Rabarbara je bila včasih na vrtu nepogrešljiva
Trajnica, katere pridelek pobiramo več let. V višino zraste do dveh metrov in zato potrebuje kar veliko prostora.
Nadaljujem predstavitev manj znanih ali že skoraj pozabljenih vrtnin. Koronavirus ni prinesel samo slabo, med drugim je bilo več časa za razmišljanje o tem, kaj bi še lahko doma pridelali sami. Ena izmed zanimivih in dokaj nezahtevnih vrtnin je tudi rabarbara (Rheum rhabarbarum L.). Je izredno zdrava rastlina, vsebuje številne antioksidante, ki lahko pozitivno podpirajo naš imunski sistem, uporabna pa je tudi kot insekticid na vrtu. In je trajnica, torej jo posadimo enkrat in potem pobiramo pridelek več let.
Na vrtovih naših babic je raslo veliko manj vrst zelenjadnic, kakor jih raste danes. Bili pa so vrtovi bolj pisani, dišeči in na njih si našel veliko cvetic pa tudi zelišč. Dišeči del vrta je bil sicer namenjen kulinariki; nekoč so si namreč jedi lahko začinili, jim izboljšali okus samo z doma pridelanimi začimbami. Zdravilna zelišča so bila pogosto tudi edino zdravilo, ki so ga poznali. Dišavnice na vrtu so prav tako branile vrtnine pred škodljivci. Njihov vonj jih je zmedel, da niso z lahkoto našli svojih gostiteljskih vrtnin. Tudi cvetličarn nekoč ni bilo, vse cvetje, ki so ga potrebovali na različnih prireditvah, zabavah, grobovih, v cerkvah, so vzgojili sami na svojih vrtovih. A pisane barve cvetov so na vrt pritegnile koristne žuželke in vrtnine so bile tako bolj zdrave. Torej takšen vrt naših babic ni bil samo lep na pogled, bil je tudi bolj zdrav.
Nekatere vrtnine seveda še danes najdemo na vrtovih, druge so se skoraj izgubile. Ena izmed njih, ki sodi nekje na sredino med zelišča in vrtnine, je rabarbara.
Rabarbara se predstavi
To je precej velika trajnica, ki prihaja k nam iz Azije. V naravi jo najdemo v Siriji, na Kitajskem in v Mjanmaru, v Evropi pa samo na vrtovih.
Rastlina zraste do dveh metrov visoko, zato potrebuje kar veliko prostora. Odmerimo ji predel, kjer bo lahko kraljevala in se bohotila. Ob njej lahko sadite motovilec, fižol, česen, kolerabico, zelje, ohrovt, solato in predvsem špinačo. Ima velike, dekorativne liste in lepe cvetove, zato bo lepa tudi na večjih okrasnih gredah.
Potrebuje globoka tla, kjer ji vode ne sme zmanjkati. Vendar ne mara zastajanja vode, predvsem ne pozimi, zato ji moramo izbrati odcedno lego.
V literaturi najdete, da dobro uspeva tudi na polsenčnih legah, a tam je njena življenjska doba precej kratka. Zato ji raje najdite sončno lego, poleti pa poskrbite, da bo imela dovolj vlage. Na vrtu jo sadimo nekam v kot, da bo imela dovolj prostora, hkrati pa ne bo motila rasti drugih vrtnin.
Kako pa pridemo do sadik?
Rabarbaro lahko sejemo ali razsajamo, razdelimo koreninski sistem. Seme pri nas lahko dobite, a na policah trgovin ga ni veliko. Veliko enostavnejša je nabava po svetovnem spletu. Posejete ga v začetku septembra ali, še bolje, na toplem v januarju. V lonček s premerom pet do deset centimetrov posejte dve ali tri semena. Za hitrejši vznik namakajte seme dve do tri ure, še bolje pa čez noč, v topli vodi, lahko tudi v kamiličnem čaju. Lončke napolnite s hranilnim substratom, z zemljo za rože. Ne varčujte pri nakupu substrata, kar je sicer splošno navodilo za vzgojo sadik.
Ko so lončki napolnjeni z zemljo, naredite vanjo luknje, nekje do centimetra globoke oziroma do prvega členka na kazalcu. V vsako posejte dva ali tri semena in zemljo pokrijte. Seveda setev zalijemo in jo postavimo v topel prostor, do vznika pa naj nanjo ne sveti sonce. Rabarbara raste zelo hitro in korenine bodo hitro prerasle lonček. Če jo boste sejali jeseni, bo spomladi, nekje v začetku aprila, primerna za presajanje. Pozimi naj bodo lončki v neogrevanem, lahko tudi povsem mrzlem prostoru. Tudi na prostem so lahko, a takrat jih je smiselno prekriti s slamo ali listjem.
Bolj pogosto se dela lotimo tako, da preprosto razdelimo stare rastline. To naredimo, ko rastlina že počiva jeseni ali pred spomladanskim poganjanjem nadzemnih delov. To je ravno nekje zdaj. Prava meseca sta torej november in februar.
Presajanje sadik
Za sajenje izkopljite jamo, približno 30 do 40 centimetrov premera in globine. Napolnite jo z mešanico komposta in izkopane zemlje. Če nimate lastnega komposta, lahko uporabite substrat, zemljo za rože. Danes lahko zelo kvaliteten kompost, substrat brez šote, tudi kupite v trgovinah.
Jamico pred presajanjem zalijte, posadite sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom ali del korenine, na katerem so dobro vidni vsaj trije brsti, poganjki. Po sajenju gredice zastrite, saj ima rabarbara visoke zahteve po vodi, posebno v prvem letu po presajanju. Zastirka je lahko pokošena trava, listje, slama, lubje … Sadimo na razdaljo najmanj 70 centimetrov v vrsti in meter ali dva med vrstami. A za eno družino je ena rastlina običajno zadosti.
V prvem letu po sajenju jo samo zalivamo in rahljamo zemljo okoli nje, če je treba. Liste (peclje) trgamo in jemo šele naslednje leto po sajenju. Korenine prav tako izkopavamo v drugem letu po sajenju.
Nega rastline
Rabarbara je zelo nezahtevna rastlina, potrebuje le dobro, organsko zemljo. Vendar gnojilo ne sme biti gnoj, potem ima krajšo življenjsko dobo, predvsem pa ima ta manj zdravilnih sestavin. Hvaležna pa vam bo za kompost. Tega lahko (nekje do osem litrov na rastlino) dodate vsako leto. Kompost lahko okoli rastline v premeru enega do dveh metrov (v celotni širini rastline poleti) potresete jeseni, to je najboljše, lahko pa tudi zgodaj spomladi. Seveda prvo leto po sajenju gnojimo manj, kasneje pa več. Organske zastirke, torej prekrita tla, bodo njeno življenjsko dobo pa tudi pridelek listov močno povečale. Po obilnih padavinah zastirko odmaknite, da se tla hitreje izsušijo. Edini sovražnik rabarbare je namreč premokra in premalo zračna zemlja. Poleti, če je suho in vroče, je seveda zelo hvaležna za namakanje. Namakamo enkrat ali dvakrat tedensko (do 20 litrov na odraslo rastlino).
Pogosto je dobro rabarbaro vsakih pet let razsaditi, posaditi na novo mesto. Na odcednih sončnih legah pa ostane tudi več deset let.
Kaj je užitno
V zdravilne namene uživamo zdrobljene in posušene korenine. A tak način uporabe pri nas praktično ni v navadi. Korenine izkopavamo jeseni, ko listi porumenijo. V manjših količinah zdravijo drisko, lajšajo želodčne težave, večji odmerki delujejo odvajalno, uporabljali so jih tudi za čiščenje jeter.
V Evropi jo uporabljamo bolj kot zelenjavo (ali sadje). Uživamo njena stebla, polna vitaminov C, K, B (in v sledovih še drugih) pa tudi rudnin, kot so kalcij, kalij, magnezij, železo in druge.
Stebla oziroma liste obiramo od sredine junija naprej. Če imate rabarbaro radi in je jeste veliko, potem je treba vedeti, da se nabira samo v juniju in delu julija, nato pa ponovno v septembru. Vsebuje namreč veliko več oksalne kisline; te je sicer največ v listih, v vročem delu poletja se prične kopičiti tudi v pecljih. Zato naj rabarbare ne bi uživali vsi, zlasti ne tisti z ledvičnimi ali žolčnimi kamni, oboleli za artritisom ali protinom. Prav tako se je izogibajte tisti, ki imate težave s hemoroidi. Sama sicer menim, da v taki meri, kot jo uživamo pri nas, ni skrbi. Ponekod pa njene izdelke, pecivo, kompote, marmelade jedo skoraj vsak dan. Takrat je zagotovo potrebna previdnost.
Obiramo samo zrele, dorasle liste, mlajše pustimo. Listi so tovarna hrane, in če jih porežete preveč, se obraščanje močno upočasni. Zato srčne liste vedno pustimo.
Listno maso uporabite kot zastirko okoli kapusnic, korenčka, solate, pora jeseni. Odganja talne škodljivce in polže. Ker vsebuje kristale oksalne kisline, je tudi odličen insekticid. Brozgo naredimo tako, da kilogram narezane ali raztrgane listne mase 24 ur namakamo v vodi, nato pol ure prekuhavamo na počasnem ognju, ohladimo in precedimo. Ne redčimo. Uporabimo jo v boju proti škodljivim gosenicam, ušem in muham.
Peclje uporabimo v sokovih, marmeladah in kompotih. Pečemo lahko pite, rabarbaro dodajamo v bistvu vsakemu pecivu, ki vsebuje sadje. Odlična je predvsem v kombinaciji z drugim sadjem, a ker je rahlo kisla, jo kombiniramo predvsem s sladkim. Sama vsako leto skuham marmelado. Rabarbari dodam muškatne buče ali jabolka ali samo nekaj pomaranč ali limon. Odlična je.
Rabarbare ni težko gojiti, zato sodi na vsak vrt, če je le na njem dovolj prostora. Sadike imajo tudi skoraj vse vrtnarije, zato ni izgovora, da je ne bi imeli. Z uporabo listne mase pa se lahko izognemo tudi uporabi kemičnih insekticidov pri drugih vrtninah.
Vrtna opravila: Februar je primeren mesec za načrtovanje gredic in vrta
Prav tako pa že nastopi čas za prve setve ter za rez sadnega drevja in okrasnega grmičevja.
Vrtne grede naj v začetku meseca še počivajo, saj koledarske zime še ni konec in lahko hitro povzroči škodo na vrtu, če bi prekmalu začeli vanj saditi in sejati. Lahko pa že začnemo sejati zgodnje zelenjadnice v zabojčke na oknih. Pri tem, kakopak, ni vseeno, v kakšno zemljo sejemo semena. "Za setev semen zelenjadnic potrebujemo substrat z zelo rahlo, zračno in fino strukturo, ki poskrbi za zanesljivo kalitev. Blago začetno hranilo v substratu sadikam zagotavlja vse makro in mikroelemente, ki jih potrebujejo za hitro in enakomerno rast. Odlična izbira ter prava podlaga za setev semen je namenski substrat za setev in zelišča," pojasnjuje Mateja Grobin Hlavaty, strokovnjakinja za vrtnarstvo iz podjetja Metrob, d.o.o.
Najprej setev zgodnje zelenjave
Februarja lahko v zabojčke na okenskih policah sejemo vso zgodnjo zelenjavo, paradižnik, papriko ter zelišča, razlaga Grobin Hlavatyjeva. "Najbolj nestrpni lahko za prve setve poskrbite v začetku februarja in takrat posejete solato, blitvo, tudi endivijo, zeleno, listnati peteršilj, drobnjak, čebulo iz semena, por in kapusnice kot so nadzemna kolerabica, cvetača, brokoli in zgodnje zelje," našteva sogovornica. V drugi polovici februarja pa se sejejo plodovke, ki jih boste kasneje pikirali. "Paprika se seje deset dni pred paradižnikom, saj kali dalj časa, prav tako bo v istem obdobju čas za setev feferonov, čilijev in jajčevcev." O tem, kako pravilno pripraviti substrat za setev, strokovnjakinja iz Metroba svetuje naslednje: "Uporabite setveni plato ali posodo z luknjami za odvajanje odvečne vode in substrat rahlo pritisnite. Kaleča semena se ne smejo izsušiti, hkrati pa ne smejo biti izpostavljena prekomerni vlagi. Vrečke, v katerih je seme, odprite šele tik pred setvijo in zrnca semen enakomerno porazdelite po substratu. Na svetlobi kaleča semena samo pritisnite v substrat. Pri temperaturah od 20 do 22 stopinj Celzija bodo prvi paradižniki vzkalili že po nekaj dneh. Kaljenje pri paprikah ali jajčevcih pa lahko traja tudi do tri tedne. Ko sejancem zrasteta en do dva prava lista poleg kličnih, se pikirajo in presadijo v razmiku nekaj centimetrov nazaj v lončke s svežim univerzalnim substratom. Sadike posadite v substrat do kličnih listov," poudarja sogovornica. Šele ko ni več nevarnosti zmrzali in sadike razvijejo močno koreninsko grudo, jih presadite v njihov stalni kotiček na vrtu ali v korito na balkonu ali terasi. Takrat bo seveda že pomlad in boste morali le še pravilno zalivati in občasno dognojiti prst ob sadikah. Že kmalu zatem boste lahko uživali okusne vrtne pridelke.
Rez sadnega drevja
Da bi bil pridelek jablan in hrušk ravno prav bogat, je treba še pred pomladjo poskrbeti za pravilno rez. Preden začnemo obrezovati sadno drevje, najprej pogledamo in ocenimo stanje drevesa in razmere v okolju, nato določimo intenzivnost rezi. Če hočemo vsako leto imeti pridelek, moramo pri vsakem drevesu vzpostaviti ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Pri vzgoji jablan in hrušk si želimo, da imajo drevesa piramidalno ali stožčasto (smrekasto) obliko. To pomeni, da mora biti na drevesu vsaka višje rastoča veja krajša in šibkejša. Da bi zagotovili takšno obliko drevesa in da bi ohranili vitalen rodni les v celotni krošnji drevesa, je treba krošnjo sproti redčiti, da se preveč ne zgosti. To je zlasti pomembno v zgornjih delih krošnje, kajti višje rastoče močne veje zasenčujejo nižje rastoče in preprečujejo sončnim žarkom, da prodrejo do spodnjih delov. Zato pri rezi najprej izrežemo vse premočne in pregoste veje. Kadar hočemo, da na mestu, kjer je rasla takšna močna veja, dobimo novo vejo, izrežemo vejo na čep (5 cm). Iz tega čepa bodo pognali novi poganjki, ki bodo šibkejši, kot je bila izrezana veja. Kadar si na mestu, kjer vejo izrežemo, ne želimo novih poganjkov, to odrežemo tik ob deblu. V nobenem primeru ne smemo takšnih močnih vej prikrajševati, saj s tem spodbudimo močno rast bohotivk.
Z jagodičjem na vrt
Še smo vo obdobju, ki je primerno za presajanje sadnega drevja in jagodičja. Pri presajanju je bistveno, da zemlja ni zamrznjena. Za sajenje jagodičja najprej izkopljemo sadilno jamo, ki naj bo približno 50 cm globoka in široka. Vanjo damo kompost ali preperel hlevski gnoj, ki ga zasujemo z nekoliko zemlje, in šele nato v sadilno jamo postavimo sadiko. Če komposta ali hlevskega gnoja nimamo, dodamo briketirana organska gnojila ali mineralna sadjarska gnojila po navodilih proizvajalcev. Pred sajenjem sadiko za nekaj minut namočimo v vedru vode, da se koreninska gruda dobro omoči in se zemlja pri sajenju bolje oprime. Korenine pred sajenjem tudi nekoliko razrahljamo. Sadike ribeza in drugega jagodičja sadimo približno 3-5 cm globlje, kot so bile v loncih. Tako pri rastlinah spodbudimo grmasto razrast. Z globljim sajenjem namreč spodbudimo spodnje brste in tiste na korenikah, da se razvijejo v samostojne poganjke. V sadilno jamo postavljeno sadiko obsujemo z zemljo, jo pritisnemo ob korenine, da se dobro sprime. Posajeno sadiko nato dobro zalijemo.
Redčenje grmovnic
Cvetoče okrasne grmovnice je treba vsaka tri do štiri leta prezračiti: stare in grčave veje odrežemo neposredno nad tlemi, odstranimo tudi zelo tanke in slabotne poganjke. Februarja režemo zgolj grmovnice, ki cvetijo v začetku poletja in jeseni, medtem ko spomladi cvetoče okrasne grme obrezujemo šele po odcvetu. Obrezovanja se lotimo ob dnevih, ko ni mraza.
Presajanje posodovk
Dnevi so vse daljši in rastline se počasi prebujajo v novo življenje. Posodovke februarja navadno po malem že ženejo sveže poganjke, ki pa so običajno precej šibki in pretegnjeni. Najbolje bo, da te poganjke porežemo, ker bodo kasneje pognali lepši in močnejši. Prezimni prostor ob dnevih, ko ni mraza, večkrat prezračimo. Prav tako že lahko pripravimo prst in večje lonce ter posodovke presadimo vanje. Temeljito preglejmo, ali so vse rastline zdrave, tiste, ki so jih napadli škodljivci ali bolezni, pa izolirajmo in poškropimo ali odstranimo.
Božični kaktus je zaradi svoje nezahtevnosti postal priljubljen kot okras in darilo za praznično obdobje
Božični kaktus (Schlumbergera) izvira iz hribovitih predelov deževnega gozda jugovzhodne Brazilije.
Je epifitna rastlina, kar pomeni, da se priraste na krošnje dreves, ima pa lastno presnovo. Navadno cveti novembra in decembra, zaradi svoje nezahtevnosti pa je priljubljena kot darilo za zimsko obdobje.
Živi lahko tudi 20 let
V cvetličarnah in vrtnih centrih dandanes ponujajo hibride, prve med njimi so vzgojili v Angliji leta 1850. Božični kaktus sodi med gozdne in ne puščavske kaktuse. Zato ima tudi drugačno rast in potrebuje več vode. Njegova stebelca so sestavljena iz ploskih temnozelenih listnih členkov, ki se zaradi teže povešajo. Ob pravilni negi lahko božični kaktus doseže starost tudi do 20 let. Cvetovi, ki poženejo kot brsti na vrhu posameznih členkov, so lahko beli, rožnati, vijolične, rdeči, oranžni, rumeni ali pisani.
Oskrba - rad ima jutranje sonce
Božični kaktus zalijemo, ko je vrhnja plast prsti suha. Pazimo, da v lončku ne bi zastajala vlaga, kar bi povzročilo gnitje korenin. Lončnice ne postavljajmo neposredno na sonce. Najprimernejše zanjo je jutranje sonce, poleti pa jo lahko postavimo ven v senco. Listni členki so krhki, zato rastline ne prestavljajmo prepogosto. Po odcvetu odstranimo cvetove in malce potrgamo listne členke (te lahko tudi podtaknemo v substrat in vzgojimo mlade rastline), da se rastlina razbohoti. Presajamo vsako drugo ali tretje leto v šotno prst, pomešano s humusom in kremenčevim peskom.
Tako ga spodbudimo k cvetenju
Da bi božični kaktus zacvetel, potrebuje, v nasprotju od puščavskih kaktusov, od štiri do šest tednov hladnega obdobja (septembra in oktobra) s temperaturo 15 stopinj Celzija. Takrat moramo rastlini skrajšati dan, tako da omejimo dnevno svetlobo na osem do devet ur.
Katera zelišča lahko v kuhinji uporabljamo namesto soli?
V prehrani pogosto uporabljamo preveč soli. Ko se nam zazdi, da jedi nekaj manjka, preprosto dodamo sol, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bomo tako izboljšali okus.
Če v hrano dodamo različne aromatične začimbe, soli porabimo znatno manj, saj začimbe obogatijo in popestrijo okus jedi. Namesto soli lahko uporabimo doma pripravljeno svežo mešanico iz majarona, origana, peteršilja, koriandra, drobnjaka, žajblja, zelene, timijana, pastinaka. Lahko pa izdelamo mešanico iz posušenega korenčka, čebule in zelene.
Boljši okus in lažja prebava
Začimbe so odličen nadomestek za sol, če uporabimo dobro mešanico začimb, bo okus v hipu polnejši in bomo zato potrebovali manj soli. Poleg tega se začinjene jedi lažje prebavijo. Praviloma velja, da pekoče snovi spodbujajo delovanje prebavnih sokov, grenčine pa vzbujajo apetit. Kuhane jedi zmeraj začinimo na koncu. Tako se bodo v začimbah ohranile koristne učinkovine, ki bodo jedi naredile okusnejše in bolj zdrave.
Zamrznjene kocke
Zelišča, ki jih uporabljamo v kulinariki, lahko tudi zamrznemo. Preden jih zapakiramo v plastične vrečke ali posode, jih speremo pod curkom vode in dobro otresemo. Lahko pa jih tudi sesekljamo in z njimi napolnimo vrečko ali posodice za ledene kocke in damo zamrzniti. Tako posušena kot zamrznjena zelišča v nekaj mesecih porabimo, saj učinkovine v njih postopoma izgubljajo moč – prav zato jih je najbolje uporabljati sveža.
Z žlico po svetu: Recept za koruzno juho
Koruzna juha je ena najbolj znanih in priljubljenih mehiških juh, čeprav podobne pripravljajo v številnih južnoameriških državah.
Potrebujemo:
45 dag koruznega zrnja (zamrznjenega ali iz konzerve)
1 srednje velika čebula
7,5 dl piščančje jušne osnove
2,5 dl sladke smetane
2 žlici koruznega olja
sol, mleti poper
1 manjša rdeča paprika
Čebulo drobno sesekljamo, papriko narežemo na majhne kocke. V ponvi segrejemo olje in prepražimo čebulo. Ko uplahne, dodamo dve tretjini narezane paprike in pražimo, da se paprika zmehča. Potem dodamo koruzo in na zmernem ognju pražimo nekaj minut. Zmes damo v multipraktik in jo sesekljamo, da postane kremasta. Po potrebi med sekljanjem dodamo malo jušne osnove. Lahko pa zmes z malo jušne osnove obdelamo kar s paličnim mešalnikom v posodi, v kateri bomo juho končali. Kremasto zmes v posodi prelijemo z jušno osnovo, premešamo, dodamo sol in poper ter zavremo in kuhamo še deset minut na zmernem ognju. Ugasnemo ogenj in počasi vmešamo smetano, pazimo, da juha ne bi ponovno zavrela. Po potrebi dodamo še sol in poper. Juho postrežemo vročo ali povsem hladno, tik preden jo postrežemo, jo potresemo s kockami paprike. Lahko jo tudi potresemo s sesekljanim koriandrom ali koromačem.
Kdor želi vrt popestriti z okrasnimi elementi, si lahko v njem omisli mozaik iz prodnikov
Mozaični motiv si v vrtu zasluži lokacijo, kjer bo zares opažen, da bo lahko kar najbolj popestril okolico.
Najprej načrt
Če se polaganja mozaika lotevate sami, je najbolje narisati načrt na papirju in kupiti ali v naravi nabrati kamenčke. Motivi najpogosteje izhajajo iz enostavnih geometrijskih oblik, kot so krogi, trikotniki, kvadrati, ki jih potem lahko sestavljate v bolj zapletene oblike. Ko je načrt končan, ga povečajte v končno velikost in poskusno zložite mozaik, da preverite, ali se bo vzorec podal v vrt.
Polaganje in vezivo
Talni mozaiki so največkrat narejeni iz prodnikov, ostankov poliranega marmorja, včasih tudi iz ostankov keramičnih ploščic. Mozaik polagajte na že prej narejeno betonsko podlago, ki jo ogradite z okvirjem, za vezivo pa uporabite cement. Kamenčke nato polagajte v posteljico iz treh delov peska in dela cementa. Ko so kamenčki položeni, z vezivom zapolnite neravnine, nato motiv temeljito navlažite in prekrijte s folijo, postopek ponavljajte tri dni. Nato folijo odstranite in dalje vlažite še teden dni, zatem površino mozaika sperite in previdno očistite s krtačo, da bodo kamenčki čisti in končna podoba vrta elegantna in urejena.
