Nadaljujem predstavitev manj znanih ali že skoraj pozabljenih vrtnin. Koronavirus ni prinesel samo slabo, med drugim je bilo več časa za razmišljanje o tem, kaj bi še lahko doma pridelali sami. Ena izmed zanimivih in dokaj nezahtevnih vrtnin je tudi rabarbara (Rheum rhabarbarum L.). Je izredno zdrava rastlina, vsebuje številne antioksidante, ki lahko pozitivno podpirajo naš imunski sistem, uporabna pa je tudi kot insekticid na vrtu. In je trajnica, torej jo posadimo enkrat in potem pobiramo pridelek več let.

Na vrtovih naših babic je raslo veliko manj vrst zelenjadnic, kakor jih raste danes. Bili pa so vrtovi bolj pisani, dišeči in na njih si našel veliko cvetic pa tudi zelišč. Dišeči del vrta je bil sicer namenjen kulinariki; nekoč so si namreč jedi lahko začinili, jim izboljšali okus samo z doma pridelanimi začimbami. Zdravilna zelišča so bila pogosto tudi edino zdravilo, ki so ga poznali. Dišavnice na vrtu so prav tako branile vrtnine pred škodljivci. Njihov vonj jih je zmedel, da niso z lahkoto našli svojih gostiteljskih vrtnin. Tudi cvetličarn nekoč ni bilo, vse cvetje, ki so ga potrebovali na različnih prireditvah, zabavah, grobovih, v cerkvah, so vzgojili sami na svojih vrtovih. A pisane barve cvetov so na vrt pritegnile koristne žuželke in vrtnine so bile tako bolj zdrave. Torej takšen vrt naših babic ni bil samo lep na pogled, bil je tudi bolj zdrav.

Nekatere vrtnine seveda še danes najdemo na vrtovih, druge so se skoraj izgubile. Ena izmed njih, ki sodi nekje na sredino med zelišča in vrtnine, je rabarbara.

​Rabarbara se predstavi

To je precej velika trajnica, ki prihaja k nam iz Azije. V naravi jo najdemo v Siriji, na Kitajskem in v Mjanmaru, v Evropi pa samo na vrtovih.

Rastlina zraste do dveh metrov visoko, zato potrebuje kar veliko prostora. Odmerimo ji predel, kjer bo lahko kraljevala in se bohotila. Ob njej lahko sadite motovilec, fižol, česen, kolerabico, zelje, ohrovt, solato in predvsem špinačo. Ima velike, dekorativne liste in lepe cvetove, zato bo lepa tudi na večjih okrasnih gredah.

Potrebuje globoka tla, kjer ji vode ne sme zmanjkati. Vendar ne mara zastajanja vode, predvsem ne pozimi, zato ji moramo izbrati odcedno lego.

V literaturi najdete, da dobro uspeva tudi na polsenčnih legah, a tam je njena življenjska doba precej kratka. Zato ji raje najdite sončno lego, poleti pa poskrbite, da bo imela dovolj vlage. Na vrtu jo sadimo nekam v kot, da bo imela dovolj prostora, hkrati pa ne bo motila rasti drugih vrtnin.

Kako pa pridemo do sadik?

Rabarbaro lahko sejemo ali razsajamo, razdelimo koreninski sistem. Seme pri nas lahko dobite, a na policah trgovin ga ni veliko. Veliko enostavnejša je nabava po svetovnem spletu. Posejete ga v začetku septembra ali, še bolje, na toplem v januarju. V lonček s premerom pet do deset centimetrov posejte dve ali tri semena. Za hitrejši vznik namakajte seme dve do tri ure, še bolje pa čez noč, v topli vodi, lahko tudi v kamiličnem čaju. Lončke napolnite s hranilnim substratom, z zemljo za rože. Ne varčujte pri nakupu substrata, kar je sicer splošno navodilo za vzgojo sadik.

Ko so lončki napolnjeni z zemljo, naredite vanjo luknje, nekje do centimetra globoke oziroma do prvega členka na kazalcu. V vsako posejte dva ali tri semena in zemljo pokrijte. Seveda setev zalijemo in jo postavimo v topel prostor, do vznika pa naj nanjo ne sveti sonce. Rabarbara raste zelo hitro in korenine bodo hitro prerasle lonček. Če jo boste sejali jeseni, bo spomladi, nekje v začetku aprila, primerna za presajanje. Pozimi naj bodo lončki v neogrevanem, lahko tudi povsem mrzlem prostoru. Tudi na prostem so lahko, a takrat jih je smiselno prekriti s slamo ali listjem.

Bolj pogosto se dela lotimo tako, da preprosto razdelimo stare rastline. To naredimo, ko rastlina že počiva jeseni ali pred spomladanskim poganjanjem nadzemnih delov. To je ravno nekje zdaj. Prava meseca sta torej november in februar.

​Presajanje sadik

Za sajenje izkopljite jamo, približno 30 do 40 centimetrov premera in globine. Napolnite jo z mešanico komposta in izkopane zemlje. Če nimate lastnega komposta, lahko uporabite substrat, zemljo za rože. Danes lahko zelo kvaliteten kompost, substrat brez šote, tudi kupite v trgovinah.

​Jamico pred presajanjem zalijte, posadite sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom ali del korenine, na katerem so dobro vidni vsaj trije brsti, poganjki. Po sajenju gredice zastrite, saj ima rabarbara visoke zahteve po vodi, posebno v prvem letu po presajanju. Zastirka je lahko pokošena trava, listje, slama, lubje … Sadimo na razdaljo najmanj 70 centimetrov v vrsti in meter ali dva med vrstami. A za eno družino je ena rastlina običajno zadosti.

V prvem letu po sajenju jo samo zalivamo in rahljamo zemljo okoli nje, če je treba. Liste (peclje) trgamo in jemo šele naslednje leto po sajenju. Korenine prav tako izkopavamo v drugem letu po sajenju.

​Nega rastline

Rabarbara je zelo nezahtevna rastlina, potrebuje le dobro, organsko zemljo. Vendar gnojilo ne sme biti gnoj, potem ima krajšo življenjsko dobo, predvsem pa ima ta manj zdravilnih sestavin. Hvaležna pa vam bo za kompost. Tega lahko (nekje do osem litrov na rastlino) dodate vsako leto. Kompost lahko okoli rastline v premeru enega do dveh metrov (v celotni širini rastline poleti) potresete jeseni, to je najboljše, lahko pa tudi zgodaj spomladi. Seveda prvo leto po sajenju gnojimo manj, kasneje pa več. Organske zastirke, torej prekrita tla, bodo njeno življenjsko dobo pa tudi pridelek listov močno povečale. Po obilnih padavinah zastirko odmaknite, da se tla hitreje izsušijo. Edini sovražnik rabarbare je namreč premokra in premalo zračna zemlja. Poleti, če je suho in vroče, je seveda zelo hvaležna za namakanje. Namakamo enkrat ali dvakrat tedensko (do 20 litrov na odraslo rastlino).

Pogosto je dobro rabarbaro vsakih pet let razsaditi, posaditi na novo mesto. Na odcednih sončnih legah pa ostane tudi več deset let.

​Kaj je užitno

V zdravilne namene uživamo zdrobljene in posušene korenine. A tak način uporabe pri nas praktično ni v navadi. Korenine izkopavamo jeseni, ko listi porumenijo. V manjših količinah zdravijo drisko, lajšajo želodčne težave, večji odmerki delujejo odvajalno, uporabljali so jih tudi za čiščenje jeter.

V Evropi jo uporabljamo bolj kot zelenjavo (ali sadje). Uživamo njena stebla, polna vitaminov C, K, B (in v sledovih še drugih) pa tudi rudnin, kot so kalcij, kalij, magnezij, železo in druge.

Stebla oziroma liste obiramo od sredine junija naprej. Če imate rabarbaro radi in je jeste veliko, potem je treba vedeti, da se nabira samo v juniju in delu julija, nato pa ponovno v septembru. Vsebuje namreč veliko več oksalne kisline; te je sicer največ v listih, v vročem delu poletja se prične kopičiti tudi v pecljih. Zato naj rabarbare ne bi uživali vsi, zlasti ne tisti z ledvičnimi ali žolčnimi kamni, oboleli za artritisom ali protinom. Prav tako se je izogibajte tisti, ki imate težave s hemoroidi. Sama sicer menim, da v taki meri, kot jo uživamo pri nas, ni skrbi. Ponekod pa njene izdelke, pecivo, kompote, marmelade jedo skoraj vsak dan. Takrat je zagotovo potrebna previdnost.

Obiramo samo zrele, dorasle liste, mlajše pustimo. Listi so tovarna hrane, in če jih porežete preveč, se obraščanje močno upočasni. Zato srčne liste vedno pustimo.

Listno maso uporabite kot zastirko okoli kapusnic, korenčka, solate, pora jeseni. Odganja talne škodljivce in polže. Ker vsebuje kristale oksalne kisline, je tudi odličen insekticid. Brozgo naredimo tako, da kilogram narezane ali raztrgane listne mase 24 ur namakamo v vodi, nato pol ure prekuhavamo na počasnem ognju, ohladimo in precedimo. Ne redčimo. Uporabimo jo v boju proti škodljivim gosenicam, ušem in muham.

Peclje uporabimo v sokovih, marmeladah in kompotih. Pečemo lahko pite, rabarbaro dodajamo v bistvu vsakemu pecivu, ki vsebuje sadje. Odlična je predvsem v kombinaciji z drugim sadjem, a ker je rahlo kisla, jo kombiniramo predvsem s sladkim. Sama vsako leto skuham marmelado. Rabarbari dodam muškatne buče ali jabolka ali samo nekaj pomaranč ali limon. Odlična je.

Rabarbare ni težko gojiti, zato sodi na vsak vrt, če je le na njem dovolj prostora. Sadike imajo tudi skoraj vse vrtnarije, zato ni izgovora, da je ne bi imeli. Z uporabo listne mase pa se lahko izognemo tudi uporabi kemičnih insekticidov pri drugih vrtninah.