Ko se zemlja strese, je človek nemočen: Najmočnejši potres na slovenskih tleh je bil leta 1511

Zvezdana Bercko, 20.1.2021
Reuters

Potresi udarijo nenapovedano, brez opozorila, praktično kjerkoli. Posledice pa niso odvisne le od moči potresa, temveč tudi od sestave tal, gostote poselitve, kvalitete gradnje in drugih dejavnikov. V enem najbolj uničujočih potresov v zgodovini, v 16. stoletju na Kitajskem, je umrlo okoli milijon ljudi.

Človek si kljub silovitemu tehnološkemu napredku, doseženemu v zadnjem obdobju, naravnih sil ne more pokoriti. Narava ravna po svoje. Še zlasti to velja za potrese, ki udarijo nenapovedano, brez opozorila, praktično kjerkoli.

Zemlja se je tresla od nekdaj, le da imamo iz preteklosti o potresih nepopolne in predvsem nezanesljive podatke, ki temeljijo na subjektivnih virih ali celo zgolj na legendah in ljudskih izročilih. Tako ni zanesljivih virov o enem najbolj uničujočih potresov v zapisani zgodovini. Znano je, da se je zgodil 23. januarja 1556 v provinci Shaanxi na Kitajskem. Umrlo naj bi bilo od 800 tisoč do milijon ljudi, kar je bila verjetno tudi posledica dejstva, da so ljudje na tem območju živeli v bivališčih, ki so bila vklesana v pobočja. Ko so se pobočja porušila, je skalovje pod seboj pokopalo gosto naseljene ljudi.

​Pisni viri pričajo tudi o uničujočem potresu, ki je leta 1138 s tlemi zravnal cvetoče sirsko mesto Alep in odnesel okoli 230 tisoč življenj. Perzijski viri segajo celo v prvo tisočletje. Leta 856 se je streslo v Damghanu, leta 893 v Ardabilu. Vsakič naj bi bilo več kot sto tisoč žrtev. O moči teh potresov lahko le ugibamo.

​Trije najmočnejši

Seizmologija je relativno mlada znanost. To besedo je sredi 19. stoletja prvi uporabil irski znanstvenik Robert Mallet (1810-1881), veda o potresih pa se je začela intenzivno razvijati v začetku 20. stoletja, ko so bili narejeni prvi uporabni seizmografi, naprave, ki beležijo premike tal. V preteklosti je bilo v uporabi več lestvic za merjenje jakosti potresa in njegovih učinkov na površju, danes je v veljavi magnitudna lestvica, s katero merijo v potresu sproščeno seizmično energijo. Lestvica magnitude potresov je logaritemska in ne pozna skrajne, najvišje točke.

Posledice na površju pa niso odvisne le od moči potresa, temveč tudi od sestave tal, gostote poselitve, kvalitete gradnje in drugih dejavnikov. Tako sta najmočnejša do zdaj izmerjena potresa kljub svoji silovitosti zahtevala relativno malo žrtev. Najvišja kadarkoli zabeležena magnituda je 9,6 (po nekaterih virih 9,5), toliko so izmerili 22. maja 1960 ob potresu v Čilu. V mestih Santiago de Chile in Concepcion je ob potresu in posledičnem cunamiju umrlo okoli pet tisoč ljudi.

​Drugi najmočnejši zanesljivo izmerjeni potres je imel magnitudo 9,2; 28. marca 1964 je stresel Aljasko in povzročil cunami. Zaradi redko naseljenega območja je bilo smrtnih žrtev le 125.

Drugače pa je bilo 26. decembra 2004, ko je ob indonezijskem otoku Sumatri nastal potres z magnitudo 9,1, kar je tretji najmočnejši izmerjeni potres v zgodovini. Ob 7.58 se je na dan po božiču močno streslo dno Indijskega oceana, ko se je indijsko-avstralska plošča zarila pod evrazijsko. Žarišče potresa je bilo 255 kilometrov zahodno od Sumatre, tresenje tal pa se je čutilo več tisoč kilometrov stran. Že potres je zahteval veliko žrtev, še veliko več pa ogromni cunami, ki je nastal, ko se je del oceanskega dna dvignil za več metrov.

Cunami je na kopno naprej treščil v pokrajini Aceh na Sumatri. Do 35 metrov visoki valovi so samo tam ubili več deset tisoč ljudi, v celotni Indoneziji je katastrofa zahtevala po uradnih podatkih več kot 170 tisoč življenj, v državah ob Indijskem oceanu pa skupno okoli 230 tisoč. Po plimnem valu, ki je dosegel 15 držav od Avstralije do Tanzanije, je brez domov ostalo dva milijona ljudi. To je bila ena najhujših naravnih nesreč v zgodovini, ki je v besednjak vseh jezikov prinesla dotlej malo znano besedo cunami. Ta izhaja iz japonščine, saj so plimni val, imenovan tudi pristaniški val, do takrat poznali v glavnem le v deželi vzhajajočega sonca.

image
Cunami, ki je nastal kot posledica tretjega najmočnejšega potresa v zgodovini, je sejal smrt v 15 državah ob Indijskem oceanu.
Reuters

​Zibajoča se Japonska

Na Japonskem so potresi pogosti, ljudje se zaščitnega ravnanja učijo od malega, a tudi to jih ne obvaruje vedno. Najbolj uničujoč potres glede na število žrtev je Japonska doživela leta 1923. V Kantu v bližini Tokia in Jokohame so zaznali potres z magnitudo 7,9. V zgodovino se je zapisal kot veliki tokijski potres, zahteval je 142.800 življenj. Po tem potresu so na Japonskem sprejeli najstrožje standarde protipotresne gradnje na svetu, a prvi potres na gosto poseljenem območju po več kot 70 letih je razbil mit o njihovi učinkovitosti. Sedemnajstega januarja 1995 je potres z magnitudo 7,2 prizadel gosto poseljeno območje milijonskega Kobeja v času, ko je večina ljudi še spala. Večina od 6434 žrtev je umrla v spanju. Okoli 44 tisoč ljudi je bilo poškodovanih, 400 tisoč jih je ostalo brez strehe nad glavo. Mnogim so se po potresu najbolj vtisnile v spomin fotografije porušenega avtocestnega nadvoza in pod njim ukleščenih vozil.

Potres v pristaniškem mestu Kobe velja za eno najhujših katastrof na Japonskem po drugi svetovni vojni, hujša sta bila le potres in cunami, ki sta 11. marca 2011 prizadela severovzhod države. Tla so se stresla ob 14.46 po lokalnem času. Izmerili so magnitudo 9,0, najvišjo na Japonskem od začetka merjenja. Potresu je sledil cunami, ki je povzročil najhujšo jedrsko nesrečo po černobilski. V nuklearki v Fukušimi je izpad električne energije ustavil hladilni sistem, zaradi česar je prišlo do stalitve sredice v treh od šestih reaktorjev in izpusta radioaktivnih snovi v okolje. V potresu in cunamiju je umrlo 18.500 ljudi, na desettisoče jih je moralo zapustiti domove. Skoraj deset let po katastrofi se jih okoli deset tisoč še vedno ne more vrniti v okolico Fukušime. Japonska vlada načrtuje, da bo proces odstranjevanja posledic končan v 30 do 40 letih po nesreči.

image
Popolno uničenje po potresu in cunamiju na severovzhodu Japonske leta 2011
Reuters

​Popolno uničenje na Haitiju

Najbolj smrtonosen potres, vsaj v novejši zgodovini, je leta 2010 na Haitiju zahteval od 250 tisoč do 300 tisoč žrtev. Točno število ne bo znano nikoli, saj so na tisoče umrlih pokopali v množične grobove. Potres 12. januarja v bližini glavnega mesta Port-au-Prince je imel sicer magnitudo "le" 7, a je povsem uničil večji del te države, ene najrevnejših na svetu. V porušenem Port-au-Princeu so še tedne po potresu trupla skupaj z ruševinami podrtih hiš ležala kar po ulicah, izbruhnilo je nasilje. Ljudje, ki so ostali brez vsega, so se začeli boriti za osnovne življenjske potrebščine, ropali so porušene domove in trgovine. Haitijska vlada je dva meseca po potresu ocenila, da bi bilo za popolno obnovo Haitija potrebnih 8,35 milijarde dolarjev.

Svet se je odzval nemudoma, države so začele pošiljati pomoč, a ta je do obupanega prebivalstva zaradi uničene infrastrukture prihajala prepočasi. Konec februarja so državo prizadele še hude poplave in prav tako terjale smrtne žrtve. Po potresu so se vsi bali smrtonosnih infekcij in bolezni, ki bi lahko nastale zaradi grozljivih higienskih razmer. Začela so se množična cepljenja in sprva je bilo videti, da vendarle ne bo tako hudo, nato pa je prišel oktober. In z njim kolera. Do leta 2017 je za kolero zbolela skoraj desetina prebivalstva te otoške države, umrlo je skoraj deset tisoč ljudi. Deset let po uničujočem potresu prebivalci Haitija še vedno živijo v barakarskih naseljih. Vedno več je lakote in splošno pomanjkanje se povečuje.

image
Od Haitija po potresu leta 2010 ni ostalo skoraj nič.
Reuters

​Nemirna Himalaja

Med najbolj smrtonosne potrese v zgodovini se uvršča tudi tisti, ki je 28. julija 1976 prizadel provinco Hebei na Kitajskem. Njegova magnituda je bila 7,5, umrlo pa naj bi bilo več kot 240 tisoč ljudi. Novic iz takrat strogo zaprte države je bilo malo, nekateri zahodni viri menijo, da je bilo število mrtvih še večje. Ta potres velja za najbolj smrtonosnega v 20. stoletju.

Na Kitajskem se je močno streslo tudi 12. maja 2008. Več kot 87 tisoč ljudi je umrlo ali izginilo, še 370 tisoč pa jih je bilo poškodovanih v hudem potresu, ki je prizadel provinco Sečuan na jugozahodu države. Potresni sunek je imel magnitudo 7,8, najhuje pa je bilo prizadeto bližnje mesto Čengdu.

Himalaja je potresno zelo aktivno območje, pred slabimi šestimi leti sta dva potresa uničila velik del Nepala. Najhujši je bil prvi, 25. aprila 2015, z magnitudo 7,8, ki je sprožil velik plaz s pobočij Everesta, ta je pokopal bazni tabor, v katerem je bilo več sto alpinistov; 12. maja mu je sledil še en močan potres, umrlo je več kot 8500 ljudi, med njimi več deset tujcev.

Deset let prej, 8. oktobra 2005, je sicer šibkejši potres, izmerili so mu magnitudo 7,6, zahteval skoraj desetkrat več žrtev na goratem območju Kašmir na severozahodu Pakistana. Med 80 tisoč mrtvimi je bilo več kot 15 tisoč otrok, ki so umrli pod ruševinami šol.

Najmočnejši potresi na Slovenskem
Najmočnejši potres na slovenskih tleh je bil 26. marca 1511. Nekateri menijo, da sta bila v kratkem časovnem razmiku dva močna sunka, prvi na Idrijskem, drugi pa v Furlaniji. Prvi je imel magnitudo 6,8, vrednost drugega ocenjujejo od 7 do 7,2. Žrtev je bilo okoli 12 tisoč. Tedanji zapisi omenjajo porušene gradove v Škofji Loki, Smledniku, pri Preddvoru, v okolici Tržiča, na Bledu in na Notranjskem. Poškodovana sta bila ljubljanski in turjaški grad.

Naše kraje je močno prizadel tudi veliki koroški potres 25. januarja 1348. Žarišče z magnitudo 6,4 je bilo v bližini Beljaka v Avstriji, po nekaterih novejših raziskavah pa v Furlaniji. Najmočnejši potres v srednji Evropi je terjal 20 tisoč žrtev, po nekaterih podatkih celo 40 tisoč. Mesto Beljak je bilo popolnoma porušeno. Valvazor piše, da je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem porušenih 26 mest ter 40 gradov in cerkva. Z južnega pobočja gore Dobrač se je sprožili plaz, v dolino je zgrmela milijarda kubičnih metrov materiala.

Ljubljano je 14. aprila 1895 zvečer, na veliko noč, prizadel potres z magnitudo 6,1. Umrlo je 21 ljudi. Od 1373 zgradb, kolikor jih je takrat bilo v Ljubljani, jih je 145 bilo tako poškodovanih, da jih je bilo treba porušiti.

Potresi, ki so v maju in septembru leta 1976 prizadeli Furlanijo, so imeli grozljive posledice tudi v severozahodni Sloveniji. Pri nas smrtnih žrtev ni bilo (v Italiji 987), nastala pa je ogromna gmotna škoda, zlasti v Breginjskem kotu in Posočju. Prvi od dveh glavnih sunkov (6. maja) je imel magnitudo 6,5, drugi (15. septembra) pa 5,9.

Eden najmočnejših potresov 20. stoletja z žariščem na ozemlju Slovenije se je zgodil 12. aprila 1998 v času velikonočnega kosila v Zgornjem Posočju. Njegova magnituda je bila 5,7. Potres je poškodoval več kot štiri tisoč objektov na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem ter povzročil precejšnje spremembe v naravi, saj so nastali številni skalni podori. Ob istem prelomnem sistemu je nastal tudi potres 12. julija 2004 z magnitudo 4,9.

Potres z ocenjeno magnitudo 5,0 je bil 29. januarja 1917 v bližini Brežic. Kozjansko pa je 20. junija 1974 stresel potres z magnitudo 4,8.
image
Bovec je bil leta 1998 po potresu s tramovi podprto mesto.
Sašo Bizjak