Mariborska občina doplačuje dom za starejše okoli 500 občanom

Tatjana Vrbnjak, 23.9.2020
Andrej Petelinšek

Če upokojenci nimajo dovolj visoke pokojnine in nimajo svojcev, ki bi zmogli doplačati bivanje v domovih za starejše, namestitev doplačuje občina - v Mariboru okoli 3,6 milijona evrov letno. Kaj pa, če stanovalec doma poseduje kakšno nepremičnino?

Večina slovenskih upokojencev nima dovolj visoke pokojnine, da bi si lahko z njo v celoti plačali bivanje v domu za starejše. Najprej so za doplačilo na vrsti svojci. Če ti doplačila ne zmorejo ali pa ga ne zmorejo v celoti oziroma če stanovalec svojcev nima, namestitev v domu doplačuje občina. Podatki skupnosti socialnovarstvenih zavodov Slovenije kažejo, da so doplačila občin za stroške bivanja v domovih v letu 2018 znašala 18,1 odstotka, leto prej pa 18,8 odstotka.

"Mariborska občina doplačuje dom upokojencev okoli 500 občanom. Občina za to vsak mesec iz proračuna nameni okoli 300 tisoč evrov, to je okoli 3,6 milijona evrov letno - približno toliko je namenila lani, prejšnja leta pa le malenkost manj," pravi Lilijana Zorko, vodja sektorja za zdravstveno in socialno varstvo na Mestni občini Maribor.

Občina se samoiniciativno ne odpove vračilu

Če stanovalec poseduje kakšno nepremičnino - najsi travnik, njivo, gozd, garažo, uto, hišo ali stanovanje -, občina z zaznambo na nepremičnini v zemljiški knjigi zavaruje svoj vložek in ga po smrti stanovalca terja v zapuščinskem postopku. Koliko občanov, ki jim namestitev v domu za starejše delno ali v celoti doplačuje občina, pa sploh ima kakšno nepremičnino? "Januarja letos jo je imelo 18 odstotkov od omenjenih 500 stanovalcev. V slabi polovici primerov so bili edini lastniki, v ostalih primerih pa solastniki. Solastniški deleži so sicer zelo različni: nekateri imajo polovični, nekateri tretjinski, četrtinski, šestinski ... delež, v enem - sicer izjemnem - primeru pa ima gospa v lasti eno tristoštiriinosemdestino (1:384) nekega zemljišča," opisuje Zorkova.
Občina, ki ji zakon nalaga, da mora ravnati kot skrben gospodar, se nikoli - niti v tako bizarnih zadevah, kot je zadnja omenjena, kaj šele v drugih, pri katerih gre za večje premoženje - ne odpove zaznambi v zemljiški knjigi in po smrti stanovalca tudi vedno priglasi svojo terjatev v zapuščinskem postopku, poudari Lilijana Zorko. "V zapuščinskem postopku pa lahko sodnik odloči drugače. Tudi to se kdaj zgodi, vendar zelo redko."

image
Maribor: Tabor dom Danica Vugrinec - joga smeha -
Igor Napast

Po drugi strani pa so zelo redki tudi primeri - morda je eden na leto, kažejo izkušnje -, ko po dedovanju postane občina solastnica nepremičnine, v kateri živijo svojci pokojnega stanovalca, ki zanj niso bili zmožni doplačevati doma. "Za zdaj to pomeni le vpis solastniškega deleža v zemljiški knjigi; najemnine za ta svoj solastniški delež pa občina ne zahteva."

Pod skrbništvom centra okoli 200 oseb

V določenih primerih je treba urediti skrbništvo. Če stanovalec nima svojcev ali koga drugega iz socialne mreže, postane skrbnik center za socialno delo. Pod neposrednim skrbništvom mariborskega CSD je na območju občin, ki sodijo pod ta CSD, 210 ljudi, od tega 103 iz mariborske občine. Tudi ko je skrbnik center za socialno delo, se nepremičnine, če jo stanovalec ima in bi mu dom morala doplačevati občina, v soglasju z občino lahko odda v najem ali proda; najemnina oziroma kupnina gre na skrbniški račun, od koder se črpajo sredstva za potrebe stanovalca. To se zgodi bolj redko, a tudi se, pravi pomočnica direktorice CSD Maribor Ružica Petrovič in dodaja, da se za to na centru odločijo, kadar je lastništvo "čisto" - da torej ni solastništva.

Povrne se nekaj odstotkov (do)plačil

Koliko denarja za plačilo doma občanom pa se povrne v občinski proračun? Malo. Letos do konca julija je bilo nakazil za slabih 40 tisoč evrov, v letu 2019 pa za 120 tisoč evrov. "Večja nakazila - to pomeni nakazilo v vrednosti več kot tisoč evrov - so redka. Pri nakazilih v vrednosti 30 tisoč ali 45 tisoč evrov pa gre za posamične primere, saj se običajno nepremičnina, če jo stanovalec doma ima, že prej proda. Večkrat pokličejo kakšni sosedje ali daljni svojci, da bi imeli to stanovanje in kako bi lahko to uredili - z iskrenimi nameni. Občanom, ki nimajo nikogar drugega, pa to pomaga izpeljati center za socialno delo. Od nas center zahteva soglasje, a s tem vedno soglašamo, saj je tudi občini v interesu, da si občan dom, dokler le lahko, plačuje sam," razlaga Zorkova. Tudi te primere je mogoče prešteti na prste ene roke.
Kot rečeno, si iz tega (bodisi najemnine ali pa kupnine) stanovalec nato plačuje dom. Ko sredstev zmanjka, pristopi občina. "Če je oseba dolgo v institucionalnem varstvu, se slej ko prej to premoženje porabi," je realna Lilijana Zorko.

"Večkrat pokličejo kakšni sosedje ali daljni svojci, da bi imeli to stanovanje in kako bi lahko to uredili - z iskrenimi nameni"

Evidence se hranijo deset let

Evidenco o tem, koliko je občina za koga (do)plačala, v skladu z davčno zakonodajo na občini hranijo deset let po smrti uporabnika storitve, nato se uniči. "Če bi se v teh desetih letih izkazalo, da je pokojni še imel kakšno premoženje, bi na osnovi te dokumentacije občina svoja plačila priglasila v zapuščinski postopek," pravi Lilijana Zorko. Ne gre zgolj za teorijo: v enem primeru (sicer edinem doslej) se je čez nekaj let pokazalo, da je imel nekdo premoženje.

Anketa

Ste se cepili proti gripi?

Sudoku