Nitasta juka je priljubljena izbira na grobovih, zaradi trpežnega listja tudi kot lončnica

Izidor Golob, 15.10.2020
Profimedia

Nitasto juko srečujemo po vrtovih in raztreseno po pokopališčih. Ta prilagodljiva rastlina je svojo ameriško domovino uspešno zamenjala za vraščenost v slovensko prst.

Rod vedno zelenih grmov in dreves je znan kot juka ali palmasta lilija, vse vrste pa gojimo zaradi lepih v šope združenih mečastih listov in nekatere tudi zaradi cvetja. Razkošna latasta socvetja so po navadi bela. Glede na vrsto so to lahko pri nas prezimno odporne rastline ali pa tudi tropske občutljivke, ki niso za vrtno rabo. Vse so odlične okrasne rastline, pa naj bodo namenjene za vrtno gredo, za okras v čebrici ali le za lonček na okenski polici. Če imamo opravka z lončnico, naj tudi pozimi ne pade temperatura pod sedem stopinj Celzija. Pri njih skoraj ni izgledov, da bi jih videli cveteti, zato pa so neuničljive v svojem skoraj večnem zelenju in precejšnji potrpežljivosti v večinoma neugodnih rastnih pogojih v stanovanju.

Doma v ZDA, a prezimi tudi pri nas.

Pri nas najbolj znana

Za vrtno rabo je najbolj znana nitasta juka (Yucca filamentosa), ki ima svoje vrstno ime po listnih robovih, ki so nacefrani v tanke bele nitke. Ta vrsta je vedno zelen grm s pritličnimi listnimi rozetami ter zlepa ne pokaže izrazitega debelnega nastavka. Zato pa cvetna stebla odženejo kar dva metra visoko. Sveže posajene mlade rastline bodo verjetno zacvetele šele čez dve ali tri leta, zato moramo biti nekoliko potrpežljivi, kar se gotovo splača. Priprave na cvetenje najprej opazimo v sredini dobro razvitih listnih rozet pri dovolj starih in vraščenih rastlinah. Cvetje pričakujemo v drugi polovici poletja. Viseči in nekoliko na tulipane spominjajoči cvetovi so beli in na zunanji strani nežno zeleno popisani. Vsak cvet je velik sedem centimetrov, lepota pa v poznopoletnih tednih traja kar precej časa. Odrezano socvetje je trpežno tudi v vazi ali cvetličnem aranžmaju. Juke pri nas zlepa ne nastavijo semena, ker je edini naravni opraševalec jukin molj, ozko specializiran prav na takšno zgradbo cveta, a pri nas menda ni znan. Ta žužek zalega svoja jajčeca v zametke plodov, kjer požre nekaj semen, nekaj pa jih vedno ostane nedotaknjenih za ohranjanje vrste. Vsaka rozeta cveti le enkrat in po cvetenju iz podraslih brstov odženejo nove, ki do cvetenja potrebujejo še leto ali dve.

image
Nitasta juka ima nekaj sort, ki izstopajo zaradi pisanega listja, cvetje pa je vedno kremasto belo.
Profimedia

Redkost ali novost nitasta juka gotovo ni, saj jo srečujemo tako po vrtovih in morda še pogosteje raztreseno po pokopališčih. Njena priljubljenost in razširjenost sta dokaz, da je rastlina svojo ameriško domovino uspešno zamenjala za vraščenost v slovensko prst. Doma je v južnih državah ZDA, sorodne vrste tudi v Mehiki, kar pomeni, da je suša in pripeka nikakor ne prizadeneta. Zato se je krepko udomačila po Sredozemlju, v stepskih parkovnih nasadih in tudi po velikopotezno zasnovanih skalnjakih. V celinski Sloveniji nitasto juko vsekakor posadimo tja, kjer bo dovolj sonca in ni nevarnosti, da bi v tleh zastajala voda. Kakšne posebne oskrbe res ne potrebuje, a odcvetela cvetna stebla je že dobro odstraniti, ko niso več lepotni okras. Podobno sproti odstranjujemo odmrle liste na obrobju, morda tudi od zime poškodovane konice sicer zelenih listov. Vse, kar je zelenega, naj pa le ostane nedotaknjeno.

Nitasta juka ima nekaj sort, ki izstopajo zaradi pisanega listja, cvetje pa je vedno kremasto belo. Omembe vredna je sorodna veličastna juka (Yucca gloriosa), ki je tudi pri nas dovolj prezimno trdna, naredi pa krepka nerazvejena stebla, ki se končujejo s šopkom ostro koničastih listov. Ko rastlina zacveti, so socvetja podobna kot pri nitasti juki, le cvetovi so po zunanji strani rahlo rdečkasti. Vse druge juke, znanih je menda okoli 30 vrst, gojimo kot listne in cvetne posodovke poleti na soncu in v vrtu, prezimujemo nad zmrzliščem in z zelo skopimi odmerki vode. Nitasto in veličastno juko razmnožujemo z jesensko ali pomladno delitvijo. Vsak odtrgani poganjek mora imeti vsaj nekaj koreninic. Posadimo jih neposredno na stalno mesto ali v posode, da se pri skrbni negi zanesljivo vrastejo. Zemlja naj bo vedno prepustna, celo grušč in kamenje je za juke sprejemljivo naravno okolje.

image
Doma je v južnih državah ZDA, sorodne vrste tudi v Mehiki, kar pomeni, da je suša in pripeka nikakor ne prizadeneta.
Profimedia
Gospodarska korist
Agavovke niso prave lesnate rastline, pač pa so nekateri predstavniki prav uporabni dobavitelji surovin za pridobivanje grobih vlaken, iz katerih izdelujejo vrvi in tkanine. Menda so listi nitaste juke uporabni za izdelavo papirja. Iz njih pletejo tudi košare. Odbrana vlakna vrste Yucca glauca dajejo lanenemu platnu podobno tkanino. Prav tako sadijo juke na sipinah zaradi utrjevanja peščenih tal, kar rastline uvršča med pomembne pomočnike pri ohranjanju krajine in preprečevanju erozije. Juke so v splošnem strupene v vseh svojih delih zaradi steroidnih saponinov, vendar so te učinkovine farmacevtsko izhodišče za pripravo nekaterih polsintetičnih zdravil.

Tudi kot sobnica

Samo zaradi trpežnega listja sta v cvetličarski ponudbi lončnic pogosti vrsti Yucca elephantipes in alojasta juka, Yucca aloifoilia. Prvo najbolj poznamo v zanimivi izvedbi kot drevo življenja. To je le gojitvena oblika, ki ponazarja rastlinsko trdoživost in sposobnost regeneracije, odganjanja korenin in nadzemnih brstov iz navidezno suhega in mrtvega okeščka, kosa domnevno olesenelega stebla. V resnici to ni pravi les, saj je pod nekoliko tršo skorjo približno takšno strženasto tkivo kot v steblu koruznice ali trstike. Mladi poganjki so zeleni, s staranjem pa listi od spodaj odmirajo in ostaja navidezno olesenelo steblo. V vsaki listni pazduhi je brst, ki rad odžene, podobno pa v primerni zračni vlagi stebla hitro odženejo nadomestne korenine. Tudi iz okleščkov nekaterih zmajevk (Dracaena) vrtnarji vzgojijo "drevesa življenja", ki so dejansko živ dokaz trdoživosti. Tako juke kot zmajevke v sobni vzgoji cenimo predvsem zaradi listja, izjemoma zacvetijo šele starejše rastline. V naših razmerah cvetje seveda nikoli ne doseže tolikšne bujnosti kot v njihovi prvotni, znatno toplejši domovini.

Anketa

Kaj ste v času epidemije največ prebirali?

Sudoku