Pred upokojitvijo opravil še zadnjo vožnjo: 25 let zapored je v Planico vozil sokrajane iz Jurija

Miha Dajčman, 28.8.2020
Andrej Petelinšek

Miro Tertinek, priljubljeni dolgoletni voznik avtobusa iz Jurija ob Pesnici, je odpeljal zadnjo vožnjo, ki je bila zanj presenečenje in vse prej kot običajna.

"Jaz sem vedno za akcijo," je Miro Tertinek, ki bo s septembrom upokojenec, začel pogovor, ko smo ga v začetku tedna obiskali na njegovem domu. Zadnje dni dopusta preživlja z vnukom, ko ta ni v vrtcu, sicer pa se pri njem vsake toliko ustavi kak občan na pogovoru o tem, kaj bi lahko kdo za koga naredil ali prispeval v korist kraja. Pred odhodom na služenje vojaškega roka leta 1981 je bil predsednik mladine v Juriju ob Pesnici, pove s ponosom. In vse od takrat je zelo aktiven v kraju. In tako zagotovo eden tistih, za katere ima dan premalo ur. Tako je bilo tudi zadnjih 43 let. Leta 1977 je začel delati pri Certusu kot mehanik, med tem delom naredil izpit za avtobus, nato leta 1987 sedel za volan in do pred tedni vozil potnike. Od 250 do 300 kilometrov na dan je naredil. "Kar nekaj se je nabralo," začne računati.

Tudi na posebnih nalogah

Njegova domača redna linija je šla iz Jurija do Maribora, vmes pa preko Svečine, Plača ter Zgornje in Spodnje Kungote. Verjetno bi jo lahko prepeljal z zavezanimi očmi. Vozil je tudi po drugih obmestnih linijah, pa po mestu, lepo mu je bilo tudi, ko je vozil daljše vožnje in so se šoferji na poti do Ljubljane na kosilu ustavili v Trojanah ali na Vranskem. "Vse sem imel v malem prstu," prizna, a poudari: "Če ne bi imel vsaj malo žilice za ta poklic, ne bi bil za volanom." Zato je bil določen tudi za posebne naloge. "Boš, Miro, ti šel," so mu rekli nadrejeni, "ker ne boš kompliciral," so razložili. In tako je doživel marsikaj. Denimo pri snemanju filma Vaja zbora v Svečini, ko se je cel dan vozil na nekaj sto metrih. Enemu od igralcev so zaupali vožnjo z avtobusom, kar bi se lahko končalo tragično, a je Miro vskočil pravi trenutek.

image
Tadej Regent Miro Tertinek je zelo aktiven tudi v svojem domačem kraju, Juriju ob Pesnici

Veliko je vozil tudi na izlete, z njim so se vozili šolarji, društva, romarji, upokojenci, vsaj 25 let zapored je v Planico peljal sokrajane iz Jurija. "Planica je za nas trajala od petka do nedelje (smeh). V petek smo se pripravljali, v noči na soboto smo šli, vračali smo se zvečer, v nedeljo pa praznili avtobus." Velika možnost je, da je kdaj peljal tudi vas. S svojo mirnostjo je vedno poskrbel za dobro vzdušje na avtobusu: "Za vsakega na avtobusu si moral najti lepo besedo ali pa mu prisluhniti, če je to potreboval."

"Za vsakega na avtobusu si moral najti lepo besedo ali pa mu prisluhniti, če je to potreboval"

Pri Miru, ki je v teh letih prepeljal na tisoče ljudi, se je vedno zdelo, da se mu nikamor ne mudi, a zamujal ni. "Umirjeno. To je moje prvo geslo. Tudi zdaj, če bi se z avtom peljal v Maribor, bi se ustavil v Kungoti pa pri Fifoltu. Biti umirjen, to je najbolj pomembno." Znanja mehanika na cesti k sreči ni velikokrat potreboval. "Moram potrkati po lesu, na cesti se mi ni nič zgodilo. Ko je bila vojna za Slovenijo, sem imel v Svečini 'gumidefekt', ampak ne vem, od česa. A vedno je bilo tako, da sem prišel do garaže, tudi če se je ena pnevmatika izpraznila. Tudi na izletih nikoli nismo obstali. Dogajale so se malenkosti, večjih problemov ni bilo." Na čas desetdnevne vojne za Slovenijo ga veže še en spomin: "Ko se je vojna začela, smo bili v delavnicah. Ob 11. uri so nam rekli, da ne smemo nikamor, ker gredo tanki iz vojašnic. Ob enih so nam rekli, naj gremo proti svojim domovom. Do Košakov je bil avtobus poln, skoraj na podu. Vsi so želeli domov. Potem pa sem z avtobusom v Zgornji Kungoti postavljal barikado, da bi bil most zaprt. Nekdo nam je pripeljal tja hrano in pijačo, mi pa smo na avtobusu jedli in pili."

Prisega na Tamove avtobuse

Vozil je avtobuse številnih znamk, včasih se je po vasi govorilo, da vozi največjega mercedesa v Mariboru, kar je tudi držalo, a Tertinek prisega na stare Tamove avtobuse: "Zelo mi je žal, da ni več Tama, to so bili najbolj mehki avtobusi, brez problema si se lahko peljal na Pohorje." Nekoč so bili avtobusi na delavskih linijah veliko bolj polni, razlaga: "Samo iz naše občine je v Maribor leta 1987 peljalo osem avtobusov. Ko smo pobirali v Juriju ob Pesnici, so morali pri Ulmovem mostu ljudje že stati, pri postaji pri Šušku jih že več nismo mogli pobrati in moral je priti nov avtobus. Ko so vrata velikih podjetij zaprla vrata, se je vse spremenilo."

image
Andrej Petelinšek Miro Tertinek za volanom na zadnji vožnji

Tertinek verjame, da bo javni prevoz kmalu spet aktualen, kakor že po večjih mestih v tujini: "Dobro je, da so upokojencem zdaj dali ugodnosti. Kar veliko se jih je zadnje tedne peljalo z mano. In tega bi lahko bilo še več. Ljudje se sami vozijo v mesto in se 'gužvajo' na cesti in za parkirišča. Tudi sam uporabljam avtobus, če grem v mesto. Ni mi treba razmišljati, kje bom parkiral, pa še pogovoriš se lahko s kom." Poleg tega je vožnja z avtobusom varna, izpostavlja Tertinek: "Nikoli se ne pelješ čez sto, povprečna hitrost je nizka in zato lahko voznik prepreči nesrečo. Prej pride do nesreče, če se kdo zaleti v tebe. Visoko sediš, pregled je dober." Voziti avtobus, je lažje kot karkoli drugega, pravi, pa čeprav ima doma vozila tudi na dveh kolesih.

image
Andrej Petelinsek Miro Tertinek na zadnji vožnji pred upokojitvijo - domači so mu priredili presenečenje in se vozili z njim po postajah.
image
Andrej Petelinsek Miro Tertinek na zadnji vožnji pred upokojitvijo - domači so mu priredili presenečenje in se vozili z njim po postajah.
image
Andrej Petelinsek Miro Tertinek na zadnji vožnji pred upokojitvijo - domači so mu priredili presenečenje in se vozili z njim po postajah.
image
Andrej Petelinsek Gregor Vračko je prinesel buteljke.

Avtobusni šoferji so bili včasih tudi zelo dobro obveščeni, kaj se je kje zgodilo. "Zdaj so na avtobusih večinoma študentje in dijaki. Včasih pa so ženske spredaj na avtobusu veliko debatirale, zato sem slišal marsikaj." A tudi z mladino nikoli ni imel problemov: "Vedno sem jim nastavil glasbo, ki so jo želeli. Ko se je kadilo, sem jim dovolil, da kadijo (smeh). Z nobenim se nisem želel kregati." Kako pa je s tem, da so bili šoferji vedno zanimivi za ženske, tudi zaradi uniforme? "Vedno smo bili urejeni. Pri ženskah je bila kar gužva," v šali, nekoliko pa tudi zares, pripomni nasmejani Tertinek.

Zadnja vožnja, polna presenečenj

V torek, 4. avgusta, je ob 22.20 iz Maribora v Kungoto zadnjič službeno peljal avtobus. In ta vožnja je bila nekaj posebnega. Družinski člani, sorodniki in prijatelji so mu pripravili veliko presenečenje in tako je peljal v majici z napisom "iz ovinka v ovinek vas je vozil Tertinek", na vetrobranskem steklu je pisalo zadnja vožnja. "To so mi 'naštimali' tako, da nisem nič vedel. Tudi šoferju, ki jih je ob 21. uri peljal iz Jurija, ni bilo jasno, zakaj se polni avtobus in muzikanti peljejo v Maribor. Potem pa se je v Mariboru začelo. Sodelavec Janez Elšnik je v hladilnik dal vino, nakar se je na avtobusu začela zabava," pripoveduje Tertinek. Pot domov in v pokoj je bila zelo neobičajna. "Na vsaki postaji so mi postavili eno potnico. V Zgornji Kungoti pa je iz Bistroja Marco prišel Grega Denk (Gregor Vračko, op. p.), ljudje so prišli na avtobusno postajo, gledat, kaj se dogaja. Potem sem moral peljati po redni liniji še na Plač in v Svečino, v Juriju sem nato parkiral pri cerkvi in nato smo se družili do štirih zjutraj. Prišli so tudi nekateri šoferji pa en mehanik. Res smo se imeli fajn."

Načrte za pokoj že ima. Po očetovi smrti je ohranil njegove stroje za mizarstvo v stavbi ob hiši in pogosto se zateče tja: "Malo kaj urežem, dol 'shoblam', popravim vrata. Ali pa grem pomagati bratrancu, se odpeljem na njivo ali do soseda Slaveka. Karkoli delam, mi je vedno fajn."

Še naprej bo veliko svojega časa vložil v aktivnosti v lokalni skupnosti, ob dogodkih na vasi ga je pogosto videti z odsevnim jopičem. "Kot krajan moraš sodelovati pri stvareh, ki se na vasi dogajajo. Žal mi je, da se nekateri ne vključujejo. V turističnem društvu, pri upokojencih, cerkvi ... Lažje je živeti na vasi, če si vključen, če te nekaj zanima. Vsakega sprejmemo. Akcija mora biti!"

Anketa

Kaj ste v času epidemije največ prebirali?

Sudoku