Stanovalci doma starostnikov so v najtežjih trenutkih epidemije bodrili zaposlene

Urška Polanc, 9.6.2021
Igor Napast

S stanovalci in zaposlenimi v domu Hmelina v Radljah ob Dravi smo se pogovarjali o minulem obdobju, ki je tako enim kot drugim prineslo različne stiske, tudi o trenutnem olajšanju, ki v dom prinaša dodatno vedrino.

Oktobra lani, ko so spoznali, da se je naenkrat 50 stanovalcev in zaposlenih okužilo z novim koronavirusom, se je tudi za dom za starejše občane v Radljah ob Dravi pričelo obdobje velike stiske. Danes sta slika in z njo vzdušje drugačna. Še vedno upoštevajo vse preventivne ukrepe, trenutno so v domu Hmelina brez okužbe - 76 odstotkov stanovalcev se je cepilo, več kot polovica pa jih je virus že tudi prebolela -, zato je utrip življenja spet precej živahen. "Prijetno je, v naš dom se vrača utrip pravega življenja, čeravno smo ves čas korone zaradi našega čudovitega parka imeli malo bolj proste roke. Situacija v jeseni nas je zelo šokirala, presenetila. Ko smo našim stanovalcem povedali, kaj se dogaja, so to sprejeli celo lažje kot mi zaposleni, ki smo v skrbi za stanovalce vse, kar se je dogajalo, jemali zelo osebno," nam je ob sprejemu v svojem najljubšem delu parka (energijskem kotičku) povedala direktorica doma Hmelina Silva Duler. Če primerjajo z leti prej, je v lanskem letu v domu umrlo pet stanovalcev več. "Vsaka smrt v domu nas prizadene, včasih smo na naše stanovalce še preveč čustveno navezani - smo kot ena velika družina, ne samo na papirju, temveč tudi živimo tako. Potem ko nekoga izgubiš, je zato še veliko težje in psihično obremenjujoče. Kolikokrat smo jokali ... To ne ve nihče od svojcev, nihče na ministrstvu. Tega, kar se je dogajalo v domovih, nihče ne more vedeti. Prav je, da smo v domovih zaposleni empatični ljudje, a kar je preveč, tudi za zaposlene ni dobro," razmišlja Dulerjeva. Že, da je zdaj prisotno delno olajšanje, a povsem sproščeni še niso, dodaja direktorica, v zaposlenih je namreč po tem, ko so jim v marcu zboleli tudi že dvakrat cepljeni stanovalci, še vedno kanček strahu pred novimi izbruhi. "Oseba, ki zboli po cepljenju, naj bi virus prebolela v lažji obliki, a žal, ena stanovalka nam je marca umrla," je povedala.

"Smo pa že kaj hujšega skozi dali," so jih večkrat opogumljali stanovalci, medtem ko so bili sami v krču

"Na upanju živimo"

Zaman je ta dan Večerov fotograf stanovalce iskal po domu. "Zgoraj je vse prazno," je naznanil. "Da, že v petek so mi povedali, da bodo v ponedeljek ob lepem vremenu vsi zunaj," mu je odgovorila direktorica. V parku sta na ponedeljkovo jutro sončne žarke lovila tudi zakonca Bobovnik iz Radelj. "Vreme se izboljšuje, še vsako leto je bilo, tudi letos bo. Na upanju živimo," nam je, ko smo se sprehodili mimo njune klopce, povedal Franc Bobovnik. Pred 16 meseci sta zakonca prišla v dom, nato pa oba prebolela virus. "Oba sva bila takoj cepljena, nato pa je žena zbolela, a prebolela je v blažji obliki, nič hudega ni bilo. Tudi sam sem bil okužen, a ne da bi vedel, tako da sva jo po tej plati dobro odnesla. Mene zaradi situacije niti ni skrbelo - kar mi je namenjeno, mi je, s tem si nisem belil glave. Žena je bila malo bolj panična, a sem jo pomiril. Priporočam cepljenje! Sam sploh nisem imel pomislekov, prej se proti navadni gipi nisem cepil, zdaj pa sem se cepil tudi zaradi ostalih, da ne bi bil slučajno prenašalec," je povedal Bobovnik.

Da je bilo v minulem obdobju najhuje od vsega to, da sta se morala ločiti od sina. "To je težje kot kaj drugega, a potem ko sem videl, kakšna je situacija, tudi obiskov nisem pogrešal več. Smilili so se mi tisti, ki so morali v Topolšico. Mislil sem si, veliko raje greva tja še na kakšno zdraviliško zdravljenje kot pa v rdečo cono." Pa bi, če bi vedela, tik pred epidemijo kljub vsemu prišla v dom? "Takrat se še ne bi odločila za odhod v dom. Doma je le malo več svobode - hiša, okolica, nikogar ne motiš. Vsak dan sem na sprehod peljal psičko. Drugače pa vse priznanje domu, zagotavljajo nama vse, ne pogrešava kaj dosti. Če bi bila zdrava, se za dom še ne bi odločila, tako pa dobro, da nam je to omogočeno," je priznal. Zdravje jima kolikor toliko služi, a 72-letna Marija, ki boleha za osteoporozo, je doma še vedno počela preveč, ocenjuje njen življenjski partner. "Rekel sem, dovolj je! Bal sem se, da bo še enkrat padla po stopnicah," je povedal. Marija Bobovnik je ob tem dejala, da se lahko ob takšnem soprogu, na katerega se lahko zanese, sprijazni z vsemi bolezenskimi stanji. Z obljubo, da se kmalu spet vidimo, smo se poslovili, medtem pa je po parku odmevala pesem z refrenom Daj, daj, daj mi poljub, pa ti vrnem ga nazaj.

image
Zakonca Bobovnik
Igor Napast

Prestali že veliko hudega

"Ti stanovalci, ki so zdaj v domovih, so generacije, ki so prestale že veliko hudega. Verjetno sem tudi zato tolikokrat imela občutek, da situacijo z virusom prenašajo lažje kot mi. Ko so videli, da smo bili včasih čisto sesuti in scagani - kar je povsem človeško -, so bili oni tisti, ki so nas bodrili," je premišljevala Dulerjeva. Kot da bi nad njimi bdel nekakšen oblak, občutek, da so v nekem tunelu, ki nima konca, tu so bile še vse te izgube, ki so jih doživljali - tako v službi kot doma -, je psihične napore v minulih mesecih opisala strokovna vodja in socialna delavka Janja Ramšak. "Smo pa že kaj hujšega skozi dali," so jih večkrat bodrili stanovalci, medtem ko so bili sami v krču, dodaja. Za zaposlene v domu pripravljajo veliko izobraževanj o stresu, v preteklem času, ko je bilo najbolj hudo, pa so se tudi dosti pogovarjali, se kdaj tudi skupaj zjokali. "Če ne bi imeli tako dobrega kadra, bi veliko težje prestali to obdobje, sploh v tistem času, ko so se nam začele pojavljati okužbe tudi pri zaposlenih. Ne samo to, da so se okužili ali pa so bili mogoče v stiku s kom, ki je bil okužen, in so morali v karanteno, v domu je ta čas delalo tudi 25 ljudi manj. Tisti, ki smo delali, smo morali delati veliko več, na oddelkih so bili zaposleni tudi po cel dan. To se je vleklo, a ni šlo drugače. V rdeči in sivi coni so bili po 12 ur oblečeni v skafandre," je povedala direktorica.

Ramšakova, ki je v domu zaposlena že skoraj od samega začetka, 13 let, pravi, da je bilo težko predvsem to, da so se morali zapreti. "Tako stanovalce kot svojce smo prosili, naj skušajo razumeti, da smo v nekem svojem mehurčku, a nato, ko je okužba vseeno prišla, smo videli, kako smo nemočni. To obdobje nas je veliko naučilo: potrpežljivosti, slišati drug drugega, biti hvaležen za osnovne stvari, ki jih imaš, za ljudi okoli sebe. Hkrati pa smo se bolj povezali, znali pogovarjati, usesti, zjokati, reči, takšno je življenje, tu smo, zdaj pa gremo naprej," je povedala. Glede olajšanja in sedanjih pozitivnih občutkov pa pravi: "Tako lepo je, da si misliš, ali je sploh res. Hkrati si v nekem krču in si misliš, a so nam zdaj spet malo dali, potem pa bodo spet vzeli ..." Da si v prihodnje res ne želijo več zapiranja domov, razmišlja direktorica, pomanjkanje osebnega stika je bilo namreč za stanovalce huje kot strah pred okužbo.

"Marsikaj smo jim pripravili, da niso bili sami, a vseeno to ni dovolj, bližina in toplina svojca sta tisto pravo," je povedala. Svojci so se večinoma sprijaznili s situacijo, a nekaterim je bilo težje, mogoče tudi zaradi svojih osebnih stisk, razmišlja. Ob veselju ob odpiranja doma za obiskovalce pa so bili nekateri tudi skeptični: "Večkrat je kdo rekel, saj pa samo zaposleni prinesete okužbo v dom, kar je bilo spet hudo za zaposlene. Vsi so delali na tem, da tega ne bi bilo, nihče si ni želel ne sam zboleti, kaj šele, da bi zbolel kdo drug, to so bile tudi velike obremenitve za zaposlene." Ko je bil čisti lockdown so imeli stanovalci na razpolago več telefonov, s svojci so se lahko pogovarjali preko skypa, skupaj s podjetjem Stroka Produkt pa so v tem času pričeli s pilotnim projektom, uporabo robota za videoklice, ki so ga svojci ob pogovoru lahko usmerjali po sobi, a nato so to opustili in raje počakali na sedanji čas vnovičnih pristnih stikov.

image
Igor Napast

Veliko vlog, a ne za takojšnji sprejem

V najtežjih trenutkih so bili veseli vsake pomoči od zunaj. Da je v tistem času sicer nikoli ne bi bilo dovolj, priznava direktorica, a donatorji in prostovoljci se še sami ne zavedajo, kako zelo so nam pomagali, tudi s podarjeno zaščitno opremo in maskami, dodaja. "Na državni ravni je že bilo rečeno, da nam lahko pridejo pomagat iz zdravstvenih domov, a toliko pomoči, kot smo je pričakovali, nismo prejeli. Verjetno tudi zato, ker so se tam soočali z okužbami, ljudje pa so se nasploh bali iti v dom - na začetku drugega vala so bili predstavljeni tako negativno, kot vir okužb. Ljudi je bilo strah," ugotavlja Dulerjeva. Da so se te negativne konotacije domov dodobra prijele, ocenjuje in dodaja, da kot je bilo, nikoli več ne more biti. "Ljudi je še vedno strah, to se še vedno odraža. Imamo veliko vlog za sprejem, a ne za takojšnji. Vsak reče, da bi še malo počakal," je povedala.

Slabe štiri leta je Elizabeta Škorjanc stanovalka radeljskega doma starostnikov, v tem času se je na bivanje v domu dodobra navadila, počuti se dobro, precej težko pa je bilo v minulem letu, ko je bila zaradi okužbe celo v bolnišnici. "Sploh se nisem zavedala, da me peljejo v bolnišnico, imela sem težave z dihanjem. Pred dvema mesecema sem si zlomila še roko. Proti covidu sem se zdaj cepila. Vesela sem, da lahko gremo spet ven, da pridete obiski," je povedala 75-letnica.

Tudi v času zaprtja so stanovalce po nadstropjih, da se med seboj niso srečevali, vodili v park - tudi z vozički, na posteljah. Ko je bil popoln lockdown so lahko bili na svojih balkonih, terasah, ki jo ima vsaka soba, fizioterapevtka in delovna terapevtka sta izpod balkonov vodili telovadbo. "Stanovalci, ki pridejo v naš dom, vsak po svoje zaživijo, spletejo se prijateljstva, nekateri se tudi zaljubijo. Ko opaziš stanovalca, ki se sprehajata po parku in držita za roke, je res lepo, to te poboža po duši in opomni, kako je nasploh pomembna bližina, ta socialni stik, ki ga vsi potrebujemo. Gospe mi rečejo, da se še v življenju niso imele tako lepo, kot se imajo tukaj, ko se stalno nekaj dogaja, niso osamljene in imajo dovolj družbe," je povedala direktorica. Da se kot družba še premalo zavedamo, kako so starejši polni modrosti, idej, znanja, je še opomnila in dodala, da se lahko od njih naučimo dragocenih vrednot, ki jih v današnjem času primanjkuje.

image
Igor Napast

Živimo le od rojstva do smrti

Trinajsto obletnico letos praznuje dom Hmelina, v ta namen jim je stanovalka Marjana Mavrič sklekljala 13 izdelkov, ki so jih okvirili in izobesili na razstavo. "Želela sem se zahvaliti, da so mi dali tako lepo sobo," je povedala Mavričeva, ki rada kleklja že do otroštva. Prihaja sicer iz Cerkna, a ker je sin na Muti, je pred letom in pol prišla v ta koroški dom. "Stara sem 93 let, a jaz govorim, da jim imam 70," nam je odgovorila na ne preveč zaželeno vprašanje. Zlahka bi ji verjeli, Ramšakova, ki je medtem v park prišla po drugo stanovalko, pa je dodala še: "Dobro skrivate leta."

Potem ko je uro in pol preživel v parku, smo morali stanovalca Marijana Berčiča poiskati v sobi. Posebej vesel je bil našega prihoda, obenem pa nas je opozoril, naj govorimo glasneje, saj malo slabše sliši. "Tu neverjetno uživam - imam svojo sobo, kopalnico, balkon, razgled na Pohorje. Star sem že 89 let, starost me je prehitela. Moja najhujša je tako starost, drugo so pa starostne bolezni. Enega in drugega ne zdravijo. A zadovoljen sem, da se še lahko samostojno gibam, zdaj, ko sem bil na vrtu, sem ravno opazoval, da so večino morali pripeljati na posteljah, vozičkih, le malo jih je prišlo v spremstvu," je povedal. Da je njegova postelja v sobi še preveč mikavna, dodaja: "Moram se prav prisiliti, da vstanem, da grem na vrt, da se ne zaležim. Zavedam se, da sem v teh letih, da bo vedno slabše, četudi me tudi tu razvajajo. Celo življenje mi je šlo dobro in lepo, zdaj mi gre letom primerno, iz dneva v dan slabše, a to je normalen razvoj - človek živi samo od rojstva do smrti." Tudi minulo težko obdobje je preživel zelo dobro, pri njegovih letih se sicer težko privaja novemu redu, spremembam, odredbam, a skušal se je potolažiti in navaditi, dodaja: "Kar bo, pa bo, in kadar bo, pa bo." "Razlika med tem, kaj bo in kaj si želiš, je vedno velika. Sicer sem iz Škofje Loke, a nato sem 70 let živel na Ravnah, to so bili še časi, ko so nas premestili z dekretom, na izbiro sem imel Maribor ali Guštanj (Ravne). Trudim se, vem, da bom umrl, a rad bi umrl dobre volje, ne slabe," je še povedal.

V svoji sobi nas je tik pred odhodom v jedilnico sprejela tudi Marija Sahernik. "Še vedno nimam toliko stvari, kot jih imajo nekateri, ki mislijo, da morajo s sabo privleči celo hišo," je pripomnila na našo pohvalo glede posebej urejene sobe. V domu je že dve leti, z virusom se ni okužila. "Ah, strah, malo že za druge, ne zase, ampak za naše. Koliko ljudi je že odšlo zaradi te korone. Mogoče malo preveč poslušam poročila," je povedala vseskozi nasmejana. Tudi obiskov ni pogrešala: "So bili pa telefoni, vnukinje me vseskozi kličejo." Domačinko, z bližnjega Remšnika, je zanimalo še, ali poznamo njen domači kraj. Naš pritrdilni odgovor je, jasno, sprožil salvo navdušenja in nadaljnjega pomenkovanja o čudovitem okolišu. Prekinil ga je pogled na uro, ki je spomnil, da je čas za kosilo. "Danes bo dobro kosilo, seveda, čisto po domače ne morejo kuhati, gre za preveliko maso, nimajo niti vseh začimb, ki sem jih sama imela doma, je pa kar dobra hrana. Nekateri se v domu tudi precej zredijo, trgovina je preveč blizu," se je še nasmejala Sahernikova in zaprla vrata svoje sobe.

Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?