Pogovor s soustanoviteljico hospica v Sloveniji: "Rešitev je tudi to, da imaš okrog sebe ljudi, ki skrbijo zate. Četudi boš umrl."

Rozmari Petek, 6.10.2020
Dom Sv. Jožefa Celje

Zdravnica Metka Klevišar, ki je celo življenje delala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, je sinonim za slovenski hospic. Ljudje so jo izbrali za Slovenko leta, dobrotnico leta. Biva v Domu sv. Jožefa v Celju, a tudi zdaj ljudi vsak dan ozavešča o minljivosti. Vsako jutro okoli šeste ure na facebooku objavi drobno zgodbo, ki da človeku misliti ...

Kako ste se kot Ljubljančanka sploh odločili za bivanje v Celju?

"V Celje sem prišla s kolegico in prijateljico Julko Žagar. Poznava se še iz časa študija, več pa sva začeli sodelovati ob ustanavljanju hospica in to naju je zelo zbližalo. Zaradi multiple skleroze sem postajala vse manj pokretna in z mnogimi drugimi težavami in tako sva začeli razmišljati, da si poiščeva prostor v domu dovolj zgodaj, da si tam ustvariva dom, v katerem se počutiva res doma. To, da sva dve, nama je v veliko veselje. Sva zelo različni, imava pa tri pomembne stvari, ki naju zbližujejo. Obe sva zdravnici in zelo podobno gledava na medicino, imava enak svetovni nazor in obe imava zelo radi ljudi. Zame osebno pa je tudi dragoceno, da mi Julka lahko veliko pomaga. Za Celje sva se odločili zato, ker sva dom že prej poznali in sva vedeli, da sva tu lahko deležni mnogih zanimivih predavanj, koncertov in razstav. Poleg tega sva po prihodu sedem let vodili pogovore o življenju in smrti, na katere so prihajali ljudje od vsepovsod."

image
Metka Klevišar, zdravnica, pisateljica, soustanoviteljica hospica v Sloveniji
Dom Sv. Jožefa Celje

Kakšen je sedaj - ko je koronavirus ohromil tudi domsko življenje, obiske - vaš vsakdan? Kaj najbolj pogrešate?

"Koronavirus je res marsikaj spremenil. Najinih pogovorov o življenju in smrti sedaj ni in to kar pogrešava, pogrešajo jih tudi mnogi drugi, posebno pa ljudje, ki se znajdejo v stiski ob kakšni hudi bolezni ali ob smrti. Takšni pogovori bi jim zelo dobro deli. Seveda zelo pogrešava tudi obiske, ki sva jih imeli zelo veliko. Obiski v domu so sicer pod določenimi pogoji dovoljeni, najavljeni in samo za pol ure. Midve še vedno čakava na takšne normalne obiske. Zdi se mi, da se mnogi ljudje sploh ne zavedajo resnosti okužbe s koronavirusom. Zato je tako dragoceno, da upoštevamo navodila, nosimo maske in vzdržujemo razdaljo med nami. Tega ne delamo samo zaradi sebe, ampak tudi v skrbi za druge, da jih ne okužimo. Še vedno je bolje, da se vseh teh ukrepov, ki gotovo niso prijetni, držimo, kot da bi se ukvarjali z okužbo v domu."

Preveč medicine pri umirajočih je lahko tudi škodljivo
 

V starosti so poteze posameznika še bolj izrazite

Večkrat ste že poudarili, da je treba na življenje v starosti misliti že, ko si mlad. Kaj s tem mislite?

"Saj sploh ni pomembno, ali bomo starost dočakali. V bistvu pa delamo celo življenje tudi za starost. Ko opazujem stare ljudi, vedno bolj ugotavljam, da je star človek takšen, kot je bil, samo da so njegove poteze zdaj še veliko bolj izrazite. Nekdo, ki je bil celo življenje tečen in nezadovoljen, je v starosti še bolj. Nekdo, ki zna stvari v življenju videti pozitivno, je v starosti prijeten starček. Morda kdaj to ne drži, večinoma pa gotovo. Seveda ne vemo, kaj vse se nam bo dogajalo v starosti, morda bo vse čisto drugače, kot si mislimo. Ampak če znamo pozitivno spremljati vse, kar se nam v življenju dogaja, bomo znali sprejeti tudi spremembe, ko bodo prišle. V tem smislu je treba že v mladosti misliti na starost. Gre za vlaganje vase, za skrb za razvoj svoje osebnosti. Nič ne pride samo od sebe."

Tudi medicina je omejena in smrt je nekaj, kar nas vse čaka

V vaših zapisih, intervjujih človek večkrat zasledi, da niste pristaš tega, da bi umirajočega človeka na vso moč skušali še nekaj dni ohraniti pri življenju. Kje je meja kdaj odnehati?

"O tem bi se morali veliko več pogovarjati. Saj ni bistvo v tem, da boš živel en dan več ali manj, ampak to, da boš živel zadovoljno, dokler živiš. Večina ljudi bi želela umreti doma v svoji postelji, v svojem domačem okolju. Tu so predvsem svojci, ki bi želeli narediti za svojega človeka kaj več in so prepričani, da medicina zmore vse. Ampak tudi medicina je omejena in smrt je nekaj, kar nas vse čaka. Zdi se, da na to dejstvo kar pozabljamo. Preveč medicine pri umirajočih je lahko tudi škodljivo in neprijetno. Gotovo lahko vera človeku pri tem razmišljanju tudi pomaga, vendar se zelo pogosto zgodi, da ljudje takrat nanjo čisto pozabijo."

Še vedno je veliko tabujev

Kot zdravnica na Onkološkem inštitutu ste spremljali mnoge umirajoče. Kako ste to doživljali? Je to, da moraš nekomu (in svojcem) povedati, da rešitve ni, zelo stresno?

"Mislim, da sem se že od svojih staršev naučila zelo trezno gledati na smrt in na vse take stvari, ki se ti v življenju dogajajo. Delo s hudo bolnimi na Onkološkem inštitutu je bila zame velika in dragocena šola življenja, ki mi je veliko dala. Tako svojega dela nisem doživljala stresno, ampak kot nekaj, kar mi pomaga, da doživljam polnost življenja, tudi če je to včasih zelo težko. Ob svojih bolnikih sem se naučila, kako pomembno je, da smo iskreni in na primeren način povemo tudi težke stvari. Nikoli pa nisem govorila, da ni rešitve. Rešitev je tudi to, da imaš okrog sebe ljudi, ki skrbijo zate. Četudi boš umrl."

Kam ste ob tako napornem delu sploh umestili svoje težave, povezane z multiplo sklerozo?

"S temi težavami sem živela in še živim, zavedajoč se, da to, kar se dogaja meni, sploh ni najhujše, če pogledam, kaj vse se dogaja drugim."

image
Metka Klevišar je tudi v domu vodila redne pogovore o umiranju. Na njena predavanja so ljudje prišli od blizu in daleč.
Dom Sv. Jožefa Celje

Modrosti, ki jih lahko prinese le življenje, posebno takšno, ki ima na "dnevnem redu" tudi umiranje, ste zapisali že v številnih knjigah, dnevno drobne zgodbe, ki dajo misliti, objavite na facebooku, blogu, tudi v tedniku Družina. Zavoljo vas se je o umiranju vendarle začelo govoriti tudi drugače. S sostanovalko sta zapisali navodila, kako sami želita, da bi z vama ravnali, ko bo prišla tista ura.

"Res je, o vsem tem sem veliko pisala in govorila. Še vedno je veliko tabujev in ti bodo gotovo še ostali. Kaj malega pa sem morda le pripomogla, da gledamo malo drugače na te življenjske danosti. Z Julko sva napisali, kako želiva, da ravnajo z nama ob umiranju. Upava, da se bodo tega držali. To je treba zapisati, ko si še bister in lahko odločaš sebi. Zdaj sva veseli in zadovoljni, da imava to urejeno. In kdo ve, morda bova živeli še dolgo."

Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?