Na Debeli peči, v Triglavskem narodnem parku

Mira Kofler, 29.9.2020
Mira Kofler

Četrtkovi planinci smo se kljub neprijazni vremenski napovedi podali na pohod. Upali in verjeli smo v srečo in bila je z nami, na strani tistih, ki verjamemo, da nas včasih vendarle nagradi.

Malo pred deveto uro nas je šofer odložil v sredini gozda na območju Triglavskega narodnega parka. Mimogrede smo dali palicam pravo višino, oprtali nahrbtnike in odmerili korake proti planini Lipanca. Noč je bila deževna in je zalila tla iz katerih so v jutru vzkipele gobe vseh vrst. Pravo fotografsko razkošje.

image
Veselo na pot.
Mira Kofler
image
Gobice vsepovsod.
Mira Kofler

 Po dobri uri hoda, ki je minila v klepetu in opazovanju narave, smo bili pri Blejski koči na Lipanci. Prav na hitro smo se tisti, željni vrha Debele peči, odpravili na pot. Vzpenjali smo se pod krošnjami že rahlo rumenečih macesnov, mimo  tu in tam še cvetočega slečnika, resastega sviščevca, in na vsake toliko časa zajeli sapo. Dobro nam je šlo in na sedlu smo bili nagrajeni. Pokazalo se je modro nebo in pogled je segel tja do očaka s Kredarico in Planiko. Trenutki, ko si srečen, da ti je dano hoditi, gledati in videti vse te lepote, jih pospraviti vase.

image
Pri Blejski koči na Lipanci.
Mira Kofler
image
Hitimo navzgor.
Mira Kofler
image
Širni razgledi.
Mira Kofler
image
Vidimo do Triglava.
Mira Kofler

Potem pa naprej, h konici Debele peči, ki se nam je prikazala ne tako daleč stran. Kmalu smo bili na zadnjem vzponu proti vrhu, ki se je že začel ovijati z meglicami. Tam, na osvojenem vrhu pa se je zbudil tisti prijeten občutek, da si še enkrat zmogel doseči zadani cilj. Razgledov z njega na bližnje in daljne vršace žal ni bilo,  je pa bil lep pogled v zeleno dolino Krme. In ker je bilo plesočih meglic čedalje več, smo se kmalu odpravili nazaj. Varno in previdno smo sestopali proti Blejski koči.  Z zadnjimi koraki nad "srčnim" jezercem smo se vrnili do pohodnikov, ki so nas čakali pri njej. Tu pri koči smerokazi kažejo mnoge poti, mi smo izbrali tisto nazaj v izhodišče.

image
Na vrhu smo.
Mira Kofler
image
Previdno nazaj.
Mira Kofler
image
Srčno jezerce.
Mira Kofler

Prelep dan v Triglavskem narodnem parku . Morda se prav zato nisem uspela izmakniti resničnosti, razmišljanju o našem vsakdanu,  medsebojnim odnosom in odnosu do narave.  Bolj kot kdaj koli prej nas preveva občutek večvrednosti , svet smo začeli ocenjevati samo skozi dobičkonosnost, si vzeli pravico, da odločamo kdo lahko živi med nami in kdo je nepotreben in ga bomo ˝izbrisali-odstrelili, ˝ ali pa iz pohlepa po dobičku iztrebili. Nevarno, ničvredno početje.

V knjižnici na polici imava knjigo Triglavski narodni park. Že na prvih nekaj straneh je zapis vsega, česar bi se morali zavedati in brezpogojno uresničevati, če želimo, da bo ostal svet lep še naprej tudi za tiste za nami.

Zgodbo o Zlatorogu, o človeškem pohlepu in  tem, kako je človek ubil Zlatoroga, a je iz njegove krvi zrasla triglavska roža in mu vrnila moč, zagotovo poznate . Zlatorog si je z njo vrnil moč, vrgel je pohlepnega človeka v prepad, razdejal gorski paradiž, sam pa za vedno izginil.

Kot je zapisano v knjigi ima ˝pripovedka vznemirljivo sporočilo za današnji čas: govori o uničujočih posledicah za človeka , kadar prestopi mejo razumnega in brezvestno podira naravno ravnotežje ter v lakomnem koristoljubju in samoljubju trga prepovedani sad. Za kazen mora umreti in izginiti v pozabo, vse drugo v naravi pa si opomore in živi naprej.˝

Ko bomo doumeli sporočilo pravljice o Zlatorogu, bomo do narave in vsega živega v njej postali spoštljivi , ohranili jo bomo zanamcem v vsej njeni pestrosti in lepoti. Lepše dote jim ne moremo dati.

Bomo zmogli?

image
Triglavska roža.
Mira Kofler
Anketa

Kaj ste v času epidemije največ prebirali?

Sudoku