Krona Slovenije: Viki Grošelj je v lanskem koronapoletju trasiral novo krožno pot

Zvezdana Bercko, 5.2.2021
Robert Balen

Kaj počne himalajec, ko mu koronavirus zapre meje, ko postanejo najvišji vrhovi sveta in dežele pod njimi nedosegljivi? Viki Grošelj odkriva domače gore. Znova, marsikje tudi na novo.

V lanskem poletju je raziskal in trasiral novo krožno pot, poimenovano Krona Slovenije, ki povezuje najvišje vrhove vseh treh delov slovenskih Alp, Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp – Triglav, Stol in Grintovec.

Krona Slovenije je nastala na osnovi njegove stare zamisli, da bi se od domače hiše na obrobju Ljubljane peš odpravil na Triglav, za kar ob številnih odpravah in potovanjih na različne konce sveta nikoli ni bilo časa. Takoj ko so se lansko pomlad odprle občinske meje, jo je sklenil uresničiti. "Ampak vračati se po isti poti nazaj bi bilo nesmiselno, sem razmišljal. Zato sem si zamislil, da bi se vračal po grebenu Karavank, in če bom na poti opravil z njihovim najvišjim, Stolom, se spodobi, da se povzpnem še na zadnjega od treh prvakov naših najvišjih gorskih skupin, na Grintovec v Kamniških Alpah. Po spustu na kamniško stran pa bi se čez Šmarno goro in Grmado vrnil domov, tako bi nastala krožna pot. Bolj ko sem razmišljal o njej, bolj mi je postajala všeč. Prvega maja sem začel z ogledi posameznih odsekov in kmalu presenečen ugotavljal, da mi iskanje in raziskovanje najlepših in najbolj logičnih delov poti prinaša več veselja in zadovoljstva, kot sem pričakoval. Do konca poletja sem opravil več kot trideset pohodov in raziskovanj po predelih, kjer naj bi pot potekala. Zabavalo me je, da sem imel v sredogorju veliko več težav z orientacijo kot pa v visokogorju. To pa je dajalo ideji le še dodaten čar in vrednost. Poleg čarobnosti hoje in njenih koristi za telo in duha sem na že poznanih predelih poti obujal številne spomine na pretekla doživetja in dogodke. Ni jih bilo malo. S pravo zakladnico slovenske naravne in kulturne dediščine pa so me presenetili odseki, kjer do sedaj še nisem hodil. Saj sem vedel, da je Slovenija pravi biser, pa vendar me je še dodatno prevzela in očarala," pravi Viki Grošelj.

Do začetka jeseni je bila nova krožna pot dodelana, najti ji je bilo treba le še ime. "Razmišljal sem o Korona krogu, a to bi bil le prevelik poklon enemu glavnih vzrokov, da je nastala. Na koncu sem se odločil za Krono Slovenije, saj gre za najvišji slovenski pohodniški krog, ki lepo dopolnjuje kraljico slovenskih pohodniških poti, Slovensko planinsko pot oziroma transverzalo, ki si jo je pred več kot 70 leti zamislil Ivan Šumljak."

Troglava krona in nekaj cukrčkov
Pot lahko prilagajamo svojim željam, da pa bo ostala krona Slovenje, naj v njenem okrasju ostanejo najvišji - Triglav, Stol in Grintovec, za lepo obliko pa poskrbijo cukrčki, denimo Sv. Jakob, Lubnik, Mladi vrh, Ratitovec, Črna prst, Rodica, Golica, Dobrča, Tolsti vrh, Storžič, Šmarna gora.

Kam gredo kapljice z Rodice

Krona Slovenije se začne in konča v Guncljah, naselju, ki je danes že del Ljubljane, še vedno pa slovi kot najbolj himalajska slovenska vas. Njeni prebivalci so poleg Vikija Grošlja še himalajci Danilo Cedilnik – Den, Marjan Brišar, Slavko Švegelj in Tomaž Jakofčič. Pot v prvem delu pelje preko Katarine po enem najbolj razglednih grebenov v Sloveniji do Sv. Jakoba, od tam pa preko Govejka in Osolnika v Škofjo Loko. Druga etape gre preko Lubnika, Starega in Mladega vrha do Blegoša, skozi očarljiv svet, ki ga poznamo iz kultnega Cvetja v jeseni, in se spusti v Zali log, od tam pa spet na greben Ratitovca in po širokem razglednem hrbtu na Soriško planino. "Obstajajo kraji, na katere se navežem. Ker so preprosto lepi in v njih najdem veliko tistega, kar je pisano na mojo kožo in dušo," pravi Grošelj. Eden takih krajev je prav Soriška planina, kjer je kot športni pedagog več kot 30 let s svojimi učenci preživljal zimske šole v naravi.

Sledi dolg in naporen, a eden najlepših odsekov poti, s Soriške planine preko Koble in Črnega vrha do Rodice. "Rodica je vrh v Julijskih Alpah, na katerem sem bil verjetno večkrat kot na Triglavu," pravi Grošelj. S poletnih taborov ob Bohinjskem jezeru je učence vedno peljal tja gor, med planike in drugo gorsko cvetje. "Za vse življenje so si zapomnili, kaj pomeni razvodni greben. Stoječ na njem smo skupaj ugotavljali, da kaplje dežja, ki padejo nanj in spolzijo proti jugu, končajo v Jadranskem morju, tiste, ki spolzijo proti severu, pa v Črnem morju."

Pot se z Rodice spusti do Bohinjskega jezera, nato pa se na drugi strani skozi dolino Voje preko Vodnikovega doma in Planike vzpne na Triglav. Možnih variant za sestop v dolino Vrata je več, Grošelj najraje ubere pot čez Prag. "To pa zato, ker se z nje odpirajo lepi pogledi na severno triglavsko steno, kjer sem leta 1967 preplezal svojo prvo alpinistično smer. Z Zvonetom Andrejčičem sem kot popoln začetnik splezal Slovensko smer, sicer najmanj težavno v severni steni Triglava. A zame je bila veličastna pustolovščina, povsem vzhičen sem bil nad vstopom v svet, ki je tako močno zaznamoval vse moje poznejše življenje."

"Obstajajo kraji, na katere se navežem"

Na balkonu nad Gorenjsko

Za Mojstrano in Dovjim se pot poslovi od Julijcev, na drugem bregu Save se začenjajo pobočja Karavank. Preko Dovške Rožce, Golice in Belske planine vodi pot na vrh 2236 metrov visokega Stola, prvaka Karavank in enega najlepših razglednikov na celotni poti, ki se kot balkon dviga nad Gorenjsko. Od tam se pot preko Zelenice spusti na Ljubelj, najnižji cestni preval v Karavankah, in nato čez Prevalo in Dobrčo v Tržič.

Preko Kriške gore in Tolstega vrha se spet vzpne na Storžič, nekakšen povezovalnik med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, markantno goro, ki ima v življenju Vikija Grošlja posebno mesto. "Ne le zato, ker jo vidim z domačega balkona. Davnega leta 1962 je bil to moj prvi dvatisočak," se spominja. "Pri desetih letih sem se, ne vedoč, kaj gore sploh so, odzval vabilu nekaj let starejšega prijatelja Danila Cedilnika – Dena na Storžič. S kolesi sva se peljala do vasi Mače, se tam zagnala v hrib in nekaj ur kasneje stala na vrhu. Potem pa je bilo treba še navzdol, pa na kolo in proti domu. Celodnevni izlet se mi je sicer zdel kar dobra pustolovščina, a nisem bil čisto prepričan, da so hribi tisto, kar bi me kdaj lahko prevzelo. Ne bi se mogel bolj motiti. Kmalu so me gore povsem prevzele, sploh ko sem spoznal, da so bolj zanimive, če nimaš pretesnih čevljev, kakršni so me na prvem vzponu tako ožulili, da sem še nekaj dni komaj hodil, in da do vznožja ni treba vedno kolesariti."

Na koncu do začetka

Izpod Storžiča vodi pot na Jezersko, skozi očarljiv svet pašnikov, gozdov in majhnih naselij do legendarne Češke koče, najstarejše v izvirniku ohranjene planinske koče pri nas.

Tam se začne zelo zahteven vzpon na najvišji vrh Kamniških Alp, 2558 metrov visoki Grintovec, ki pohodnika nagradi s pogledom na celotno že prehojeno pot pa tudi na zaključni del, ki je še pred njim. Treba je preko Kokrskega sedla v dolino Kamniške Bistrice, od tam pa preko Kamnika, Most in Vodic še na Šmarno goro in Grmado. Grošelj tako pot končuje tam, kjer se zanj pravzaprav vse začelo. "Šmarna gora je bila prva gora mojega življenja. Komaj sem dobro shodil, sta me oče in mama večkrat vzela s seboj na vrh, kjer me očaral Aljažev kip na pročelju zvonika. Pod kipom sem vedno nekaj časa sedel in sanjaril o vsem mogočem. V strmih skalah Turnca pod Grmado pa se je začela moja alpinistična pot. Brez sape sem opazoval plezalce, ki so vadili v teh navpičnih skalah. Izvedel sem, da so to alpinisti. Ko se je leta 1964 začel nov tečaj za začetnike, sem se jim ves navdušen pridružil. Po nekaj tednih sem se začel zavedati, da bo obsedenost s plezanjem trajala precej dlje kot navdušenje nad novo fračo."

Alpinistična pot je Grošlja potem kmalu peljala v Himalajo, kjer je stal na desetih od štirinajstih osemtisočakov, in na najvišje vrhove vseh kontinentov. Še vedno se vsako leto vrača v Nepal, kjer sodeluje v več projektih pomoči prebivalcem pod Himalajo. "Nepal je zame najlepša dežela na svetu, takoj za Slovenijo, seveda. Lani pa sem med raziskovanjem in realizacijo posameznih etap Krone Slovenije ugotovil, da lahko tudi doma doživim imeniten treking, ki prav nič ne zaostaja za himalajskimi, saj vodi skozi pravi pohodniški paradiž v eni najlepših pokrajin Evrope."

O Kroni Slovenije
Avtor je začetek in konec poti postavil v Gunclje pri Ljubljani, ker je pač tam doma, a ker je pot krožna, jo lahko začnete in končate kjerkoli. Prav tako izberete smer hoje, v smeri urnega kazalca (ta je opisana v tem članku in podrobneje v vodniku) ali v nasprotni.
Celotna pot je dolga 310 kilometrov in premaga 15 tisoč metrov višinske razlike.
V vodniku je razdeljena na deset dnevnih etap, lahko pa si čas hoje skrajšate ali podaljšate. Za nekatere daljše etape že avtor predlaga, da ne hitite in si zanje raje vzemite po dva dni. Prav tako poti ni treba prehoditi v enem kosu. Ker pogosto prečka ceste ali se jim približa, se lahko brez težav dogovorite za prevoz domov.
Najbolj primerno obdobje za hojo po Kroni Slovenije je od sredine maja do sredine oktobra, dobro izurjeni in opremljeni pohodniki pa se je lahko lotijo tudi pozimi.
Po klasifikaciji težavnosti planinskih poti, kot jo uporablja Planinska zveza Slovenije, je večina poti označena kot lahka pot, ima pa tudi nekaj zahtevnih in zelo zahtevnih delov. Zlasti za vzpon na Triglav, Grintovec ter za greben med Črno prstjo in Rodico avtor priporoča ustrezno gorniško opremo, samovarovalni komplet ter znanje in izkušnje za varno gibanje po zavarovanih planinskih poteh. Manj veščim svetuje spremstvo vodnika.
Pot nima žigov ali kontrolnih točk in nikomur ni treba z ničimer dokazovati, da jo je prehodil. Avtor pa bo vesel sporočila, da ste jo prehodili, in kakšnega nasveta, kako bi se jo dalo še izboljšati ali oplemenititi.
Pri založbi Buča je izšel vodnik po Kroni Slovenije s podrobnimi opisi etap, preglednimi zemljevidi in veliko fotografijami, med njimi je tudi 30 fotografij iz zraka Matevža Lenarčiča.