Plavolasa ikona pop kulture, ki si je upala več
S temnimi usločenimi obrvmi, svetlečimi se rdečimi ustnicami in lepotno pego je Marilyn Monroe še danes eden najbolj prepoznavnih obrazov Hollywooda.
Marilyn Monroe ameriška pop kultura postavlja ob bok Elvisu Presleyju in Mikiju Miški. Bila je lepotna ikona in ena najslavnejših zvezd klasične dobe hollywoodskega filma, v tistem času najbolj zaželena ženska na svetu, a v resnici je bila negotova, nesamozavestna, nesrečna in osamljena. Njena skrivnostna smrt, umrla je stara komaj 36 let, še danes buri domišljijo zaradi spremljajočih se teorij zarote.
Rodila se je kot Norma Jeane Mortenson 1. junija 1926 v Los Angelesu. Otroštvo je preživela v več rejniških družinah, v tem času je bila tudi spolno zlorabljena. Kmalu po 16. rojstnem dnevu se je, da bi se osamosvojila, poročila z Jimom Doughertyjem in pustila srednjo šolo. Leta 1944 je spoznala fotografa Davida Coonoverja, ki je fotografiral privlačna dekleta v izzivalnih pozah za dvig morale vojakov. Naslednje leto se je odselila od moža in podpisala pogodbo z agencijo za fotomodele, si zravnala rjave kodraste lase in jih pobarvala na svetlo.
Pot proti zvezdam
Leta 1946 je dobila polletno pogodbo pri studiu 20th Century Fox, postala Marylin Monroe in se pojavila v prvih filmih. A pogodbe ji niso podaljšali, saj so ocenili, da je preveč sramežljiva in negotova za igralko. To pa njenih ambicij ni ustavilo.
Pot med zvezde ji je leta 1950 omogočil agent Johnny Hyde. Plačal ji je dve lepotni operaciji in ji priskrbel nekaj sicer obrobnih vlog, v katerih pa so jo vendarle opazili. Marca 1951 je bila voditeljica na podelitvi oskarjev. Naslednje leto se je začela njena zveza z upokojenim bejzbolskim zvezdnikom Joejem DiMaggiem, eno najslavnejših športnih osebnosti tistega obdobja.
S svojimi vlogami in dejanji je načrtno gradila podobo seks simbola. Vendar je slovela kot težavna igralka, zamujala je na snemanja, pozabljala tekst in zahtevala neskončne ponovitve. Za blaženje tesnobe in nespečnosti je pričela jemati barbiturate in amfetamine ter vse pogosteje piti.
Vrhunec kariere je bil leta 1953. V filmu Niagara, v katerem je zaigrala fatalko, ki načrtuje umor svojega moža, sta z maskerjem Allanom Snyderjem razvila videz, po katerem se je javnost spominja še danes: temne usločene obrvi, svetleče se rdeče ustnice in lepotna pega. Niagara je bil eden najbolj odkrito erotičnih filmov njene kariere; prizori, v katerih je bila gola in pokrita samo z rjuho ali brisačo, so bili za tisti čas šokantni.
Drugi film iz tistega leta, satirična glasbena komedija Moški imajo raje plavolaske, je še utrdil njeno podobo neumne blondinke. Njen tretji film tistega leta je bil Kako omožiti milijonarja. Pojavila se je na naslovnici in duplerici Playboya.
Septembra 1954 je pričela snemati komedijo Sedem let skomin, v njej je zaigrala žensko, ki postane predmet sosedovih spolnih fantazij. V verjetno najznamenitejšem prizoru svoje kariere stoji na zračniku podzemne železnice, ko ji piš iz njega privzdigne krilo. Snemanje v New Yorku se je zavleklo na več ur in pritegnilo večtisočglavo množico radovednežev. Promocijski trik je uspel in fotografije s snemanja so objavili časopisi po vsem svetu, pomenil pa je konec njenega zakona z DiMaggiem, ki je ob slikah pobesnel.
Marca 1956 se je tudi uradno preimenovala v Marilyn Monroe, junija tistega leta se je poročila z dramatikom Arthurjem Millerjem. Vzela si je nekaj premora, šele julija 1958 se je vrnila v Hollywood in zaigrala v komediji Nekateri so za vroče ob Jacku Lemmonu in Tonyju Curtisu. Spet je šlo za klišejsko vlogo neumne plavolaske, a z njo si je prislužila zlati globus za najboljšo igralko.
Usodna rojstnodnevna proslava
Zadnji dokončani film je posnela leta 1960. To je bila drama Neprilagojeni, ki jo je zanjo napisal Miller. Snemanje je bilo težavno, njena zasvojenost je bila že tako huda, da so jo morali ličiti, ko je še spala pod vplivom uspaval. Po koncu snemanja sta se z Millerjem razšla in se januarja 1961 po hitrem postopku ločila v Mehiki.
Kljub številnim ljubezenskim zvezam je bila vse bolj osamljena in nesrečna, ponovno se je zbližala z nekdanjim soprogom DiMaggiem. Naslednji dve leti je imela veliko zdravstvenih težav, zato je tudi preložila snemanje filma Something's Got to Give, a medtem je 19. maja 1962 izvedla znameniti nastop na rojstnodnevni prireditvi za predsednika Johna F. Kennedyja v newyorškem Madison Square Gardnu, na kateri je v tesno oprijeti obleki z bleščicami zapela Happy Birthday, Mr. President. Studio jo je odpustil in jo pričel blatiti v medijih. To je bil zadnji udarec.
Zadnji novinar, ki se je pogovarjal z njo, je bil Richard Merryman, novinar in urednik revije Life. Julija 1962 jo je obiskal na njenem domu. Med intervjujem je Marilyn nenehno pila in proti koncu pogovora je bila že pošteno opita. Merryman je na trak posnel tudi njen prepoznavni smeh, ki pa je izbruhnil ob nepravih trenutkih, kot bi z njim želela skriti hudo bolečino. Intervju je bil objavljen 3. avgusta 1962, dva dni pred njeno smrtjo.
(AVDIO IN VIDEO) Petra Kmetec, mentorica za osebno rast: Brez vztrajanja pri novih navadah in rutinah, nas lahko hitro potegne v stare
Z mentorico za osebno rast, Petro Kmetec, smo se pogovarjali o tem, kako uresničiti zastavljene cilje, kako vzdrževati motivacijo zanje. Govorili smo tudi o soočanju z dvomi in strahovi, na katere naletimo na poti do cilja in kako se osvobajamo vzorcev in prepričanj, ki nas pri doseganju ciljev ne podpirajo.
Pogovoru s Petro Kmetec prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Petra, dobrodošli. Kako ste?
Super in hvaležna za vaše povabilo. Upam, da bova komu, ki naju spremlja, pomagali pri uresničevanju zastavljenih ciljev v letu 2022.
Res je, novo leto je čas zaobljub. Si jih tudi vi dajete? Kakšen odnos imate do njih?
Novoletne zaobljube mi sploh niso blizu, ker ne delujejo. Številne raziskave kažejo, da okoli 80 odstotkov ljudi preneha z uresničevanjem zaobljub po 14 dneh, pravijo celo, da je 19. januar tisti dan, ko večina opusti svoje zaobljube.
V čem, mislite, da je težava, da večini ne uspe z zaobljubami?
Mislim, da ni problem v ciljih in željah, ampak v tem, da ljudje ne razmislijo dovolj dobro oziroma si pravilno ne postavijo cilja. Cilj je veliko več kot želja – želim shujšati, bit bolj srečna, bolj uspešna itd. Cilj je v primerjavi z željo bolj detajlno usmerjen, to pomeni, če želim shujšati, se vprašam, koliko kilogramov želim izgubiti, do kdaj želim shujšati, katere korake bom ubrala na poti do želenega cilja itd. Zelo pomembno je tudi, ko se odločimo za nek cilj, da vse majhne spremembe, ki jih moramo narediti, če želimo uspeti, vnesemo v svoje rutine in navade. Brez vztrajanja pri novih navadah in rutinah, nas lahko hitro potegne v stare.
Zakaj so nekateri uspešni pri realizaciji zastavljenih ciljev in drugi ne? Zakaj pri večini motivacija zbledi?
Motivacija je vse. Na začetku, ko se odločimo za spremembo, je motivacija običajno zelo močna, vendar je umetnost, kako jo vzdrževati. Poznamo tri različne motivatorje: notranji, zunanji in tak, ki je povezan z nekom, neko osebo. Ugotovili so, da notranji motivatorji, ki niso vezani na zunanje dosežke itd., in so povezani s še neko drugo osebo, ustvarjajo močnejšo motivacijo, ki pripelje do uspeha. Če to ponazorim na primeru: želim si več denarja, da bom lahko pomagal staršem ali otrokom pri šolanju itd. Če smo usmerjeni samo nase ali na neke zunanje stvari, motivacija namreč ni tako močna. Primer take motivacije je: želim shujšati, da bom bolje izgledala. To je zunanja motivacija, ki niti ni prava motivacija. Prava motivacija vedno daje odgovor na vprašanje zakaj.
Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.
Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.
Ne zavrzite ostankov hrane, znova jo uporabite
Pri kuhanju pogosto nastane veliko surovega in kuhanega odpada. Namesto da ostanke hrane zavržemo, jih pogosto lahko znova uporabimo.
Podatki o tem, koliko hrane konča v smeteh, so skrb zbujajoči. V Evropski uniji vsako leto zavržemo okoli 88 milijonov ton hrane, kar je približno 20 odstotkov vse pridelane hrane. Tudi v Sloveniji s hrano ne ravnamo racionalno, po podatkih statističnega urada naj bi vsak Slovenec vsak teden v smetnjak odvrgel okoli 1,3 kilograma hrane. V enem letu to nanese kar 68 kilogramov odpadne hrane. Bi nas moralo skrbeti? Vsekakor, meni Melita Jakopec, ljubiteljska kuharica in mamica treh otrok. Po njenih besedah je kar 40 odstotkov hrane, ki jo zavržemo, še vedno užitne. Prepričana je, da lahko vsak od nas prispeva k zmanjševanju živilskih odpadkov. Predvsem z majhnimi spremembami v načinu nakupovanja, kuhanja in načrtovanja obrokov. "Pogosto nakupimo hrano, ki jo sploh ne potrebujemo, nato pa ji v hladilniku poteče rok uporabe in konča v smetnjaku, ker se nanjo dolgo časa sploh nismo spomnili, saj je v resnici nismo potrebovali," opozori na neracionalno nakupovanje Melita Jakopec. Prav tako veliko ljudi kuha prevelike količine hrane, ker sem podzavestno vedno bojimo, da je ne bo na krožniku dovolj za vse. "A bojazen bo čisto odveč," je prepričana sogovornica, "če bomo pred pripravo jedi naredili natančen načrt, koliko hrane potrebujemo, najbolje na osebo." S tem se bomo izognili nevšečnosti, da bi kdo od gostov ostal lačen, hkrati pa ob koncu kosila oziroma večerje ostankov ne bomo po nepotrebnem metali stran.
Vrniti hrani vrednost, ki si jo zasluži
Na to, kako nespametno, neekološko in nemoralno je, da toliko hrane zavržemo, zadnje čase opozarja tudi vse več kuharskih šefov. Luka Jezeršek, ki je že od rojstva vpet v kulinarično zgodbo gostinstva Jezeršek, pravi, da kot kuhar opaža, da se je v zadnjih letih naš odnos do hrane močno spremenil. "Hrana je včasih predstavljala vrednoto, danes pa zaradi pretirane proizvodnje in navideznega izobilja ta izgublja vrednost, vse več hrane zavržemo. Kot kuhar, predvsem pa kot oče želim pomagati zmanjšati količino zavržene hrane in ji vrniti vrednost, ki si jo zasluži." Z mnogimi drugimi stanovskimi kolegi podpira načelo zero waste, ki pomeni, da moramo spremeniti miselnost o hrani, predvsem pa ostanke hrane, če se le da, oplemeniti.
Iz starega kruha lahko naredite drobtine
Pri zmanjšanju odpadne hrane lahko precej pomaga načrtovanje jedilnika. Še preden se odpravite v trgovino, preverite, kaj vse imate v hladilniku, shrambi in v zamrzovalniku. Nato razmislite, kaj boste kuhali naslednje tri dni ali morebiti kar ves teden, da vam ne bo treba prepogosto hoditi po trgovinah. Sestavite si seznam živil, ki jih imate, in seznam vsega, kar potrebujete. Drugi način, kako lahko zmanjšate količino odpadne hrane, je, da ostanke hrane pravilno shranite v hladilniku in zamrzovalniku, lahko pa jih porabite naslednji dan. Če vam ostanejo puste testenine, naredite drugačno omako, kot ste jo jedli prejšnji dan. Če se med odpadki znajde star in posušen kruh, ga nikakor ne odvrzite, ampak porabite. Iz suhega kruha lahko naredite krušne drobtine ali krutone, ki jih dodate v juho ali solato. Drobtine boste potrebovali pri paniranju, uporabite jih lahko pri številnih receptih. Tudi olupi zelenjave so lahko uporabni, zato jih ne zavrzite. Pri večini so namreč olupki užitni in vsebujejo številne koristne snovi. Tudi ostanke zelenjave uporabite kot začimbe, jih zamrznite, konzervirate ali kako drugače shranite za zimske mesece, ko zelenjave ne bo na pretek. "Ne glede na to, kako vestno se boste v kuhinji držali načela zero waste, boste še vedno pridelali nekaj odpadkov, ki pa jih lahko prav tako koristno uporabite za kompostiranje. Še zlasti, če imate doma vrt ali lonce, v katerih gojite zelenjavo," priporoča Melita Jakopec in še doda, da vam bosta zemlja in zelenjava za vsa hranila, ki jih dobita s kompostom, zelo hvaležni in nas bosta nagradili z bujnim in še bolj okusnim pridelkom.
Praznični december: Tradicija božičnih sejmov se je iz srednje Evrope že pred časom razširila tudi k nam
Sejemsko doživetje, ki še popestri čarobni december, je zaradi epidemije tudi letos marsikje okrnjeno. Ponekod so datum odprtja sejmov prestavili na sredino decembra, v Nemčiji so jih že dokončno odpovedali.
Kdo je bil prvi, se ne ve. Čeprav se kar nekaj evropskih mest rado pohvali, da so prav pri njih pripravili prvi božični sejem, so to bolj ali manj le ugibanja, saj zapisanih podatkov ni. Gotovo pa so adventni in božični sejmi nadgradnja običajno enodnevnih prodajnih tržnic, ki so prebivalcem evropskih mest v poznem srednjem veku omogočile, da so se na začetku hladne sezone založili z mesnimi in drugimi zalogami za zimo. Prebivalci so to priložnost izkoristili tudi za druženje, niso pa tega povezovali z adventom ali božičem. Šele v 14. stoletju se je pojavila navada, da so obrtniki, kot so izdelovalci igrač, tkalci košar in slaščičarji, na teh sejmih prodajali tudi izdelke, primerne za božična darila, na sejmu pa so svoje stojnice postavili tudi prodajalci pečenega kostanja, oreščkov in mandljev.
Božič in božični sejmi
Obstajajo dokazi, da so na Dunaju nekakšno predhodnico današnjega božičnega sejma organizirali že konec 13. stoletja. Leta 1296 so dunajski trgovci od avstrijskega vojvode Albrechta I. prejeli privilegij, da imajo "decembrsko tržnico" za oskrbo dunajskega prebivalstva. Leta 1310 je bil v listini prvič omenjen Nikolausmarkt (Miklavžev sejem) v Münchnu. Leta 1384 je kralj Wenzel mestu Bautzen na Saškem podelil pravico do brezplačne mesne tržnice vsako soboto od Mihaela (29. septembra) do božiča. Leta 1393 so imeli decembrski sejem tudi v Frankfurtu in leta 1434 v Dresdnu. Sčasoma se je tradicija razširila po vsem nemško govorečem območju, poleg Nemčije in Avstrije tudi v Švici, severni Italiji in nekaterih francoskih pokrajinah. Še vedno pa je na teh sejmih prevladovala prodaja mesa in drugih zimskih živil, manj je bilo slaščic, okraskov in rokodelskih izdelkov. Sta pa že takrat sejme spremljala glasba in ples.
Podobo in namen, kakršne imajo danes, so božični sejmi začeli dobivati v 16. stoletju v protestantskih nemških deželah, saj je bil po Luthrovem nauku dan Kristusovega rojstva primernejši za obdarovanje kot dnevi različnih svetnikov, zlasti do takrat najbolj uveljavljenega Miklavža. Luther je leta 1531 začel dajati darila svoji družini v imenu Kristusa in tudi druge je spodbujal k obdarovanju na božični večer. Zato mnogi zgodovinarji domnevajo, da je cerkveni reformator s tem prispeval tudi k razmahu božičnih tržnic. Čeprav se mnogi tudi v Nemčiji še vedno obdarujejo za Miklavža, pa je primarni dan obdarovanja postal božič, praznične tržnice pa so se trdno uveljavile kot adventna tradicija.
Kje je najboljši in najlepši
Skoraj ni mesta v Evropi, ki ne bi organiziralo prazničnega sejma. Mnenja o tem, kateri je najboljši in najlepši, so deljena. Za najbolj znanega velja dunajski, ki so ga letos načrtovali na kar 13 lokacijah po mestu, zelo priljubljen je tudi sejem v Mozartovem mestu Salzburg. V Nemčiji je običajno največ obiskovalcev v Nürnbergu in Münchnu, a tam sejmov tudi letos ne bo. Za doživetje pravega božičnega vzdušja bo treba kam drugam. Morebiti v daljni Talin v Estoniji, tamkajšnji božični sejem je bil leta 2019 razglašen za najlepšega v Evropi. Tradicija božičnih praznovanj v Talinu sega v leto 1441, ko so na mestnem trgu postavili prvo božično drevo v Evropi. Na sejmu lahko obiskovalci uživajo v tradicionalni estonski božični kuhinji, za katero sta najbolj značilna črni puding in kislo zelje.
Nam bližji je sejem v madžarski prestolnici Budimpešti, ki je iz leta v leto bolj priljubljen. Na sejmu pred baziliko svetega Štefana so na voljo okusne madžarske in mednarodne specialitete, Budimpešta pa je v božičnem času znana tudi po spektakularni razsvetljavi in projekcijah na pročelju bazilike.
Eden najstarejših božičnih sejmov v Evropi in najbolj znan božični sejem v Franciji je v Strasbourgu. Prirejajo ga na otoku Grande Île, ki je razglašen za Unescovo svetovno dediščino. V več kot 300 lesenih hišicah lahko najdete vse, kar je povezano z božičem - od sladkih dobrot do božičnih okraskov. Posebej velja omeniti božično drevo, visoko 30 metrov, ki s svojo višino presega strehe hiš, množica lučk in obeskov pa ustvari posebno svetlobo. V Strasbourgu so prepričani, da se bo kljub še vedno živemu spominu na teroristični napad leta 2018, ki je zahteval pet žrtev, in kljub preventivnim ukrepom zaradi epidemije, maske bodo obvezne tudi na prostem, božično vzdušje vrnilo.
Eden najbolj znanih švicarskih božičnih sejmov poteka na glavni železniški postaji v Zürichu. S približno 150 stojnicami je Zürcher Christkindlimarkt eden največjih božičnih sejmov v Evropi, ki je v zaprtem prostoru. Osrednja točka sejma je več kot 15 metrov visoko in čudovito okrašeno božično drevo, ki ga krasi več kot 6000 kristalnih okraskov.
V Pragi bodo letos praznično vzdušje ustvarjali z 19 metrov visokim božičnim drevesom v središču starega mesta. Upajo, da bodo lahko organizirali tudi sejem, ki ga je v prejšnjih letih obiskalo vsakič do 700.000 ljudi, ki so bili navdušeni predvsem nad intimnim vzdušjem srednjeveškega mestnega centra. Božični sejem v Pragi se imenuje Vanocni trh, ob izredni osvetlitvi in množici stojnic ponuja še kopico kulturnih, športnih in otroških prireditev. Ob običajni kulinarični božični ponudbi pa so atrakcija ostrige v ledu.
Nekateri trdijo, da je ena najlepših božičnih destinacij na svetu Bruselj. "Pet tednov, napolnjenih z očarljivimi srečanji, parfumi, barvitimi stojnicami, fantastičnimi idejami za darila in izvirnimi degustacijami," se oglašujejo v evropski prestolnici, kjer imajo poleg velikanske okrašene jelke še drsališče ter izvirne svetlobne in zvočne predstave.
V zadnjih letih se je začel na sam vrh najbolj priljubljenih in obiskanih sejmov v predbožičnem času uvrščati Zagreb. Letošnji advent oglašujejo kot ponovno srečanje z najljubšimi prijatelji iz otroštva - igračami. "Ni otroka, velikega ali majhnega, ki ne bi božiča povezoval z navdušenim odpiranjem daril in občutkom neizmerne sreče, ko zagleda novo igračo, ki si jo je tako želel. Številne generacije pa se z nepopisno nostalgijo spominjajo igrač, ki so se proizvajale v srcu Zagreba," pravijo organizatorji in poudarjajo, da je bila v Zagrebu edina tovarna v tako imenovanem socialističnem bloku, ki je imela licenco za proizvodnjo Disneyjevih igrač. To je bila tovarna igrač Biserka, njeni izdelki so del številnih srečnih spominov na odpiranje daril na božični ali - kot je bilo v tistih časih pogosteje - na silvestrski večer. Letos naj bi obiskovalce na desetih lokacijah po Zagrebu pričakali simpatični časovni stroji in jih skozi obogateno resničnost zvabili v zgodovino, ki jo bodo na zaslonu pametnega telefona lahko doživele tudi mlajše generacije.
Alzheimerjeva bolezen: 10 znakov, ki jih ne smemo spregledati
Že plačevanje položnic lahko postane prezahtevno.
Če pri sebi ali drugih opazite enega ali več teh znakov, jih nikar ne spreglejte in se takoj naročite pri svojem zdravniku.
Izguba spomina, ki otežuje vsakdanje življenje, utegne biti prvi znak Alzheimerjeve bolezni ali drugih oblik demence. Alzheimerjeva bolezen je kronična progresivna nevrodegenerativna bolezen, ki povzroči postopno izgubo spomina ter sposobnost razmišljanja in presojanja. Po mnenju strokovnjakov obstaja deset najpogostejših opozorilnih znakov in simptomov, ki nakazujejo nanjo. Če pri sebi ali drugi opazite enega ali več teh znakov, jih nikar ne spreglejte in se takoj naročite pri svojem zdravniku.
Izguba spomina, ki otežuje vsakdanje življenje
Eden najpogostejših prvih znakov Alzheimerjeve bolezni je ta, da bolnik pozablja nedavno pridobljene informacije. Značilno je tudi, da pozabi pomembne datume ali dogodke ter večkrat zastavi isto vprašanje. Pri stvareh, ki jih je pred tem zmogel sam, se vedno bolj zanaša na opomnike ali na druge člane družine.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Za starejše ljudi je normalno, da občasno pozabijo imena, kakšne dogodke, dogovore, ki pa se jih pozneje spomnijo in si jih zapomnijo.
Težave pri načrtovanju ali reševanju težav
Ljudje z Alzheimerjevo boleznijo imajo lahko težave pri snovanju in uresničevanju načrtov ter razumevanju abstraktnih pojmov, kot so številke. Zato imajo velikokrat težave pri plačevanju mesečnih položnic ali težko sledijo sicer znanemu kuharskemu receptu. Ker se težko osredotočijo, potrebujejo za opravljanje določenih nalog precej več časa kot prej.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Občasne težave ali napake pri upravljanju financ ali gospodinjskih računov so v starosti popolnoma normalne.
Težave pri vsakodnevnih opravilih
Bolniki z Alzheimerjevo boleznijo vedno težje opravljajo vsakdanje naloge, kot so gospodinjska opravila, vožnja v znan kraj, priklic pravil igre pri najljubši igri … To je razlog, da jih s časoma začnejo opuščati.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Popolnoma normalno je, da starejši človek občasno potrebuje pomoč pri uporabi mobilnega telefona, mikrovalovne pečice ali nastavitvi snemanja priljubljene televizijske oddaje.
Izguba prostorske in časovne orientacije
Ljudje z Alzheimerjevo boleznijo se pogosto ne spomnijo današnjega datuma oziroma dneva v tednu, meseca ali letnega časa. Običajno imajo težave z razumevanjem nečesa, če se to ne dogaja v danem trenutku. Pozabijo, kje so in kako so prišli tja, zaradi česar se pogosto izgubijo.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: V starosti se velikokrat ne spomnimo, kateri dan v tednu je, ali se izgubimo. Toda pozneje se tega spomnimo in smo se sposobni orientirati.
Težave pri razumevanju vidnih prikazov
Znak Alzheimerjeve bolezni so lahko tudi spremembe vida, ki lahko povzročijo težave z ravnotežjem in tudi pri branju. Bolnik tudi težko presodi razdaljo, težko loči barve ali zazna kontraste, zaradi česar utegne imeti težave pri vožnji.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Pri starejših ljudeh so pogoste spremembe vida zaradi sive mrene ali katarakte, ki pa ni znak Alzheimerjeve bolezni.
Težave pri govorjenju, branju in pisanju
Bolniki z Alzheimerjevo boleznijo težko sledijo pogovorom in se vanje vključujejo. Včasih se ustavijo sredi pogovora in ne vedo, kako naj ga nadaljujejo. Pogosto se ponavljajo in ne najdejo prave besede ali izraza. Hkrati imajo težave s poimenovanem običajnih predmetov ter tudi pri črkovanju in pisanju.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Tudi zdravi starejši ljudje težko najdejo ustrezno besedo, vendar se je pozneje, ko so manj utrujeni ali niso pod stresom, vseeno spomnijo.
Prestavljanje, izgubljanje in iskanje predmetov
Za ljudi z Alzheimerjevo boleznijo je značilno, da predmete spravijo na nenavadna mesta. Pogosto izgubijo stvari in se nato ne spomnijo, kaj so pred tem počeli, da bi jih lahko našli. Velikokrat nekaj iščejo in druge obtožujejo, da so jih okradli. Take situacije so pogostejše in se stopnjujejo, ko bolezen napreduje.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: V starosti se začne ljudem dogajati, da kak predmet kam založijo in ga v določenem trenutku ne najdejo, vendar so zmožni slediti predhodnim korakom in predmet pozneje najdejo.
Zmanjšana sposobnost presojanja
Pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo se zmanjša sposobnost presojanja. Zaradi slabe presoje pogosto sprejemajo napačne odločitve. Tako se na primer neprimerno oblečejo glede na vreme, so manj pozorni na osebno nego in higieno, po nepotrebnem dvigujejo velike vsote denarja ali kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Starejši ljudje občasno zaradi slabe presoje sprejmejo napačno odločitev, kot denimo tedaj, ko ne poskrbijo za zamenjavo olja v avtomobilu.
Izguba koncentracije in interesa za družabne aktivnosti
Bolniki z Alzheimerjevo boleznijo s težavo spremljajo neki pogovor ali sodelujejo pri njem, zato začnejo opuščati delovne obveznosti, družabne aktivnosti in hobije. Nehajo spremljati svojo priljubljeno športno ekipo ali nadaljevanko in se izogibajo družbi.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Starejšim ljudem se včasih preprosto ne ljubi sodelovati pri družinskih in družabnih aktivnostih in se jim poskušajo izogniti.
Spremembe razpoloženja, vedenja in osebnosti
Pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo se pogosto pojavijo spremembe v razpoloženju, vedenju in osebnosti. Lahko postanejo zmedeni, sumničavi, depresivni, prestrašeni ali občutijo tesnobo. Včasih so tudi napadalni. Če se v nekem položaju ne znajdejo ali se ne počutijo najbolje, se lahko vznemirijo in včasih odzovejo tudi zelo neprimerno. To se lahko zgodi tako doma in med prijatelji kot zunaj znanega okolja.
- Značilna s starostjo povezana sprememba: Starejši ljudje običajno stvari počnejo vedno na enak način in se razburijo, če kdo zmoti njihovo rutino.
Movember – mesec ozaveščanja o rakih pri moških
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije se pridružuje mednarodnemu gibanju, ki ozavešča o pomenu zdravja pri moških, predvsem v smeri preventive in zgodnjega odkrivanja raka. Razpoznavni zaščitni znak so brki, ki naj bi si jih moški pustili rasti v mesecu novembru in s tem opozorili na naraščanje števila rakavih obolenj.
Podatki Registra raka Republike Slovenije kažejo, da za rakom letno zboli skoraj 8000 moških. Med njimi je poleg nemelanomskega raka kože najpogostejši rak prostate (20 %), sledijo pljučni rak, rak debelega črevesa in danke. Čeprav je rak mod redek, je najpogostejša zvrst raka pri mladih moških med 20 in 40 let. Podatki kažejo, da bo do svojega 75. leta starosti zbolel eden od dveh moških, rojenih v Sloveniji leta 2018.
Letos spomladi so v slovenskem zdravstvu odkrili približno za 10 odstotkov manj rakavih obolenj kot v enakem obdobju pred pandemijo; še vedno je marsikje otežen pristop do osebnega zdravnika. Zato je še toliko bolj pomembno, da spodbujamo moške, da so pozorni na telesne spremembe in da ne oklevajo z obiskom pri zdravniku, če imajo kakršnekoli zdravstvene težave.
Strokovnjaki opozarjajo, da so najpogostejši raki povezani z nezdravim življenjskim slogom, čezmernim sončenjem, nepravilno prehrano, kajenjem in prekomernim pitjem alkoholnih pijač, na kar lahko vplivamo sami s spremembo življenjskega sloga.
Veliko vrst raka je ozdravljivih, če jih odkrijemo dovolj zgodaj, ko se še niso razširili drugam po telesu, zato je zelo pomembno, da se odzovemo na vabilo presejalnega programa Svit, prepoznamo prve znake in simptome bolezni in takoj poiščemo zdravniško pomoč. Pozno odkrita bolezen zmanjša možnosti za uspešno zdravljenje. V okviru akcije Pravi moški skrbi zase! je prof. dr. Primož Strojan, dr. med., z Onkološkega inštituta Ljubljana med drugim poudaril: ''Moški so običajno manj pozorni na svoje telo in zdravje in za rakom zbolevajo pogosteje kot ženske. Vzrok za zanemarjanje zdravja pri moških je bodisi nevednost, prezaposlenost ali samo »moški ponos«, ki pojmuje vsako skrb zase kot izraz šibkosti. Na srečo so dejavniki tveganja za razvoj vrste rakov poznani in se jim z dovolj odločnosti in volje lahko izognemo ter s tem zmanjšamo tveganje za nastanek bolezni. Ve se tudi, katere zgodnje znake in simptome povzročajo posamezni raki: njihova prepoznava omogoča, da maligno bolezen ugotovimo v zgodnji fazi, ko je ta še obvladljiva in so možnosti za ozdravitev visoke.''
