Vsi lahko izbirajo, tudi starejši z demenco v domovih

Rozmari Petek, 9.6.2021
Miha Lokovšek

Izhajajmo iz tega, kar človek še zmore, poudarja Sara Črepinšek, prva in edina inštruktorica metode montessori za delo z ljudmi z demenco v Sloveniji.

V Domu sv. Jožefa v Celju že pet let s starejšimi delajo po principu Marije Montessori (1870-1952). Gre za sistem dela, ki je vrsto let bil najbolj poznan in edini v smislu pedagogike v vrtcih in šolah, dr. Cameron J. Camp pa je ugotovil, da leta pravzaprav niso pomembna. "Marija Montessori je izhajala iz dejstva, da imajo otroci srkajoč um in da radi sami odkrivajo. Mi gradimo na podobni stvari. Srkajoči um z leti ne izgine, vedno smo radovedni, samo na to malce pozabimo," opisuje Campova učenka in edina inštruktorica metode montessori za delo z ljudmi z demenco v Sloveniji Sara Črepinšek, sicer delovna terapevtka v Domu sv. Jožefa.

"Tako kot je Marija Montessori otrokom, tudi mi poskušamo v okolje naših stanovalcev, ki imajo demenco, postavljati stvari, ki so jim zanimive in hkrati izhajajo iz njihovega življenja, ob tem pa ohranjajo spretnosti, ki jih še imajo. Ker pri starejših ljudeh, sploh pri demenci, zelo radi pozabimo, da so še sposobni. Mislimo, da se nič več ne da, da nič več ne zmorejo, da jih moramo vse 'spedenat'. Pa ni res. Če si pozoren, opaziš, kaj še zmorejo, in od tam naprej pomagaš."

image
Sara Črepinšek
Miha Lokovšek

Vsak vsaj še nekaj zmore

Kako je to videti v praksi? "Torej, najprej moramo opazovati, da vidimo, kaj ljudje še zmorejo. Velikokrat delamo teste branja. To pomeni, da preverimo, kako veliko pisavo človek še lahko bere. Ko to vem, potem mu lahko zapišem kakšno navodilo ali pojasnilo. To je zanje velikokrat lažje, kot če jim navodila samo povemo. Včasih kdo reče, 'naša mama pa ne zna več brati'. Pa ne drži, le dovolj velike črke mora imeti. Sama imam pobožno željo, da bi kdaj kak časopis izšel z velikostjo pisave 18, ker naši ljudje si želijo brati, pa ne morejo," ob tem namigne Črepinškova.

Sama zato varovancem denimo natisne kakšno novico s spleta z veliko večjo pisavo. "Nekaj ljudi res zelo slabo vidi, zato jim na A3-format natisnem novico z velikostjo pisave 110. V rokah imajo potem po 70 strani debel 'špeh', ampak to je po dolgem času velikokrat edina stvar, ki jo lahko preberejo. S takšnimi stvarmi jim gremo naproti. Včasih kdo reče, da to je pa res stvar zgolj zdrave kmečke pameti. Že, a zakaj se potem to tako ne dela? Ker pozabimo, da je treba graditi na tem, kar ljudje še zmorejo," poudarja sogovornica.

Vsakič, ko naredimo nekaj namesto njih, jim v resnici nekaj vzamemo

Iskanje stvari, ki jih ljudje še zmorejo, ni vedno enostavno. "Težko je, ko je človek v postelji, ko ne komunicira več. Ampak vidiš pa, da ta človek vleče rjuho, odejo, strga kakšno stvar. S stanovalci (torej stanovalci za stanovalce) smo različne vrste blaga različnih tekstur našili na eno podlago in jo dali človeku, ki je v postelji. Namesto da bi vlekel in trgal odejo, je vlekel različne vrste blaga. Hkrati je to bila senzorna integracija. Gradili smo na čutilih in s tem rešili več stvari hkrati. Izhajamo torej spet iz tega, kar zmorejo."

Izredno pomembno je, da človeku, ki trpi zaradi demence, ne odvzamemo vsega naenkrat in mu ne rečemo, da tega ne sme, da ničesar več ne zmore, da bo zažgal kuhinjo. Nekaj stvari gotovo še zmore, dodaja inštruktorica. "Običajno vam pri demenci rečejo, da ti ljudje ne zmorejo več izbirati. No, če mu daš na izbiro deset stvari, bo imel težavo, kaj izbrati. Če mu daš le dve, denimo moder ali zelen pulover, bo eno stvar gotovo izbral. Ker vsakič, ko naredimo nekaj namesto njih, jim v resnici nekaj vzamemo."

V Domu sv. Jožefa takšna metoda ni rezervirana zgolj za delo z dementnimi. Načela montessori poskušajo uporabljati povsod. "Dobro se je denimo zavedati, da tako hitro, kot govori človek s tabo, tako hitro te tudi razume, zato moraš prilagoditi hitrost govora. Poleg izbire pa je pomembno tudi, da manj govoriš in več pokažeš. Če se vrnem na demenco, tam je najprej okvarjen deklarativni spomin, to pomeni, da se ne spomniš na primer oznake za natrij ali kaj podobnega, kar si se nekoč učil. Proceduralni spomin pa je vezan na aktivnosti, na primer vožnjo s kolesom. Morda se gospa z demenco, ko se bo pogledala v ogledalo, ne bo več prepoznala. Ko jim bom dala v roko glavnik, pa se bo sama počesala. Ljudje z demenco se preko tehnike odločenega priklica, ki jo tudi izvajam, kljub demenci lahko še učijo, ker se učijo preko procedure."

Napredek počasen, a truda vreden

Je pa ves ta proces dolgotrajen, dodaja sogovornica. "Ne gre le za to, da sedaj nekdo reče, odslej bomo pa takole delali. Gre za spremembo mišljenja, zaposleni moramo spreminjati naše navade in pri tem nič ne gre z danes na jutri. Počasi se te stvari razvijajo, se pa zagotovo. Nekatere spremembe se že opazijo, čutijo," opisuje.

Napredek je počasen tudi zato, ker so vsi pristopi individualno narejeni, zato že zavoljo tega terjajo svoj čas. "Imeli smo gospoda, ki je bil sodar. Zaradi bolezni je težko govoril. Da smo ga spodbudili, smo pridobili enajst različnih vrst lesa in ga poprosili, naj nam ga razvrsti po vrstah. Gospod je les zgolj potipal in je tako vedel, za kateri les gre. Torej, gradili smo na tem, kar je obvladal. Seveda se je ob tem zelo dobro počutil," se spominja. Nalogo z lesom so ponudili tudi drugim stanovalcem, a pri nobenem učinek ni bil tako izstopajoč.

Sara Črepinšek je medtem kar nekaj izobraževanj opravila tudi v drugih domovih za starejše, a se je proces zaradi covida-19 ustavil. Tako še vedno ostaja edina inštruktorica, celjski dom pa edini, ki s to metodo svojim stanovalcem lepša jesen življenja.

Na skrivaj vadili
Zaposleni v Domu sv. Jožefa so nedolgo nazaj svojim pripravili posebno presenečenje. Na skrivaj so se naučili koreografije za popularni ples Jerusalem in ga nato odplesali na dvorišču doma. "Za nas ples ni le izziv, temveč priložnost, da našim stanovalcem pokažemo, kako zelo jih cenimo in jih imamo radi," je poudarila pobudnica Bernarda Jakopič. "Na predstavo se nismo pripravljali dolgo, v mesecu dni je bilo vse nared. Vadili smo doma, vsak pred svojim televizorjem. Enkrat tedensko, po rednem testiranju, pa smo povadili skupaj, skriti na zadnjem parkirišču doma, da stanovalcem ne bi pokvarili presenečenja. Ponosni smo na uspešen rezultat, še posebno pa nad stanovalci, ki so bili vidno ganjeni skozi celotno predstavo in se še vedno pogovarjajo o tem, kako lepo nas je bilo gledati."
Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?