Zgodovina prvega ženskega dobrodelnega društva: Slomšek je v Mariboru opazil veliko zapuščene mladine

Elko Borko, 19.9.2020
Arhiv avtorja

Ob 160. obletnici ustanovitve prvega dobrodelnega društva v Mariboru, daljnega predhodnika današnjega Rdečega križa in Karitasa.

Takoj po ustavnih spremembah, ki jih je sprožila marčna revolucija leta 1848 in so se uveljavile v habsburški monarhiji, je bilo v Mariboru ustanovljeno prvo žensko dobrodelno društvo, ki je že v naslovu izkazovalo, da temelji na krščanskih vrednotah. Ime novega društva je bilo Der Katolische Frauenverein der werktatigen christlichen Liebe in Marburg, slovensko govoreči prebivalci pa so uporabljali slovenski imeni: Društvo katoliških gospa v Mariboru ali Gospejno društvo v Mariboru. Ustanovljeno je bilo pred dobrimi 160 leti, 9. aprila 1860, po zaslugi in zamislih mariborskega škofa Antona Martina Slomška. Iz tega društva je v Mariboru nastalo, prvo na Slovenskem, redovno združenje šolskih sester, kasneje pa je društvo sodelovalo pri ustanovitvi raznih človekoljubnih društev v našem mestu in leta 1881 pri ustanovitvi podružnice Rdečega križa. Gospejno društvo v Mariboru je tako daljni predhodnik današnjih dobrodelnih organizacij Rdeči križ in Karitas.

V nasprotju s Slovenci na Kranjskem, ki so skoraj povsem posvojili zgodovino Kranjske in jo brez velikih zadržkov po letu 1918 spremenili iz kranjske v slovensko, smo se na štajerskem delu Slovenije skoraj povsem odpovedali večstoletnemu habsburškemu delu svoje zgodovine. Razlog za to je bil seveda v tem, da so bili odnosi med nemško in slovensko opredeljenimi prebivalci na Spodnjem Štajerskem v drugi polovici 19. stoletja dosti bolj zaostreni in je ta del Slovenije postal tudi mednarodnopravni del nove jugoslovanske države šele po mirovni pogodbi 10. septembra 1919.

Na Slomškov predlog

V Mariboru je že leta 1859 delovalo žensko društvo (Frauenverein). Ta skupina Mariborčank je skrbela za ranjene vojake, ki so se zdravili v Mariboru; 2. novembra 1859 je članica društva Katarina Pachner dobila cesarsko priznanje za izjemno patriotično in humano delovanje med zadnjo vojno pri negi in podpori bolnim in ranjenim vojakom. Članice so tudi zbirale denar za ranjene vojake, ki pa je obležal v mestni hranilnici in ga je takratni mariborski župan Otmar Reiser kasneje razporedil v ustanovni sklad novonastalemu Gospejnemu društvu.

Slomšek je v Mariboru opazil veliko zapuščene mladine
Društvo katoliških gospa je bila prva dobrodelna ustanova, ki jo je zamislil in ustanovil škof Slomšek v lavantinski škofiji. O tem piše zgodovinar dr. Fr. Kovačič v svojem delu o Slomšku na 277. strani takole: "V vedno bolj rastočem Mariboru je Slomšek opazil veliko zapuščene mladine, ki se je potikala po ulicah. Kot velikemu vzgojitelju in ljubitelju mladine so se mu v srce zasmilili ti zapuščeni otroci. Sklenil je potrkati na mehka materinska srca in organizirati skrb za to mladino. Ugodna priložnost se mu je ponudila ob sklepu mariborskega misijona. Deputacija mestnih gospa se mu je prišla zahvalit za misijon. Pri tej priložnosti je položil gospem na srce skrb za ustanovitev dobrodelnega društva, ki naj bi skrbelo za revno žensko mladino. Škofovemu pozivu so se gospe lepo odzvale in že 7. aprila 1860 je bilo društvo ustanovljeno pod imenom Društvo katoliških gospa, ki je kmalu vsaj v majhnem okviru začelo skrbeti za revne deklice. To društvo je po Slomškovi smrti pripomoglo, da so v Maribor prišle šolske sestre, predvsem iz karitativnih namenov."
image
Sašo Bizjak Anton Martin Slomšek je vabilo za oblikovanje društva izrekel na koncu misijona za žene.

Članice tega društva in druge Mariborčanke so marca 1860 sodelovale na verski svečanosti (misijonu). Njihovi delegaciji, ki se je škofu zahvalila, je 30. marca 1860 Slomšek predlagal, da ustanovijo društvo. Slomškovo pobudo so takratne katoliško opredeljene Mariborčanke sprejele in so že 9. aprila 1860 v dvorani škofijskega sedeža na ustanovnem sestanku izvolile svoje predstavnice. Predsednica društva je postala grofica Sofija Brandisi, blagajničarka Katarina Pahner, oskrbnica siromašnih Jožefa Kolleger, sekretarka Antonija Reiser Fruhauf, odbornice so bile Terezija Albensberg, Luiza Altmann, Marija Duhač, Marija Jurjevič, Julija Pichs, Jeanette Pihler, baronica Marija von Rasst, Franziska Scherbaum ter sestri Emilija in Jožefina Wenedikter.

O dogodku je škofijski ordinariat 11. maja 1860 z dopisom št. 1163 obvestil deželne oblasti v Gradcu in pri tem zapisal, da gre za društvo, kot že deluje v Gradcu, in za podoben statut društva. Že 15. maja 1860 je društvo (v posebnem dopisu c. kr. namestništva pod št. 9088) dobilo dovoljenje za svoje delovanje. Naš zgodovinar Bahovec je o tem pomembnem vidiku delovanja A. M. Slomška zapisal: "Primarni namen spodbude k ustanovitvi Katoliškega društva gospa v Mariboru je bil skrb za revno, zapuščeno žensko mladino in dobrodelnost. To društvo je imelo ključno vlogo pri poznejšem izoblikovanju zavoda šolskih sester v Mariboru. Slomšek je vabilo za oblikovanje društva izrekel na koncu misijona za žene. V tem se razkriva modrost Slomška, ki je ljudi povabil k soustvarjanju, torej k temu, čemur bi danes rekli aktivno državljanstvo; kot pastir jih je pri tem spodbujal in skušal omogočiti sredstva, da bi to zmogli. To povabilo k delovanju se v bistvu razlikuje od povabila k sodelovanju v dejavnostih, pri katerih voditelji druge ljudi potrebujejo kot sodelavce pri projektih, ki si jih sami zamislijo in vodijo."

Pomagati vsem ubožnim meščanom

V statutu društva so bila zapisane naloge društva, ki kažejo človekoljubni in karitativni značaj novega društva. Tako je že v prvem členu statuta zapisano, da je naloga društva, da se vsem ubožnim meščanom, ne glede na veroizpoved, spol ali različnost težav, v njihovi stiski pomaga ne samo z denarjem, ampak predvsem s hrano in drugimi življenjskimi potrebščinami. Vsaj enkrat do dvakrat tedensko je treba obiskati pomoči potrebne prebivalce ter vzgajati revna in zanemarjena dekleta.

Društvo je takoj začelo delati in že v prvem letu imelo 320 članic. Že avgusta 1860 so v stanovanjski hiši na Schmidererjevi cesti 11 (danes Strossmayerjevi ulici), ki jo je podarila Marija Schmiderer, mati poznejšega mariborskega politika in zadnjega mariborskega nemškega župana, uredile posebno šolo, namenjeno revnim dekletom, v kateri so se učile gospodinjskih veščin. Šola je imela dva oddelka, v katerih sta gospodinjske veščine poučevali brezplačno dve učiteljici, ki sta bili članici društva. Po poročilu na prvi letni skupščini je to šolo 1861. obiskovalo med 70 in 80 dekleti, ki so dobile tudi topel obrok.

"Primarni namen spodbude k ustanovitvi Katoliškega društva gospa v Mariboru je bil skrb za revno, zapuščeno žensko mladino in dobrodelnost"

Poleg prostovoljnih prispevkov so članice zbirale denar tudi na druge načine. Tako so med drugim že 22. januarja 1861 priredile društveni ples. Zbrana sredstva so omogočila, da so lotile že ob ustanovitvi načrtovanih nalog in so tako v septembru 1861 leta ustanovile posebni Zavod za osirotela dekleta (Waisseninstitut für Madchen), nekakšno sirotišnico oziroma internat, ki je bil v drugem stanovanju iste stavbe. V njem je bilo že prvo leto, pod vodstvom posebne učiteljice, v polni oskrbi šest osirotelih deklet. Prav tako so v maju ustanovile za članice knjižnico, iz katere so si lahko izposojale knjige, ki pa so imele večinoma versko vsebino.

V zgodovini tega cerkvenega društva je bilo pomembno leto 1864, ko so na občnem zboru 1. maja ugotovili, da "je število deklet in meščanov, potrebnih pomoči, zelo veliko". Od 1. aprila do 31. marca 1865 je bilo v društvu 310 članic. V tem obdobju je bilo v oddelku za pletenje 83 učenk in v oddelku za šivanje 15, v zavodu pa na celotni oskrbi in vzgoji osem revnih ali osirotelih deklet. Zaradi tega so sklenili, da zaprosijo za pomoč šolske sestre, ki so takrat delovale samo v Gradcu.

Prve tri šolske sestre

Ves postopek je vodil društveni duhovni vodja (consulent) Franc Kosar, ki je uspešno zaključil dogovor, po katerem je predstojnica šolskih sester v Gradcu Katarina Luegger poslala v Maribor tri sestre za pouk pletenja in šivanja ter za splošno vzgojo. Petnajstega oktobra 1864 so tako prispele v naše mesto prve tri šolske sestre: Margareta Puhar, voditeljica skupine, Veronika Bauer, učiteljica šivanja, in Salecija Weitser, učiteljica pletenja. Tako je v Mariboru nastala filiala (podružnica) graške materinske hiše. Zavod in šola sta še vedno ostala pod vodstvom Društva katoliških gospa v Mariboru, sestre pa so takoj prevzele pouk v šolah in oskrbo ter vzgojo v zavodu za sirote. Za svoje delo so prejemale v pogodbi določen letni znesek. Vodstvo društva je že naslednje leto od državnega namestništva v Gradcu dobilo dovoljenje za ustanovitev dvoletne šole in novembra 1865 je gospa Schmiderer dala skupnosti še drugo večjo hišo v Schmidererjevi ulici 17 za šolo, v kateri je bilo 117 učenk in internat.

image
KŠS Ustanoviteljica redovne kongregacije šolskih sester Margareta Puhar

Leta 1866 se je Avstrija zapletla v vojno z Italijo in Prusijo; v mariborskem časopisu so pod naslovom Priprave na vojno že v začetku leta 1866 poročali o tem. Tako je mariborski nemški časopis objavil, da so v Mariboru ustanovili, na željo, ki je prišla iz Patriotičnega centralnega komiteja v Gradcu, ki ga je vodil grof Strassoldo, filialo (podružnico), v katero so imenovali 16 mariborskih meščanov. Komiteju je predsedoval grof Brandis, namestnik je bil baron Rast, blagajnik Othmar Reiser, koncipient Marko pa je bil zapisnikar. V komiteju so bili še drugi takrat pomembni meščani in mestni župan Tappeiner.

Iz kroga katoliških gospa v Mariboru se je 1. julija 1866 ustanovilo podobno žensko društvo, ki ga je prav tako vodila Sofija Brandis in v katerem je bilo 24 mariborskih meščank. Samo mesto in okolico so zaradi usklajenega zbiranja sredstev razdelile na dvanajst predelov, podobno je bilo razdeljeno že osnovno Društvo gospa v Mariboru.

image
Arhiv Večera Ob petdesetletnici delovanja Društva katoliških gospa je bila v prostorih nove stavbe Zavoda šolskih sester (posnetek iz leta 1912) velika skupna proslava.

V imenu se pojavi Rdeči križ

V tem času je preko Maribora prešlo preko 190 tisoč vojakov in 21 tisoč konj. Za vojaške potrebe so na Teznu postavili barake. Seveda so veliko oficirjev nastanili po zasebnih stanovanjih. V bitki pri Kraljevem Gradcu je avstrijska vojska doživela poraz. Časopis je poročal, da je v domačem regimentu Hartung bilo 94 mrtvih, 325 ranjenih in 193 ujetih, skupna izguba 592 vojakov. Po končani vojni se je v Mariboru zdravilo okoli 2000 ranjenih vojakov in pri njihovem zdravljenju so pomagale tudi članice Patriotičnega društva, saj so zdravile 26 ranjenih vojakov celo v privatnih hišah. Mestna občina je humanitarno dejavnost vsestransko podpirala in poravnala stroške za zdravljenje vojakov v bolnišnici. Zaradi tega je bilo 10. decembra občini podeljeno najvišje priznanje, županu Tappeinerju pa odlikovanje - viteški križec cesarja Franca Jožefa. Odlikovanje - zlati križ s krono - pa so dobili še Adolf Araiza, Ferdinand Brandis in njegova žena, predsednica ženskega patriotičnega komiteja ter člani patriotičnega komiteja. Članica Jožefa Kolegger pa je 25. decembra 1868 dobila posebno priznanje št. 900 Glavne komande avstrijske armade, ki ga je v cesarjevem imenu podpisal knez Albreht. Na prvi naslednji seji se je patriotični komite mariborske podružnice preimenoval v Hilfsverein für Pflege und Unterstὒzung verwunderter Krieger, imel je 62 mariborskih članov in dva člana s Ptuja. Iz tega društva pa je 8. januarja 1881 v Mariboru nastala podružnica Zweigverein Marburg und ungebung des Patriotischen Landes und Frauenhilfsvereines vom Rothen Kreuz (ko se je v imenu pojavil še novi naslov Rdeči križ, daljni prednik današnjega Rdečega križa).

Cesarjeva zahvala

Društvo se je le leta 1878 soočilo z denarnimi težavami, saj je imelo veliko izdatkov in manj prihodkov, ter so za pokritje izdatkov uporabili denar, ki je bil v mariborski hranilnici še iz leta 1859 in je bil ob ustanovitvi dodeljen Društvu katoliških gospa. O razlogih za ta primanjkljaj je Majcen navedel zmanjšano število članic, povečane izdatke za revne in oskrbo ter pomoč ranjenim vojakom s pohoda ob zasedbi Bosne, po Berlinskem kongresu, saj "milosrčne gospe marljivo obiskujejo bolnišnico". Za pomoč in oskrbo v tem je članica društva Jožefa Kolleger dobila že drugič, 3. junija 1879, "za patriotično požrtvovalnost in podporo pri bolnih in ranjenih vojakih med boji v Bosni (Okkupationkampfe)" posebno cesarjevo zahvalo.

Ob petdesetletnici delovanja Društva katoliških gospa je bila v prostorih nove stavbe šolskih sester velika slovesna skupna proslava. Tej obletnici je posebno pozornost namenilo tudi takratno slovensko časopisje. Tako je Straža poročala o podelitvi zlatega zaslužnega križa s krono, ki ga je dobila Ivana (Yenny) Scherbaum, pomembna predstavnica mariborskih žensk in aktivna članica tudi v odboru Rdečega križa. O karitativnem delovanju Katoliškega gospejnega društva v prvih petdesetih letih delovanja pa imamo zelo natančno predstavo, saj je njen sodelavec duhovnik Jožef Majcen, brat slovenskega pisatelja Gabrijela Majcna, za zlatil jubilej društva pripravil knjižno poročilo s številnimi podatki in poimenskim zapisi vseh članic in posameznih članov.

Društvo preneha delovati

Takoj po Maistrovem prevzemu oblasti novembra 1919 je Zavod prišel - zaradi naklonjenosti slovenski strani - pod posebno zaščito samega generala Maistra. Tako je značilno, da so šolske sestre svojo kronike začele pisati v slovenskem jeziku. Zaradi te spremembe je 5. avgusta 1919 vodstvo samostana prejelo pismo Gospejnega društva, ki je bilo napisano v gotici. V prevodu je bilo zapisano:

"Katoliško gospejno društvo v Mariboru, Spoštovani samostan prečastitih šolskih sester, 5. 8. 1919. Podpisano vodstvo društva se čuti dolžno, da obvesti prečastiti samostan prečastitih šolskih sester o sklepih seje. Zaradi upadanja prejemkov, ki ga povzročaj izstopi članic in ker ne kupujejo kuponov itd., društvo ni več v stanju, da bi vam z začetkom novega šolskega leta še nudilo nadaljnjo podporo za opoldansko kosilo in za oskrbo sirot. Ko prečastiti samostan to sprejme na prijazno znanje, si dovoli vodstvo prečastitim šolskim sestram izraziti zahvalo za dolgoletno naporno oskrbovanje in bogato dejavnost. Za vodstvo društva Nadgospa Yenny Scherbaum."

V novih okoliščinah je Gospejno društvo nadaljevalo svoje delo, vendar se je omejilo na versko sodelovanje v okviru Rimskokatoliške cerkve. Yenny Scherbaum je 16. novembra 1933 umrla; društvo je že pred njeno smrtjo povsem prenehalo delovati. Delo zadnje predsednice tega človekoljubnega društva so prikazali le v skromnem nekrologu samo v nemškem časopisu, čeprav je bila med prvimi karitativnimi delavci v našem obdravskem mestu in dolgoletna predsednica Gospejnega društva v Mariboru.

Anketa

Ste se cepili proti gripi?

Sudoku