Ustvarite pridih gorskega sveta na domačem vrtu
Ker se ne spodobi trgati alpskega cvetja, si lahko doma ustvarimo pomanjšan motiv, ki spominja na gorsko rastišče barvitih nizkih cvetlic.
Skalnjaki so torej motivi, ki spominjajo na naravno skalno rastišče, lahko so pa tudi odlično mesto za zbiranje nenavadnih nizkih rastlin. Ker bomo v tem vrtnem motivu gojili rastline s posebnimi zahtevami, moramo najprej dobro premisliti o mestu postavitve.
Primerna lokacija
Najprimernejše je mesto, ki je vsaj večji del dneva obsijano s soncem. Ker bomo potrebovali naklon, lahko namesto izdelave kupa izkoristimo naravno ali umetno brežino na vrtu in jo preuredimo v skalnjak. Če smo na vznožju ali pobočju hriba, ni odveč upoštevati dejstva, da se prek vrta del leta steka hladen zrak, ki se lahko nabira pred živo mejo ali drugimi pregradami. Taka mesta so neprimerna za alpsko vrtnarjenje, saj bi mnoge rastline pozimi pozeble.
Vsekakor je pametno izkoristiti tiste lege, ki so že naravno odcedne - v kotanjah ali ravninah, kjer se voda le stežka odteče, bomo težko umetno izboljšali drenažo.
Kakšen skalnjak?
Možnosti je več. Če se tu posvetimo predvsem pravim skalnjakom in pozabimo na zasajene posode, imamo na voljo sledeče rešitve. Če imamo to srečo, da so v vrtu že prisotne naravne skale na primerni legi, ta motiv z dodajanjem novih le še razvijemo. Če moramo skale pripeljati, naj nam bo prvo vodilo že omenjena primerna lega.
Prva opcija naj bo ureditev že obstoječe brežine, druga pa ustvarjanje "gomil" na ravni površini. Lahko se odločimo tudi za dvignjene grede, ki so najprimernejša rešitev za zelo mokra tla, razmislimo pa tudi o morebitni ureditvi skalnjaka v sklopu kamnitega stopnišča, kjer se določene rastline lahko prerastejo tudi v fugah med stopnicami.
Kamnina in postavitev skal
Precej je primerov, ko skalnjak deluje popoln tujek v okolici. Tega seveda nočemo, saj s tem neuspešno posnemamo naravna rastišča. Obrnimo se torej po zgled k naravi. Če je le mogoče, izberemo kamnino, ki je naravno pristna na območju vrta ali je vsaj iz bližnje okolice. Mogoče so tudi drugačne rešitve, a te zahtevajo izvrstno in izkušeno estetsko oko ter smisel za vrtne postavitve. Hočem poudariti le, da je nesmiselno in netrajnostno na primer na območju Ljubljanske kotline uporabiti kamnine s Pohorja.
Tudi postavitev skal je zelo pomembna. Če jih bomo kar nametali malo tu in malo tam, bo jasno videti, da gre za povsem umetno tvorbo. Skale vsaj tretjino ali celo polovico vkopljemo, da se bo zdelo, da res naravno ždijo v zemlji, posvetimo pa se tudi usmeritvi določenih linij. V naravi najpogosteje srečamo skalna rastišča iz več plasti kamnin, ki vzporedno sledijo druga drugi. Razen ob vodotokih je uporaba zaobljenih prodnikov manj primerna izbira.
Kako začeti?
Če smo se odločili za najbolj klasično obliko skalnjaka, torej izbočeno površino na ravnini, najprej odstranimo travno rušo in izkopljemo zgornji sloj (20-30 centimetrov) zemlje. Na dno nasujemo grob pesek ali morebitne gradbene ostanke (kose betona, opeko, poškodovane strešnike …), ravno rušo obrnemo z zelenim delom navzdol in z njo prekrijemo nasutje. Prej izkopano zemljo po potrebi obogatimo z organsko snovjo in ji dodamo vsaj tretjino njenega volumna bolj drobnega peska ali mivke ter temeljito premešamo.
Predvsem za sajenje najpogostejših rastlin za skalnjake, kakršne so avbrecije, iglaste plamenke, mahovni kamnokreči in na primer karpatske zvončnice, je smiselno tudi založno gnojenje. Na travno rušo nasujemo manjši del pripravljene mešanice, potem pa sledi postavljanje skal. Te obrnemo tako, da bodo trdno stale na površju, torej z najbolj plosko stranico. Preostalo zemljo nasujemo in razporedimo med skalami.
Izbira in sajenje rastlin
Za skalnjak so primerne predvsem nižje in kompaktnejše rastline. Take so blazinaste trajnice, nižje okrasne trave, čebulnice in pritlikave sorte grmovnic. Naj vas ne zavedejo prikupne majhne rastlinice v prodajnih centrih. Dobro preberite opis na lončku ali povprašajte prodajalce, saj so nekatere rastline preveč raščave in bodo izpodrinile druge. Poskrbimo tudi za pestrost oblik in blazinasto ali poleglo rastočim lepoticam dodajmo tudi kaj bolj pokončnega ali grmičastega.
Najbolj splošno uporabljene rastline so trpežne in ne potrebujejo kakšnih posebnih rastnih razmer, zato take v pripravljen skalnjak posadimo, kot bi jih v gredo. Drugače je z nekaterimi botaničnimi čebulnicami in posebnostmi med trajnicami iz visokogorskih območij. Mnoge namreč potrebujejo zelo odcedna tla, zato jim na dno sadilne jame nasujemo konkretno plast peska. Če imamo dovolj prostora, se raje odločimo za manj različnih rastlin in po več (3, 5, 7 …) istih vrst sadimo v skupine. V najslabšem primeru se pri manjših motivih odločimo za vsaj tri vrste, ki jih posadimo po tri sadike, ostale pa po eno.
Zastirka
Ne le zaradi estetskih in praktičnih razlogov (lažje pletje), pač pa tudi zaradi zahtev nekaterih pravih gorskih rastlin je zastirka nujni sestavni del dobrega skalnjaka. Ta bo poskrbela za odlično drenažo ob koreninskem vratu in tudi pri bolj občutljivih sadikah ne bo toliko problemov z zimskim gnitjem. V pravih skalnjakih uporabljamo peščene zastirke. Odločimo se za isto kamnino, kot so skale, če pa to ni mogoče, pa vsaj po izgledu (barvi) čim bolj podobno. Pran pesek uporabimo le pri motivih iz prodnikov.
Lubje in lesni sekanci so neprimerna izbira, saj preveč izstopajo med kamni in odvzemajo pozornost, ki si jo zaslužijo rastline, poleg tega pa skalnjak izpade nenaravno.
Katera zelišča lahko v kuhinji uporabljamo namesto soli?
V prehrani pogosto uporabljamo preveč soli. Ko se nam zazdi, da jedi nekaj manjka, preprosto dodamo sol, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bomo tako izboljšali okus.
Če v hrano dodamo različne aromatične začimbe, soli porabimo znatno manj, saj začimbe obogatijo in popestrijo okus jedi. Namesto soli lahko uporabimo doma pripravljeno svežo mešanico iz majarona, origana, peteršilja, koriandra, drobnjaka, žajblja, zelene, timijana, pastinaka. Lahko pa izdelamo mešanico iz posušenega korenčka, čebule in zelene.
Boljši okus in lažja prebava
Začimbe so odličen nadomestek za sol, če uporabimo dobro mešanico začimb, bo okus v hipu polnejši in bomo zato potrebovali manj soli. Poleg tega se začinjene jedi lažje prebavijo. Praviloma velja, da pekoče snovi spodbujajo delovanje prebavnih sokov, grenčine pa vzbujajo apetit. Kuhane jedi zmeraj začinimo na koncu. Tako se bodo v začimbah ohranile koristne učinkovine, ki bodo jedi naredile okusnejše in bolj zdrave.
Zamrznjene kocke
Zelišča, ki jih uporabljamo v kulinariki, lahko tudi zamrznemo. Preden jih zapakiramo v plastične vrečke ali posode, jih speremo pod curkom vode in dobro otresemo. Lahko pa jih tudi sesekljamo in z njimi napolnimo vrečko ali posodice za ledene kocke in damo zamrzniti. Tako posušena kot zamrznjena zelišča v nekaj mesecih porabimo, saj učinkovine v njih postopoma izgubljajo moč – prav zato jih je najbolje uporabljati sveža.
Z žlico po svetu: Recept za koruzno juho
Koruzna juha je ena najbolj znanih in priljubljenih mehiških juh, čeprav podobne pripravljajo v številnih južnoameriških državah.
Potrebujemo:
45 dag koruznega zrnja (zamrznjenega ali iz konzerve)
1 srednje velika čebula
7,5 dl piščančje jušne osnove
2,5 dl sladke smetane
2 žlici koruznega olja
sol, mleti poper
1 manjša rdeča paprika
Čebulo drobno sesekljamo, papriko narežemo na majhne kocke. V ponvi segrejemo olje in prepražimo čebulo. Ko uplahne, dodamo dve tretjini narezane paprike in pražimo, da se paprika zmehča. Potem dodamo koruzo in na zmernem ognju pražimo nekaj minut. Zmes damo v multipraktik in jo sesekljamo, da postane kremasta. Po potrebi med sekljanjem dodamo malo jušne osnove. Lahko pa zmes z malo jušne osnove obdelamo kar s paličnim mešalnikom v posodi, v kateri bomo juho končali. Kremasto zmes v posodi prelijemo z jušno osnovo, premešamo, dodamo sol in poper ter zavremo in kuhamo še deset minut na zmernem ognju. Ugasnemo ogenj in počasi vmešamo smetano, pazimo, da juha ne bi ponovno zavrela. Po potrebi dodamo še sol in poper. Juho postrežemo vročo ali povsem hladno, tik preden jo postrežemo, jo potresemo s kockami paprike. Lahko jo tudi potresemo s sesekljanim koriandrom ali koromačem.
Kdor želi vrt popestriti z okrasnimi elementi, si lahko v njem omisli mozaik iz prodnikov
Mozaični motiv si v vrtu zasluži lokacijo, kjer bo zares opažen, da bo lahko kar najbolj popestril okolico.
Najprej načrt
Če se polaganja mozaika lotevate sami, je najbolje narisati načrt na papirju in kupiti ali v naravi nabrati kamenčke. Motivi najpogosteje izhajajo iz enostavnih geometrijskih oblik, kot so krogi, trikotniki, kvadrati, ki jih potem lahko sestavljate v bolj zapletene oblike. Ko je načrt končan, ga povečajte v končno velikost in poskusno zložite mozaik, da preverite, ali se bo vzorec podal v vrt.
Polaganje in vezivo
Talni mozaiki so največkrat narejeni iz prodnikov, ostankov poliranega marmorja, včasih tudi iz ostankov keramičnih ploščic. Mozaik polagajte na že prej narejeno betonsko podlago, ki jo ogradite z okvirjem, za vezivo pa uporabite cement. Kamenčke nato polagajte v posteljico iz treh delov peska in dela cementa. Ko so kamenčki položeni, z vezivom zapolnite neravnine, nato motiv temeljito navlažite in prekrijte s folijo, postopek ponavljajte tri dni. Nato folijo odstranite in dalje vlažite še teden dni, zatem površino mozaika sperite in previdno očistite s krtačo, da bodo kamenčki čisti in končna podoba vrta elegantna in urejena.
Gurmansko doživetje na prostem z jedmi z žara
Smisel žara je, da na njem pečemo pod milim nebom. Takšnega mnenja sta tudi znana mojstra žara v Sloveniji Miha in Nejc Pešec, znana tudi po projektu Kralj žara, ki pravita, da je druženje na prostem, če ne na domačem vrtu, pa vsaj na kakšnem mestu za piknik v naravi, v teh časih, ko nam je zdravstvena kriza onemogočila stike z drugimi, predvsem pa druženja, nekaj posebnega.
A na še nekaj, na kar je prav tako močno vplivala epidemija, opozorita mojstra žara: da se Slovenci vse bolj zavedamo pomena domače hrane. Ni nam več vseeno, od kod prihajajo zelenjava, meso in druga živila. Drugačnim trendom pa sledijo tudi proizvajalci žarov, saj so začeli ponujati priročnejše, mobilne žare, ki jih je lažje prenašati oziroma seliti na različna mesta, pa tudi večje žare, na katerih je mogoče peči vse hkrati - od mesa do zelenjave.
Zajtrk z žara - zakaj pa ne?!
Najbolj funkcionalni so žari, ki omogočajo pripravo že skorajda vseh jedi - tudi pic, celo kruha in sladic, na primer ananasa, ki ga na koncu oblijemo s čokolado. "Še jutranjo kavo si lahko danes skuhate na žaru," pripomnita Miha in Nejc Pešec. "Žar namreč ni uporaben le tako, da hrano pečete na oglju oziroma rešetki, ampak lahko na izvor toplote postavite posodo, ki bi jo sicer uporabljali v kuhinji. Tako si lahko na primer na počitnicah, ko imate več časa, na žaru pripravite tudi zajtrk," pojasni Nejc Pešec, ki si na začetku dneva na plinskem žaru z veseljem speče jajca s slanino in polovičke paradižnika. Mojstra žara opažata, da vse bolj priljubljen postaja tudi raženj, to je tisti način peke, med katerim se meso ali kakšen kos zelenjave ali sadja vrti nad razbeljenim žarom. "Prednost ražnja je, da se hrana peče počasi, pri tem pa ne izgubi veliko vlage," razložita brata in poudarita, da raženj nikakor ni le za peko vola in odojka. "Na njem je mogoče peči zelenjavo, na primer celo glavo cvetače, ali pa sadje, kot je ananas, nanj lahko napičite tudi večje ribe," pravita strokovnjaka za žar.
Zlata pravila peke
Večino hrane pečemo ob zaprtem pokrovu žara. Zakaj? "Zaprti žar med peko zadrži vročino, vlago in dim. Ujeta vročina hitreje speče hrano, ujeta vlaga pa poskrbi za to, da vezna tkiva v mesu hitreje razpadejo in da ostane hrana sočna. Ujeti dim aromatizira hrano in ji da pravi okus žara," pojasnita mojstra žara. In kdaj je smiselna peka z odprtim žarom? Sogovornika odgovarjata: "Če smo ljubitelji pravih ameriških zrezkov z močno zapečeno skorjo in sočno 'rare' sredico, potem jih pecimo z odprtim pokrovom. Zaprti žar namreč zadrži vlago, ki je sovražnik dobro zapečene skorje zrezkov."
V idealnih razmerah, še pravita, naj bi se meso, preden ga postrežemo, ohladilo na 50 stopinj, kar pomeni pet minut počivanja za zrezke, 15 minut za kilogramsko pečenko ali celega piščanca in do ene ure za celega jagenjčka ali odojka. Pred vsako peko moramo žar segreti. Užarjeno oglje ali brikete stresemo s kamina za prižiganje briketov na žar na oglje, pri plinskem žaru nastavimo plin na maksimum in ga prižgemo, nato ga zapremo za deset minut. Žar vedno segrejemo do najvišje temperature, četudi recept zahteva srednjo ali nizko temperaturo, poudarita Miha in Nejc Pešec. Temperaturo za peko naravnamo šele, ko je rešetka vroča in pripravljena za peko. Potrebujemo namreč vroče rešetke, na katerih bo meso takoj zakrknilo in dobilo prave sledi rešetk.
Pečeno meso naj nekaj minut počiva
Sicer pa so pri nas med mesnimi jedmi, primernimi za žar, še vedno najbolj priljubljeni čevapčiči. Lahko bi dejali: ni žara brez čevapčičev! Vendar ravno pri peki čevapčičev po navadi naredimo največjo napako s tem, ko jih polivamo s pivom, ker menimo, da bomo tako izboljšali njihov okus. "Ko žar poškropite s pivom," opozarjata brata Pešec, "ugasnete žerjavico in dvignete saje. Meso se ne zapeče enakomerno, saje pa pokvarijo okus in kakovost hrane." Zato je po besedah sogovornikov veliko bolje, da imate pivo pri roki za žejo in ne za polivanje čevapčičev. Nadloga je lahko tudi prevelik ogenj. "Pri zaprtih žarih lahko ogenj ugasnete s pokrovom, pri odprtih pa imejte pri roki pršilko z navadno vodo, da boste lahko pogasili plamen," svetujeta mojstra žara. Pri čevapčičih in pleskavicah ter mletem mesu nasploh je zaželeno, da meso, še zlasti govedino, uporabimo zorjeno, saj bodo tako jedi bolj sočne. Kakovostne in sočne čevapčiče pripravite iz mešanice ovčjega oziroma jagnječjega mesa in teletine. In še na nekaj opozorita mojstra žara: "Hrana z žara je boljšega okusa, če po končani peki krajši čas počiva. Če zarežemo v meso, takoj ko ga vzamemo z žara, okusni sokovi v mesu stečejo na krožnik. Če meso nekaj minut pred zaužitjem počiva, se ohladi, proteini v mesu postanejo čvrstejši in obdržijo več sokov."
Da riba ne bi bila suha ...
Peka rib je zabavna naloga, predvsem zaradi strukture ribjega mesa, pravita kralja žara. "V primerjavi s kopenskimi živalmi, pri katerih so mišice razporejene v snopih, je pri ribah mišično tkivo razporejeno v tankih plasteh, ki tečejo od kosti do kože, povezane s povezovalnim tkivom. Med peko se mišična vlakna krčijo, povezovalno tkivo pa mehča, kar privede do razpadanja mesa, zato na primer za razkosanje pečenega ribjega fileja ne potrebujemo noža. Dobro pa je vedeti, da je treba ribo umakniti z žara, takoj ko je povezovalno tkivo zmehčano in preden popusti. Ko se namreč mišično tkivo segreje, sprosti vodo, ki ostaja v povezovalnem tkivu, in ko to popusti, izgubimo vlago in riba je suha."
Koraki peke rib so naslednji: ribo najprej očistimo in osušimo s papirnatimi brisalkami. Nato jo naoljimo in začinimo ter pustimo na sobni temperaturi. Žar segrejemo na temperaturo 200 do 230 stopinj ter zdrgnemo in naoljimo rešetko. Ribo damo na žar in ga zapremo za štiri minute. Pečemo osem do deset minut za vsake tri centimetre debeline. Ko je riba pečena na spodnji strani, sama odstopi od rešetk, če pa ne, počakamo nekaj minut, preden jo obrnemo. Celo ribo obrnemo tako, da jo z dvema oprijemaloma privzdignemo in prevrnemo na hrbtno stran, priporočata brata Pešec. Pa še na nekaj opozorita: vse ribe niso primerne za peko na žaru. "Potrebujemo kompaktnejše ribe, z nekoliko čvrstejšim mesom, ki ne razpade takoj. Brancin, orada, postrv so odličen izbor, prav tako losos, tun ali morski pes v obliki kotletov ali filejev. Ribo pred peko vzamemo iz hladilnika, da dobi sobno temperaturo, potem jo začinimo. Ne potrebuje kompleksnih začimb, v trebušno votlino ji vtaknemo vejico rožmarina, timijan, list lovorja ali šopek divjega koprca."
Tudi zelenjava in sadje tekneta
In kako na žaru pečemo zelenjavo? Mojstra žara pravita, da lahko žarimo vse vrste zelenjave in sadja, najbolj v slast pa gredo pečen krompir, beluši, paprika, jajčevec, koromač, čebula, mlada koruza, paradižnik in od sadja jabolka, hruške, ananas in breskve. "Zelenjavo dobro naoljimo, saj se zaradi svoje nežne strukture na ognju hitro izsuši, olje pa ohrani vlago in nanesene začimbe ostanejo na zelenjavi. Za peko jo narežemo na enakomerne, šest do deset milimetrov debele kose. Za lažje delo uporabimo nabodala, vok ali žar posodo za zelenjavo. Pečemo kratek čas na srednji temperaturi, za kompaktnejšo zelenjavo pa na dveh temperaturnih conah: zapečemo na vročini, dokončamo indirektno." Sadja ni treba peči, da bi bilo boljše kot sveže, pravita Miha in Nejc Pešec, a s peko vseeno nekaj pridobi. Na žaru ga pečemo nekaj minut, da dobi sledi rešetk in da se nekaj sladkorja v sadju karamelizira in se razvije okus. Pečemo na direktni srednji temperaturi. Jabolka, hruške, breskve lahko izdolbemo in napolnimo z različnimi polnili. Za peko izbiramo nekoliko manj zrelo sadje, da ne razpade, še opozorita sogovornika in dodata, da lahko pečeno sadje uporabimo kot prilogo svinjini, piščancu ali ribi.
Kako pravilno zalivati vrt, da bodo rastline zdrave in zadovoljne?
Da cvetlice v vročih mesecih ne bi povešale glav in da bodo vrtnine lepo uspevale, potrebujejo ustrezno količino vode.
Redkeje, vendar temeljiteje
Za cvetlične gredice je običajno dovolj, če jih zalivate enkrat do dvakrat na teden, pri čemer je bolje, da jih zalivate redkeje z več vode kot pogosteje z manj vode. Zmerno izsuševanje rastlin spodbudi hitrejšo rast korenin.
Zgodaj zjutraj
Če vrt zalivate zgodaj zjutraj, bo izhlapelo manj vode kot pri zalivanju tekom dneva. Rastline tako dobijo dovolj vode, da se ubranijo pred vročino. Pri zalivanju zvečer bodite pozorni, da ne škropite listov ali cvetov, saj se lahko razvijejo glivična obolenja. Na mokrem listju, ki je izpostavljeno soncu, pa lahko nastanejo manjše opekline, saj vodne kapljice delujejo kot povečevalno steklo.
Ne samo na eni točki
Zaradi stalnega zalivanja na isti točki ob korenini bo prišlo do enostranske rasti korenin in s tem do slabše absorpcije hranil v prsti. Zato je treba vedno zalivati okoli rastline in vodo razporediti po celotni namakalni površini. Zlasti rastline s plodovi so odvisne od enakomerno vlažne prsti v celem obdobju, dokler plodovi niso dovolj zreli za obiranje.
Varčno in s senzorjem
V sušnem obdobju je treba zalivati čim manj in samo po potrebi. Ta postopek lahko zelo poenostavite s sistemom samodejnega namakanja s senzorjem vlažnosti tal, ki ga lahko uporabite na gredi, balkonu ali trati.
Preprečite zastajanje vode
Prst za rastline, ki je bogata z glinenimi minerali, ima boljše lastnosti vpijanja, zato lažje in enakomerneje zadrži vodo. Je pa treba v mokrih poletjih poskrbeti za odvajanje vode, da preprečite zastajanje vlage, zato iz podstavka pod lončkom ali koritom odlijte odvečno vodo, na gredah pa poskrbite, da bo prst čim bolj rahla in bogata s kompostom. Če voda zastaja v lončkih ali na gredah, koreninam onemogoča dostop do zraka iz prsti, zato koreninske celice ostanejo brez kisika in lahko zgnijejo.
