Terezija Mlinarič, ki bo letos dopolnila 81 let, je ena od 170 vključenih v projekt Sodobna oskrba starejših, ki od lanskega leta poteka na širšem ptujskem območju. "Boljši, kot so, ne bi mogli biti vsi ti moji oskrbovalke in oskrbovalci. Poleg osnovne, dnevne pomoči pri umivanju, pripravi zajtrka in negi me obiskuje delovna terapevtka. Imam fizioterapijo in še kakšno terapijo, ki nam starejšim olajša starostne tegobe. Res dobro mi gre zdaj in naj kar tako ostane," se je na skupnem zajtrku v novi kavarni ptujskega doma upokojencev veselila Terezija, ki ji vsa ta oskrba omogoča, da še vedno živi doma, ni osamljena in ni je strah tegob, ki pridejo z leti. "Imam tudi tole verižico za e-oskrbo. Če bi šlo kaj narobe, če bi se slabo počutila, padla ali kaj podobnega, samo stisnem na gumb in mi pridejo pomagat," pravi zgovorna sogovornica, ki dodaja, da je vsa pomoč resnično strokovna, največ pa šteje lepa beseda, ki starejšim tako zelo dobro dene.

"Za pomoč v okviru brezplačnega projekta Sodobna oskrba starejših, ki ga vodijo ptujski dom upokojencev, zdravstveni dom, lekarne in center za socialno delo, je doslej vloge oddalo 364 občanov in občank, polovico smo jih že vključili v projekt, ki bo potekal še dobro leto, upamo pa, da bo kar trajal, saj je ljudi, ki potrebujejo tovrstno oskrbo, veliko," pravi Andreja Potočnik, koordinatorka projekta. Za e-oskrbo pa se je odločilo 25 uporabnikov. "Tačas 45 prijavljenih čaka, da jih začnejo obiskovati naši strokovno usposobljeni sodelavci. Odzivi kažejo, da so uporabniki pomoči zelo veseli in jim ogromno pomeni, saj tako lahko kljub manjšim in večjim tegobam še naprej živijo doma. Pomagali bi še več starejšim in drugim, ki so zaradi različnih težav upravičeni do oskrbe, a kadrovske omejitve nam za zdaj tega ne onemogočajo," dodaja.

V ptujskem domu upokojencev, ki sodeluje v projektu, svojo prihodnost gradijo prav na povezovanju s starostniki, ki še živijo v domačem okolju. Hkrati želijo kar največ domačnosti prenesti tudi v domsko življenje. "Da bi se še bolj povezali z okoljem, smo na Ptuju uredili kavarno, ki je odprta za vse, mlajše in starejše, tiste, ki prihajajo na obisk v dom k svojcem, veseli pa smo tudi vseh, ki gredo mimo, pa jih zamika, da bi kaj popili ali se posladkali z zares okusnimi sladicami, ki jih pripravljajo v naši kuhinji. Veseli smo vsakega obiska. Pred kavarnico bomo postavili še otroška igrala," napoveduje Vesna Šiplič Horvat, direktorica Doma upokojencev Ptuj, ki dodaja, da so njihovi stanovalci tudi v vseh drugih domskih enotah, v Muretincih, Kidričevem, Juršincih in v Kopru, veseli obiskovalcev in radi poklepetajo. Nuška Gajšek, ptujska županja, ki se je s sodelavci udeležila zajtrka v domski kavarnici, je pohvalila prostor za druženje in spomnila, da zdaj že vsi komaj čakajo na začetek gradnje nove domske enote v Žabjaku, kjer bo omogočeno tudi dnevno varstvo starejših.

Skupnost socialnih zavodov Slovenije je pozvala ponudnike kulturnih, gostinskih, turističnih in drugih storitev, da se povežejo tudi z domovi za starejše in njihovim stanovalcem približajo možnosti za uporabo letošnjih bonov. "Stanovalci domov za starejše in posebnih zavodov za odrasle si tako kot vsi državljani zaslužijo priložnost, da si s turističnimi boni popestrijo življenje, pri tem pa se žal mnogi soočajo z različnimi ovirami. Z boni recimo ne morejo pokriti stroškov hrane ali pijače v domskih kavarnah, saj zakonodaja tega ne omogoča. Zaradi zdravstvenih težav številni tudi težje sami poiščejo ponudnika in izkoristijo njegove storitve zunaj zavoda," je povedal Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. "S tokratnim vabilom želimo nagovoriti ponudnike, da se povežejo s socialnovarstvenim zavodom v svoji okolici in tako približajo svojo ponudbo stanovalcem, seveda ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov. Verjamemo, da se bodo številni razveselili udobnejših poti do novih knjig, kulturnih dogodkov, organiziranih v domskem vrtu, dostave kulinaričnih specialitet in drugih doživetij."

Letos je možnosti več kot lani

Kljub temu da so letošnji turistični boni (BON21) prinesli širše možnosti za koriščenje kot lanski, jih mnogi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov še vedno ne uporabijo. Cilj ministrstva za gospodarstvo in turizem je bil, da se z boni pomaga turizmu, zato vodijo evidenco o tem, kje so boni porabljeni, ne pa tudi o tem, kdo jih je unovčil in kdo jih še ni. A zagotovo je med tistimi, ki bonov do zdaj še niso unovčili, še vedno tudi kar nekaj stanovalcev domov starejših. Nekateri so tako lanskoletne turistične bone prenesli na sorodnike, otroke in vnuke, bodisi kot darilo bodisi so jim svojci v zameno za bon dali denar. So pa tudi v domovih posamezniki, ki so sami izkoristili turistične bone. Tako so denimo v Deosovem centru starejših v Notranjih Goricah organizirali za svoje stanovalce skupno dopustovanje v Rogaški Slatini. Na dvodnevno bivanje v grand hotel Donat Superior v Rogaški Slatini se je odpravilo 15 stanovalcev z dvema diplomiranima zdravstvenikoma, fizioterapevtko, delovno inštruktorico in direktorico. S seboj so vzeli tudi gospo z demenco.

Lanskoletni boni večinoma otrokom in vnukom

V Domu starejših občanov Tezno so ob načrtovanju vsakoletnega izleta, letos gredo v Mozirski gaj, svoje stanovalce povprašali, ali bi želeli, da jim organizirajo še kakšen izlet, ogled gledališke predstave, koncert, na katerem bi lahko koristili bone. "Tisti stanovalci, ki so se odzvali, so povedali, da so bone namenili otrokom in vnukom. Presojamo, da je tudi v lanskem letu bilo podobno, jih pa o tem nismo posebej spraševali. Nekaj bonov je gotovo ostalo neporabljenih," je povedala direktorica Jasna Cajnko. Sicer pa v domu podpirajo pobudo skupnosti socialnih zavodov, da bi ponudniki svoje storitve in ponudbo približali stanovalcem domov za ostarele.

Tudi v Domu pod gorco v Mariboru razmišljajo o skupnem izletu za tiste stanovalce, ki bi imeli takšno željo. "Na voljo jim je tudi naša socialna delavka, da jim pomaga pri unovčenju bona, a za zdaj ni bilo večjega zanimanja," pove direktor Gregor Žigon. Ob tem dodaja, da so nekateri lanskoletne bone izkoristili tudi sami. En gospod je šel celo na morje. Najtežje je seveda tistim, ki zaradi zdravstvenih težav ne morejo iz doma in nimajo svojcev. "Prizadevamo si, da bi ti lahko letošnje bone unovčili za kakšne priboljške, denimo košarice z dobrotami z okoliških kmetij, restavracij in podobno," doda.

Spomnimo, pobuda društva Srebrne niti, da bi bilo možno z boni poravnati tudi oskrbnino v domu, namreč ni padla na plodna tla pri ministrstvu za gospodarstvo in turizem. "Že lani, ob uvedbi bonov, smo predlagali, da bi jih lahko namenili tudi za plačilo oskrbnine v domu in bi jim tako ostal denar za kakšen priboljšek. Ali pa za plačilo zdravstvenih storitev, na primer fizioterapije, a nismo bili slišani. Letos je možnosti za koriščenje bonov sicer več in upam, da ne bo tako, kot je bilo verjetno večinoma lani, ko so starejši turistične bone podarili sorodnikom ali pa so celo ostali neporabljeni. Domove starejših bomo zaprosili, da svoje stanovalce obvestijo, da lahko bone porabijo tudi v gostinstvu, kulturi, športu in rekreaciji. Koriščenje turističnih bonov je mogoče večkratno in upamo, da bodo različni lokali v bližini domov starejših to tudi omogočili," pravi Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti. "Vemo le, da je stanovalcev domov, ki so sposobni oditi na počitnice sami, malo. Poleg tega bon ne pokrije celotnega stroška in tu so potem že težave s pomanjkanjem denarja."

Škotsko arhitekturno podjetje Kettle Collective je po poročanju televizije CNN objavilo načrte za drugi najvišji nebotičnik na svetu, ki naj bi ga zgradili v Sankt Peterburgu v Rusiji. Nebotičnik, poimenovan Lahta Center II, bo visok 703 metre, medtem ko je Burdž Kalifa v Dubaju, trenutno najvišji objekt na svetu, visok 828 metrov. Resda načrtovani novi nebotičnik ne bo najvišji, bo pa imel stanovanja in galerijo z razgledom v najvišjem nadstropju na svetu, in sicer na višini 590 metrov.

Za primerjavo navedimo, da je trenutno druga najvišja stolpnica na svetu Shanghai Tower (Šanghajski stolp) visoka 632 metrov, stavba The Shard (Črepinja) v Londonu, najvišje poslopje v Združenem kraljestvu in šesto najvišje v Evropi, pa 310 metrov. In če pogledamo še malo preko Atlantika: verjetno najslavnejši nebotičnik na svetu, newyorški Empire State Building, ki je minuli mesec praznoval častitljivi 80. rojstni dan, je visok 448 metrov in je bil do leta 1973 ter tedanje otvoritve dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku (530 metrov) najvišja zgradba na svetu. Zgradili so ga v pičlih 13 mesecih ...

Lahta Center II bodo zgradili v istoimenski soseski na obrobju Sankt Peterburga ob prvotnem nebotičniku Lahta Center, ki je visok 462 metrov in je trenutno najvišja stavba v Evropi, v njem pa ima sedež rusko energetsko podjetje Gazprom. Tony Kettle, vodja oblikovanja pri projektu Lahta Center II, je zasnoval tudi prvi Lakhta Center, vendar je bil tedaj še zaposlen pri arhitekturnem podjetju RMJM. "Novi Lahta Center bo služil kot model trajnostnega oblikovanja pri projektih visokih gradenj," je v izjavi za javnost zapisal Kettle. "Zagrajen bo v skladu z najnovejšimi nizkoenergijskimi standardi ter zasnovan za večnamensko uporabo kot vertikalni atrijski prostor z dinamičnim središčem v osrčju nove poslovne četrti."

V Lahta Centru II bo v 150 nadstropjih veliko prostora namenjenega pisarnam, bivanju in nastanitvam ter tudi sprostitvenim dejavnostim. "Dizajn nebotičnika je tako estetičen kot funkcionalen, saj bo stavba po njegovi zaslugi brez težav kljubovala močnim vetrovom," je še zapisal Kettle. "To partnerstvo je pomembno za naše arhitekturno podjetje, zlasti v času velikih globalnih izzivov, povezanih tudi s posledicami pandemije novega koronavirusa, s katerimi se ne sooča samo naše podjetje, ampak celotna arhitekturna panoga," pa je povedal Colin Bone, izvršni direktor podjetja Kettle Collective.

Nebotičnik Lahta Center je bil prvi med supervisokimi stavbami v Sankt Peterburgu, visokimi 300 metrov ali več. Po besedah tistih, ki so ga zasnovali, je trenutno najsevernejši nebotičnik na svetu. Ima 87 nadstropij in je od tal do vrha za 90 stopinj zasukan okoli svoje osi, zaradi česar velja za enega najvišjih "zasukanih" nebotičnikov na svetu.

Mož, po katerem so že leta 1928 poimenovali teniško središče, sploh ni igral tenisa; če se je že ukvarjal s športom, je bil to ragbi. Sicer pa je bil njegov element zrak. Roland Garros je bil letalec, junak prve svetovne vojne, velja za začetnika bojevanja v zraku. Poimenovanje stadiona pa je poklon njegovemu prijateljstvu, zvestobi in pogumu.

Prvi z letalom čez Sredozemlje

Eugene Adrien Roland Georges Garros se je rodil 6. oktobra 1888 v Saint-Denisu na otoku Reunion, francoskem ozemlju v južnem Indijskem oceanu. Študiral je na elitni poslovni šoli HEC v Parizu in pri 21 letih ustanovil lastno podjetje - prodajalno avtomobilov nedaleč od Slavoloka zmage. A že leto kasneje se je njegovo življenje povsem obrnilo. Prijatelj ga je povabil na letalski miting in Garros se je, ko je prvič videl te "nore stroje", dosmrtno zaljubil vanje. Ker nikoli ni nič delal polovično, je takoj kupil letalo in se sam naučil letenja, preden je pridobil pilotsko dovoljenje. Že čez dve leti je postavil svoj prvi višinski rekord, ko je dosegel višino 3910 metrov, kasneje je rekord dvignil na 5609 metrov. Sodeloval je v seriji letalskih predstav in dirk, s svojo hrabrostjo in iznajdljivostjo je vedno osupnil gledalce. Modrooki šarmer je postal letalska zvezda.

A njegove ambicije so bile večje, želel je preleteti morja. Zastavil si je nov izziv: biti prvi, ki bo preletel Sredozemlje. 23. septembra 1913 je s svojim monoplanom Morane-Saulnier, v katerem je bilo 200 litrov goriva, odletel iz Saint-Raphaëla na francoski rivieri. Kljub dvema okvarama motorja, ki ju je uspel sam odpraviti, je po sedmih urah in 53 minutah pristal v Bizertu v Tuniziji. Preletel je 780 kilometrov, ob pristanku je imel v rezervoarju le še pet litrov goriva.

Ob izbruhu prve svetovne vojne se je pridružil vojski. Seveda z letalom. Kmalu pa je ugotovil, da s tedanjo opremo ni bilo mogoče hkrati pilotirati in streljati. Ko inženirji niso našli prave rešitve, si je sam zamislil in v prednji del svojega letala vgradil avtomatsko puško tako, da je streljala skozi polje vrtečega se vijaka. Da bi preprečil odboj nabojev nazaj, je na zadnje dele vijaka pritrdil jeklene plošče, ki so odbijale krogle naprej, v smer letenja. Že na prvem poletu s svojim izumom je sestrelil nemško izvidniško letalo. V naslednjih dveh tednih je dosegel še dve zmagi in dobil naziv letalskega asa. Toda 18. aprila 1915 je bilo njegovo letalo zadeto, zasilno je pristal na nemški strani. Svoje letalo je skušal uničiti, a mu to ni pravočasno uspelo. Nemci so ga zasegli in prepeljali v poveljstvo, kjer ga je preučil nizozemski inženir Anthony Fokker. Na osnovi Garrosovega izuma je Fokker razvil sinhronizacijski sistem za strojnico za nemška letala, ki so vse odtlej prevladovala na nebu.

Je bil žrtev lastnega izuma?

Garros je iz nemškega taborišča za vojne ujetnike poslal kodirana sporočila v Francijo. Poskrbel je tudi za dostavo dveh teniških loparjev z votlimi ročaji, v katerih so bili zemljevidi Nemčije. Nekaj povezave s tenisom je torej vendarle imel.

Leta 1918 mu je končno uspelo pobegniti, toda v treh letih, kar je bil v ujetništvu, se je veliko spremenilo. Tudi njegovo zdravje se je resno poslabšalo. Postal je hudo kratkoviden in si je moral na skrivaj narediti očala, da je lahko še naprej letel. Čeprav je francoski predsednik Clemenceau želel, da kot svetovalec ostane doma, se je trmasti Garros vrnil v boj. 5. oktobra 1918, na predvečer svojega 30. rojstnega dneva in pet tednov pred koncem vojne, je Garros skupaj s petimi drugimi francoskimi letali sodeloval v zadnji, usodni misiji nad Ardeni. Štirje so odšli lovit nemško letalo, ko se je nenadoma pojavila eskadrilja šestih Fokkerjevih letal. Garros se je spustil za boj in se ni več vrnil.

V Franciji so še več dni upali, da je njihov junak preživel in je v nemškem ujetništvu, potem pa so razbitine letala in truplo Rolanda Garrosa našli v bližini vasi Vouziers, kjer je tudi pokopan. Kaj je povzročilo strmoglavljenje letala, nikoli niso ugotovili. Nekateri domnevajo, da se je ena njegovih strojnic zagozdila v propeler letala in da je Garros postal žrtev lastnega izuma.

Legenda o pilotu je živela naprej. Desetletje po njegovi smrti je Francija na povsem novem stadionu na zahodnem obrobju Pariza gostila finale Davisovega pokala. Konstruktor stadiona Emile Lesieur je vztrajal, da so stadion poimenovali po njegovem študijskem kolegu in vojnem tovarišu Rolandu Garrosu.

Ptic običajno nimamo za prav pametna bitja. A morda bi morali na inteligenco živih bitij gledati drugače. Znanstveniki pravijo, da bi moral biti pojem pameti precej širši, kot ga dojemamo ljudje. "Ptica lahko odleti na drug konec sveta, pride nazaj in pristane v istem gnezdu - ne znamo ceniti inteligence drugih bitij. To, ali je nekdo pameten, presojamo zgolj po stvareh, ki jih znamo ljudje," je za National Geographic povedal Kevin McGowan, ki v laboratoriju za ornitologijo v New Yorku proučuje vrane. Te so, skupaj z drugimi sorodniki iz družine vranov, kamor spadajo še krokarji, šoje in srake, najpametnejše ptice. Celo več, so med najbolj inteligentnimi živimi bitji sploh. Znajo razmišljati abstraktno in načrtovati svoja opravila. Dobro razumejo vzročno-posledične korelacije in so sposobne učenja na ravni šimpanza ali petletnega otroka. Veljajo za prave einsteine v živalskem svetu.

V vlogi mestne komunale

Pri nas so najpogostejše sive vrane (lat. Corvus cornix). To so ptice iz družine vranov, ki živijo v severni, vzhodni in jugovzhodni Evropi, v zahodni Aziji ter v delti Nila v Afriki. Čeprav se imenujejo sive, so dejansko črne in sive barve. Kot drugi predstavniki družine vranov so tudi sive vrane oportunistke, ki znajo dobro izkoriščati človekovo prisotnost za gnezditev in iskanje hrane, zato jih pogosto najdemo v naseljih ali njihovi bližini.

V zadnjih letih je vse več vran tudi v mestih. Z urbanizacijo je namreč nastal nov ekosistem, ki je odprt za naseljevanje organizmov iz okolice. Sive vrane so znale to okno priložnosti odlično izkoristiti. Čeprav niso izbirčne, jim najbolj tekne hrana, ki jo za seboj pustimo ljudje. Vrane pojedo praktično vse: pobirajo hrano, ki jo ljudje zavržemo, po vrtovih plenijo pridelek, ob hišah pobirajo žuželke, razkopavajo po smetnjakih. Sicer pa vrane v mestu opravljajo koristno funkcijo komunalne službe, med drugim pojedo povožene živali.

Pri iskanju in nabiranju hrane si lahko pomagajo z orodjem in prepoznavo kompleksnih vzorcev. S tal pobirajo oreščke pa tudi školjke ali rakovice in jih spuščajo z velike višine na trdo podlago, da se razbijejo ali da jih zmečkajo tam vozeči avtomobili. Pri tem so, kot so dokazali japonski znanstveniki, celo tako inteligentne, da počakajo na rdečo luč na semaforju za avtomobile, preden se spustijo na tla, da poberejo svoj obrok.

Sive vrane sodijo med najbolj inteligentna živa bitja. Oreh spustijo na tla, da se razbije ali da ga zmečkajo tam vozeči avtomobili. Preden gredo po obrok, pa znajo celo počakati na rdečo luč na semaforju za avtomobile in varno pot.

Andrej Petelinšek

​Vrane si zapomnijo

Vrane si lahko zapomnijo človeške obraze, pravi McGowan. V prisotnosti ljudi, ki jih že poznajo, so bolj sproščene, pri novih obrazih pa zelo previdne. Znajo tudi prepoznati določeno osebo kot grožnjo, zamero do posameznika lahko gojijo še leta in leta. Nemški znanstveniki so skenirali možgane teh živali in ugotovili, da so se obraza človeka, ki je grdo ravnal z njimi, spomnile tudi več let kasneje. Njihovi možgani ob znanem obrazu namreč reagirajo enako kot naši. Ne zapomnijo pa si samo slabih stvari, zapomnijo si tudi dobra dejanja. Če boste z njimi prijazni, jih morda celo prijazno ogovorili ali jim ponudili kakšen priboljšek, tega ne bodo pozabile.

Vrane so poleg čebel in opic vrste rezus makak tudi edine živali, ki razumejo koncept ničle. Znanstveniki z univerze v Tübingenu v Nemčiji so v reviji Journal of Neuroscience objavili rezultate svojih poskusov, s katerimi so pokazali, da vrane niso sposobne le razumeti ničle kot številčne količine, ampak jo razumejo tudi kot idejo o najmanjšem številu na miselni številski premici. "Te živali v vsakdanjem življenju morda ne bodo potrebovale koncepta števila nič - v nasprotju s štetjem," je povedal soavtor študije Andreas Nieder. "So pa dovolj pametne, da se lahko naučijo te abstraktne kategorije."

Raziskovalci so ptice usposobili za igranje neke vrste računalniške igre, je pojasnil Nieder, kjer so jim enega za drugim pokazali dva zaslona, sestavljena iz različnega števila pik. Pik je bilo od nič do štiri. Cilj je bil pravilno pokazati, ali imata dva prikaza enako število pik. Med igro so znanstveniki spremljali možgansko aktivnost vran. Že pri prejšnjih poskusih so dokazali, da so v možganih vran nevroni, ki se aktivirajo ob prikazu ene, dveh, treh ali štirih pik, vendar nihče ni vedel, ali bo podobna reakcija ob prikazu nič pik. Zdaj so znanstveniki odkrili, da imajo vranji možgani tudi posebne nevrone, ki se aktivirajo tudi ob številu nič, vendar to ni bilo edino odkritje. Kadar vrane niso uspele pri nalogi - ko so na primer zamenjale tri pike za štiri -, je ekipa ugotovila, kako prefinjeno je razumevanje ptic. "Vrane so prazen niz pogosteje zamenjale s številko ena kot s številko dve," je povedal Nieder. "Ta učinek pa je pričakovan le, če vrane lahko prazen niz razumejo kot najmanjšo številčno vrednost na številski vrstici."

​Naše someščanke

Mnogi vrane povezujejo tudi z napadi na ljudi. Pravo paniko je že pred veliko leti povzročil kultni Hitchcockov film Ptiči, pred dnevi pa smo brali tudi o napadih vran na ljudi v Zagrebu. Toda Ali Vrezec, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo in kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pravi, da si vrane res lahko zapomnijo nepridiprave, s katerimi so imele slabe izkušnje, in glasno krakajo, ko ti gredo mimo, sicer pa brez razloga na napadajo ljudi.

V glasilu ljubljanske mestne občine, kjer so vrane vse večji problem - ocenjujejo, da v mestu gnezdi 4300 do 5900 parov vran, pozimi pa se število še poveča, saj v mesto pridejo tudi ptice iz okolice -, je Vrezec pojasnil, da pa je za sobivanje vran in ljudi kočljivo obdobje gnezdenja oziroma obdobje, ko mladiči zapuščajo gnezdo. "Mladiči so še dokaj okorni, zato kakšen pristane na tleh. V naravnih razmerah je mladič na tleh najbolj izpostavljen plenilcem, zato so starši še posebno vznemirjeni. V človeku pa sive vrane seveda vidijo plenilca, zato lahko mimoidočega, ki skuša pomagati nesrečnemu mladiču, napadejo. Napad je lahko zgolj grozilen, torej samo zastrašujoč prelet, če pa to ne zaleže ali če imamo opraviti s parom, ki je pogosto vznemirjan, lahko vrana napade s kljunom, kar je lahko tudi boleče. Do sedaj sicer ni znano, da bi vrane kogarkoli resneje poškodovale, so pa ti napadi gotovo zelo neprijetni. Vsekakor priporočam, da se neizkušeni vzdržijo reševanja vranjih mladičev in se raje umaknejo. Po dnevu ali dveh so mladiči navadno že tako izurjeni, da brez težav letijo, s tem pa izginejo tudi težave z napadi."

Vse številnejše vrane v mestnih okoljih so za ljudi dejanski preizkus strpnosti do biotske pestrosti, ki nas obdaja. "Tudi meščani se bomo morali navaditi, da nas v mestih obdajajo narava in drugi organizmi, s katerimi si delimo svoja bivališča," pravi Vrezec. "Moč in kakovost sobivanja pa bosta toliko večji, kolikor več znanja bomo o teh someščanih imeli in kolikor bolj bomo izobraženi na področju biotske pestrosti. Možnosti sobivanja z nehumanimi someščani je veliko, le nekoliko več strpnosti je potrebne - pa tudi znanja, kako se izogniti nepotrebnim nesoglasjem."