(POGLED IZ PENZIONA) Rodil se je otrok, posadimo drevo

Zlatka Rashid, nekdanja novinarka Večera, 28.9.2020
Igor Napast

Kako zanimivo je to, da se v življenju nekaterih misli enostavno zlepa ne znebimo. Zdaj bi seveda lahko na dolgo in široko razpredala, zakaj je tako, vendar ne bom. Tokrat bi bila to zgolj potrata časa.

Kar na kratko bom povedala, za kaj gre: za tisti že davno načrtovani Park generacij ob Pekrskem potoku. Saj vem, med tistimi, ki boste prebrali to moje pisanje, se bo gotovo našel tudi kdo, ki bo rekel, da spet vrtim staro lajno. Se že vnaprej opravičujem, ampak to lajno bom zagotovo vrtela tudi še v bodoče, ker si enostavno želim, da Mariborčani dočakamo dan, ko bomo lahko rekli, da smo si ta park res vsi skupaj zaslužili, le predolgo smo se obirali z njegovo obuditvijo v življenje. Trdim namreč, ponovno, da se načrt zanj že vse predolgo valja nekje v občinski stavbi. Pred časom smo sicer slišali, da je bil nekajkrat končno vendarle vsaj omenjen, zdaj pa je spet vse tiho.

Na načrt za Park generacij ob Pekrskem potoku pa še kar lega prah

Naj spomnim, da je načrt zanj nastal v naši mariborski Zvezi prijateljev mladine (ZPM). Ja, ta naša humanitarna organizacija ima namreč tudi kar nekaj odličnih izkušenj z medgeneracijskimi tabori. Kolikor jih je bilo mogoče organizirati (zaradi denarja, seveda, ker na žalost povsem brez njega pač ne gre), so bili vsi na moč uspešni. Na njih so se družili otroci, mladostniki in starejši in so v tednu dni postali neverjetni prijatelji. Vsak otrok je tam za en teden dobil "babico" ali "dedka" in videti bi morali vsi, ki dvomijo, da se mlado in staro lahko prijetno druži in zabava, v kakšni zmoti so. Kakšna nepozabna izkušnja je bila to še posebno za tiste otroke, ki babice in dedka nimajo, in prav tako za starostnike, ki jim ni bilo dano, da bi imeli vnuke. Kaj vse so počeli skupaj! Od jutra do večera. Teden je minil, kot bi pihnil.

Zdaj je tam na poti ob potoku od Pekrske gorce pa skoraj do Betnavskega gozda kljub vsemu zelo živahno. Predvsem po zaslugi posameznikov, ki niso dovolili, da bi Maribor in z njim otroci izgubili BMX-progo, prav ob potoku je nastalo otroško igrišče (zanj je ZPM Maribor organizirala kar deset dobrodelnih koncertov!), ki je vedno polno otrok tudi z drugih koncev našega mesta, malo naprej od potoku smo dobili nov in čudovit skate park … Zdaj sploh ne manjka več veliko, da končno vendarle uresničimo načrt, imenovan Park generacij. In tako tudi na desnem bregu Drave dobimo pravi park. Z drevesi, klopcami, urejeno sprehajalno potjo, potjo za kolesarje …

In veste, kdo je tokrat kriv, da spet "lajnam"? Trgovina Merkur, ki podarja drevesa, da bi jih starši posadili v spomin na dan, ko so dobili otroka! Madonca, a bo zdaj kaj ali še vedno ne? Če bi danes že imeli Park generacij, bi namreč v njem lahko rasla že množica dreves z imeni in datumi rojstva otročkov! Ja, tudi to je v načrtu za omenjeni park. Že vrsto let! In ker naš Park generacij še vedno ni ustvarjen, čestitke Merkurju, ker spodbuja saditev dreves v spomin na nepozabni dogodek, kakršen je rojstvo otroka. Ne vem, koliko teh dreves že raste in kje, upam, da jih bo čim več. Ampak vseeno si želim, da bi lahko šla na sprehod po drevoredu in slišala kakšnega očeta, mamo, dedka, babico, ki bi otroku s ponosom pokazal "njegovo" drevo. In mu tako morda celo pomagal ponovno povezati popkovino z naravo, med človeštvom že vse preveč zapostavljeno.

Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?