Kaj storiti, ko je na vrtu marsičesa dovolj in preveč? Uživati v svežini in shraniti kaj za kasneje!

Darinko Kores Jacks, 3.9.2020
Profimedia

Marmelade, želeji, mezge, čežane, namazi, kompoti, sokovi, sirupi ... in drugi shranki za ozimnico.

Slovenci smo menda narod vrtičkarjev - v prenesenem pomenu, kar nam nekako ni najbolj v priznanje, in v dobesednem, kar je načeloma dobro. V s covidom-19 obremenjeni "novi normalnosti" pa še toliko bolj. In ne le to, vrtičkarjem z vrtovi in vrtički v kultivirani naravi se vse bolj množično pridružujejo urbani kolegi, ki gojijo koristne rastline kar v koritih, lončkih in na visokih gredah na balkonih pa celo okenskih policah. Glede na to, da je naša država samozadostna pri zelo redkih živilih, niso nelojalna konkurenca, ampak kvečjemu dobrodošlo dopolnilo kmetom in podjetjem za bolj množično pridelavo hrane.

Sploh ker svoje sezonske pridelke večinoma porabijo sami, razdelijo morebitne viške sorodnikom, prijateljem in znancem ... - če že kaj prodajo, pa večinoma na lokalnih tržnicah. Seveda to pri marsikom, ki se morda bi, a se še raje ne bi zares podal na ne nujno lahko pot izboljševanja nacionalne samooskrbe, poraja sebične pomisleke. Zakaj neki bi sam gojil tisto, česar je na vrhuncu sezone tako ali tako toliko preveč, da je celo brezplačna ponudba že kar vsiljiva, in marsikaj dobesedno mečejo za nami? Razlogi družinske ekonomije v tem primeru torej ne štejejo kaj prida. No, eden od možnih vzgibov bi gotovo bila že narodna zavednost - a zgolj od te se še nihče ni pošteno najedel.

image
Sašo Bizjak Nekaj že zraste, rekreacija tudi ni zanemarljiva, pa še ekološko je.

Se pa da dobro najesti sveže, domače, praviloma brez potencialno škodljive kemije pridelane hrane - kar je tako ali tako že nekaj časa v trendu in še zdravo. In z občasno nekaj morda manj domačimi in sezonskimi dodatki ter s še več kulinarične spretnosti in domišljije je lahko taka prehrana tudi dovolj pestra, da se je ne naveličamo prav kmalu, četudi jo pripravljamo z omejenim naborom bolj ali manj enih in istih glavnih sestavin.

Seveda se da marsikaj shraniti tudi za kasnejše čase pomanjkanja ali/in pretiranih cen. A ne vsega in ne na vse mogoče načine. Poznopoletna ponudba svežega sadja in zelenjave z veliko vsebnostjo vode se ne obnese za globoko zamrzovanje ali pa le za povsem specifične namene. Se pa precej bolje obnesejo prav temu načinu shranjevanja prilagojeni domači (pol)izdelki.

Pasterizacija pred Pasteurjem
Trajno konzerviranje živil s segrevanjem in hermetičnim zapiranjem je francoski kuhar Nicolas François Appert (1750-1841) odkril že leta 1795. Leta 1809 je za svoj postopek dobil denarno nagrado; sedem let prej jo je razpisal cesar in vojskovodja Napoleon Bonaparte (1769-1821), ki se je zavedal, da so dobro nahranjeni vojaki boljši od lačnih. A Appertove steklene konzerve se pri transportu na bojišča niso najbolje obnesle. Bolj praktične in tudi trajnejše pločevinke je leta 1810 v Angliji patentiral Peter Durand (1766-1822). A tudi s temi so bile sprva težave, ker je pločevina vsebovala strupeni svinec. Zakaj in kako postopek preprečevanja kvarjenja deluje, je šele mnogo kasneje pojasnil francoski kemik in mikrobiolog Louis Pasteur (1822-1895).
image
Andrej Petelinšek Tudi če so urbani vrtički predvsem modni trend, so vsaj zelo koristen modni trend.

Prilagojeno našemu okusu

Možnih načinov učinkovitega shranjevanja je še precej. Vlaganje v sol, kis, alkohol, maščobo ..., marmelade, želeji, mezge, čežane, namazi, kompoti, sokovi, sirupi ... in drugi shranki za ozimnico, konzervirani s pasterizacijo in vakuumsko zaprti. Malce manj dolgoročno shranjevanje (ki pa ga lahko krepko podaljšamo na prej opisani način - a s tem uničimo koristne mikroorganizme), zato pa več podpore zdravi črevesni flori nudi naravna fermentacija, na katero kar malce pozabljamo. No, kislo zelje in repo predvsem v zimski prehrani še nekako "obrajtamo", tu in tam se kdo spomni še "pacanih" kumar ... A tako se da pripraviti marsikatero sadje in praktično vsa zelenjava. Spomnimo se le na slavne korejske kimčije, ki jih lahko dokaj preprosto pripravimo tudi sami. Industrijsko pripravljenih na našem tržišču praktično ni mogoče dobiti (morda bi lahko to nišo zapolnil kak mali podjetnik).

image
Brigita Adorjan Visoke grede so dober način, kako izkoristiti (pre)malo prostora.

Pri mnogih shrankih se je industrija - vsaj v bolj prestižnem segmentu - že zelo približala kakovosti in okusu domačih izdelkov. In, ja, celo tisti zgornjega cenovnega razreda so marsikdaj v bistvu še vedno cenejši od povsem domačih. Celo če smo osnovne sestavine dobili brezplačno, embalaže in dodatkov praviloma nismo; da o vloženem delu, energiji, času ... sploh ne govorimo, o varnosti in (dolgo)trajnosti pa tudi ne. A zares domače ima vendarle vsaj eno veliko prednost: prilagojenost našemu individualnemu okusu do zadnje potankosti. Če le znamo in se posreči povsem tako, kot smo si zamislili ...

image
Slavica Pičerko Peklar Tudi med bloki se da kaj užitnega pridelati.
Anketa

Ali krepite odpornost svojega imunskega sistema s prehranskimi dopolnili?

Sudoku