Janis Joplin: Če imaš danes, ne potrebuješ jutri

Bojan Tomažič, 12.10.2020
Profimedia

So ljudje, ki nikoli ne bodo našli ljubezni, saj jih ni treba ljubiti, samo ne obsojajte jih, je vrelo v otožnem dekletu Janis Joplin. Prva globalna ženska rock zvezda je pred pol stoletja umrla, mlada 27 let.

Z Bobbyjem sva tik pred dežjem štopala, ko sva se peljala skozi New Orleans, sem začela igrati na ustno harmoniko, Bobby je pel blues, brisalci so dajali ritem. Prijela sem ga za roko, pela pesmi, ki jih je šofer poznal. Svoboda je, ko nimaš kaj izgubiti. Nič. Vredno je samo tisto, kar je brezplačno. Kakšen lep občutek, o bog, je bil, ko je pel blues. Prevzel je mene in mojega Bobbyja McGeeja.

Prosto v slovenščino prevedeno pesem je napisal Kris Kristofferson; ko jo je zapela Janis Joplin, je segla globoko do srca. Njen glas se je zlil z glasbo, z njim je osvojila svet, bila je prva globalna ženska rock zvezda. Pela je ženski blues, govorila tisto, kar je čutila, pisala je zgodovino, njen eksplozivni in čutni način petja je zapustil nepozaben pečat.

image
Janis Joplin
Profimedia

V dokumentarnem filmu Otožno dekle, narejenem po pismih, ki jih je Janis Joplin pisala staršem in prijateljem, je prikazano tisto, kar bi človek uganil ob poslušanju njenih pesmi. Ko je pisala pisma, je bila iskrena do sebe, prikazovala je svoja občutja, želje, napake, a iz nje je vrela žeja po ljubezni. Bila je plašna, introvertirana, ko je prišla na oder, se je iz nje vsulo toliko vsega, da občinstvo ni moglo ostati hladno. Eni so seveda bili proti, večina je bila navdušena ob njenem petju, pripovedovanju, vreščanju. "Na tem svetu so ljudje, ki nikoli ne bodo našli ljubezni, kakršno potrebujejo. Ni jih treba ljubiti, samo ne obsojajte jih," je prepričevala. Vendar ljudje najraje obsojajo druge, to se je dogajalo tudi njej.

Čas teče, prijatelji so mi obrnili hrbet, vendar jaz grem naprej, čeprav ne vem, zakaj. Vlečem s seboj svoje sanje, jih poskušam urediti. Mojih 25 let je v tej eni sami noči, 25 let sem stara in vem, da ne moreva imeti prav. To poje v pesmi Kozmic blues. Dodaja, da ne postaja boljša, da ne more nič bolj pomagati, kot je takrat, ko je bila mlajša. In potem pride v pesmi silovit refren, ki se zdi v rock glasbi težko dosegljiv. V njem zapoje, da je treba živeti zdaj, s tistim, kar imamo, izkoristiti vse, kar je mogoče, dokler ne umremo. "Odgovori pridejo z leti, vendar te nikoli ne bom drugače ljubila, nikoli tako, kot bi bilo treba. Zato vzemi to, kar je, takoj. Sovraži se, da je takšna, a to nič ne pomeni, vzemi to zdaj. Želim govoriti o ljubezni, se je oprijeti, jo izkoristiti, dokler ne umrem. Rekla sem, živela boš in imela rada življenje, vendar dragi, nekega dne bo treba zajokati. Ti me boš tako in tako izneveril, ne boš vzdržal. Če imaš danes, ne potrebuješ jutri."

Zmerom je imela slabo samopodobo, vrstniki so jo zato odrivali že v osnovni šoli. Rada je imela glasbo, Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton so jo navduševali. Pri 17 letih je pela v teksaških barih in klubih, potem šla v San Francisco, kjer se je pridružila skupini Big Brother & The Holding Company in leta 1967 na festivalu Monterey Pop očarala občinstvo. Izdali so dve odlični plošči. Janis je bila problematična, alkohol in mamila so jo naredili še manj kooperativno, in tudi člani skupine so bili užaljeni, ker se je vse vrtelo samo okoli nje. Sestavila je Kozmic Blues Band in z njo posnela še en studijski album. S skupino The Full Tilt Boogie Band je začela snemati nov album, na odru je bila odlična, pod njim bila čustvena razvalina, ki beži v omamo. "Z odra se hkrati ljubim s 25 tisoč ljudmi, doma pa sem sama," je v mikrofon rekla na enem od koncertov. Umrla je zaradi nenamernega predoziranja leta 1970. Po smrti je izšel album Pearl - tako so njo tudi klicali -, na katerem je tudi Me and Bobby McGee.

Pela je kot divji vlak, brez tirnic in brez zavor

Tako se je mlada Janis Joplin, dekle, ki je na odru izpela svojo življenjsko bolečino, v zgodovino zapisala kot pomemben del glasbene in kulturne revolucije šestdesetih. Ostala je in bo glasbena ikona, čeprav je njena kariera trajala samo od leta 1967 do 1970. Njen pisani porsche so pred petimi leti na dražbi prodali za 1,8 milijona dolarjev. Še zdaj pevke pojejo njene pesmi, pri nas je bila imenitna Janis Nika Perunovič, skupina Jeannette jo ima tudi rada. Barbara Rehar iz te skupine je 50. obletnico smrti ikone zaznamovala s kitaro v roki in njenimi pesmimi na ustih v umetniški hiši pri Naniju Poljancu v Rogaški Slatini. "Janis je bila tiste vrste performerka, ki je oder uporabljala za prostor, kjer je lahko najbolj iskrena in kjer je z množicami delila svoje skrivnosti, svoja globoka ranjena čustva, ki jih je prineslo življenje," Janis še živi tudi v mladi pevki. "V tem je bila brez zavor in publika najraje sledi takšnim performerjem, ki so na odru popolnoma predani in v prvi vrsti povezani sami s seboj. Morda tudi zaradi vseh substanc, ki so bile takrat skoraj nujne, ampak več zaslug, kot jih imajo, jim ne smemo pripisovati," pravi Barbara Rehar. Da je vstopila v moški svet glasbe in tlakovala pot ženskam v rock'n'rollu, doda. "Ko zasliši tolikšno mero svobode, kot jo je razdajala Janis, se glasbenik spremeni. Še danes to počne z nami, vsemi, ki jo še vedno poslušamo in iščemo, izboljšujemo svojo muziko, glas. Gre za mero svobode, ki jo je mogoče živeti le na odru, ne pa tudi v vsakdanjem življenju, in tam je Janis krepila svoje demone, ki so jo na koncu zlomili. Takrat ni mogla najti varnega prostora tudi 'off stage'."

Danes bi ji bilo mogoče lažje. "V Kunsthausu smo se torej pod taktirko ljudskega ustvarjalca Nanija Poljanca in z gospodično slatinsko Janis na kitari, kot mi prijazno reče Nani, tisti večer predajali njenim hrapavim krikom žalosti in krikom veselja, njenim klasikam Piece of my heart, Ball and chain, Get it while you can, Me and my Bobby McGee, Mercedes Benz in drugih. Ja, živela je tako, kot je pela. Pela je kot divji vlak, brez tirnic in brez zavor."

Anketa

Katero zaščito uporabljate pred okužbami?

Sudoku