Okrasni in tudi "jedilni" luki niso edini s tako obliko socvetij, a v tej kategoriji gotovo zmagajo, zato so tudi trajnica leta 2021.

V rodu lukov najdemo veliko vrst, podvrst in sort, za veliko večino pa so značilna bolj ali manj okrogla socvetja iz številnih majhnih cvetov. Če liste zmečkamo, imajo značilen vonj po česnu. Vse vrste imajo v tleh čebulico ali koreniko in prav ta založna organa marsikateri vrsti pomagata prenesti tudi daljšo sušo. Cvetovi, ki so z vrtnarjevega vidika najpomembnejši atribut rastline, so beli, rožnati, vijoličasti ali redkeje rumeni.

Za večletno veselje

Večina najpogosteje gojenih vrst in sort lukov se najbolje počuti v običajnih vrtnih tleh ali lažjih tleh. Izjema pa je na primer robati luk, ki ga lahko gojimo tudi v težjih in vlažnejših tleh. Večina potrebuje sončno rastišče, a dobro prenaša tudi lege, kjer je del dneva senca. Izjema je priljubljeno zelišče čemaž, ki najlepše uspeva pod listavci. V grobem velja, da večja ko ima sorta socvetja, več pazljivosti pri gnojenju potrebuje. Največja socvetja imajo vrste in sorte s čebulicami in pri teh listi hitro propadejo, največkrat že v času cvetenja. Z dognojevanjem moramo torej začeti takoj, ko zrastejo listi, in luku tako pomagati, da bo v kratkem času lahko okrepil čebulico za naslednje leto. Na drugi strani predvsem korenikaste in čebulne vrste z majhnimi socvetji glede gnojenja niso zahtevne, saj zadovoljivo uspevajo tudi v revnih tleh.

Za najlepši videz

Predvsem čebulne vrste lukov v zasaditve dodajamo kot dodatke, kot zadnjo piko na i. Na bolj ali manj visokih golih steblih okrogla ali kobulasta socvetja kar "lebdijo" nad drugimi rastlinami ali med njimi, še posebno lepa so na primer med nižjimi in srednje visokimi okrasnimi travami, mačjimi metami, krvomočnicami, luki pa so uporabni tudi med vrtnicami. Na drugi strani pa so korenikaste vrste in sorte vse nižje, saj zrastejo največ 40 cm. Te obdržijo gost sklop zelenih do modrikasto zelenih listov vse do jeseni in tudi ti odigrajo svojo vlogo pri videzu grede. Tako lahko slednje sadimo povsem v ospredju zasaditve. Nekaj povsem drugega je na primer čemaž, ki uspeva pod listopadno drevnino in spomladi povsem pokrije tla, poleti pa propade.

Za cvetoč konec pomladi

Kar nekaj višjih vrst in sort zacveti v drugi polovici maja in v začetku junija. Takrat je na marsikateri gredi malce zatišja, saj so tipične spomladanske cvetlice, tudi spomladanske čebulnice, že končale cvetenje, tisti pravi poletni val pa se še ni dobro začel. V obilici zelenja bujno rastočih trajnic visokega poletja torej barvitost obdržijo prav luki. Priporočam sajenje Allium ‘Purple Sensation’, ki zacveti že sredi maja, malo za njim pa še A. christophii, A. ‘Gladiator’, A. atropurpureum, A. giganteum, A. ‘Globemaster’, A. ‘Mount Everest’ in A. nigrum. Večje socvetje kot ima, lepše se izrazi, če ga sadimo posamično, a z majhnimi razmiki, če pa ima sorta manjša socvetja, jih za najlepše učinke sadimo v malce bolj goste skupine.

S travami

Kar nekaj vrst in sort ima majhna socvetja, ki pa so še vedno zelo opazna in dekorativna. Z njimi lahko oblikujemo tako zasaditve za cvetlične gredice kot zasaditve, ki spominjajo na travišča. Že v divjini, predvsem na suhih traviščih, najdemo obloglavi luk, Allium sphaeorcephalon, ki z ovalnimi, kot majhno jajce velikimi in bordo rdečimi do vijoličastimi socvetji krasi poletja med travnimi bilkami. Podobno lahko uporabimo tudi modri luk, A. caeruleum, rožnati gredljati luk, A. carinatum, visok in gracilen, a zelo naravnega videza je kazahstanski luk, A. ramosum, z belimi socvetji, na naših vlažnih travnikih srečamo svetlo rožnat in nižji robati luk, A. angulosum. Tako najdemo vrste in sorte za suhe, normalne in vlažne razmere.