(POGLED IZ PENZIONA) Ah, ti mediji!

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 20.9.2020
Andrej Petelinšek

Če ne bi covid-19 naplavil obujenega govorca Kacina, reševanje naših življenj in turizma pa ministra Počivalška, bi se mediji (vsaj resni) letošnje poletje še največ ukvarjali sami s seboj.

Da so se novinarji tako razgovorili in razpisali v prvi osebi, je povzročil premier Janez Janša, prvoborec boja za medije in vojne z njimi. Idejna izhodišča je objavil že maja, tako rekoč v spomin na obletnico svoje napovedi "labodjega speva televizijskih novinarjev". Ki ga je po tridesetih letih preimenoval v "labodji spev enopartijskega novinarstva". Ker sem bil voditelj inkriminirane oddaje, lahko zagotovim, da se pri poročanju o prvem zasedanju večstrankarskega parlamenta na nacionalki nikakor nismo norčevali iz neukih poslancev. Res pa je, da novim oblastnikom nismo peli hozane, saj smo se po sestopu dotedanjih, torej nekdanje avantgarde, že vživeli v prepričanje, da smo dohrepeneli svobodo. Verjetno bo kdo ugovarjal, da takšno pričevanje neposredno prizadetega ne šteje. Priznati je treba, da je pojem pričevalca zaradi istoimenske tv-oddaje hudo kontaminiran.

Dejstvo je, da v javni razpravi ni bilo nikakršnega razpravljanja, kresanja mnenj in soočanja argumentov

Kakorkoli že, sredi poletja je tretja vlada napovedovalca novinarskega labodjega speva v petdnevni premislek ponudila sveženj sprememb medijske zakonodaje. Očitno je bilo, da je naravnan v tako spremembo medijske krajine, ki bo ustrezala niti ne samo eni stranki, ampak izrecno njenemu voditelju. Izsiljeni podaljšek javne razprave se je iztekel prejšnji teden. O njenem izidu ne bi ugibal in post festum se tudi ne bom vključeval vanjo. Verjamem profesorju Slavku Splichalu, da o predlaganih zakonih ni več dopustno razpravljati, saj "niso zakoni o medijih, še manj so zakoni za medije, ampak so v svojem bistvu zakoni proti medijem", kot je prejšnji teden dejal ob predstavitvi zbornika Premisleki o prihodnosti javnih medijev. Domnevam, da je v 26 prispevkih dovolj tehtnih misli – za katere pa se bojim, da predlagateljev ne bodo dosegle. Predvsem zato, ker so avtorji "sami naši", kot se mi je vsaj zazdelo ob pogledu na seznam njihovih imen. Dejstvo je namreč, da v javni razpravi ni bilo nikakršnega razpravljanja, kresanja mnenj in soočanja argumentov. Sredi počitnic tega niti ni bilo pričakovati. In tudi sicer z druge strani ni zaslediti strokovnih razmislekov, ampak orkestrirano zmerjanje in sprenevedanje. Značilen primer je bila presoja, kako/če je voditeljica Tarče Erika Žnidaršič spravila v zadrego nepreklicno odstopljenjega, a vztrajno delujočega ministra Aleša Hojsa. V glasilih njegove stranke so to epizodo opisali kot "zgodovinski nastop" in ministra razglasili za Luko Dončića, češ da je voditeljico "preigraval in zadeval koš za košem". Ob tem je uporabna misel filozofa in medijskega analitika Borisa Vezjaka, da je "politična propaganda velikokrat predvsem bitka za interpretacijo in to, kako gledalca ali volivca prepričati, kdo je pravi poraženec nekega besednega dvoboja".

V javni razpravi naj bi zadnjo in morda odločilno besedo, vsaj ko gre za usodo nacionalke, imel posvet, ki ga je za včeraj sklical predsednik republike. Ko pošiljam to besedilo, niso znana niti imena udeležencev, nedvomno pa bodo uravnotežena. Dovolj poveden je že naslov: "Kakšne spremembe potrebuje RTV Slovenija, da bo sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis?" V vabilu izraženo pričakovanje, da naj vsak udeleženec v največ eni minuti pove osrednjo misel za pogovor, bi lahko naš kralj instagrama pospremil s "posrečeno" grimaso in pripisom: "Ah, ti mediji!"

Anketa

Ste se cepili proti gripi?

Sudoku