dom pripeljejo kosilo. In sem zelo zadovoljen."

Tudi poseben napitek si privošči vsak dan. "To je moja injekcija: žganje z medom, notri je bil namočen tudi lovorov list. Imam navado, da popijem šilček pred kosilom ob enajstih. Če pa pride moj pastorek Gustl, rečem mu kar sin, nazdraviva že malo prej. Nimam pa navade, da bi pil večkrat na dan. En štamprl za zdravje in je čisto dovolj." Red ima, tudi ko gre za spanje. "Spat hodim ob desetih zvečer. Le če je nezanimiv film, kakšne izmišljotine, se odpravim v posteljo prej. Vstanem pa ob osmih zjutraj. To je moja ura." Čeprav že 22 let živi sam, pa ima redne stike z bližnjimi. "Gustl me vsak dan pokliče, včasih me obišče soseda, tudi z vnukom ohranjam stike."

image
Alojzove slike krasijo vso hišo.
Jasna Marin

Manj ko je hrane, močnejši je duh

Velikokrat razmišlja, kaj je recept za dolgo življenje, in se še sam čudi svojim letom. "V družini nas je bilo enajst otrok. Jaz sem najmlajši. Vsi bratje in sestre so umrli pred mojo starostjo. Mislim, da se delček odgovora o dolgoživosti skriva predvsem v tem, da sem kot mlad slabo živel. Pri 16 letih sem že bil poklican v nemško usposabljanje za streljanje, vpoklicali so nas v Avstrijo. Pri 17 letih sem moral v vojsko. Leto kasneje sem šel v uk za zidarja, takrat sem spoznal eno punco, s katero sem pri 20 letih dobil hčerko. Potem sem moral v vojsko, poročil sem se pa leta 1949. Nato sem šel v milico in so me poslali delat v Cerknico za štiri leta. Smo hodili po tistih hribih po dva dni, oprtani z orožjem, pa brez hrane. Pogosto sem bil v življenju bolj lačen kot sit. Spali smo po senikih, na uniforme se je prijelo polno prahu in sena, tako da smo se zjutraj morali pol ure čistiti, da smo šli lahko naprej."

Ko sta se žena in hčerka iz Štajerske končno preselili k Alojzu v Cerknico, so njega premestili v Maribor, tako da se je družina znova razšla. "Šel si, kamor so te v službi poslali. Prepričan sem, da me je težko življenje utrdilo. Kadar gledam po televiziji dokumentarce in pričevanja ljudi, ki so preživeli prvo in drugo svetovno vojno, so se ti spopadali z obdobji lakote in pomanjkanja, pa so prekoračili tudi sto let. In ko je telo manj obremenjeno s hrano, se duh okrepi."

Ko so mu v Mariboru dodelili stanovanje, se je znova združil z ženo in hčerko, vendar je bila odtujenost med njimi globoka kot prepad. Tako sta se zakonca razšla. "Kasneje sem spoznal drugo žensko, vdovo, in sva se leta 1957 poročila. Potem sem na Teznu ob Ptujski cesti kupil gospodarsko poslopje in ga preuredil v hišo.

Žena je bila zaposlena v MTT-ju, delala je v treh izmenah. Zlasti pozimi je bilo zahtevno: ob petih zjutraj je začela delati, kolo je oprtala na ramo, da je prišla do glavne ceste in ujela gaz od kakšnega tovornjaka, da se je lahko s kolesom odpeljala do MTT-ja. Jaz pa sem bil zaposlen v centru mesta na policijski postaji, pa sem tudi šel v službo peš ali s kolesom. Nato smo prodali hišo ob Ptujski in kupili tole, od koder sva imela bliže do služb."

image
Jasna Marin

Med slikanjem se čas ustavi

Ko je Alojz dopolnil 80 let, se je začel ukvarjati s slikarstvom. Več kot ducat slik krasi stene njegovega doma, pa še stenske poslikave lepšajo hodnik in garažo. O tem, kaj ga je navdihnilo, da se je na svojevrsten način podal v umetnost, z razmislekom pove, da nikoli prej ni rad risal ali slikal. "V službi, ko sem kot miličnik šel na kraj prometne nesreče, je bilo treba zapisati udeležence in narisati avtomobil ter poškodovana mesta. Pa mi je bilo to težko narisati. Kasneje, šele v penziji, pa se mi je enostavno odprlo."

Začel je tako, da je v kopalnici obnovil stensko poslikavo dvorca v Trakoščanu, ki jo je naslikal njegov pokojni svak. "Obnova slike mi je nekako uspela in to me je spodbudilo, da sem se lotil slikanja lastnih slik."

Za slikanje uporablja akrilne barve, ki jih nanaša na lesonit. "Najraje slikam pokrajino, narava mi je najbolj pri srcu. Sem pa nedavno začel slikati tudi abstraktno." Po teden dni običajno traja, da sliko dokonča. "Takšno z naravnim motivom, če imam idejo v glavi, lahko končam že v dveh dneh." Svoje slike, ko so že na steni, kdaj tudi dopolni, ko ugotovi, da potrebujejo izboljšavo. Nekatere okvirje za slike izdela sam. Zbije jih iz desk ali lamel starih rolet, pa tudi že pripravljene deščice za okvirje uporablja.

Včasih mu kdo reče: "Pa saj te slike niso kaj posebnega." In takemu odgovori, da zanj ni pomembno, kaj si misli kdo drug, bistveno je, da se dobro počuti, kadar slika. "Ko slikam, pozabim na vse drugo. Lepo mi je, počutim se, kot bi se mi čas ustavil."

Alojz Nemec se je upokojil leta 1978, poudarja pa, da so z ženo in njenim sinom živeli preprosto življenje. "Nekoč nismo skoraj nič potovali, življenje se je vrtelo okrog družine, službe, domače hiše - to sem v celoti sam renoviral."

Leta 2000 mu je umrla žena. "To me je močno prizadelo. Takrat sem šel k zdravniku in mi je dal zdravila za pomirjanje. Sprejeti sem moral, da sem ostal sam, in se prilagoditi. Živeti je treba naprej in ne obupati, kajti če znamo optimistično pogledati na svet, lahko najdemo notranji mir in zadovoljstvo v vsakem dnevu."

Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?