Že prejšnja leta so ugotavljali, da je največja težava pri uporabi pršil neenakomerna porazdelitev vsebine. Za učinkovito zaščito je treba pršilo na kožo nanesti dvakrat. Na letošnjem testu pa so se težave pokazale tudi v laboratoriju, pri meritvah učinkovitosti zaščite pred UVB-žarki, ki povzročajo opekline in porjavelost kože, medtem ko so UVA-žarki odgovorni za staranje kože in alergije na sonce.

Prav tako so težave opazili pri preverjanju ustreznega razmerja med UVB- in UVA-zaščito. To mora biti najmanj 3:1, kar pomeni, da mora biti pri izdelku z označenim zaščitnim faktorjem 30 zaščita UVB najmanj 30, UVA pa najmanj 10, so navedli.

Izdelki za zaščito pred soncem so lahko tudi okoljski in zdravstveni problem, opozarjajo pri ZPS. Raziskovalci s pariške univerze Sorbona so lani ugotovili, da se v kozmetičnih izdelkih, ki vsebujejo sestavino octocrylene, pri višjih temperaturah začne sproščati benzofenon, ki škoduje zdravju in pospešuje staranje.

V raziskavo je bilo sicer vključeno premajhno število izdelkov, da bi to lahko z gotovostjo dokazali. A Boštjan Okorn, vodja testiranja pri Zvezi potrošnikov Slovenije, pravi, da potrošnikom svetujejo, da če se želijo izogniti izdelkom, ki vsebujejo octocrylene, naj izberejo izdelek brez tega filtra. Ta podatek bodo  našli na t. i. INCI-seznamu, na katerem temelji poimenovanje sestavin kozmetičnih izdelkov.

Potrošniške organizacije so kritične tudi do oznake "vodoodporno", opozarjajo pri ZPS. Proizvajalci lahko trdijo, da je izdelek vodoodporen, če po 20-minutnih kopanjih še vedno ponuja polovico prvotno označene zaščite. Kljub temu pri zvezi poudarjajo, da zaščito zmanjšujejo vsako kopanje, brisanje in znojenje, zato lahko takšna navedba vzbuja lažno varnost.

Pozorno tudi pri oznaki "wet skin", ki po navedbah Zveze potrošnikov Slovenije ne pomeni, da je izdelek vodoodporen. Največkrat pa proizvajalci tako označijo izdelek, ki se dobro porazdeli na koži, tudi če je  mokra, pojasnjujejo pri ZPS.

Če so izdelki za zaščito pred soncem ostali od prejšnjih let, so še vedno učinkoviti, če so normalne konsistence, videza in vonja. Vsekakor pa priporočajo, naj potrošniki zavržejo izdelke, katerih sestavine se med seboj ločijo ali imajo nenavaden vonj.

Marilyn Monroe ameriška pop kultura postavlja ob bok Elvisu Presleyju in Mikiju Miški. Bila je lepotna ikona in ena najslavnejših zvezd klasične dobe hollywoodskega filma, v tistem času najbolj zaželena ženska na svetu, a v resnici je bila negotova, nesamozavestna, nesrečna in osamljena. Njena skrivnostna smrt, umrla je stara komaj 36 let, še danes buri domišljijo zaradi spremljajočih se teorij zarote.

Rodila se je kot Norma Jeane Mortenson 1. junija 1926 v Los Angelesu. Otroštvo je preživela v več rejniških družinah, v tem času je bila tudi spolno zlorabljena. Kmalu po 16. rojstnem dnevu se je, da bi se osamosvojila, poročila z Jimom Doughertyjem in pustila srednjo šolo. Leta 1944 je spoznala fotografa Davida Coonoverja, ki je fotografiral privlačna dekleta v izzivalnih pozah za dvig morale vojakov. Naslednje leto se je odselila od moža in podpisala pogodbo z agencijo za fotomodele, si zravnala rjave kodraste lase in jih pobarvala na svetlo.

​Pot proti zvezdam

Leta 1946 je dobila polletno pogodbo pri studiu 20th Century Fox, postala Marylin Monroe in se pojavila v prvih filmih. A pogodbe ji niso podaljšali, saj so ocenili, da je preveč sramežljiva in negotova za igralko. To pa njenih ambicij ni ustavilo.

Pot med zvezde ji je leta 1950 omogočil agent Johnny Hyde. Plačal ji je dve lepotni operaciji in ji priskrbel nekaj sicer obrobnih vlog, v katerih pa so jo vendarle opazili. Marca 1951 je bila voditeljica na podelitvi oskarjev. Naslednje leto se je začela njena zveza z upokojenim bejzbolskim zvezdnikom Joejem DiMaggiem, eno najslavnejših športnih osebnosti tistega obdobja.

S svojimi vlogami in dejanji je načrtno gradila podobo seks simbola. Vendar je slovela kot težavna igralka, zamujala je na snemanja, pozabljala tekst in zahtevala neskončne ponovitve. Za blaženje tesnobe in nespečnosti je pričela jemati barbiturate in amfetamine ter vse pogosteje piti.

Ikona pop kulture

Reuters

Vrhunec kariere je bil leta 1953. V filmu Niagara, v katerem je zaigrala fatalko, ki načrtuje umor svojega moža, sta z maskerjem Allanom Snyderjem razvila videz, po katerem se je javnost spominja še danes: temne usločene obrvi, svetleče se rdeče ustnice in lepotna pega. Niagara je bil eden najbolj odkrito erotičnih filmov njene kariere; prizori, v katerih je bila gola in pokrita samo z rjuho ali brisačo, so bili za tisti čas šokantni.

Drugi film iz tistega leta, satirična glasbena komedija Moški imajo raje plavolaske, je še utrdil njeno podobo neumne blondinke. Njen tretji film tistega leta je bil Kako omožiti milijonarja. Pojavila se je na naslovnici in duplerici Playboya.

Septembra 1954 je pričela snemati komedijo Sedem let skomin, v njej je zaigrala žensko, ki postane predmet sosedovih spolnih fantazij. V verjetno najznamenitejšem prizoru svoje kariere stoji na zračniku podzemne železnice, ko ji piš iz njega privzdigne krilo. Snemanje v New Yorku se je zavleklo na več ur in pritegnilo večtisočglavo množico radovednežev. Promocijski trik je uspel in fotografije s snemanja so objavili časopisi po vsem svetu, pomenil pa je konec njenega zakona z DiMaggiem, ki je ob slikah pobesnel.

Marca 1956 se je tudi uradno preimenovala v Marilyn Monroe, junija tistega leta se je poročila z dramatikom Arthurjem Millerjem. Vzela si je nekaj premora, šele julija 1958 se je vrnila v Hollywood in zaigrala v komediji Nekateri so za vroče ob Jacku Lemmonu in Tonyju Curtisu. Spet je šlo za klišejsko vlogo neumne plavolaske, a z njo si je prislužila zlati globus za najboljšo igralko.

Reuters

​Usodna rojstnodnevna proslava

Zadnji dokončani film je posnela leta 1960. To je bila drama Neprilagojeni, ki jo je zanjo napisal Miller. Snemanje je bilo težavno, njena zasvojenost je bila že tako huda, da so jo morali ličiti, ko je še spala pod vplivom uspaval. Po koncu snemanja sta se z Millerjem razšla in se januarja 1961 po hitrem postopku ločila v Mehiki.

Kljub številnim ljubezenskim zvezam je bila vse bolj osamljena in nesrečna, ponovno se je zbližala z nekdanjim soprogom DiMaggiem. Naslednji dve leti je imela veliko zdravstvenih težav, zato je tudi preložila snemanje filma Something's Got to Give, a medtem je 19. maja 1962 izvedla znameniti nastop na rojstnodnevni prireditvi za predsednika Johna F. Kennedyja v newyorškem Madison Square Gardnu, na kateri je v tesno oprijeti obleki z bleščicami zapela Happy Birthday, Mr. President. Studio jo je odpustil in jo pričel blatiti v medijih. To je bil zadnji udarec.

Zadnji novinar, ki se je pogovarjal z njo, je bil Richard Merryman, novinar in urednik revije Life. Julija 1962 jo je obiskal na njenem domu. Med intervjujem je Marilyn nenehno pila in proti koncu pogovora je bila že pošteno opita. Merryman je na trak posnel tudi njen prepoznavni smeh, ki pa je izbruhnil ob nepravih trenutkih, kot bi z njim želela skriti hudo bolečino. Intervju je bil objavljen 3. avgusta 1962, dva dni pred njeno smrtjo.

V Domu sv. Jožefa v Celju že pet let s starejšimi delajo po principu Marije Montessori (1870-1952). Gre za sistem dela, ki je vrsto let bil najbolj poznan in edini v smislu pedagogike v vrtcih in šolah, dr. Cameron J. Camp pa je ugotovil, da leta pravzaprav niso pomembna. "Marija Montessori je izhajala iz dejstva, da imajo otroci srkajoč um in da radi sami odkrivajo. Mi gradimo na podobni stvari. Srkajoči um z leti ne izgine, vedno smo radovedni, samo na to malce pozabimo," opisuje Campova učenka in edina inštruktorica metode montessori za delo z ljudmi z demenco v Sloveniji Sara Črepinšek, sicer delovna terapevtka v Domu sv. Jožefa.

"Tako kot je Marija Montessori otrokom, tudi mi poskušamo v okolje naših stanovalcev, ki imajo demenco, postavljati stvari, ki so jim zanimive in hkrati izhajajo iz njihovega življenja, ob tem pa ohranjajo spretnosti, ki jih še imajo. Ker pri starejših ljudeh, sploh pri demenci, zelo radi pozabimo, da so še sposobni. Mislimo, da se nič več ne da, da nič več ne zmorejo, da jih moramo vse 'spedenat'. Pa ni res. Če si pozoren, opaziš, kaj še zmorejo, in od tam naprej pomagaš."

Sara Črepinšek

Miha Lokovšek

Vsak vsaj še nekaj zmore

Kako je to videti v praksi? "Torej, najprej moramo opazovati, da vidimo, kaj ljudje še zmorejo. Velikokrat delamo teste branja. To pomeni, da preverimo, kako veliko pisavo človek še lahko bere. Ko to vem, potem mu lahko zapišem kakšno navodilo ali pojasnilo. To je zanje velikokrat lažje, kot če jim navodila samo povemo. Včasih kdo reče, 'naša mama pa ne zna več brati'. Pa ne drži, le dovolj velike črke mora imeti. Sama imam pobožno željo, da bi kdaj kak časopis izšel z velikostjo pisave 18, ker naši ljudje si želijo brati, pa ne morejo," ob tem namigne Črepinškova.

Sama zato varovancem denimo natisne kakšno novico s spleta z veliko večjo pisavo. "Nekaj ljudi res zelo slabo vidi, zato jim na A3-format natisnem novico z velikostjo pisave 110. V rokah imajo potem po 70 strani debel 'špeh', ampak to je po dolgem času velikokrat edina stvar, ki jo lahko preberejo. S takšnimi stvarmi jim gremo naproti. Včasih kdo reče, da to je pa res stvar zgolj zdrave kmečke pameti. Že, a zakaj se potem to tako ne dela? Ker pozabimo, da je treba graditi na tem, kar ljudje še zmorejo," poudarja sogovornica.

Iskanje stvari, ki jih ljudje še zmorejo, ni vedno enostavno. "Težko je, ko je človek v postelji, ko ne komunicira več. Ampak vidiš pa, da ta človek vleče rjuho, odejo, strga kakšno stvar. S stanovalci (torej stanovalci za stanovalce) smo različne vrste blaga različnih tekstur našili na eno podlago in jo dali človeku, ki je v postelji. Namesto da bi vlekel in trgal odejo, je vlekel različne vrste blaga. Hkrati je to bila senzorna integracija. Gradili smo na čutilih in s tem rešili več stvari hkrati. Izhajamo torej spet iz tega, kar zmorejo."

Izredno pomembno je, da človeku, ki trpi zaradi demence, ne odvzamemo vsega naenkrat in mu ne rečemo, da tega ne sme, da ničesar več ne zmore, da bo zažgal kuhinjo. Nekaj stvari gotovo še zmore, dodaja inštruktorica. "Običajno vam pri demenci rečejo, da ti ljudje ne zmorejo več izbirati. No, če mu daš na izbiro deset stvari, bo imel težavo, kaj izbrati. Če mu daš le dve, denimo moder ali zelen pulover, bo eno stvar gotovo izbral. Ker vsakič, ko naredimo nekaj namesto njih, jim v resnici nekaj vzamemo."

V Domu sv. Jožefa takšna metoda ni rezervirana zgolj za delo z dementnimi. Načela montessori poskušajo uporabljati povsod. "Dobro se je denimo zavedati, da tako hitro, kot govori človek s tabo, tako hitro te tudi razume, zato moraš prilagoditi hitrost govora. Poleg izbire pa je pomembno tudi, da manj govoriš in več pokažeš. Če se vrnem na demenco, tam je najprej okvarjen deklarativni spomin, to pomeni, da se ne spomniš na primer oznake za natrij ali kaj podobnega, kar si se nekoč učil. Proceduralni spomin pa je vezan na aktivnosti, na primer vožnjo s kolesom. Morda se gospa z demenco, ko se bo pogledala v ogledalo, ne bo več prepoznala. Ko jim bom dala v roko glavnik, pa se bo sama počesala. Ljudje z demenco se preko tehnike odločenega priklica, ki jo tudi izvajam, kljub demenci lahko še učijo, ker se učijo preko procedure."

Napredek počasen, a truda vreden

Je pa ves ta proces dolgotrajen, dodaja sogovornica. "Ne gre le za to, da sedaj nekdo reče, odslej bomo pa takole delali. Gre za spremembo mišljenja, zaposleni moramo spreminjati naše navade in pri tem nič ne gre z danes na jutri. Počasi se te stvari razvijajo, se pa zagotovo. Nekatere spremembe se že opazijo, čutijo," opisuje.

Napredek je počasen tudi zato, ker so vsi pristopi individualno narejeni, zato že zavoljo tega terjajo svoj čas. "Imeli smo gospoda, ki je bil sodar. Zaradi bolezni je težko govoril. Da smo ga spodbudili, smo pridobili enajst različnih vrst lesa in ga poprosili, naj nam ga razvrsti po vrstah. Gospod je les zgolj potipal in je tako vedel, za kateri les gre. Torej, gradili smo na tem, kar je obvladal. Seveda se je ob tem zelo dobro počutil," se spominja. Nalogo z lesom so ponudili tudi drugim stanovalcem, a pri nobenem učinek ni bil tako izstopajoč.

Sara Črepinšek je medtem kar nekaj izobraževanj opravila tudi v drugih domovih za starejše, a se je proces zaradi covida-19 ustavil. Tako še vedno ostaja edina inštruktorica, celjski dom pa edini, ki s to metodo svojim stanovalcem lepša jesen življenja.

Terezija Vidovič je ena od prejemnic državnega priznanja na področju prostovoljstva, ki si ga lastijo tako Ptujčani kot Prekmurci. "Zdaj sem Ptujčanka. Izhajam pa seveda iz Prekmurja, saj sem tam rojena in sem tam dolgo živela. Upam, da bom tako dolgo tudi tukaj," je zatrdila Vidovičeva, ki se je sicer v najstarejše slovensko mesto pravzaprav po naključju priselila pred sedmimi leti. Res pa je v te konce zahajala že veliko prej, saj v okolici Ptuja že dlje časa živi tudi njen sin z družino.

​Po upokojitvi si je sicer najprej želela živeti v Ljubljani, saj kot veliko mesto ponuja tudi številne dejavnosti za upokojence: "Jaz pa moram nekaj delati, saj ne znam biti na miru. Vedno se mora nekaj dogajati." Kasneje se je obrnilo drugače in je našla stanovanje na Ptuju: "Takoj, ko sem ga zagledala, sem se vanj zaljubila. Videla sem eno veliko sonce in grad na dlani. Rekla sem, princeska gre sedaj spat. Tako sem pristala tukaj." Čeprav je, ko so jo spraševali, zakaj je prišla, odgovarjala, da se je želela malo sprehajati po mestu, kjer bo lahko, če ne bo drugega, pogledala izložbe: "Zdaj me sprašujejo, ali sem si že vse izložbe ogledala. No, ne gledam jih več."

Otroci uživajo v meditaciji, zvočni kopeli

Se pa zato toliko več razgleduje za dogajanjem. Najprej se je aktivno vključila v dokaj odmevno akcijo za ohranitev dreves na ptujski tržnici. Ker so v takratni civilni iniciativi potrebovali nekoga, ki bi hodil po terenu, je bila takoj za to: "In sem potem za to naredila res veliko korakov, vložila veliko ur. Ampak z veseljem." Kasneje se je pridružila ptujskemu društvu upokojencev, kjer izvajajo najrazličnejše projekte in izobraževanja. V sklopu društva je med drugim delala družbo dementni gospe. Veliko pa je v teh letih delala tudi z otroki na šolah.

"Ko sem napisala svojo drugo knjigo Drevesa želijo živeti in jo prinesla pokazat, sem na šolah povedala, da organiziram tudi delavnice. Bili so navdušeni. Najprej smo preizkušali pravilno dihanje. Poskušala sem otrokom pokazati, da si lahko v nekaterih situacijah tudi sami pomagajo, ko jih tišči v prsih, ko ne vedo, kaj bi. Pa tudi meditacije, tapkanje, neke vrste samomasažo. Zanimiva je tudi postavitev živega drevesa, ki jo spremlja še meditacija. Višji otroci na sredini predstavljajo deblo. Manjši se usedejo ter naslonijo na večje in predstavljajo korenine. Deklice z dolgimi lasmi se uležejo in predstavljajo koreninice. Potem zapiha veter in zamaje drevo, na drevesu zašelestijo listki. Tisti spodaj pa običajno zaspijo," se pošali Vidovičeva.

​Tudi sicer, pravi, je v vse igre svoje mladosti vključila drevesa in naravo, celo v gnilo jajce. In otrokom je bilo to všeč. Čudovito doživetje zanje je, pravi Vidovičeva, tudi gozdna zvočna kopel: "Na Hajdini sem imela v vsaki skupini 40 otrok. Učiteljice so me opozorile, da je ena skupina precej nemirna. Na koncu pa sem vprašala, kje imajo zdaj to skupino. Vsi so bili tako mirni. Povedali so mi, kako so med kopeljo izgubili svoje strahove in težave. Iz materiala v gozdu so na tleh sestavili tudi prečudovita drevesa. Ob tem sem lahko samo stala križem rok, saj so delali s takšnim veseljem."

Noge kar hočejo iti

Nekaj posebnega, priznava, je bila sicer že v službi - dvajset let kot vzgojiteljica v vrtcu in nato na povabilo ravnatelja, da bi, kot pravi, spremenila podaljšano bivanje, še skoraj tako dolgo kot učiteljica na šoli. In vseskozi so jo spraševali, od kod jemlje ideje: "To je bilo v meni. Z otroki sem delala stvari, ki so se mi zdele naravne in v prid njim. Zato, ker otroke opazujem, ugotavljam, kaj potrebujejo." Čeprav neke formalne izobrazbe na tem področju ni imela nikoli. Vedno je delala le, kar je čutila. Tudi elemente waldorfske šole, zatrdi, je uporabljala v vrtcu že zdavnaj, pa tega sploh vedela ni: "Mi smo prali, likali, kuhali. V šoli so mi zato za ob določenih urah dali na voljo celo kuhinjski prostor." Ob tem venomer ponavlja, da nas nihče ne omejuje, omejujemo se sami: "Mene ni omejeval sistem, čeprav je bil. Če si nekaj zamisliš, kar je dobro za otroka, greš z njim v naravo, izvajaš zunaj slovenščino, matematiko, je to mogoče. Ti se odločiš, ali boš delal pri tabli ali boš šel ven. Sama sem delala, kolikor se je dalo, zunaj."

​Upokojila se je, pripoveduje, ker se je morala zaradi takratne zakonodaje, proti svojim željam in željam staršev. S še ogromno idejami v glavi, ki jih ni mogla uresničiti. Tudi sedaj ne more mirovati: "Noge kar hočejo iti. Se kar ne morejo ustaviti. Včasih grem, pa še ni dovolj in grem še kam. Tudi po Pohorju rada lezem. Vseh 39 let v vrtcu in šoli sem otroke vodila ven. To je otrokom in staršem veliko pomenilo." In prav nenehnemu gibanju pripisuje tudi, da je še vedno odličnega zdravja. V njenem življenju so drevesa, povezanost z gibanjem, naravo, preprosto stalnica: "Verjetno to izhaja iz moje družine, ki je bila krasna, čustvena, ljubeča. Moja starša sta bila izjemno povezana s svojimi šestimi otroki. Vsako nedeljo smo šli po kosilu v gozd. Ali nabirat jagode, se igrat, pozimi pa nam je oče, ki je bil mizar, izdelal sani in nas na njih vozil naokrog. Prepričana sem, da je vse, kar je v tebi, zgled staršev."

Potrditev srčnosti, tudi meditativnosti

Državno priznanje, čeprav jih je v življenju dobila že kdo ve koliko, je prvo na državni ravni. In čeprav se danes čuti Ptujčanko, pravzaprav to priznanje korenini v desetletjih njenega dela v Prekmurju. Za priznanje so jo namreč predlagale prekmurske nevladne organizacije. A, ironično, ker pravilnik tako veleva, za projekte zadnjih petih let, ki jih je izvajala na Ptuju. "Nisem pričakovala, da bi me kdo predlagal. Saj vem, da je Slovenija dovolj velika in je veliko prostovoljcev, ki delajo, morda še več in bolj prepoznavno, pa jih morda ne predlagajo. Mi pa pomeni veliko. Potrditev, da je bilo vse res narejeno srčno, da je bilo narejeno miroljubno, da je bilo ne nazadnje narejeno meditativno. Torej, kjerkoli sem bila, so bili otroci, pa tudi starejši, umirjeni. Sem zadovoljna, ponosna, vesela. Ne bo pa me to ustavilo," je odločna Vidovičeva. Njena tretja knjiga o vodi trenutno čaka na ilustracije.

Starejšim prijazna gradnja

Vesna Šiplič Horvat, direktorica Doma upokojencev Ptuj: "Med prvimi so se v novi del doma preselili naši stanovalci, ki so za selitev izrazili željo, in sicer iz muretinske in ptujske enote, ki so si želeli enoposteljno sobo. Velik del novih prostorov namenjamo novim stanovalcem, prav vsem pa po izgradnji prizidka omogočamo kvalitetnejše bivanje. Uredili smo tako 12 enoposteljnih in 42 dvoposteljnih sob, večji so skupni prostori, širši hodniki, sobe so velike in zračne. Na račun nove pridobitve smo že na novo zaposlili 20 sodelavcev, še toliko jih bomo, ko bo dom popolnoma zaseden. Pritličje doma, kjer smo uredili sobe z izhodom na vrt, smo namenili našim dementnim stanovalcem."

Gradnja novega dela doma upokojencev v Juršincih je vredna dobrih 5,3 milijona evrov, denar zanj je zagotovil dom sam, odprtja pa se je udeležil tudi Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je ob ogledu nove pridobitve povedal: "Naj bo to kraj druženja, kar si želimo tudi za vse ostale domove po Sloveniji, kjer ne gradimo več velikih domov, pač pa manjše enote, ki postajajo kraji medgeneracijskih srečevanj. Po letu težkih preizkušenj, z odločnostjo in vizijo, kako naprej, vam je uspelo odpreti vrata doma in prepričan sem, da boste uspešni tudi pri gradnji načrtovane šeste domske enote v Žabjaku. Danes smo z direktorico Doma upokojencev Ptuj Vesno Šiplič Horvat in ptujsko županjo Nuško Gajšek podpisali pismo o načrtovani gradnji in prepričan sem, da nam bo v prihodnjih letih skupaj uspelo zgraditi dom za novih 150 stanovalcev."

Slavica PIČERKO PEKLAR

​Pripravljajo se na gradnjo v Žabjaku

Novogradnja je, tako v ptujskem domu upokojencev, velika pridobitev, saj z novimi posteljnimi zmogljivostmi sledijo zahtevam države, ki je pred poldrugim desetletjem v svoji strategiji zapisala tudi, da je treba do letošnje jeseni, rok se sedaj sicer podaljšuje za pet let, odpraviti tri- in večposteljne sobe v socialnovarstvenih zavodih, tudi v domovih upokojencev. Kljub novim, eno- in dvoposteljnim sobam v Juršincih v ptujskem domu upokojencev bivanja v manjših sobah še vedno ne bodo mogli omogočiti vsem starostnikom.

V osrednji, ptujski enoti imajo ta čas še vedno 26 tri- in večposteljnih sob, kar 16 jih je še vedno namenjenih štirim stanovalcem. V enoti Muretinci imajo 18 triposteljnih sob in tri štiriposteljne, v Juršincih, tudi po izgradnji prizidka, ostaja sedem sob, v katerih bivajo po trije stanovalci, ena je namenjena štirim uporabnikom.

Minister Cigler Kralj ob klepetu s stanovalci doma 

PIČERKO PEKLAR

"Večposteljne sobe imamo celo v enotah Kidričevo in Koper, ki je bila zgrajena nazadnje, tam imamo dve štiriposteljni sobi in sprašujemo se, kako je država v zadnjih 15 letih sploh dovolila takšno gradnjo," pravi direktorica ptujskega doma upokojencev. Dodaja, da pri preurejanju domskih enot zadnja leta sledijo zahtevam po odpravi večposteljnih sob, kar pa je zaradi vedno novih prošenj za domske namestitve starejših težko urediti v le nekaj letih. "Tudi z namenom, da bi zmanjšali število večposteljnih sob in prisluhnili željam starejših, ki se odločajo za življenje v domu in si ob tem želijo bivati sami ali z največ enim sostanovalcem, smo se odločili za gradnjo nove domske enote v Žabjaku pri Ptuju. Prijavili smo se na razpis, ki omogoča pridobitev nepovratnih sredstev, da bi se tako izognili najetju kredita, sami pa za to gradnjo namenjamo tri milijone evrov. Je pa koronavirus dokončno razgalil naše težave, saj se je izkazalo, da starejše enote niso grajene za take izredne razmere, zato bo v prihodnje treba zagotoviti gradnjo, ki bo omogočala tudi urejanje čistih in nečistih poti," dodaja Vesna Šiplič Horvat.

Da gre za veliko, morda celo največjo investicijo zadnjega desetletja v občini Juršinci, pravi tamkajšnji župan Alojz Kaučič, ki se veseli prihodnjega sodelovanja stanovalcev s krajevnimi društvi, šolo in vrtcem, zadovoljen pa je še, ker so v domu dobili zaposlitev tudi domači ljudje.

Minister Janez Cigler Kralj, direktorica Vesna Šiplič Horvat in županja Nuška Gajšek so podpisali pismo o načrtovani gradnji doma v Žabjaku.

PIČERKO PEKLAR