Zgodovina je polna dramatičnih, velikokrat tudi tragičnih ljubezenskih zgodb

Zvezdana Bercko, 15.2.2021

Še ena nesrečna princesa pred spomenikom večne ljubezni

Reuters

Mnoge ljubezni so usodno vplivale na potek zgodovine, iz drugih so se rodile nekatere najveličastnejše umetniške stvaritve.

Skupni samomor

Domnevni skupni samomor avstro-ogrskega prestolonaslednika Rudolfa in njegove ljubice, baronice Marie Alexandrine von Vetsera, ki je morda vplival tudi na kasnejši razpad Avstro-Ogrske, ostaja ena največjih skrivnosti 19. stoletja. Najdba njunih trupel v lovski koči Mayerling leta 1889 je bila senzacija: 30-letni princ je bil poročen, njegova ljubica je imela le 17 let. Zgodovinarji vse od takrat preučujejo, kako sta umrla. Dolgo je veljalo, da je prestolonaslednik ustrelil Marie, preden se je ubil sam. Toda ko so v 50-ih letih 20. stoletja ekshumirali Mariejine ostanke, niso našli dokazov za strelno rano. Morda je Marie umrla drugače, princ pa se je iz žalosti ustrelil. Vendar Mariejina zadnja pisma, odkrita v bančnem trezorju leta 2015, govorijo drugače. Samomor je načrtovala s svojim ljubimcem, materi pa je v zadnjem pismu zapisala: "Prosim, oprosti mi, kar sem storila, nisem se mogla upreti ljubezni ..."

Najbolj mirna ločitev v zgodovini

Marie-Josephe-Rose de Beauharnais je bila vdova z dvema otrokoma, ko je spoznala 26-letnega generala Napoleona Bonaparteja. Imela je družbeni ugled, ki ga je Napoleon potreboval za svoje ambicije, ona pa tudi ni imela drugih možnosti kot ponovno poroko. Ljubezen se je očitno rodila kasneje, saj je imela Josephine, kot jo je klical Napoleon, še po poroki afero, ki pa ji jo je mož, ki je vmes postal francoski cesar, odpustil. A v zakonu se ni rodil zakoniti dedič, zato se je cesar moral ločiti. To je bila verjetno najbolj mirna ločitev v zgodovini. Bivša zakonca sta si obljubila večno predanost in se nikoli nista nehala ljubiti. Po Napoleonovem padcu se mu je Josephine nameravala pridružiti v izgnanstvu na Elbi, a je prej umrla. Ko se je Napoleon vrnil na oblast, je obiskal njen grob in tam utrgal vijolice, ki jih je imel pri sebi do svoje smrti leta 1821.

Egipčanska kraljica Kleopatra je najprej omrežila rimskega cesarja Julija Cezarja, nato pa še njegovega naslednika Marka Antonija. Njuno sprva le politično zavezništvo je postalo ena najbolj legendarnih ljubezenskih zgodb v zgodovini. Ko je Antonija premagal njegov nasprotnik Oktavij Avgust, se je Kleopatra, da je ne bi razkazovati v Rimu kot vojni plen, odločila, da bo svojemu življenju sama naredila konec. A še preden je to res storila, so Antoniju pomotoma povedali, da je Kleopatra mrtva. Skrušen se je zabodel. Šele nato se je za smrt odločila tudi Kleopatra. Legenda pravi, da se je pustila pičiti strupeni kači.
Kleopatra in Mark Antonij pa sta posredno "kriva" tudi za eno najbolj intenzivnih ljubezenskih zvez v zgodovini Hollywooda. Elizabeth Taylor in Richard Burton sta se spoznala prav med snemanjem filma o Kleopatri. Kemija med njima je bila prav otipljiva, se spominjajo prisotni. Zveza med muhastima in strastnima igralcema je bila ves čas vroče-hladna. Prvi zakon, zanjo je bil že peti, zanj drugi, je trajal deset let, nato sta se na smrt sprla, se ločila in se 16 mesecev kasneje spet poročila. A drugi zakon ni vzdržal niti leto. Kljub temu Elizabeth Richarda nikoli ni pozabila. "Moške po Richardu sem imela le za to, da so mi pridržali plašč, odprli vrata, bili so res samo za družbo," je izjavila kasneje.

Kraljica v črnini

Prihodnja angleška kraljica Viktorija je, takrat še prestolonaslednica, leta 1836 spoznala svojega bratranca, princa Alberta Saško-Koburško-Gotskega. Povsem jo je očaral, ona pa njega tudi. A preden jo je zaprosil za roko, je Viktorija postala kraljica, kraljice pa menda ne more nihče prositi, naj se poroči z njim. Zato je to morala storiti sama. Na poroki je Viktorija nosila belo poročno obleko, kar do takrat ni bilo običajno, potem pa je postalo moda. V zakonu se jima je rodilo devet otrok. Ko je Albert po 21 letih zakonske zveze umrl zaradi trebušnega tifusa, je bila Viktorija povsem strta. Tri leta se sploh ni pojavila v javnosti, nato se je naslednjih 40 let, vse do svoje smrti, oblačila samo v črno.

Ljubezen v kamnu

Šah Džahan, cesar mogočnega mogulskega imperija, je za tretjo ženo vzel perzijsko princeso Arjumand Bano Begum. Devetnajstletna lepotica, ki je po prestopu v islam dobila ime Mumtaz Mahal, kar pomeni dragulj palače, je postala njegova najljubša žena. Ko je leta 1631, stara 38 let, umrla ob porodu svojega 14. otroka, ji je mož dal zgraditi marmorno grobnico, Tadž Mahal, ki ni samo najboljši primer mogulske arhitekture, ki je mešanica perzijske, osmanske, indijske in islamske, ampak je še danes simbol večne ljubezni. Angleški poet sir Edwin Arnold je tako opisal Tadž Mahal: "To ni kos arhitekture kot preostale stavbe, ampak ponosna strast vladarjeve ljubezni, vpisana v žive kamne." Indijski pesnik Rabindranat Tagore pa je mavzolej, ki še danes jemlje dih, opisal kot "solzo na licu časa".

Ivana Blazna, kastiljska in aragonska kraljica, je pri sebi hranila krsto svojega vedno nezvestega moža Filipa Kastiljskega, menda je večerjala z njo, kot da je še živ.

Angleški pesnik John Keats je eno najbolj znanih pesmi, Svetlo zvezdo, napisal svoji ljubezni Fanny Brawne. Obljubil ji je poroko, ko bo postal znan pesnik. To mu do prezgodnje smrti leta 1820 ni uspelo.

Ženske so bile pogosto navdih za literarna dela. A Dante Alighieri je svojo Beatrice komaj poznal. Videla sta se le dvakrat. Prvič, ko je bilo njemu devet let, njej pa osem, drugič pa sta se mimogrede srečala kot odrasla na ulicah Firenc.

Angleški kralj Henrik VIII. je, da bi se lahko ločil od prve žene in se poročil z Anne Boleyn, ustanovil anglikansko cerkev. Anne poroka ni prinesla sreče, kmalu je - po ukazu svojega moža - ostala brez glave.

Za naj poroko 20. stoletja velja poroka hollywoodske zvezdnice Grace Kelly z monaškim knezom Rainierjem.

Obglavljena vpričo otrok

Tragična je bila tudi ljubezen portugalskega princa Pedra, ki so ga leta 1340 poročili s kastiljsko princeso Constance, da bi utrdili zavezništvo med državama. A Pedrovo srce je bilo že oddano lepi dvorni dami Ines de Castro. Par svoje zveze ni skrival, imela sta tri otroke, a sčasoma je škandal postal prehud za portugalski dvor. Pedrov oče kralj Alfonso je Ines pregnal v samostan, a zaljubljeni princ jo je še naprej videval na skrivaj. Ko je njegova žena Constance umrla, sta Pedro in Ines spet zaživela skupaj kot mož in žena, čeprav jima kralj poroke ni dovolil. Zavedajoč se, da se Pedro nikoli ne bo odrekel ljubici, je kralj nad Ines poslal morilce, ki so ji odsekali glavo vpričo otrok. Ko se je Pedro leta 1357 povzpel na prestol, se je maščeval. Morilcem je iztrgal srca iz teles.