Rabarbara je bila včasih na vrtu nepogrešljiva
Trajnica, katere pridelek pobiramo več let. V višino zraste do dveh metrov in zato potrebuje kar veliko prostora.
Nadaljujem predstavitev manj znanih ali že skoraj pozabljenih vrtnin. Koronavirus ni prinesel samo slabo, med drugim je bilo več časa za razmišljanje o tem, kaj bi še lahko doma pridelali sami. Ena izmed zanimivih in dokaj nezahtevnih vrtnin je tudi rabarbara (Rheum rhabarbarum L.). Je izredno zdrava rastlina, vsebuje številne antioksidante, ki lahko pozitivno podpirajo naš imunski sistem, uporabna pa je tudi kot insekticid na vrtu. In je trajnica, torej jo posadimo enkrat in potem pobiramo pridelek več let.
Na vrtovih naših babic je raslo veliko manj vrst zelenjadnic, kakor jih raste danes. Bili pa so vrtovi bolj pisani, dišeči in na njih si našel veliko cvetic pa tudi zelišč. Dišeči del vrta je bil sicer namenjen kulinariki; nekoč so si namreč jedi lahko začinili, jim izboljšali okus samo z doma pridelanimi začimbami. Zdravilna zelišča so bila pogosto tudi edino zdravilo, ki so ga poznali. Dišavnice na vrtu so prav tako branile vrtnine pred škodljivci. Njihov vonj jih je zmedel, da niso z lahkoto našli svojih gostiteljskih vrtnin. Tudi cvetličarn nekoč ni bilo, vse cvetje, ki so ga potrebovali na različnih prireditvah, zabavah, grobovih, v cerkvah, so vzgojili sami na svojih vrtovih. A pisane barve cvetov so na vrt pritegnile koristne žuželke in vrtnine so bile tako bolj zdrave. Torej takšen vrt naših babic ni bil samo lep na pogled, bil je tudi bolj zdrav.
Nekatere vrtnine seveda še danes najdemo na vrtovih, druge so se skoraj izgubile. Ena izmed njih, ki sodi nekje na sredino med zelišča in vrtnine, je rabarbara.
Rabarbara se predstavi
To je precej velika trajnica, ki prihaja k nam iz Azije. V naravi jo najdemo v Siriji, na Kitajskem in v Mjanmaru, v Evropi pa samo na vrtovih.
Rastlina zraste do dveh metrov visoko, zato potrebuje kar veliko prostora. Odmerimo ji predel, kjer bo lahko kraljevala in se bohotila. Ob njej lahko sadite motovilec, fižol, česen, kolerabico, zelje, ohrovt, solato in predvsem špinačo. Ima velike, dekorativne liste in lepe cvetove, zato bo lepa tudi na večjih okrasnih gredah.
Potrebuje globoka tla, kjer ji vode ne sme zmanjkati. Vendar ne mara zastajanja vode, predvsem ne pozimi, zato ji moramo izbrati odcedno lego.
V literaturi najdete, da dobro uspeva tudi na polsenčnih legah, a tam je njena življenjska doba precej kratka. Zato ji raje najdite sončno lego, poleti pa poskrbite, da bo imela dovolj vlage. Na vrtu jo sadimo nekam v kot, da bo imela dovolj prostora, hkrati pa ne bo motila rasti drugih vrtnin.
Kako pa pridemo do sadik?
Rabarbaro lahko sejemo ali razsajamo, razdelimo koreninski sistem. Seme pri nas lahko dobite, a na policah trgovin ga ni veliko. Veliko enostavnejša je nabava po svetovnem spletu. Posejete ga v začetku septembra ali, še bolje, na toplem v januarju. V lonček s premerom pet do deset centimetrov posejte dve ali tri semena. Za hitrejši vznik namakajte seme dve do tri ure, še bolje pa čez noč, v topli vodi, lahko tudi v kamiličnem čaju. Lončke napolnite s hranilnim substratom, z zemljo za rože. Ne varčujte pri nakupu substrata, kar je sicer splošno navodilo za vzgojo sadik.
Ko so lončki napolnjeni z zemljo, naredite vanjo luknje, nekje do centimetra globoke oziroma do prvega členka na kazalcu. V vsako posejte dva ali tri semena in zemljo pokrijte. Seveda setev zalijemo in jo postavimo v topel prostor, do vznika pa naj nanjo ne sveti sonce. Rabarbara raste zelo hitro in korenine bodo hitro prerasle lonček. Če jo boste sejali jeseni, bo spomladi, nekje v začetku aprila, primerna za presajanje. Pozimi naj bodo lončki v neogrevanem, lahko tudi povsem mrzlem prostoru. Tudi na prostem so lahko, a takrat jih je smiselno prekriti s slamo ali listjem.
Bolj pogosto se dela lotimo tako, da preprosto razdelimo stare rastline. To naredimo, ko rastlina že počiva jeseni ali pred spomladanskim poganjanjem nadzemnih delov. To je ravno nekje zdaj. Prava meseca sta torej november in februar.
Presajanje sadik
Za sajenje izkopljite jamo, približno 30 do 40 centimetrov premera in globine. Napolnite jo z mešanico komposta in izkopane zemlje. Če nimate lastnega komposta, lahko uporabite substrat, zemljo za rože. Danes lahko zelo kvaliteten kompost, substrat brez šote, tudi kupite v trgovinah.
Jamico pred presajanjem zalijte, posadite sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom ali del korenine, na katerem so dobro vidni vsaj trije brsti, poganjki. Po sajenju gredice zastrite, saj ima rabarbara visoke zahteve po vodi, posebno v prvem letu po presajanju. Zastirka je lahko pokošena trava, listje, slama, lubje … Sadimo na razdaljo najmanj 70 centimetrov v vrsti in meter ali dva med vrstami. A za eno družino je ena rastlina običajno zadosti.
V prvem letu po sajenju jo samo zalivamo in rahljamo zemljo okoli nje, če je treba. Liste (peclje) trgamo in jemo šele naslednje leto po sajenju. Korenine prav tako izkopavamo v drugem letu po sajenju.
Nega rastline
Rabarbara je zelo nezahtevna rastlina, potrebuje le dobro, organsko zemljo. Vendar gnojilo ne sme biti gnoj, potem ima krajšo življenjsko dobo, predvsem pa ima ta manj zdravilnih sestavin. Hvaležna pa vam bo za kompost. Tega lahko (nekje do osem litrov na rastlino) dodate vsako leto. Kompost lahko okoli rastline v premeru enega do dveh metrov (v celotni širini rastline poleti) potresete jeseni, to je najboljše, lahko pa tudi zgodaj spomladi. Seveda prvo leto po sajenju gnojimo manj, kasneje pa več. Organske zastirke, torej prekrita tla, bodo njeno življenjsko dobo pa tudi pridelek listov močno povečale. Po obilnih padavinah zastirko odmaknite, da se tla hitreje izsušijo. Edini sovražnik rabarbare je namreč premokra in premalo zračna zemlja. Poleti, če je suho in vroče, je seveda zelo hvaležna za namakanje. Namakamo enkrat ali dvakrat tedensko (do 20 litrov na odraslo rastlino).
Pogosto je dobro rabarbaro vsakih pet let razsaditi, posaditi na novo mesto. Na odcednih sončnih legah pa ostane tudi več deset let.
Kaj je užitno
V zdravilne namene uživamo zdrobljene in posušene korenine. A tak način uporabe pri nas praktično ni v navadi. Korenine izkopavamo jeseni, ko listi porumenijo. V manjših količinah zdravijo drisko, lajšajo želodčne težave, večji odmerki delujejo odvajalno, uporabljali so jih tudi za čiščenje jeter.
V Evropi jo uporabljamo bolj kot zelenjavo (ali sadje). Uživamo njena stebla, polna vitaminov C, K, B (in v sledovih še drugih) pa tudi rudnin, kot so kalcij, kalij, magnezij, železo in druge.
Stebla oziroma liste obiramo od sredine junija naprej. Če imate rabarbaro radi in je jeste veliko, potem je treba vedeti, da se nabira samo v juniju in delu julija, nato pa ponovno v septembru. Vsebuje namreč veliko več oksalne kisline; te je sicer največ v listih, v vročem delu poletja se prične kopičiti tudi v pecljih. Zato naj rabarbare ne bi uživali vsi, zlasti ne tisti z ledvičnimi ali žolčnimi kamni, oboleli za artritisom ali protinom. Prav tako se je izogibajte tisti, ki imate težave s hemoroidi. Sama sicer menim, da v taki meri, kot jo uživamo pri nas, ni skrbi. Ponekod pa njene izdelke, pecivo, kompote, marmelade jedo skoraj vsak dan. Takrat je zagotovo potrebna previdnost.
Obiramo samo zrele, dorasle liste, mlajše pustimo. Listi so tovarna hrane, in če jih porežete preveč, se obraščanje močno upočasni. Zato srčne liste vedno pustimo.
Listno maso uporabite kot zastirko okoli kapusnic, korenčka, solate, pora jeseni. Odganja talne škodljivce in polže. Ker vsebuje kristale oksalne kisline, je tudi odličen insekticid. Brozgo naredimo tako, da kilogram narezane ali raztrgane listne mase 24 ur namakamo v vodi, nato pol ure prekuhavamo na počasnem ognju, ohladimo in precedimo. Ne redčimo. Uporabimo jo v boju proti škodljivim gosenicam, ušem in muham.
Peclje uporabimo v sokovih, marmeladah in kompotih. Pečemo lahko pite, rabarbaro dodajamo v bistvu vsakemu pecivu, ki vsebuje sadje. Odlična je predvsem v kombinaciji z drugim sadjem, a ker je rahlo kisla, jo kombiniramo predvsem s sladkim. Sama vsako leto skuham marmelado. Rabarbari dodam muškatne buče ali jabolka ali samo nekaj pomaranč ali limon. Odlična je.
Rabarbare ni težko gojiti, zato sodi na vsak vrt, če je le na njem dovolj prostora. Sadike imajo tudi skoraj vse vrtnarije, zato ni izgovora, da je ne bi imeli. Z uporabo listne mase pa se lahko izognemo tudi uporabi kemičnih insekticidov pri drugih vrtninah.
Katera zelišča lahko v kuhinji uporabljamo namesto soli?
V prehrani pogosto uporabljamo preveč soli. Ko se nam zazdi, da jedi nekaj manjka, preprosto dodamo sol, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bomo tako izboljšali okus.
Če v hrano dodamo različne aromatične začimbe, soli porabimo znatno manj, saj začimbe obogatijo in popestrijo okus jedi. Namesto soli lahko uporabimo doma pripravljeno svežo mešanico iz majarona, origana, peteršilja, koriandra, drobnjaka, žajblja, zelene, timijana, pastinaka. Lahko pa izdelamo mešanico iz posušenega korenčka, čebule in zelene.
Boljši okus in lažja prebava
Začimbe so odličen nadomestek za sol, če uporabimo dobro mešanico začimb, bo okus v hipu polnejši in bomo zato potrebovali manj soli. Poleg tega se začinjene jedi lažje prebavijo. Praviloma velja, da pekoče snovi spodbujajo delovanje prebavnih sokov, grenčine pa vzbujajo apetit. Kuhane jedi zmeraj začinimo na koncu. Tako se bodo v začimbah ohranile koristne učinkovine, ki bodo jedi naredile okusnejše in bolj zdrave.
Zamrznjene kocke
Zelišča, ki jih uporabljamo v kulinariki, lahko tudi zamrznemo. Preden jih zapakiramo v plastične vrečke ali posode, jih speremo pod curkom vode in dobro otresemo. Lahko pa jih tudi sesekljamo in z njimi napolnimo vrečko ali posodice za ledene kocke in damo zamrzniti. Tako posušena kot zamrznjena zelišča v nekaj mesecih porabimo, saj učinkovine v njih postopoma izgubljajo moč – prav zato jih je najbolje uporabljati sveža.
Z žlico po svetu: Recept za koruzno juho
Koruzna juha je ena najbolj znanih in priljubljenih mehiških juh, čeprav podobne pripravljajo v številnih južnoameriških državah.
Potrebujemo:
45 dag koruznega zrnja (zamrznjenega ali iz konzerve)
1 srednje velika čebula
7,5 dl piščančje jušne osnove
2,5 dl sladke smetane
2 žlici koruznega olja
sol, mleti poper
1 manjša rdeča paprika
Čebulo drobno sesekljamo, papriko narežemo na majhne kocke. V ponvi segrejemo olje in prepražimo čebulo. Ko uplahne, dodamo dve tretjini narezane paprike in pražimo, da se paprika zmehča. Potem dodamo koruzo in na zmernem ognju pražimo nekaj minut. Zmes damo v multipraktik in jo sesekljamo, da postane kremasta. Po potrebi med sekljanjem dodamo malo jušne osnove. Lahko pa zmes z malo jušne osnove obdelamo kar s paličnim mešalnikom v posodi, v kateri bomo juho končali. Kremasto zmes v posodi prelijemo z jušno osnovo, premešamo, dodamo sol in poper ter zavremo in kuhamo še deset minut na zmernem ognju. Ugasnemo ogenj in počasi vmešamo smetano, pazimo, da juha ne bi ponovno zavrela. Po potrebi dodamo še sol in poper. Juho postrežemo vročo ali povsem hladno, tik preden jo postrežemo, jo potresemo s kockami paprike. Lahko jo tudi potresemo s sesekljanim koriandrom ali koromačem.
Kdor želi vrt popestriti z okrasnimi elementi, si lahko v njem omisli mozaik iz prodnikov
Mozaični motiv si v vrtu zasluži lokacijo, kjer bo zares opažen, da bo lahko kar najbolj popestril okolico.
Najprej načrt
Če se polaganja mozaika lotevate sami, je najbolje narisati načrt na papirju in kupiti ali v naravi nabrati kamenčke. Motivi najpogosteje izhajajo iz enostavnih geometrijskih oblik, kot so krogi, trikotniki, kvadrati, ki jih potem lahko sestavljate v bolj zapletene oblike. Ko je načrt končan, ga povečajte v končno velikost in poskusno zložite mozaik, da preverite, ali se bo vzorec podal v vrt.
Polaganje in vezivo
Talni mozaiki so največkrat narejeni iz prodnikov, ostankov poliranega marmorja, včasih tudi iz ostankov keramičnih ploščic. Mozaik polagajte na že prej narejeno betonsko podlago, ki jo ogradite z okvirjem, za vezivo pa uporabite cement. Kamenčke nato polagajte v posteljico iz treh delov peska in dela cementa. Ko so kamenčki položeni, z vezivom zapolnite neravnine, nato motiv temeljito navlažite in prekrijte s folijo, postopek ponavljajte tri dni. Nato folijo odstranite in dalje vlažite še teden dni, zatem površino mozaika sperite in previdno očistite s krtačo, da bodo kamenčki čisti in končna podoba vrta elegantna in urejena.
Gurmansko doživetje na prostem z jedmi z žara
Smisel žara je, da na njem pečemo pod milim nebom. Takšnega mnenja sta tudi znana mojstra žara v Sloveniji Miha in Nejc Pešec, znana tudi po projektu Kralj žara, ki pravita, da je druženje na prostem, če ne na domačem vrtu, pa vsaj na kakšnem mestu za piknik v naravi, v teh časih, ko nam je zdravstvena kriza onemogočila stike z drugimi, predvsem pa druženja, nekaj posebnega.
A na še nekaj, na kar je prav tako močno vplivala epidemija, opozorita mojstra žara: da se Slovenci vse bolj zavedamo pomena domače hrane. Ni nam več vseeno, od kod prihajajo zelenjava, meso in druga živila. Drugačnim trendom pa sledijo tudi proizvajalci žarov, saj so začeli ponujati priročnejše, mobilne žare, ki jih je lažje prenašati oziroma seliti na različna mesta, pa tudi večje žare, na katerih je mogoče peči vse hkrati - od mesa do zelenjave.
Zajtrk z žara - zakaj pa ne?!
Najbolj funkcionalni so žari, ki omogočajo pripravo že skorajda vseh jedi - tudi pic, celo kruha in sladic, na primer ananasa, ki ga na koncu oblijemo s čokolado. "Še jutranjo kavo si lahko danes skuhate na žaru," pripomnita Miha in Nejc Pešec. "Žar namreč ni uporaben le tako, da hrano pečete na oglju oziroma rešetki, ampak lahko na izvor toplote postavite posodo, ki bi jo sicer uporabljali v kuhinji. Tako si lahko na primer na počitnicah, ko imate več časa, na žaru pripravite tudi zajtrk," pojasni Nejc Pešec, ki si na začetku dneva na plinskem žaru z veseljem speče jajca s slanino in polovičke paradižnika. Mojstra žara opažata, da vse bolj priljubljen postaja tudi raženj, to je tisti način peke, med katerim se meso ali kakšen kos zelenjave ali sadja vrti nad razbeljenim žarom. "Prednost ražnja je, da se hrana peče počasi, pri tem pa ne izgubi veliko vlage," razložita brata in poudarita, da raženj nikakor ni le za peko vola in odojka. "Na njem je mogoče peči zelenjavo, na primer celo glavo cvetače, ali pa sadje, kot je ananas, nanj lahko napičite tudi večje ribe," pravita strokovnjaka za žar.
Zlata pravila peke
Večino hrane pečemo ob zaprtem pokrovu žara. Zakaj? "Zaprti žar med peko zadrži vročino, vlago in dim. Ujeta vročina hitreje speče hrano, ujeta vlaga pa poskrbi za to, da vezna tkiva v mesu hitreje razpadejo in da ostane hrana sočna. Ujeti dim aromatizira hrano in ji da pravi okus žara," pojasnita mojstra žara. In kdaj je smiselna peka z odprtim žarom? Sogovornika odgovarjata: "Če smo ljubitelji pravih ameriških zrezkov z močno zapečeno skorjo in sočno 'rare' sredico, potem jih pecimo z odprtim pokrovom. Zaprti žar namreč zadrži vlago, ki je sovražnik dobro zapečene skorje zrezkov."
V idealnih razmerah, še pravita, naj bi se meso, preden ga postrežemo, ohladilo na 50 stopinj, kar pomeni pet minut počivanja za zrezke, 15 minut za kilogramsko pečenko ali celega piščanca in do ene ure za celega jagenjčka ali odojka. Pred vsako peko moramo žar segreti. Užarjeno oglje ali brikete stresemo s kamina za prižiganje briketov na žar na oglje, pri plinskem žaru nastavimo plin na maksimum in ga prižgemo, nato ga zapremo za deset minut. Žar vedno segrejemo do najvišje temperature, četudi recept zahteva srednjo ali nizko temperaturo, poudarita Miha in Nejc Pešec. Temperaturo za peko naravnamo šele, ko je rešetka vroča in pripravljena za peko. Potrebujemo namreč vroče rešetke, na katerih bo meso takoj zakrknilo in dobilo prave sledi rešetk.
Pečeno meso naj nekaj minut počiva
Sicer pa so pri nas med mesnimi jedmi, primernimi za žar, še vedno najbolj priljubljeni čevapčiči. Lahko bi dejali: ni žara brez čevapčičev! Vendar ravno pri peki čevapčičev po navadi naredimo največjo napako s tem, ko jih polivamo s pivom, ker menimo, da bomo tako izboljšali njihov okus. "Ko žar poškropite s pivom," opozarjata brata Pešec, "ugasnete žerjavico in dvignete saje. Meso se ne zapeče enakomerno, saje pa pokvarijo okus in kakovost hrane." Zato je po besedah sogovornikov veliko bolje, da imate pivo pri roki za žejo in ne za polivanje čevapčičev. Nadloga je lahko tudi prevelik ogenj. "Pri zaprtih žarih lahko ogenj ugasnete s pokrovom, pri odprtih pa imejte pri roki pršilko z navadno vodo, da boste lahko pogasili plamen," svetujeta mojstra žara. Pri čevapčičih in pleskavicah ter mletem mesu nasploh je zaželeno, da meso, še zlasti govedino, uporabimo zorjeno, saj bodo tako jedi bolj sočne. Kakovostne in sočne čevapčiče pripravite iz mešanice ovčjega oziroma jagnječjega mesa in teletine. In še na nekaj opozorita mojstra žara: "Hrana z žara je boljšega okusa, če po končani peki krajši čas počiva. Če zarežemo v meso, takoj ko ga vzamemo z žara, okusni sokovi v mesu stečejo na krožnik. Če meso nekaj minut pred zaužitjem počiva, se ohladi, proteini v mesu postanejo čvrstejši in obdržijo več sokov."
Da riba ne bi bila suha ...
Peka rib je zabavna naloga, predvsem zaradi strukture ribjega mesa, pravita kralja žara. "V primerjavi s kopenskimi živalmi, pri katerih so mišice razporejene v snopih, je pri ribah mišično tkivo razporejeno v tankih plasteh, ki tečejo od kosti do kože, povezane s povezovalnim tkivom. Med peko se mišična vlakna krčijo, povezovalno tkivo pa mehča, kar privede do razpadanja mesa, zato na primer za razkosanje pečenega ribjega fileja ne potrebujemo noža. Dobro pa je vedeti, da je treba ribo umakniti z žara, takoj ko je povezovalno tkivo zmehčano in preden popusti. Ko se namreč mišično tkivo segreje, sprosti vodo, ki ostaja v povezovalnem tkivu, in ko to popusti, izgubimo vlago in riba je suha."
Koraki peke rib so naslednji: ribo najprej očistimo in osušimo s papirnatimi brisalkami. Nato jo naoljimo in začinimo ter pustimo na sobni temperaturi. Žar segrejemo na temperaturo 200 do 230 stopinj ter zdrgnemo in naoljimo rešetko. Ribo damo na žar in ga zapremo za štiri minute. Pečemo osem do deset minut za vsake tri centimetre debeline. Ko je riba pečena na spodnji strani, sama odstopi od rešetk, če pa ne, počakamo nekaj minut, preden jo obrnemo. Celo ribo obrnemo tako, da jo z dvema oprijemaloma privzdignemo in prevrnemo na hrbtno stran, priporočata brata Pešec. Pa še na nekaj opozorita: vse ribe niso primerne za peko na žaru. "Potrebujemo kompaktnejše ribe, z nekoliko čvrstejšim mesom, ki ne razpade takoj. Brancin, orada, postrv so odličen izbor, prav tako losos, tun ali morski pes v obliki kotletov ali filejev. Ribo pred peko vzamemo iz hladilnika, da dobi sobno temperaturo, potem jo začinimo. Ne potrebuje kompleksnih začimb, v trebušno votlino ji vtaknemo vejico rožmarina, timijan, list lovorja ali šopek divjega koprca."
Tudi zelenjava in sadje tekneta
In kako na žaru pečemo zelenjavo? Mojstra žara pravita, da lahko žarimo vse vrste zelenjave in sadja, najbolj v slast pa gredo pečen krompir, beluši, paprika, jajčevec, koromač, čebula, mlada koruza, paradižnik in od sadja jabolka, hruške, ananas in breskve. "Zelenjavo dobro naoljimo, saj se zaradi svoje nežne strukture na ognju hitro izsuši, olje pa ohrani vlago in nanesene začimbe ostanejo na zelenjavi. Za peko jo narežemo na enakomerne, šest do deset milimetrov debele kose. Za lažje delo uporabimo nabodala, vok ali žar posodo za zelenjavo. Pečemo kratek čas na srednji temperaturi, za kompaktnejšo zelenjavo pa na dveh temperaturnih conah: zapečemo na vročini, dokončamo indirektno." Sadja ni treba peči, da bi bilo boljše kot sveže, pravita Miha in Nejc Pešec, a s peko vseeno nekaj pridobi. Na žaru ga pečemo nekaj minut, da dobi sledi rešetk in da se nekaj sladkorja v sadju karamelizira in se razvije okus. Pečemo na direktni srednji temperaturi. Jabolka, hruške, breskve lahko izdolbemo in napolnimo z različnimi polnili. Za peko izbiramo nekoliko manj zrelo sadje, da ne razpade, še opozorita sogovornika in dodata, da lahko pečeno sadje uporabimo kot prilogo svinjini, piščancu ali ribi.
Kako pravilno zalivati vrt, da bodo rastline zdrave in zadovoljne?
Da cvetlice v vročih mesecih ne bi povešale glav in da bodo vrtnine lepo uspevale, potrebujejo ustrezno količino vode.
Redkeje, vendar temeljiteje
Za cvetlične gredice je običajno dovolj, če jih zalivate enkrat do dvakrat na teden, pri čemer je bolje, da jih zalivate redkeje z več vode kot pogosteje z manj vode. Zmerno izsuševanje rastlin spodbudi hitrejšo rast korenin.
Zgodaj zjutraj
Če vrt zalivate zgodaj zjutraj, bo izhlapelo manj vode kot pri zalivanju tekom dneva. Rastline tako dobijo dovolj vode, da se ubranijo pred vročino. Pri zalivanju zvečer bodite pozorni, da ne škropite listov ali cvetov, saj se lahko razvijejo glivična obolenja. Na mokrem listju, ki je izpostavljeno soncu, pa lahko nastanejo manjše opekline, saj vodne kapljice delujejo kot povečevalno steklo.
Ne samo na eni točki
Zaradi stalnega zalivanja na isti točki ob korenini bo prišlo do enostranske rasti korenin in s tem do slabše absorpcije hranil v prsti. Zato je treba vedno zalivati okoli rastline in vodo razporediti po celotni namakalni površini. Zlasti rastline s plodovi so odvisne od enakomerno vlažne prsti v celem obdobju, dokler plodovi niso dovolj zreli za obiranje.
Varčno in s senzorjem
V sušnem obdobju je treba zalivati čim manj in samo po potrebi. Ta postopek lahko zelo poenostavite s sistemom samodejnega namakanja s senzorjem vlažnosti tal, ki ga lahko uporabite na gredi, balkonu ali trati.
Preprečite zastajanje vode
Prst za rastline, ki je bogata z glinenimi minerali, ima boljše lastnosti vpijanja, zato lažje in enakomerneje zadrži vodo. Je pa treba v mokrih poletjih poskrbeti za odvajanje vode, da preprečite zastajanje vlage, zato iz podstavka pod lončkom ali koritom odlijte odvečno vodo, na gredah pa poskrbite, da bo prst čim bolj rahla in bogata s kompostom. Če voda zastaja v lončkih ali na gredah, koreninam onemogoča dostop do zraka iz prsti, zato koreninske celice ostanejo brez kisika in lahko zgnijejo.
