Ustvarite pridih gorskega sveta na domačem vrtu
Ker se ne spodobi trgati alpskega cvetja, si lahko doma ustvarimo pomanjšan motiv, ki spominja na gorsko rastišče barvitih nizkih cvetlic.
Skalnjaki so torej motivi, ki spominjajo na naravno skalno rastišče, lahko so pa tudi odlično mesto za zbiranje nenavadnih nizkih rastlin. Ker bomo v tem vrtnem motivu gojili rastline s posebnimi zahtevami, moramo najprej dobro premisliti o mestu postavitve.
Primerna lokacija
Najprimernejše je mesto, ki je vsaj večji del dneva obsijano s soncem. Ker bomo potrebovali naklon, lahko namesto izdelave kupa izkoristimo naravno ali umetno brežino na vrtu in jo preuredimo v skalnjak. Če smo na vznožju ali pobočju hriba, ni odveč upoštevati dejstva, da se prek vrta del leta steka hladen zrak, ki se lahko nabira pred živo mejo ali drugimi pregradami. Taka mesta so neprimerna za alpsko vrtnarjenje, saj bi mnoge rastline pozimi pozeble.
Vsekakor je pametno izkoristiti tiste lege, ki so že naravno odcedne - v kotanjah ali ravninah, kjer se voda le stežka odteče, bomo težko umetno izboljšali drenažo.
Kakšen skalnjak?
Možnosti je več. Če se tu posvetimo predvsem pravim skalnjakom in pozabimo na zasajene posode, imamo na voljo sledeče rešitve. Če imamo to srečo, da so v vrtu že prisotne naravne skale na primerni legi, ta motiv z dodajanjem novih le še razvijemo. Če moramo skale pripeljati, naj nam bo prvo vodilo že omenjena primerna lega.
Prva opcija naj bo ureditev že obstoječe brežine, druga pa ustvarjanje "gomil" na ravni površini. Lahko se odločimo tudi za dvignjene grede, ki so najprimernejša rešitev za zelo mokra tla, razmislimo pa tudi o morebitni ureditvi skalnjaka v sklopu kamnitega stopnišča, kjer se določene rastline lahko prerastejo tudi v fugah med stopnicami.
Kamnina in postavitev skal
Precej je primerov, ko skalnjak deluje popoln tujek v okolici. Tega seveda nočemo, saj s tem neuspešno posnemamo naravna rastišča. Obrnimo se torej po zgled k naravi. Če je le mogoče, izberemo kamnino, ki je naravno pristna na območju vrta ali je vsaj iz bližnje okolice. Mogoče so tudi drugačne rešitve, a te zahtevajo izvrstno in izkušeno estetsko oko ter smisel za vrtne postavitve. Hočem poudariti le, da je nesmiselno in netrajnostno na primer na območju Ljubljanske kotline uporabiti kamnine s Pohorja.
Tudi postavitev skal je zelo pomembna. Če jih bomo kar nametali malo tu in malo tam, bo jasno videti, da gre za povsem umetno tvorbo. Skale vsaj tretjino ali celo polovico vkopljemo, da se bo zdelo, da res naravno ždijo v zemlji, posvetimo pa se tudi usmeritvi določenih linij. V naravi najpogosteje srečamo skalna rastišča iz več plasti kamnin, ki vzporedno sledijo druga drugi. Razen ob vodotokih je uporaba zaobljenih prodnikov manj primerna izbira.
Kako začeti?
Če smo se odločili za najbolj klasično obliko skalnjaka, torej izbočeno površino na ravnini, najprej odstranimo travno rušo in izkopljemo zgornji sloj (20-30 centimetrov) zemlje. Na dno nasujemo grob pesek ali morebitne gradbene ostanke (kose betona, opeko, poškodovane strešnike …), ravno rušo obrnemo z zelenim delom navzdol in z njo prekrijemo nasutje. Prej izkopano zemljo po potrebi obogatimo z organsko snovjo in ji dodamo vsaj tretjino njenega volumna bolj drobnega peska ali mivke ter temeljito premešamo.
Predvsem za sajenje najpogostejših rastlin za skalnjake, kakršne so avbrecije, iglaste plamenke, mahovni kamnokreči in na primer karpatske zvončnice, je smiselno tudi založno gnojenje. Na travno rušo nasujemo manjši del pripravljene mešanice, potem pa sledi postavljanje skal. Te obrnemo tako, da bodo trdno stale na površju, torej z najbolj plosko stranico. Preostalo zemljo nasujemo in razporedimo med skalami.
Izbira in sajenje rastlin
Za skalnjak so primerne predvsem nižje in kompaktnejše rastline. Take so blazinaste trajnice, nižje okrasne trave, čebulnice in pritlikave sorte grmovnic. Naj vas ne zavedejo prikupne majhne rastlinice v prodajnih centrih. Dobro preberite opis na lončku ali povprašajte prodajalce, saj so nekatere rastline preveč raščave in bodo izpodrinile druge. Poskrbimo tudi za pestrost oblik in blazinasto ali poleglo rastočim lepoticam dodajmo tudi kaj bolj pokončnega ali grmičastega.
Najbolj splošno uporabljene rastline so trpežne in ne potrebujejo kakšnih posebnih rastnih razmer, zato take v pripravljen skalnjak posadimo, kot bi jih v gredo. Drugače je z nekaterimi botaničnimi čebulnicami in posebnostmi med trajnicami iz visokogorskih območij. Mnoge namreč potrebujejo zelo odcedna tla, zato jim na dno sadilne jame nasujemo konkretno plast peska. Če imamo dovolj prostora, se raje odločimo za manj različnih rastlin in po več (3, 5, 7 …) istih vrst sadimo v skupine. V najslabšem primeru se pri manjših motivih odločimo za vsaj tri vrste, ki jih posadimo po tri sadike, ostale pa po eno.
Zastirka
Ne le zaradi estetskih in praktičnih razlogov (lažje pletje), pač pa tudi zaradi zahtev nekaterih pravih gorskih rastlin je zastirka nujni sestavni del dobrega skalnjaka. Ta bo poskrbela za odlično drenažo ob koreninskem vratu in tudi pri bolj občutljivih sadikah ne bo toliko problemov z zimskim gnitjem. V pravih skalnjakih uporabljamo peščene zastirke. Odločimo se za isto kamnino, kot so skale, če pa to ni mogoče, pa vsaj po izgledu (barvi) čim bolj podobno. Pran pesek uporabimo le pri motivih iz prodnikov.
Lubje in lesni sekanci so neprimerna izbira, saj preveč izstopajo med kamni in odvzemajo pozornost, ki si jo zaslužijo rastline, poleg tega pa skalnjak izpade nenaravno.
Vrtna opravila: Februar je primeren mesec za načrtovanje gredic in vrta
Prav tako pa že nastopi čas za prve setve ter za rez sadnega drevja in okrasnega grmičevja.
Vrtne grede naj v začetku meseca še počivajo, saj koledarske zime še ni konec in lahko hitro povzroči škodo na vrtu, če bi prekmalu začeli vanj saditi in sejati. Lahko pa že začnemo sejati zgodnje zelenjadnice v zabojčke na oknih. Pri tem, kakopak, ni vseeno, v kakšno zemljo sejemo semena. "Za setev semen zelenjadnic potrebujemo substrat z zelo rahlo, zračno in fino strukturo, ki poskrbi za zanesljivo kalitev. Blago začetno hranilo v substratu sadikam zagotavlja vse makro in mikroelemente, ki jih potrebujejo za hitro in enakomerno rast. Odlična izbira ter prava podlaga za setev semen je namenski substrat za setev in zelišča," pojasnjuje Mateja Grobin Hlavaty, strokovnjakinja za vrtnarstvo iz podjetja Metrob, d.o.o.
Najprej setev zgodnje zelenjave
Februarja lahko v zabojčke na okenskih policah sejemo vso zgodnjo zelenjavo, paradižnik, papriko ter zelišča, razlaga Grobin Hlavatyjeva. "Najbolj nestrpni lahko za prve setve poskrbite v začetku februarja in takrat posejete solato, blitvo, tudi endivijo, zeleno, listnati peteršilj, drobnjak, čebulo iz semena, por in kapusnice kot so nadzemna kolerabica, cvetača, brokoli in zgodnje zelje," našteva sogovornica. V drugi polovici februarja pa se sejejo plodovke, ki jih boste kasneje pikirali. "Paprika se seje deset dni pred paradižnikom, saj kali dalj časa, prav tako bo v istem obdobju čas za setev feferonov, čilijev in jajčevcev." O tem, kako pravilno pripraviti substrat za setev, strokovnjakinja iz Metroba svetuje naslednje: "Uporabite setveni plato ali posodo z luknjami za odvajanje odvečne vode in substrat rahlo pritisnite. Kaleča semena se ne smejo izsušiti, hkrati pa ne smejo biti izpostavljena prekomerni vlagi. Vrečke, v katerih je seme, odprite šele tik pred setvijo in zrnca semen enakomerno porazdelite po substratu. Na svetlobi kaleča semena samo pritisnite v substrat. Pri temperaturah od 20 do 22 stopinj Celzija bodo prvi paradižniki vzkalili že po nekaj dneh. Kaljenje pri paprikah ali jajčevcih pa lahko traja tudi do tri tedne. Ko sejancem zrasteta en do dva prava lista poleg kličnih, se pikirajo in presadijo v razmiku nekaj centimetrov nazaj v lončke s svežim univerzalnim substratom. Sadike posadite v substrat do kličnih listov," poudarja sogovornica. Šele ko ni več nevarnosti zmrzali in sadike razvijejo močno koreninsko grudo, jih presadite v njihov stalni kotiček na vrtu ali v korito na balkonu ali terasi. Takrat bo seveda že pomlad in boste morali le še pravilno zalivati in občasno dognojiti prst ob sadikah. Že kmalu zatem boste lahko uživali okusne vrtne pridelke.
Rez sadnega drevja
Da bi bil pridelek jablan in hrušk ravno prav bogat, je treba še pred pomladjo poskrbeti za pravilno rez. Preden začnemo obrezovati sadno drevje, najprej pogledamo in ocenimo stanje drevesa in razmere v okolju, nato določimo intenzivnost rezi. Če hočemo vsako leto imeti pridelek, moramo pri vsakem drevesu vzpostaviti ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Pri vzgoji jablan in hrušk si želimo, da imajo drevesa piramidalno ali stožčasto (smrekasto) obliko. To pomeni, da mora biti na drevesu vsaka višje rastoča veja krajša in šibkejša. Da bi zagotovili takšno obliko drevesa in da bi ohranili vitalen rodni les v celotni krošnji drevesa, je treba krošnjo sproti redčiti, da se preveč ne zgosti. To je zlasti pomembno v zgornjih delih krošnje, kajti višje rastoče močne veje zasenčujejo nižje rastoče in preprečujejo sončnim žarkom, da prodrejo do spodnjih delov. Zato pri rezi najprej izrežemo vse premočne in pregoste veje. Kadar hočemo, da na mestu, kjer je rasla takšna močna veja, dobimo novo vejo, izrežemo vejo na čep (5 cm). Iz tega čepa bodo pognali novi poganjki, ki bodo šibkejši, kot je bila izrezana veja. Kadar si na mestu, kjer vejo izrežemo, ne želimo novih poganjkov, to odrežemo tik ob deblu. V nobenem primeru ne smemo takšnih močnih vej prikrajševati, saj s tem spodbudimo močno rast bohotivk.
Z jagodičjem na vrt
Še smo vo obdobju, ki je primerno za presajanje sadnega drevja in jagodičja. Pri presajanju je bistveno, da zemlja ni zamrznjena. Za sajenje jagodičja najprej izkopljemo sadilno jamo, ki naj bo približno 50 cm globoka in široka. Vanjo damo kompost ali preperel hlevski gnoj, ki ga zasujemo z nekoliko zemlje, in šele nato v sadilno jamo postavimo sadiko. Če komposta ali hlevskega gnoja nimamo, dodamo briketirana organska gnojila ali mineralna sadjarska gnojila po navodilih proizvajalcev. Pred sajenjem sadiko za nekaj minut namočimo v vedru vode, da se koreninska gruda dobro omoči in se zemlja pri sajenju bolje oprime. Korenine pred sajenjem tudi nekoliko razrahljamo. Sadike ribeza in drugega jagodičja sadimo približno 3-5 cm globlje, kot so bile v loncih. Tako pri rastlinah spodbudimo grmasto razrast. Z globljim sajenjem namreč spodbudimo spodnje brste in tiste na korenikah, da se razvijejo v samostojne poganjke. V sadilno jamo postavljeno sadiko obsujemo z zemljo, jo pritisnemo ob korenine, da se dobro sprime. Posajeno sadiko nato dobro zalijemo.
Redčenje grmovnic
Cvetoče okrasne grmovnice je treba vsaka tri do štiri leta prezračiti: stare in grčave veje odrežemo neposredno nad tlemi, odstranimo tudi zelo tanke in slabotne poganjke. Februarja režemo zgolj grmovnice, ki cvetijo v začetku poletja in jeseni, medtem ko spomladi cvetoče okrasne grme obrezujemo šele po odcvetu. Obrezovanja se lotimo ob dnevih, ko ni mraza.
Presajanje posodovk
Dnevi so vse daljši in rastline se počasi prebujajo v novo življenje. Posodovke februarja navadno po malem že ženejo sveže poganjke, ki pa so običajno precej šibki in pretegnjeni. Najbolje bo, da te poganjke porežemo, ker bodo kasneje pognali lepši in močnejši. Prezimni prostor ob dnevih, ko ni mraza, večkrat prezračimo. Prav tako že lahko pripravimo prst in večje lonce ter posodovke presadimo vanje. Temeljito preglejmo, ali so vse rastline zdrave, tiste, ki so jih napadli škodljivci ali bolezni, pa izolirajmo in poškropimo ali odstranimo.
Božični kaktus je zaradi svoje nezahtevnosti postal priljubljen kot okras in darilo za praznično obdobje
Božični kaktus (Schlumbergera) izvira iz hribovitih predelov deževnega gozda jugovzhodne Brazilije.
Je epifitna rastlina, kar pomeni, da se priraste na krošnje dreves, ima pa lastno presnovo. Navadno cveti novembra in decembra, zaradi svoje nezahtevnosti pa je priljubljena kot darilo za zimsko obdobje.
Živi lahko tudi 20 let
V cvetličarnah in vrtnih centrih dandanes ponujajo hibride, prve med njimi so vzgojili v Angliji leta 1850. Božični kaktus sodi med gozdne in ne puščavske kaktuse. Zato ima tudi drugačno rast in potrebuje več vode. Njegova stebelca so sestavljena iz ploskih temnozelenih listnih členkov, ki se zaradi teže povešajo. Ob pravilni negi lahko božični kaktus doseže starost tudi do 20 let. Cvetovi, ki poženejo kot brsti na vrhu posameznih členkov, so lahko beli, rožnati, vijolične, rdeči, oranžni, rumeni ali pisani.
Oskrba - rad ima jutranje sonce
Božični kaktus zalijemo, ko je vrhnja plast prsti suha. Pazimo, da v lončku ne bi zastajala vlaga, kar bi povzročilo gnitje korenin. Lončnice ne postavljajmo neposredno na sonce. Najprimernejše zanjo je jutranje sonce, poleti pa jo lahko postavimo ven v senco. Listni členki so krhki, zato rastline ne prestavljajmo prepogosto. Po odcvetu odstranimo cvetove in malce potrgamo listne členke (te lahko tudi podtaknemo v substrat in vzgojimo mlade rastline), da se rastlina razbohoti. Presajamo vsako drugo ali tretje leto v šotno prst, pomešano s humusom in kremenčevim peskom.
Tako ga spodbudimo k cvetenju
Da bi božični kaktus zacvetel, potrebuje, v nasprotju od puščavskih kaktusov, od štiri do šest tednov hladnega obdobja (septembra in oktobra) s temperaturo 15 stopinj Celzija. Takrat moramo rastlini skrajšati dan, tako da omejimo dnevno svetlobo na osem do devet ur.
Katera zelišča lahko v kuhinji uporabljamo namesto soli?
V prehrani pogosto uporabljamo preveč soli. Ko se nam zazdi, da jedi nekaj manjka, preprosto dodamo sol, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bomo tako izboljšali okus.
Če v hrano dodamo različne aromatične začimbe, soli porabimo znatno manj, saj začimbe obogatijo in popestrijo okus jedi. Namesto soli lahko uporabimo doma pripravljeno svežo mešanico iz majarona, origana, peteršilja, koriandra, drobnjaka, žajblja, zelene, timijana, pastinaka. Lahko pa izdelamo mešanico iz posušenega korenčka, čebule in zelene.
Boljši okus in lažja prebava
Začimbe so odličen nadomestek za sol, če uporabimo dobro mešanico začimb, bo okus v hipu polnejši in bomo zato potrebovali manj soli. Poleg tega se začinjene jedi lažje prebavijo. Praviloma velja, da pekoče snovi spodbujajo delovanje prebavnih sokov, grenčine pa vzbujajo apetit. Kuhane jedi zmeraj začinimo na koncu. Tako se bodo v začimbah ohranile koristne učinkovine, ki bodo jedi naredile okusnejše in bolj zdrave.
Zamrznjene kocke
Zelišča, ki jih uporabljamo v kulinariki, lahko tudi zamrznemo. Preden jih zapakiramo v plastične vrečke ali posode, jih speremo pod curkom vode in dobro otresemo. Lahko pa jih tudi sesekljamo in z njimi napolnimo vrečko ali posodice za ledene kocke in damo zamrzniti. Tako posušena kot zamrznjena zelišča v nekaj mesecih porabimo, saj učinkovine v njih postopoma izgubljajo moč – prav zato jih je najbolje uporabljati sveža.
Z žlico po svetu: Recept za koruzno juho
Koruzna juha je ena najbolj znanih in priljubljenih mehiških juh, čeprav podobne pripravljajo v številnih južnoameriških državah.
Potrebujemo:
45 dag koruznega zrnja (zamrznjenega ali iz konzerve)
1 srednje velika čebula
7,5 dl piščančje jušne osnove
2,5 dl sladke smetane
2 žlici koruznega olja
sol, mleti poper
1 manjša rdeča paprika
Čebulo drobno sesekljamo, papriko narežemo na majhne kocke. V ponvi segrejemo olje in prepražimo čebulo. Ko uplahne, dodamo dve tretjini narezane paprike in pražimo, da se paprika zmehča. Potem dodamo koruzo in na zmernem ognju pražimo nekaj minut. Zmes damo v multipraktik in jo sesekljamo, da postane kremasta. Po potrebi med sekljanjem dodamo malo jušne osnove. Lahko pa zmes z malo jušne osnove obdelamo kar s paličnim mešalnikom v posodi, v kateri bomo juho končali. Kremasto zmes v posodi prelijemo z jušno osnovo, premešamo, dodamo sol in poper ter zavremo in kuhamo še deset minut na zmernem ognju. Ugasnemo ogenj in počasi vmešamo smetano, pazimo, da juha ne bi ponovno zavrela. Po potrebi dodamo še sol in poper. Juho postrežemo vročo ali povsem hladno, tik preden jo postrežemo, jo potresemo s kockami paprike. Lahko jo tudi potresemo s sesekljanim koriandrom ali koromačem.
Kdor želi vrt popestriti z okrasnimi elementi, si lahko v njem omisli mozaik iz prodnikov
Mozaični motiv si v vrtu zasluži lokacijo, kjer bo zares opažen, da bo lahko kar najbolj popestril okolico.
Najprej načrt
Če se polaganja mozaika lotevate sami, je najbolje narisati načrt na papirju in kupiti ali v naravi nabrati kamenčke. Motivi najpogosteje izhajajo iz enostavnih geometrijskih oblik, kot so krogi, trikotniki, kvadrati, ki jih potem lahko sestavljate v bolj zapletene oblike. Ko je načrt končan, ga povečajte v končno velikost in poskusno zložite mozaik, da preverite, ali se bo vzorec podal v vrt.
Polaganje in vezivo
Talni mozaiki so največkrat narejeni iz prodnikov, ostankov poliranega marmorja, včasih tudi iz ostankov keramičnih ploščic. Mozaik polagajte na že prej narejeno betonsko podlago, ki jo ogradite z okvirjem, za vezivo pa uporabite cement. Kamenčke nato polagajte v posteljico iz treh delov peska in dela cementa. Ko so kamenčki položeni, z vezivom zapolnite neravnine, nato motiv temeljito navlažite in prekrijte s folijo, postopek ponavljajte tri dni. Nato folijo odstranite in dalje vlažite še teden dni, zatem površino mozaika sperite in previdno očistite s krtačo, da bodo kamenčki čisti in končna podoba vrta elegantna in urejena.
